Jedro

Ker je parc. št. 220 k.o. ... v lasti fizičnih oseb (tožečih strank), je podana ovira za vrnitev v naravi, zaradi podržavljenja pa je upravičenec upravičen do odškodnine.

Iz relevantnih dejstev, ki so bila del ugotovljenega dejanskega stanja ob izdaji izpodbijane odločbe, izhaja, da so bile podržavljene nepremičnine kmetijska zemljišča. Da bi bila ta dejstva drugačna (akt o podržavljenju, katastrski in zemljiškoknjižni podatki iz časa podržavljenja), tožeče stranke ne zatrjujejo in tudi niso v postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožečih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano delno odločbo upravičencu A.A. določil odškodnino v višini 62.017,79 DEM v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada, za podržavljena zemljišča parc. št. 220 k.o. ..., parc. št. 479, k.o. ..., parc. št. 1174/49, 1174/50, 1174/53, 1174/54, 1174/55, 1174/56, vse k.o. ..., dele parc. št. 312/1, 317, 305, 315, vse k.o. ... in parc. št. 316/1, 320/1, 319, 306, 312/2, 347/3, 318, vse k.o. ... (1. točka izreka); določil zavezanca za plačilo odškodnine v obveznicah (2. točka izreka); določil rok in obresti za plačilo odškodnine (3. točka izreka); zahtevek v delu, kjer vlagateljice zahtevajo višjo odškodnino od odškodnine, navedene v 1. točki odločbe, zavrnil (4. točka izreka), odločil, da vse stroške nosijo vlagateljice zahteve za denacionalizacijo (5. točka izreka); odločil, da bo v ostalem delu zahteve upravni organ odločil v nadaljevanju postopka (6. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da so parcele, za katere je določil odškodnino, deloma v lasti fizičnih oseb, kar pomeni oviro za vrnitev v naravi po določbi 16. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) oziroma v lasti fizičnih oseb in so pozidane, ali pa gre za javno dobro, kar je razvidno iz izvedenskega mnenja o primerjavi podatkov zemljiškega katastra ob podržavljenju s sedanjim stanjem, ki ga je izdelala izvedenka B.B. ter so ovire za vračilo v naravi podane v 16., 19. in 32. členu ZDen. Vlagateljice so tekom postopka ugovarjale, da se določi odškodnino za podržavljene parcele kot za kmetijska zemljišča, zato so bile pozvane, da predložijo dokazila o tem, da so že ob podržavljenju obstajali planski akti, ki so zemljišča opredeljevali kot stavbna. Upravni organ dokazil v tej smeri ni prejel do izdaje poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve. Glede dokazovanja, da so se podržavljene nepremičnine v času podržavljenja nahajale znotraj stanovanjske in komunalne gradnje, pa ugotavlja, da vlagateljice niso predložile ustreznih dokazil, iz katerih bi bilo razvidno dejansko stanje parcel v času podržavljenja oziroma namembnost zemljišč. Kot dokaz so predložile Lego nacionaliziranih parcel v gradbenih okoliših, ki jo je na podlagi gradbenih okolišev, merilo 1:2500, za obdobje po letu 1937 (s prilogo), izdelal A. d.o.o.. Gre za „Situacijski načrt gradbenega okoliša 1:2500“, samo, da v prilogi, ki so jo predložile, ni kopirana naslovna stran. Iz predloženih dokazil torej izhaja, da je družba A. d.o.o., ki je za zgoraj navedene parcele izdelala „prikaz površin parcel po gradbenih okoliših“, svojo ugotovitev oprla na Situacijski načrt gradbenega okoliša iz leta 1937, iz katerega pa ni razvidno, da gre za sprejet planski akt. Prvi odstavek 11. paragrafa Gradbenega zakona iz leta 1931 (Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine št. 47 z dne 13. 8. 1931), ki je veljal v letu 1937 (in tudi v času podržavljenja), določa, da mora odobreni regulacijski načrt občina javno razgrniti, uredbo in gradbeni pravilnik pa razglasiti. Z dnem javne razgrnitve, odnosno razglasitve dobijo regulacijski načrt, uredba in pravilnik moč. Iz predloženega Situacijskega načrta ni razvidno, da bi bil odobren s strani pristojnega organa po 10. paragrafu Gradbenega zakona, niti ni razvidno, da bi bil javno razgrnjen, med dokumenti zadeve pa tudi ni uredbe in pravilnika, kar pomeni, da tega dokumenta ni mogoče šteti za veljavni oziroma sprejeti planski akt in zato izvedensko mnenje, oprto nanj, ne more biti ustrezen dokaz za ugotavljanje vrednosti podržavljenih nepremičnin.

Drugostopni organ je pritožbo tožečih strank zavrnil. Glede ugovora o statusu podržavljenih zemljišč v času podržavljenja ugotavlja, da so bila zemljišča podržavljena na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji, ki je predpis, ki ni spremenil namembnosti zemljišč iz kmetijskih v stavbno zemljišče. Tudi po katastrskih podatkih so bile parcele v času podržavljenja travniki, njive in gozdovi, torej kmetijska zemljišča. V postopku pa upravni organ tudi ni ugotovil, da bi bila zemljišča v času podržavljenja v planih stanovanjske in komunalne graditve opredeljena kot stavbna zemljišča. Stranke so se sklicevale, da so se zemljišča v času podržavljenja nahajala znotraj gradbenih okolišev Občine Bled, kar naj bi bilo mogoče ugotoviti iz urbanističnih planskih aktov, ki so bili sprejeti na podlagi Gradbenega zakona iz leta 1931. Kot dokaz so predložile Situacijski načrt, na podlagi katerega je A. d.o.o. izdelal prikaz podržavljenih površin parcel v gradbenih okoliših. Navedenega Situacijskega načrta pa ni oceniti kot dokaza o obstoju gradbenih okolišev, kot izhaja tudi iz sodbe opr. št. U 308/2008 z dne 17. 6. 2008 Upravnega sodišča. Drugostopni organ pritrjuje, da stranke niso uspele dokazati, da so bila zemljišča že ob podržavljenju namenjena za gradnjo. Neutemeljene so navedbe, da načrtov za gradnjo zaradi dokazovanja namembnosti zemljišč ni potrebno predložiti, ker je namembnost zemljišč v naselju mestnega značaja kot Bled, ex lege spremenil Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Ta zakon je bil uveljavljen šele po podržavljenju, zaradi česar ne more vplivati na ugotavljanje vrednosti zemljišč v času podržavljenja.

Tožeče stranke vlagajo tožbo iz razloga zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in kršitve postopka. Vložnice so se seznanile, da naj parcel, ki so predmet postopka, ne bi bilo mogoče vrniti v naravi, ker so podane ovire za njihovo vračilo. Tega dejstva vložnice niso mogle preveriti, saj jih upravni organ ni seznanil z dejstvi in dokazi, ki to utemeljujejo. Vložnice grajajo postopanje upravnega organa, ker ni razpisal in izvedel ustne obravnave skladno s 149. členom ZUP. Ta je obvezna, kadar v postopku nastopa dvoje strank z nasprotujočimi si interesi. Ker obravnava ni bila izvedena, pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Stranka namreč nikakor ni mogla preverjati pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni imela vpogleda v zemljiškoknjižne izpiske za parcele, ki so predmet posebnega poročila, da bi se lahko seznanila z morebitnimi ovirami za njihovo vrnitev v naravi. To se kaže glede parcele 220, ki je bila upravičeni stranki odvzeta, kasneje pa dana kot odškodnina za drugo odvzeto zemljišče. Ob tem še izpostavljajo dejstvo, da je sodišče glede takega načina „dvojnega“ podržavljenja, v tem konkretnem primeru zavzelo stališče. Danes je parcela št. 220 v lasti vložnice zahteve za denacionalizacijo. Da naj bi glede nepremičnin, ki so predmet izpodbijane odločbe, obstajale ovire po določbi 16. člena ZDen, so se vložnice prvič seznanile iz izpodbijane odločbe. Nepojasnjeno pa je ostalo tudi vprašanje, ali so v času podržavljenja obstajali gradbeni okoliši v območju zemljišč, ki so predmet posebnega poročila. Menijo, da so se podržavljena zemljišča nahajala znotraj gradbenih okolišev Občine Bled, saj se npr. samo parcela 220 k.o. ... nahaja v strogem centru Bleda, kar je moč ugotoviti iz prikazov urbanističnih planskih aktov, ki so bili sprejeti na podlagi Gradbenega zakona iz leta 1931. Vsa zemljišča so se že v času podržavljenja nahajala neposredno ob obstoječih objektih ter jih je bilo mogoče že tedaj komunalno opremiti brez večjih stroškov. Res so bila zemljišča podržavljena kot kmetijska, vendar je potrebno ugotoviti, da so po paragrafu 132 Gradbenega zakona morali imeti vsi turistični kraji svoje ureditvene zasnove, ki so se morale izdelati po določilih prvega dela Gradbenega zakona. Izdelava ureditvenih zasnov v smislu Gradbenega zakona (paragraf 3., 7. in 10.) sodi v dolžnost občine. Tako je bil regulacijski načrt Bled zasnovan na temelju določb tega zakona, za kar gotovo na UE obstojijo listine, poleg tega pa so te listine sestavni del upravnega spisa. Dejstvo, da predpis, ki je bil temelj podržavljenja, ne kaže, da je bilo zemljišče stavbno, še ne pomeni, da gre za podržavljenje kmetijskega zemljišča. Agrarna reforma iz leta 1949 je prehitela nacionalizacijo iz leta 1958, kar pomeni, da je zgolj in samo naključje predhodno izvedenega drugega postopka zaradi odvzema zemljišča. Prav tako pa je bil v tej denacionalizacijski zadeve, sicer glede drugih zemljišč, izveden dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki je ugotavljal gradbene okoliše. Izvedenec je upošteval veljavne dokumente glede gradbenih okolišev in operiral s Situacijskim načrtom gradbenega okoliša iz leta 1937, ki je bil izdan na podlagi Gradbenega zakona iz leta 1937. Jasno je, da so gradbeni okoliši obstajali, vložnice pa še enkrat podčrtujejo, da je Situacijski načrt gradbenega okoliša na Bledu obstajal in se nahajal v arhivu Upravne enote Radovljica, za kar so v spis predložile dokazilo ter istočasno posredovale izvedeniško mnenje glede lege nacionaliziranih parcel v gradbenih okoliših. Vsi ti razlogi narekujejo odpravo izpodbijane odločbe, zahtevajo pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom SOD d.d. v odgovoru na tožbo soglaša z razlogi organov ter se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 635/2008 z dne 17. 6. 2010. Da situacijskega načrta, kar je po svoji vsebini pravzaprav tudi regulacijski načrt, ni mogoče šteti za planski akt, ki bi lahko veljal za kvalificiran dokaz pri izkazovanju statusa zemljišča, pa je razvidno tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna podanost ovir za vrnitev nepremičnin v naravi.

Ugovor kršitve določb postopka, ker naj ustna obravnavna ne bi bila opravljena, ni utemeljen. Enak ugovor so tožeče stranke navajale že v pripombah na poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 3. 12. 2009. Kot izhaja iz prvostopne odločbe in upravnega spisa so bile parcele, ki so predmet izpodbijane odločbe, obravnavane na ustni obravnavi 1. 10. 2009. Na obravnavi so bile tožeče stranke po svojih pooblaščencih seznanjene, da del nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, enako pa za del nepremičnin tudi z dopisom z dne 11. 5. 2009. Naveden je bil tudi razlog za ugotovitev ovir. Na obravnavi 1. 10. 2009 dokazilom, ki izkazujejo ovire za vrnitev v naravi, stranke niso ugovarjale, razen za parceli 468 in 647 k.o. ..., ki pa nista predmet izpodbijane odločbe. Da ugovarjajo dokazilom, ki izkazujejo ovire oziroma, da je v tem pogledu nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne izhaja tudi iz pripravljalne vloge z dne 15. 10. 2009, s katero so tožeče stranke modificirale zahtevek za denacionalizacijo v odškodnino, po odvetnici, ki v njihovem imenu vlaga tožbo (pooblaščenec ... je zahtevo za denacionalizacijo modificiral že na ustni obravnavi 1. 10. 2009). Ustna obravnava v postopku je bila torej opravljena, na njej in v nadaljevanju postopka pa tožeče stranke niso navajale, za katero od parcel naj ne bi mogle preveriti zemljiškoknjižnega stanja, ki utemeljuje oviro za vrnitev naravi. Ugovor je nerazumljiv tudi v smeri, kako naj bi se nemožnost seznanitve z zemljiškoknjižnim stanjem kazala ravno pri parceli 220 k.o. ..., ki je bila predmet „dvojnega podržavljenja“ in je sedaj v lasti vložnice zahteve za denacionalizacijo. Sodišče se je v primerih „dvojnega podržavljenja“ postavilo na stališče, da vrnitev v naravi ni možna, ker gre za oviro iz 3. odstavka 16. člena ZDen, kot je obrazložil prvostopni organ. Ker je parc. št. 220 k.o. ... v lasti fizičnih oseb (tožečih strank), je podana ovira za vrnitev v naravi, zaradi podržavljenja pa je upravičenec upravičen do odškodnine.

Sodišče soglaša z navajanjem tožečih strank, da je potrebno nedvomno ugotoviti ovire za vračilo v last in posest. Vendar pa v obravnavanem primeru, ko iz upravnega spisa in izpodbijanih odločb izhaja, da so bile ovire ugotovljene (16. člen, 19. člen in 32. člen ZDen), tožeče stranke pa precizirajo svoj ugovor le za parcelo 220 (danes parcela 220/1 in 220/2 k.o. ..., vl. št. 67), glede na razloge iz izpodbijane odločbe in predložene dokaze, meni, da je ugovor neutemeljen.

Neutemeljen pa je tudi ugovor, da so bila podržavljena zemljišča ob podržavljenju nezazidana stavbna zemljišča ter je zato posledično odškodnina, ki je določena v višini za kmetijska zemljišča, napačna. Iz relevantnih dejstev, ki so bila del ugotovljenega dejanskega stanja ob izdaji izpodbijane odločbe, izhaja, da so bile podržavljene nepremičnine kmetijska zemljišča. Da bi ta dejstva kazala drugače (akt o podržavljenju, katastrski in zemljiškoknjižni podatki iz časa podržavljenja), tožeče stranke ne zatrjujejo in tudi niso v postopku. Zaradi zatrjevanja, da gre za nezazidana stavbna zemljišča, jim je v postopku na prvi stopnji organ dal možnost, da svoje trditve dokažejo in predložijo v dokaz ustrezne dokumente. Kot izhaja iz vlog, tožeče stranke dokazov niso predložile, zato je organ, po mnenju sodišča pravilno ocenil zatrjevanja za nedokazana.

Sodišče soglaša z razlogi organov, da situacijski načrt gradbenega okoliša Bled iz leta 1937, ki so ga tožeče stranke predložile kot dokaz, ne pomeni spremembe pravnega statusa. Tako spremembo, upoštevno v denacionalizacijskem postopku, skladno s stališčem Ustavnega sodišča, izraženega v odločbi U-I-42/93 z dne 15. 12. 2004, lahko povzroči le konkreten plan stanovanjske ali komunalne gradnje. Dokument, ki je izdelan v fazi priprave k sprejetju planov stanovanjske ali komunalne gradnje, ne predstavlja akta, ki spremeni status zemljišču (tudi ne po gradbenem zakonu). Situacijski načrt, ki nima značilnosti, kot jih je sodišče navedlo, ne more biti dokaz, da je bilo podržavljeno zemljišče gradbeno, tudi ob pogoju, če bi obravnaval parcele, ki so predmet denacionalizacijske odločbe (enako stališče je upravno sodišče zavzelo v sodbah U 308/2008 z dne 16. 7. 2008, I U 1253/2009 z dne 28. 4. 2010 in I U 1279/2010 z dne 21. 12. 2010). Tožeče stranke torej nimajo prav, da predložen dokument dokazuje status, ki bi se ga moralo upoštevati. Dokaz o statusu zemljišča tudi ne more biti materialno pravno določba – paragraf 132 Gradbenega zakonika, iz katere tožeče stranke izpeljujejo obveznost občine, da ustrezne akte sprejme. Tožeče stranke tudi ne morejo biti uspešne s sklicevanjem na odločanje organov v podobnih primerih. Glede na izkazan status zemljišča ob podržavljenju kot kmetijskih oziroma nedokazan status gradbenih zemljišč, je bila odškodnina pravilno določena.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.