Jedro

Izpodbijano gradbeno dovoljenje prizadeti stranki ne dovoljuje poseganja na tožnikovo zemljišče, niti v primeru gradnje, niti v primeru vzdrževanja objekta, kar pomeni, da bo morala prizadeta stranka svoj objekt zgraditi in vzdrževati tako, da ne bo posegala na tožnikovo zemljišče. Če bo do posega prišlo, bo tožnik to lahko uveljavljal v posebnih, za to predvidenih civilnih postopkih.

V skladu s prvim odstavkom 65. člena ZGO-1 mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze. Če jih ne predloži, svojih trditev pač ne izkaže in organu stranke ni treba še posebej pozivati na predložitev dokazov, kot zmotno meni tožnik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo Občini ... (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo manj zahtevnih objektov – objektov za šport, rekreacijo in prosti čas, in sicer rokometno-košarkarskega igrišča s tribunami za gledalce, igrišča za odbojko na mivki, objekta z oznako „A“ in objekta z oznako „B“ ter gradnjo opornih zidov na zemljiščih parc. št. 23 in 24/1, obe k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji in po navedeni projektni dokumentaciji, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se predvidena gradnja nahaja v ureditvenem območju B1 Blagovica, ki se na podlagi Prostorskega plana za območje Občine Lukovica ureja z Odlokom o ureditvenem načrtu območja B1 Blagovica (Uradni vestnik Občine Lukovica št. 4/2003 in 13/2011, v nadaljevanju Odlok o UN B1 Blagovica). Ugotovil je, da je gradnja skladna z merili in pogoji, ki jih določa navedeni prostorski akt, da projekt, ki je priložen vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja, vsebuje vse z ZGO-1 predpisane sestavine, da je izdelan v skladu s Pravilnikom o projektni dokumentaciji in da so pridobljena vsa predpisana soglasja. Ugotovil je tudi, da iz podatkov iz zemljiške knjige izhaja, da zemljišči nameravane gradnje nista obremenjeni s stvarno pravico. Poleg tega uvoz na parcelo št. 27 k.o. … ni predmet tega upravnega postopka, kot to tudi niso sklenjeni medsebojni dogovori med krajevno skupnostjo ..., prizadeto stranko in tožnikom. Na tožnikov ugovor glede nemožnosti vzdrževanja objektov z zemljišča prizadetih strank in potrebe po ureditvi ustreznega odvodnjavanja upravni organ prve stopnje odgovarja, da iz PGD izhaja, da so odmiki zemljišč od tožnikovega zemljišča parc. št. 27 k.o. ... ustrezni za vzdrževanje in rabo objektov z zemljišča prizadete stranke, ustrezno urejeno pa je tudi odvodnjavanje meteorne vode z zemljišča nameravane gradnje. Ponikanje meteornih voda s strešin utrjenih in tlakovanih ali z drugim materialom prekritih površin je urejeno in izvedeno na investitorjevem zemljišču. Iz projekta izhaja tudi, da je z gradnjo opornih zidov zagotovljeno zavarovanje brežine sosednjega zemljišča, ki je v lasti tožnika in urejeno tudi ustrezno odvodnjavanje v javno meteorno kanalizacijo. Poleg tega tožnik za svoje navedbe in trditve ni predložil nobenih dokazov.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V zvezi s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na odmike sporne gradnje od tožnikovega zemljišča je poudaril, da UN B1 Blagovica odmikov gradnje od sosednjih zemljišč posebej ne določa, kar pa ne pomeni, da lahko prizadeta stranka pri vzdrževanju svojega objekta posega na tožnikovo zemljišče. Te pravice prizadeta stranka tudi po izdanem gradbenem dovoljenju nima. Če bi do takih posegov prišlo, pa odločitev o stvari ni ovira za civilnopravno varstvo pravic tožnika pred sodiščem splošne pristojnosti. V zvezi z ugovorom glede odvodnjavanja upravni organ druge stopnje pojasnjuje, da bodo meteorne vode odvedene v meteorni kanal na zemljišču prizadete stranke. Glede ugovora, da je z gradnjo poseženo v tožnikovo služnostno pravico poti, pa upravni organ druge stopnje pojasnjuje, da sicer pravica služnosti poti v zemljiško knjigo ni vpisana, kar pa ne pomeni, da ne obstaja. Ugotavlja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da naj bi pot potekala na JZ delu zemljišča s parc. št. 24/1 k.o. ..., na katerega pa z gradnjo ne bo poseženo. Vsi objekti bodo namreč locirani na SV in SZ delu zemljišč prizadete stranke. Do zemljišča tožnika po podatkih iz projekta poteka dostop na javno cesto na zemljišču s parc. št. 1642/1 k.o. ..., na katero z gradnjo prav tako ne bo poseženo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ne glede na to, da po UN B1 Blagovica odmiki od mej niso določeni, podzakonski akt ne more dopuščati posegov v lastninsko pravico drugega. Meni, da tako velikega objekta, kot so več metrov visoke podporne stene in tribune, ni mogoče graditi tik ob meji, ne da bi se posegalo na sosednje zemljišče, vsaj s temelji. Tudi posegi na tuje zemljišče ob gradnji objekta, brez soglasja lastnika sosednjega zemljišča niso dovoljeni. Meni, da 44 cm odmik ni dovolj za vzdrževanje objekta npr. pri odvažanju materiala in podobno. Pri tem posebej poudarja ograjo v višini 2 m, ki je zgrajena nad opornim zidom 1, ki je gradbeno dovoljenje sploh ne omenja in je v nasprotju z „občinskim odlokom“, ki predpisuje višino ograje največ v višini 1,2 m in v oddaljenosti od sosednjih zemljišč najmanj 0,5 m. Meni, da bi moral biti vsak poseg v stvarne pravice, ki ga prinaša gradbeno dovoljenje, stvar upravnega postopka.

Navaja, da med tožnikom in prizadeto stranko ni bilo sporno, da je zaradi gradnje otežen uvoz na tožnikovo parcelo, kar so stranke poskušale urediti že v medsebojnih dogovornih.

Glede zatekanja vod in posledične škode pa tožnik navaja, da je teren nagnjen v smeri novo zgrajene škarpe, zaradi česar se meteorne vode stekajo do škarpe, ki predstavlja pregrado, tam zastajajo in namakajo teren, zaradi česar ta izgublja na kvaliteti, obstaja pa tudi nevarnost nastanka plazov. Sklicuje se na 75. člen Stvarnopravnega zakonika, po katerem so emisije prepovedane. Upravni organ bi moral pripombo tožnika v zvezi s tem preveriti in ga pozvati, da k svojim navedbam predloži dokazila. Pri tem opozarja, da naj bi bilo po gradbenem dovoljenju odvodnjavanje padavinske vode rešeno z odvodnjavanjem v javno omrežje, pri čemer naselje, kjer je zgrajen objekt, nima rešenega odvodnjavanja z javnim omrežjem. Poleg tega navaja, da mrežasta ograja nad škarpo ne nudi zadostnega varstva pred padcem z njegove nepremičnine. Pri tem opozarja, da je oporni zid 1 dejansko odmaknjen od meje njegove parcele 35 cm.

Sprašuje se tudi, ali drži trditev, da je projekt izdelal odgovorni projektant z ustrezno licenco, saj upravna enota ni določila razvrstitve objekta po enotni klasifikaciji vrst objektov (CCDSI) za objekta A in B. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži, da ji je dolžna povrniti stroške postopka.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, saj tožnik tej ugotovitvi upravnih organov ne oporeka, da Odlok o UN B1 Blagovica odmikov gradnje podpornih zidov in kamnitih založb od sosednjih zemljišč ne določa posebej. Sporno pa je, ali je z dovoljenim odmikom gradnje od zemljišča tožnika parc. št. 27 k.o. ..., ki na najbližji točki znaša 44 cm, prizadeti stranki omogočena gradnja in vzdrževanje objektov, ne da bi s tem posegla na tožnikovo zemljišče. Sodišče v zvezi s tema ugovoroma pojasnjuje, da izpodbijano gradbeno dovoljenje prizadeti stranki ne dovoljuje poseganja na tožnikovo zemljišče, niti v primeru gradnje, niti v primeru vzdrževanja objekta, kar pomeni, da bo morala prizadeta stranka svoj objekt zgraditi in vzdrževati tako, da ne bo posegala na tožnikovo zemljišče. Če bo do posega prišlo, bo tožnik to lahko uveljavljal v posebnih, za to predvidenih civilnih postopkih.

Poleg tega iz izpodbijane odločbe in ostalih listin v spisu izhaja, da se po projektu tožnikovemu zemljišču najbolj približa (44 cm) podporni zid, za katerega pa tožnik ne navaja, zakaj naj ne bi bilo mogoče njegovo vzdrževanje z zemljišča prizadete stranke. Zakaj bi bilo za vzdrževanje tega objekta treba odvažati material z njegovega zemljišča, pa tožnik ne pojasni.

Ker upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja preverja zgolj skladnost projekta s prostorskim aktom, ne pa dejanske gradnje, na drugačno odločitev ne more vplivati tožnikov ugovor, da je navedeni objekt od njegove meje oddaljen zgolj 35 cm in da s temelji posega v njegovo zemljišče. V zadevi ni sporno, da se po gradbenem dovoljenju objekt tožnikovi meji najbolj približa za 44 cm in da ne posega na njegovo zemljišče. Če v naravi ni tako, pa gre za neskladno oziroma nelegalno gradnjo, ki je stvar inšpekcijskih postopkov.

Glede tožbenega ugovora o neskladnosti zgrajene ograje z Odlokom o UN B1 Blagovica sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto, saj tožnik tega ugovora ni navajal že v upravnem postopku (v pritožbi zoper izpodbijano odločbo). V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze le, če jih upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

Enako je nedovoljena tožbena novota tudi navedba o vprašljivosti izpolnjevanja pogojev projektanta, ki je izdelal projektno dokumentacijo.

Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori o poseganju gradnje na služnost poti, ki naj bi jo priposestvoval. Sodišče ugotavlja, da tožnik zatrjevane služnosti poti z listinami, ki jih je vložil v spis, ni izkazal, saj ni sporno, da zatrjevana služnost v zemljiško knjigo ni vpisana. Poleg tega tožnik ni priložil overjene listine, iz katere bi izhajalo, da je imetnik te pravice (tretji odstavek 62. člena ZGO-1). Prav tako tudi ni izkazal, da bi pri sodišču sprožil kakšen sodni postopek, v katerem bi se obstoj zatrjevane stvarne služnosti ugotovil. Ne glede na navedeno pa iz neprerekanih ugotovitev upravnega organa druge stopnje izhaja, da z gradnjo v zatrjevano stvarno služnost ne bo poseženo.

Tožnik pa tudi ne more uspeti s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na škodo, ki mu bo nastala zaradi tega, ker voda z njegovega terena zaradi opornega zidu ne bo mogla še naprej nemoteno odtekati po zemljišču prizadete stranke. Zgolj s pavšalnimi navedbami o izgubi kvalitete terena in nevarnosti nastanka plazu, ki niso utemeljene z nobenimi dokazi, tožnik prekomernega posega v svojo nepremičnino ni izkazal. V skladu s prvim odstavkom 65. člena ZGO-1 mora namreč stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze. Če jih ne predloži, svojih trditev pač ne izkaže in organu stranke ni treba še posebej pozivati na predložitev dokazov, kot zmotno meni tožnik. Poleg tega iz odločbe upravnega organa prve stopnje izhaja, da je bilo za obravnavano območje izdelano Poročilo o erozijski ogroženosti, v katerem je ugotovljeno, da ob tehnično pravilni izvedbi predvidenih objektov za šport in rekreacijo ožje in širše območje nameravane gradnje erozijsko ne bo ogroženo, iz PGD pa izhaja, da je z gradnjo opornih zidov (podpornih sten in kamnitih zložb) zagotovljeno zavarovanje brežine tožnikovega zemljišča, urejeno pa je tudi ustrezno odvodnjavanje v javno meteorno kanalizacijo (preko meteornega kanala na zemljišču prizadete stranke).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.