Jedro

Zgolj življenje v narodnostno mešanem območju, kjer so tudi pripadniki srbskega in albanskega porekla, kljub medsebojnim nerazumevanju in nasprotjem, namreč ne zadošča za sklepanje, da bi bili tožniki preganjani v smislu 26. člena ZMZ zaradi svoje romske etnične pripadnosti. Raznolika narodnostna struktura prebivalstva in nerazumevanje oziroma incidenti med pripadniki različnih etničnih skupin, sami po sebi nujno ne pomenijo, da bi tožniki ob morebitni vrnitvi v izvorno državo ostali brez zaščite podvrženi preganjanju, temelječem na njihovi romski narodnosti. Zgolj njihova romska narodnostna pripadnost namreč ne zadošča za utemeljitev obstoja utemeljenega strahu pred preganjanjem.

V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. V sodni praksi se je izoblikovalo in ustalilo stališče, da je splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti. Celo če se šteje, da je prosilec neverodostojna oseba, pa pristojni organ ne more mimo tega, da je organ pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami.

Izrek

I. Združita se in sodni postopek tožnikov tako, da se predhodno združeni sodni postopek po tožbi A. in B.C. ter njunih mladoletnih otrok D., E., F. in G.C. zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-266/2006/110 (1372-06) z dne 15. 6. 2012, ki je bil združen z upravnim postopkom po prošnji zakonitega zastopnika z dne 23. 10. 2012 za mladoletnega H.C., dodatno združi z upravnim postopkom po prošnji zakonitega zastopnika z dne 4. 2. 2015 za mladoletnega I.C., rojenega ... 2015 v Mariboru, državljana Kosova, v skupno obravnavanje in odločanje v sodnem postopku, ki se vodi pod opr. št. I U 124/2015. II. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve (dalje MNZ) št. 2142-266/2006/110 (1372-06) z dne 15. 6. 2012 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je po združitvi postopkov po ponovnih (drugih) prošnjah tožnikov na podlagi 1. alineje 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ) prošnje zavrnila, ker je ocenila, da niso izkazali utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na narodni pripadnosti, ker so izjave prosilcev izrazito neverodostojne, njihova zatrjevanja glede preganjanja zaradi romske narodnosti pa niso podprta z informacijami o izvorni državi, iz katerih tudi sicer ne izhaja, da so pripadniki Romov zgolj zaradi svoje narodnosti (rase) preganjani, in ker niso uveljavljali nobenega drugega razloga za preganjanje iz 27. člena ZMZ je zaključila, da ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca. Prav tako je na podlagi preučenih informacij o situaciji Romov na Kosovu zaključila, da ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite iz 3. odstavka 2. člena v povezavi s 1., 2. ali 3. alinejo 28. člena ZMZ, saj ni bilo ugotovljeno, da bi jim ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda iz 28. člena ZMZ, oziroma da bi bili upravičeni do podelitve subsidiarne zaščite v smislu 1. in 3. alineje 28. člena ZMZ in ker je ocenila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bili ob vrnitvi v izvorno državo soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo na podlagi 2. alineje 28. člena ZMZ, saj so vse njihove navedbe glede razlogov za zapustitev izvorne države temeljile na zatrjevanem preganjanju zaradi romske narodnosti; ker je njihove navedbe v tej zvezi tožena stranka presojala že v zvezi z ugotavljanjem pogojev za priznanje statusa begunca in ker niso uveljavljali drugih razlogov, ki ne bi bili v povezavi z njihovo romsko narodnostjo, zato meni, da tudi v primeru vrnitve v izvorno državo ni utemeljenih razlogov, da bi bili ob vrnitvi soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ.

2. Tožniki v tožbi kot ključen izpostavljajo očitek nepravilne uporabe materialnega prava zaradi razlage 26. člena ZMZ v neskladju z Ustavo, Ženevsko konvencijo in pravom EU. Očitek napačne uporabe materialnega prava v zvezi z razlago 26. člena ZMZ in 9. člena Kvalifikacijske direktive utemeljujejo z navedbo, da dejanja preganjanja po dikciji 26. člena ZMZ niso zgolj pretekla dejanja, ki jih je prosilec že doživel, ampak tudi bodoča, pred katerimi ima utemeljen strah, da bi se šele lahko pripetila, ker so jih bili npr. deležni v podobnem položaju tudi drugi, pri čemer ne gre samo za dejanja, ki bi pomenila hudo kršitev neomejljivih človekovih pravic, ampak tudi tista dejanja, ki po omenjenem zakonskem kriteriju pomenijo hudo kršitev katerihkoli človekovih temeljnih pravic, vključno s pravico do dela oziroma možnostjo zaposlitve, pravico do socialne varnosti ali do izobraževanja. Sklicujejo na Priročnik UNHCR, točke 50 - 55. Četudi je pristojni organ (dalje organ) citiral določila 26. člena ZMZ, tožniki menijo, da jih je nepravilno uporabil, ker ni izvedel subsumpcije pod tako razumljeno vsebino gornje premise, ki jo le predpostavlja, zlasti z navedbo (na str. 18), da težave pri dostopu do nastanitve, zaposlitve in storitev socialnega skrbstva še ne pomenijo smrtne kazni, mučenja ali suženjstva, s čimer minimizira diskriminacijo Romov na Kosovu in šteje svojo trditev za dokazano. Da gre za napačno uporabo materialnega prava očitajo tudi stališču (na str. 16), da iz preučenih informacij ne izhaja, da bi se lahko intenzivnost diskriminacije Romov na Kosovu približala standardu iz 26. člena ZMZ, saj menijo, da bi se moral tak standard v praksi šele izoblikovati na podlagi v citiranem členu navedenih kriterijev. Kot nepravilen označujejo zaključek glede revščine in brezposelnosti, češ da to še ne more pomeniti preganjanja. Četudi organ sam navaja, da so Romi na Kosovu na splošno povsod socialno in ekonomsko diskriminirani, kljub temu zaključuje, da ne v takšni meri, da bi to lahko predstavljalo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih v skladu z EKČP ni mogoče omejiti. To pa ne pomeni le napačne uporabe materialnega prava, ampak tudi golo trditev brez utemeljitve, saj izpodbijana odločba nima niti ugotovljene vsebine pravne norme, niti pod tako ugotovljeno vsebino pravne norme subsumiranega dejanskega stanja. Izpodbijani odločbi še očitajo tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki bi se glede na informacije o položaju Romov na Kosovu moralo osredotočiti na vprašanje, v kakšni meri so Romi tam diskriminirani, kar je ključno in bi zato moralo biti še posebej skrbno ugotovljeno. Kar pa po stališču tožnikov ni bilo, ker je organ ob povzetku zanj relevantnih odlomkov navedenih informacij in še preden je zavzel stališče do pripomb pooblaščenca tožnikov, že kar sam podal svojo oceno, da zaradi svoje romske narodnosti prosilci ob vrnitvi ne bodo utrpeli preganjanja v skladu s 26. členom ZMZ in da zaradi svoje narodnosti niso upravičeni do podelitve statusa begunca. Da je tak pristop nedopusten, tožniki menijo ne le zaradi opisane metodološke slabosti, pač pa tudi zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja o položaju Romov na Kosovu, še zlasti, ker citirane ugotovitve komisarja za človekove pravice Hammarberga organ ni šteje za relevantne.

3. Kar zadeva navedbe o diskriminaciji Romov tožniki citirajo odlomke iz svoje predhodne tožbe z dne 11. 6. 2011 zoper predhodno odločbo, ker organu očitajo, da je v sedanji odločbi ravnal v bistvu enako. Menijo, da enako velja glede ugotovljenih neskladnosti v izjavah tožnikov o treh dogodkih, zaradi katerih teh treh dogodkov ni mogoče šteti za del ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar po stališču tožnikov tega vprašanja niti ni potrebno podrobneje obravnavati, vse dokler ne bo organ v ponovljenem postopku pod pravne norme o statusu begunca subsumiral tudi bistveni, doslej ignorirani del navedb tožnikov in v luči te presoje ocenjeval, ali so verodostojne in resnične navedbe prosilcev o njihovi ogroženosti, ne le s fizičnim nasiljem in tremi telesnimi poškodbami, ampak s splošno diskriminacijo Romov na Kosovu. Tako bo šele možna zakonita presoja vprašanja glede neskladnosti in nejasnosti v izjavah prosilcev o navedenih treh napadih kot manj pomembnem delu dejanskega stanja, česar organ ni naredil niti v ponovljenem postopku, ampak je vse njihove navedbe glede preganjanja zaradi njihove romske narodnosti ocenil kot neverodostojne. Pri tem je prezrl vse njihove medsebojno skladne izjave o diskriminaciji Romov na Kosovu, ki so bile skladne tudi z mnogimi tujimi informacijami.

4. Dodatno kar zadeva ugotovljenih neskladij v zvezi z navedenimi tremi dogodki kot „neverodostojnih“ tožniki navajajo, da je že iz njihovih pojasnil očitno, da so vsi ti trije dogodki med seboj tesno povezani in da vsa ugotovljena neskladja izvirajo iz dejstva, ki ga je druga tožnica pojasnila na osebnem razgovoru dne 10. 11. 2010, to je, da groženj s posilstvom možu ni omenjala in da to pojasnjuje čisto vse: ker mu ni povedala resnice o tem napadu, si je zanj izmislila zgodbo, da je bila porezana prejšnji dan ob napadu nanj, to pa sta potem oba ponavljala, medtem ko je neskladnost v njegovih izjavah glede poškodbe roke pojasnil že sam prvi tožnik. Za nerelevantne pri presoji utemeljenosti njihovih navedb o strahu pred preganjanjem pa tožniki štejejo navedbe o tem, kdaj sta se spoznala prva tožnika, kot tudi glede kraja rojstva njunih dveh od štirih otrok. In četudi dva izmed njih res ne bi bila rojena v Prištini, ampak v ožji Srbiji, to nujno ne pomeni, da tožniki v teh letih sploh niso bili na Kosovu, kar je prenagljen zaključek. Če pa gre za vprašanja, pomembna za presojo utemeljenosti njihove prošnje, pa tožniki menijo, da bi se jim morala obrazložitev posvetiti bolj skrbno in natančno.

5. Tožniki glede ugotavljanja narodnosti druge tožnice izpodbijani odločbi očitajo protislovnost, ko na str. 10 nakazuje dvom o njeni romski narodnosti, češ da je morda srbske narodnosti, medtem ko na str. 11 vsebuje trditev, da pristojni organ ne dvomi o romski narodnosti prosilcev. Organu očitajo tudi neupoštevanje dvojnega pomena pojma „nationality“, ki obenem obsega narodnost in državljanstvo.

6. Kar se tiče subsidiarne zaščite tožniki poudarjajo, da glede na okoliščine tega primera ne prihaja v obzir resna škoda iz 1. in 3. alineje, ampak le iz 2. alineje 28. člena ZMZ, zaradi poniževalnega ravnanja z Romi na Kosovu. Ker o tem, za tožnike ključnem vprašanju ni bilo ugotovljeno niti dejansko stanje niti vsebina pravne norme menijo, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi iz tega razloga.

7. Sodišču tožniki predlagajo, naj odloči v sporu polne jurisdikcije in na podlagi že zbranih dokazov ugotovi, da izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca, oziroma podrejeno subsidiarne zaščite, podrejeno pa, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v novo odločanje.

8. Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sodišču predložila predmetne upravne spise skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in v celoti vztraja pri izdani odločbi. Sodišču je naknadno predložila še prošnjo, ki jo je za novorojenega sina mld. I. C., roj. …. 2015 v Mariboru, vložil dne 4. 2. 2015 njegov oče in zakoniti zastopnik, sedaj prvi tožnik.

K točki 1:

9. O združitvi postopkov je sodišče odločilo iz naslednjih razlogov:

10. Ob upoštevanju stališča, izraženega v sklepu Vrhovnega sodišča RS št. I Up 305/2013 z dne 5. 9. 2013, je sodišče, ki je že predhodno odločilo o združitvi upravnega in sodnega postopka v skupno obravnavanje in odločanje na podlagi 6. odstavka 42. člena ZMZ v zadevi št. I U 1426/2013 z dne 23. 12. 2013 (s pravnomočnim sklepom, ki je bil potrjen s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 96/2014 z dne 3. 4. 2014) tako, da je združilo sodni postopek po tožbi A. in B.C. ter njunih mladoletnih otrok D., E., F. in G.C. zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-266/2006/ 110 (1372-06) z dne 15. 6. 2012 z upravnim postopkom po prošnji mladoletnega H.C. (roj. ... 2012 v Ljubljani), ki je bila dne 23. 10. 2012 vložena po njegovem zakonitem zastopniku, očetu A.C., enako odločilo tudi o prošnji, ki jo je zakoniti zastopnik A.C. naknadno vložil dne 4. 2. 2015 za novorojenega sina I.C., državljana Kosova, roj. ... 2015 v Mariboru.

11. ZMZ namreč v 6. odstavku 42. člena določa, da v primeru, če zakoniti zastopnik po izdaji odločitve pristojnega organa o njegovem primeru, ki še ni pravnomočna, vloži prošnjo za svojega otroka, rojenega v Republiki Sloveniji, se takšna prošnja nemudoma odstopi pristojnemu sodišču, ki združi postopka. Gre za specialno zakonsko ureditev, ki jo je zakonodajalec z določilom 6. odstavka 42. člena ZMZ uredil drugače, kot je sicer urejeno vprašanje (ra)združevanja postopkov v upravnem sporu z določilom 1. odstavka 42. člena ZUS-1, na podlagi katerega sodišče, upoštevajoč tudi ustavno načelo o delitvi oblasti (2. odstavek 3. člena Ustave), lahko s sklepom združi le več pri oddelku sodišča odprtih (sodnih) postopkov o istem predmetu v skupno obravnavo in odločanje. Lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku; morebitna pritožba zoper tak sklep ni dovoljena (2. odstavek 42. člena ZUS-1).

K točki 2:

12. Tožba je utemeljena.

13. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v obravnavani sporni zadevi doslej že večkrat odločalo, nazadnje s sodbo št. I U 1426/2013 z dne 23. 12. 2013, s katero je zavrnilo tožbo, navedeno sodbo pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče s sodbo št. I Up 96/2014 z dne 3. 4. 2014. Vendar sta bili obe navedeni sodbi po ustavni pritožbi tožnikov razveljavljeni, ker je Ustavno sodišče RS z odločbo št. Up-434/14-15 z dne 8. 1. 2015 presodilo, da sodišči nista zadostili zahtevam iz 22. člena Ustave po obrazloženosti sodnih odločb, ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo pomanjkljivosti v obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, slednje pa se je zgolj sklicevalo na razloge MNZ, ne da bi odgovorilo na stališča glede razlage 26. člena ZMZ z vidika, ali socialna in ekonomska diskriminacija lahko pomenita preganjanje, zato je zadevo vrnilo temu sodišču v ponovni postopek.

14. Kot razlog za priznanje mednarodne zaščite so tožniki uveljavljali strah pred preganjanjem zaradi njihove romske narodnosti (rase).

15. Sodišče ob vpogledu podatkov v listinah predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je organ pri svojem odločanju v ponovljenem postopku v skladu z napotki sodišča v navedeni sodbi št. I U 455/2012 z dne 4. 4. 2012, in ob upoštevanju izjav tožnikov, ki so kot razlog za priznanje mednarodno zaščito uveljavljali strah pred preganjanjem v izvorni državi (sedaj Republika Kosovo) zaradi njihove romske etnične pripadnosti, uradoma pridobil številna relevantna poročila in informacije oziroma članke o stanju na Kosovu, s poudarkom na položaju Romov, skupno 12, do katerih so se po svojem pooblaščencu opredelili tudi tožniki, oziroma so na nekatera izmed njih v izpostavljenih segmentih posebej opozorili sami tožniki in do katerih se je nato v izpodbijani odločbi opredelil tudi organ v svoji obrazložitvi. Pri čemer med strankama ni sporno, da gre za odločitev o zavrnitvi prošenj za mednarodno zaščito po združitvi upravnih zadev, začetih na podlagi ponovnih (drugih) prošenj tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v RS z dne 19. 12. 2008, po tem, ko je bil postopek po prvih prošnjah tožnikov z dne 5. 9. 2006 ustavljen s sklepom tožene stranke z dne 10. 12. 2007, ker so dne 13. 9. 2007 samovoljno zapustili Azilni dom (nato pa so bili dne 17. 12. 2008 iz ZR Nemčije vrnjeni v RS na podlagi določil Uredbe št. 343/2003, medtem ko so tožniki sami umaknili svoje tretje prošnje, ki so jih podali, ko so bili na podlagi določil Uredbe 343/2003 vrnjeni iz Švicarske konfederacije). Tožniki teh podatkov, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe in podatkov v listinah upravnega spisa, ne izpodbijajo, zato jih je po oceni sodišča šteti za med strankama nesporne. Prav tako med strankama ni sporno, da tožniki v svojih ponovnih (drugih) prošnjah za priznanje mednarodne zaščite uveljavljajo isto dejansko podlago ob sklicevanju na iste kronološke dogodke med leti 2003 in 2006 na območju današnje Republike Kosovo, ki so ga prvi štiri tožniki zapustili še v času, ko je bilo del skupne države z Republiko Srbijo, tožena stranka pa je v postopku upoštevala relevantno splošno znano dejstvo, da je Kosovo, ki je dne 17. 2. 2008 razglasilo neodvisnost, mednarodno priznana država tako s strani ZDA kot tudi večine evropskih držav, med drugim Republike Slovenije od 5. 3. 2008. O statusu begunca

16. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni tako status begunca kot status subsidiarne oblike zaščite. Po drugem odstavku istega člena se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. O izpolnjevanju pogojev pristojni organ odloča v skladu s 34. členom ZMZ v enotnem postopku mednarodne zaščite, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite, iz česar izhaja, da je z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito zavrnjeno priznanje obeh statusov.

17. ZMZ v 26. členu (lastnosti preganjanja) določa, da morajo biti v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z 2. odstavkom 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (dalje EKČP) ni mogoče omejiti (1. alineja), ali morajo predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (2. alineja). Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije so med drugim dejanja fizičnega in psihičnega nasilja (2. odstavek 26. člena ZMZ).

18. Ker so tožniki v prošnjah za priznanje mednarodne zaščite kot razlog uveljavljali strah pred preganjanjem zaradi svoje romske narodnosti, je tožena stranka v upravnem postopku pravilno sama pridobila tedaj aktualne informacije glede položaja Romov na Kosovu in jih v skladu z določili 1., 3. in 4. odstavka 9. člena ZUP prav tako pravilno posredovala tožnikom po njihovem pooblaščencu, s čimer jim je dala možnost, da se izjavijo o vseh za odločitev relevantnih dejstvih in okoliščinah ter glede poslanih informacij podajo svoje mnenje in pripombe. Tožena stranka se je v svoji obrazložitvi tudi opredelila do pridobljenih poročil, kot tudi do pripomb, ki so jih po svojem pooblaščencu v postopku podali tožniki ter po tako izvedenem ugotovitvenem postopku na podlagi dejanskega stanja, ki ga je, tudi po stališču Vrhovnega sodišča, izraženega v sklepu št. I Up 305/2013 z dne 5. 9. 2013 (tč. 9), dovolj podrobno, čeprav deloma nesistematično, navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter zaključila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca, ki se po 2. odstavku 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Po navedenem tudi po presoji sodišča iz navedb tožnikov ne izhajajo okoliščine, odločilne za priznanje statusa begunca. Tožniki so v postopku, kot rečeno, sicer zatrjevali preganjanje zaradi svoje etnične pripadnosti romski narodnostni manjšini, kar je eden izmed iz razlogov, navedenih v 2. členu in podrobneje opredeljenih v 27. členu ZMZ, vendar njihove navedbe o dogodkih, ki so se zgodili, tudi če so resnične, tega preganjanja ne utemeljujejo. Zgolj življenje v narodnostno mešanem območju, kjer so tudi pripadniki srbskega in albanskega porekla, kljub medsebojnim nerazumevanju in nasprotjem, namreč ne zadošča za sklepanje, da bi bili tožniki preganjani v smislu 26. člena ZMZ zaradi svoje romske etnične pripadnosti. Raznolika narodnostna struktura prebivalstva in nerazumevanje oziroma incidenti med pripadniki različnih etničnih skupin, na katere se tožniki sklicujejo, namreč sami po sebi nujno ne pomenijo, da bi tožniki ob morebitni vrnitvi v izvorno državo ostali brez njene zaščite podvrženi preganjanju, temelječem na njihovi romski narodnosti. Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da zgolj njihova romska narodnostna pripadnost namreč ne zadošča za utemeljitev obstoja utemeljenega strahu pred preganjanjem. Pri tem pa tudi ne gre za to, da tožena stranka ne bi verjela, da sta se omenjena dva napada oziroma trije napadi zgodili, niti ne oporeka, da so brazgotine, ki jih prva tožnika imata, posledica napadov, niti ob dejstvu, da ni bilo nobenih dokazov oziroma specifičnih informacij o izvorni državi tožnikov, da bi se v kraju, kjer so tožniki tedaj prebivali, v Zvečanih, dogajali incidenti med pripadniki romske narodnostne manjšine in albanskega naroda, saj to samo po sebi ne izkazuje vzročne zveze med etnično pripadnostjo tožnikov in omenjenima dvema oziroma tremi napadi. Zato tudi razjasnjevanje nedoslednosti in protislovij v izjavah tožnikov glede konkretnega časovnega zaporedja teh zatrjevanih napadov in njihovega števila ter števila zatrjevanih napadalcev za s strani tožene stranke ugotovljene nedoslednosti ni odločilno.

19. Iz navedb tožnikov pa tudi ne izhaja, da bi bil razlog preganjanja njihova pripadnost posebni družbeni skupini v smislu 4. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ glede na njihove individualne socialno ekonomske razmere, ki jih v tožbi sicer omenjajo. Da so se iz rojstne hiše prvega tožnika preselili v zapuščeno hišo v Zvečanih sta navajala v svojih izjavah že sama prva tožnika in konkretneje pojasnila, da so si za bivanje uredili eno izmed sob. Da bi jim kdorkoli to branil ali onemogočal med strankama niti ni sporno, saj sta sama prva tožnika tudi navajala, da so tudi njihovo bivališče redno nadzorovali pripadniki sil KFOR in ju po potrebi tudi oskrbovali. Zato je neutemeljeno kakršnokoli pričakovanje, da bi tožena stranka navedbe tožnikov obravnavala kot zatrjevanje preganjanja zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini.

20. Sklicevanje tožnikov na Priročnik UNHCR pa očitkov o kršitvah materialnega prava v konkretnem postopku tudi ne utemeljuje.

21. Po navedenem je torej pravilna ugotovitev, da tožniki s svojimi izjavami niso izkazali razlogov preganjanja, ki bi utemeljevali priznanje statusa begunca, zato je pravilno sklepanje tožene stranke, da tožnikom mednarodne zaščite s tem statusom ni mogoče priznati. V tej situaciji pa je bila kot pristojni organ dolžna dodatno preizkusiti, ali so morebiti izpolnjeni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

O statusu subsidiarne zaščite

22. Status subsidiarne oblike mednarodne zaščite se v skladu s 3. odstavkom 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda po določbah 28. člena ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja).

23. V citiranih določilih je tako vsebovano temeljno načelo nevračanja (non-refoulement), ki zahteva, da se prizna mednarodna zaščita v obsegu subsidiarne zaščite prosilcu, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca in bi zato lahko bil izročen oziroma vrnjen v državo, v kateri pa zanj obstaja resna nevarnost, da bo ogroženo njegovo življenje oziroma bo izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, kazni ali mučenju.

24. Tudi v tem primeru se pogoji za mednarodno zaščito ugotavljajo po določbah 21. in naslednjih členov ZMZ. Prosilec mora namreč sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred resno škodo (1. odstavek 21. člena), in predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo (2. odstavek). Zakonodajalec je ob upoštevanju okoliščin, v katerih se znajdejo prosilci za mednarodno zaščito, posebej v tretjem odstavku uredil tudi situacijo, ko prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov. Gre torej za primere, ko bo pristojni organ odločal zgolj na podlagi prosilčevih izjav, ki jih prosilec dokazno ne more kakorkoli dodatno podkrepiti z drugimi dokazi oziroma dokumentacijo. V tem primeru je prosilec razbremenjen dokazovanja pod določenimi pogoji, in sicer: da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje (1. alineja); da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (2. alineja); da so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom (3. alineja); da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (4. alineja), in da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (5. alineja). Taka ureditev ima podlago v 5. odstavku 4. člena Direktive 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite (Kvalifikacijska direktiva), ki določa, da kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec (ki je vsebinsko povzeta v 1. odstavku 21. člena ZMZ) in kadar vidiki izjav niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni pogoji, navedeni v točkah a, b, c, d in e (ki so vsebinsko povzeti v 3. odstavku 21. člena ZMZ).

25. Iz navedenih pogojev tako v omenjeni Kvalifikacijski direktivi kot v ZMZ izhaja, da splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom.

26. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite, enako stališče v tej zvezi pa je izrazilo že tudi Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-292/09, Up-1427/09 (16. točka obrazložitve). Glede na navedeno je treba pogoj iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ razumeti ožje, in sicer da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (2. odstavek 22. člena v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ). To pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma gre za okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo.

27. V sodni praksi se je izoblikovalo in ustalilo stališče, da je splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka splošno neverodostojnost tožnikov ocenila predvsem na podlagi ocene o verjetnosti izjav prvih dveh tožnikov tako glede življenjskih mejnikov (kje in kdaj sta se seznanila, začela skupno življenje in se ustalila, rojstni kraji in osebna imena druge tožnice in dveh njunih otrok ter njeno znanje srbskega jezika) kot razlogov za preganjanje in ne zaradi neskladnosti oziroma kontradiktornosti teh izjav.

28. Celo če se šteje, da je prosilec neverodostojna oseba, pa pristojni organ ne more mimo tega, da je organ pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovim primerom, kar zahteva že 3. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ. Navedena dolžnost izhaja tudi iz že predhodno omenjene odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-292/09, Up-1427/09, s katero je bil razveljavljen 3. odstavek 22. člena ZMZ, ki je določal, da če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da taka ureditev posega v pravico iz 18. člena Ustave o prepovedi mučenja. Za zagotovitev te pravice, ki je absolutna, mora organ upoštevati vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na oceno, ali obstajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo prosilcu v primeru prisilne odstranitve kršen omenjeni člen Ustave (18. točka obrazložitve). Iz povedanega izhaja, da je materialnopravno napačno stališče organa, da nosi breme dokazovanja le prosilec.

29. V skladu z 2. odstavkom 22. člena ZMZ pristojni organ preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi iz 8. in 9. alineje 23. člena tega zakona. Gre za splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji (8. alineja), in za specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države (9. alineja). Za zakonito odločitev je organ tudi v tem pogledu dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti dejansko stanje o razmerah v izvorni državi (1. odstavek 22. člena ZMZ) in torej v ta namen pridobiti relevantne informacije, z njimi pa tudi seznaniti prosilca pred izdajo odločbe (2. odstavek 22. člena).

30. Iz povedanega izhaja, da bi moral pristojni organ, preden je v ponovljenem postopku ponovno odločil z izpodbijano odločbo, tudi v tej zadevi sam pridobiti omenjene informacije iz 9. alineje 23. člena ZMZ, ki vključujejo specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in vključujejo način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države, zlasti informacije glede vodenja učinkovitega (dostopa do) učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo dejanja preganjanja ali resno škodo, saj mu te dolžnosti ni odvzela niti izkazana neaktivnost tožnikov (deljeno dokazno breme). Šele celovit prikaz dejstev, povezanih tako s splošnim stanjem v državi, kot tudi s specifičnim, nanašajočim se na konkretni primer, namreč omogoča, da pristojni organ v naslednjem koraku ugotovi verjetne oziroma predvidljive posledice, ki bi jim bili tožniki (ki so uveljavljali, da so že bili napadeni dvakrat oziroma trikrat in v teh napadih namerno poškodovani s hladnim orožjem, posledice pa so še vidne brazgotine) v primeru vrnitve v izvorno državo bili izpostavljeni, nato pa oceni tudi resnost teh posledic.

31. Tožena stranka pa se v konkretnem primeru v okviru presoje pogojev za morebitno priznanje statusa subsidiarne zaščite do opisanih napadov z vidika morebitne resne škode za tožnike po določilu 2. alineje 28. člena ZMZ ni opredelila oziroma se je opredelila le navidezno s tem, ko je v svoji obrazložitvi (str. 19, odstavek 6) v tej zvezi navedla zgolj trditev, da “ker so vse navedbe prosilcev glede razlogov za zapustitev izvorne države temeljile na zatrjevanem preganjanju zaradi njihove romske narodnosti, ki je eden izmed razlogov za podelitev statusa begunca, je pristojni organ njihove navedbe presojal že pri podelitvi statusa begunca. Ker prosilca nista navedla nobenih drugih razlogov, ki ne bi bili povezani z njihovo romsko narodnostjo, pristojni organ ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bili prosilci ob vrnitvi v izvorno državo soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo na podlagi 2. alineje 28. člena ZMZ“. Pri čemer je v okviru te presoje izraženo materialnopravno napačno stališče tožene stranke, ki ga tožniki utemeljeno grajajo (četudi v tožbi izrecno navajajo, da ne izpodbijajo njene presoje resne škode z vidika 1. in 3. alineje 28. člena ZMZ), saj je pomensko po svoji vsebini v popolnem nasprotju z uveljavljenim stališčem v ustaljeni sodni praksi, kot izhaja iz obrazložitve te sodbe pod točko 23. Taka obrazložitev ne omogoča niti preizkusa navedene ugotovitve, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

32. Poleg tega pa zgolj splošne informacije o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ ne zadoščajo za sprejem zakonite in pravilne odločitve (1. odstavek 22. člena ZMZ), saj mora azilni organ upoštevati tudi specifične informacije o izvorni državi, ki so povezane izključno s konkretnim primerom (9. alineja 23. člena ZMZ). Glede na to, da so tožniki navajali, da so se zgodili dva oziroma trije napadi nanj in da sta bila v teh napadih namerno poškodovana s hladnim orožjem tako, da so še ostale vidne brazgotine, pa bi se morala tožena stranka v svoji obrazložitvi do teh napadov opredeliti tudi z vidika 10. alineje 23. člena ZMZ in s svojimi razlogi pojasniti, zakaj ta dva oziroma trije napadi ne pomenijo, da je bila tožnikom že bila povzročena resna škoda oziroma konkretno in preverljivo obrazložiti utemeljene razloge za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda (če gre za resno škodo) ne bo ponovila ali grožnje uresničile. Tudi sicer je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, kot rečeno, da se je tožena stranka do opisanih napadov opredelila le z vidika vprašanja, ali so le-ti povezani s preganjanjem iz razlogov, ki so podlaga za priznanje statusa begunca, ne pa tudi z vidika subsidiarne zaščite. Takšne odločbe pa, ki pretežno obravnava le status begunca, subsidiarno zaščito z vidika resne škode pa zgolj v smislu 1. in 3. alineje 28. člena ZMZ, v tem delu ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ).

33. Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka (3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Ker je izpodbijano odločbo odpravilo že iz tega razloga, sodišče ni dodatno še posebej presojalo preostalih posameznih konkretnih tožbenih očitkov glede navedb o tem, kje je prvi tožnik spoznal svojo ženo, o njeni narodnosti ter o podatki dveh izmed njunih otrok glede njunih rojstnih krajev in osebnih imen in s tem v zvezi pravilnosti ugotovitev tožene stranke.

34. V ponovljenem postopku bo moral pristojni organ odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti v skladu s stališči te sodbe z vidika presoje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ in do teh pogojev sistematično opredeliti, kar pomeni, da bo na podlagi aktualnega dejanskega stanja, ugotovljenega v skladu z aktualnimi splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi, moral zavzeti jasno stališče, ali to ustreza kateremu od vidikov resne škode iz 28. člena ZMZ in z vidika splošnih in specifičnih informacij tudi oceniti, ali tožnikom izvorna država glede na njihove osebne okoliščine lahko zagotovi zaščito.

35. Sodišče je odločilo brez oprave glavne obravnave na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1. Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 65. člena ZUS-1. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, podatki postopka tega ne omogočajo, tožniki pa težko popravljive škode niti ne zatrjujejo, narava stvari pa v danih okoliščinah konkretnega primera tudi ne zahteva odločanja sodišča o priznanju mednarodne zaščite. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, med drugim iz sodbe št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, izhaja stališče, da mora(jo) tožnik(i) izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Vendar tega tožniki s svojimi dokaznimi predlogi in navedbami v tožbi niso izkazali. Tožniki pa, kot rečeno, tudi ne zatrjujejo, da bi jim odprava izpodbijanega upravnega akta in nov postopek pri pristojnem organu povzročil težko popravljivo škodo in tudi ne zatrjujejo, da bi upravni organ odločil v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.

36. Prav tako sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnikov, da naj prekine postopek odločanja o tožbi in prične postopek pred Ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti 26. člena ZMZ, saj predlog tožnikov ni bil toliko konkretiziran in obrazložen, da bi mu sodišče lahko sledilo. Tudi sicer pa sodišče v tem pogledu ni vezano na predlog strank in ker tudi samo ni našlo tolikšnih neskladnosti določb ZMZ z Ustavo, ki jih ne bi bilo mogoče Ustavi skladno oziroma lojalno razlagati, tudi v skladu s temeljnimi načeli prava EU z uporabo ustaljenih metod razlage pravnih norm, sodišče ni dodatno odločilo o prekinitvi postopka na podlagi 156. člena Ustave in ni vložilo zahteve za presojo ustavnosti.