Jedro

Prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom Ustavnega sodišča, ker se ni opredelilo do bistvenega poudarka ustavne odločbe - kdaj socialno-ekonomska diskriminacija pomeni preganjanje in kdaj predstavlja tako hudo kršitev človekovih pravic, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in jo je že iz tega razloga potrebno odpraviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 124/2015-27 z dne 15. 7. 2015 se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku po odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-434/2015 z dne 18. 1. 2015 s 1. točko izreka združila upravni in sodni postopek tožnikov v skupno obravnavanje in odločanje, ter z 2. točko izreka na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-266/2006/110 (1372-06) z dne 15. 6. 2012, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnje G. in F. B. ter njunih mladoletnih otrok za priznanje mednarodne zaščite. Svojo odločitev je oprla na ugotovitev, da prvotožnik in drugotožnica nista izkazala splošne verodostojnosti, na podlagi informacij o položaju Romov na Kosovu (tožena stranka ne dvomi, da so tožniki Romi s Kosova) pa je zaključila, da tožnikom v primeru vrnitve v izvorno državo zaradi narodne pripadnosti (drugih razlogov preganjanja niso uveljavljali) ne grozi preganjanje in zato ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca. Glede subsidiarne zaščite je ugotovila, da tožniki niso uveljavljali razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve, da je razloge v zvezi z mučenjem, nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem ocenila že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca in da na Kosovem ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, zato niso upravičeni do subsidiarne oblike zaščite, oziroma na tej podlagi ni ovir, da se vrnejo v izvorno državo.

2. V razlogih sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke, da tožniki s svojimi izjavami niso izkazali razlogov preganjanja, ki bi utemeljevali priznanje statusa begunca, zato jim te oblike zaščite ni mogoče priznati. Glede subsidiarne oblike zaščite, in s to obliko zaščite povezanim načelom nevračanja, pa sodišče s sklicevanjem na tretjo alinejo tretjega odstavka 21. člena in drugi odstavek 22. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-292/2009, Up-1427/2009 ugotavlja, da tožena stranka ni preverila izjav tožnikov v povezavi z informacijami o njihovi izvorni državi (8. in 9. alineja 23. člena ZMZ), ki bi jih morala pridobiti po uradni dolžnosti. Šele celovit prikaz dejstev, povezanih s splošnim stanjem v državi in specifičnimi okoliščinami, ki se nanašajo na konkreten primer, bi bilo mogoče ugotoviti verjetne oziroma predvidljive posledice glede vrnitve tožnikov v izvorno državo.

3. Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sta prvotožnik in drugotožnica izrazito neverodostojna. To oceno poleg nasprotujočih in nelogičnih izjav glede ključnih dogodkov (treh fizičnih napadov) potrjujejo tudi neskladja glede navedb o krajih in datumih rojstva najstarejših (dveh) otrok, saj ti podatki pokažejo, da se prvotožnika v času zatrjevanih fizičnih napadov, zaradi katerih naj bi zapustila Prištino, nista nahajala na Kosovu. Ker sta prvotožnika zatrjevala, da so se napadi zgodili zaradi njune romske narodnosti, je njune navedbe ocenila v okviru upravičenosti do statusa begunca. Pri tem ni ugotovila, da se napadi niso zgodili zaradi njune romske narodnosti, temveč da se napadi (sploh) niso zgodili. Zato je nelogična zahteva sodišča, da v ponovljenem postopku glede napadov, za katere je že sprejela dokazno oceno, da se niso zgodili (sodišče je pri presoji upravičenosti do statusa begunca to dokazno oceno sprejelo) naredi posebno dokazno oceno in se do teh napadov opredeli še z vidika 10. alineje 23. člena ZMZ ter pridobi in pregleda informacije o izvorni državi tožnikov še v zvezi s subsidiarno zaščito.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po določbi 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da trpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. ZMZ v 28. členu vključuje načelo nevračanja (glej ZMZ-B, Poročevalec DZ z dne 5. 8. 2010), ki zahteva, da se prizna mednarodna zaščita v obsegu subsidiarne zaščite osebi, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca in bi zato lahko bila izročena oziroma vrnjena v državo, v kateri obstaja resna nevarnost, da bo ogroženo njeno življenje, oziroma bo izpostavljena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, kazni ali mučenju.

7. ZMZ v 34. členu določa, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca, in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike mednarodne zaščite. Pogoji za obe obliki mednarodne zaščite se ugotavljajo po določbah 21. in naslednjih členov ZMZ.

8. Sodišče prve stopnje je sodbo, ki je predmet tega pritožbenega postopka, izdalo v izvrševanju odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-734/2014-15 z dne 8. 1. 2015. S to odločbo je Ustavno sodišče razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 96/2014 z dne 3. 4. 2014 in sodbo upravnega sodišča I U 1426/2013 z dne 23. 12. 2013 ter zadevo vrnilo upravnemu sodišču v novo odločanje. Ugotovilo je, da je upravno sodišče kršilo 22. člen Ustave RS, ker v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo vsebine 26. člena ZMZ in odgovorilo na očitke tožnikov o neustrezni subsumciji pravno upoštevnih dejstev, ki jih je ugotovila tožena stranka pod pravno normo, oziroma, da pojasni katere dejanske okoliščine je štelo za odločilne pri presoji, da ugotovljene okoliščine in dejanja ne dosegajo take stopnje, ki bi pomenile preganjanje. Ustavno sodišče je v napotkih odločbe upravnemu sodišču naložilo, da se opredeli do vsebine 26. člena ZMZ ter zavzame stališče glede razlage te določbe in pojasni, kdaj socialno-ekonomska diskriminacija pomeni preganjanje.

9. Sodišče prve stopnje v sodbi, ki je predmet tega pritožbenega postopka, ni navedlo svoje razlage vsebine 26. člena ZMZ in tudi ni začrtalo vsebine pojma preganjanja v primerih socialno-ekonomske diskriminacije, temveč je (v delu sodbe, ki se nanaša na zavrnitev prošnje za priznanje statusa begunca) zgolj pritrdilo toženi stranki, da romska etnična pripadnost tožnikov ne zadošča za sklepanje, da so preganjani v smislu 26. člena ZMZ in da incidenti med pripadniki različnih etničnih skupin ne pomenijo nujno, da jih izvorna država v primeru vrnitve, ne bo zaščitila. Sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom Ustavnega sodišča, saj se ni opredelilo do bistvenega poudarka odločbe - da pojasni kdaj socialno-ekonomska diskriminacija pomeni preganjanje in kdaj predstavlja tako hudo kršitev človekovih pravic, ki jih v skladu s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ni mogoče omejiti. Sodbe sodišča prve stopnje, zato v delu, ki se nanaša na status begunca, ni mogoče preizkusiti in jo je že iz tega razloga potrebno odpraviti.

10. Vrhovno sodišče se tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni v zadostni meri opredelila do subsidiarne zaščite z vidika druge alineje 28. člena ZMZ. Zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka prvotožnikoma verjela, da so se napadi nanju dejansko zgodili in so brazgotine, ki jih imata na telesu posledica zatrjevanih napadov, je protispisen. Tožena stranka je na podlagi nasprotujočih in izključujočih si izjav prvotožnikov sprejela dokazno oceno, da se napadi nanju niso zgodili. Posledično je neutemeljena zahteva sodišča, da v okviru ocene o izpolnjevanju pogojev za priznanje subsidiarne zaščite iz razloga druge alineje 28. člena ZMZ naredi posebno dokazno oceno in pregleda informacije o izvorni državi tožnikov, ter se do teh napadov opredeli še z vidika desete alineje 23. člena ZMZ.

11. Razen treh dogodkov, v katerih naj bi bila fizično poškodovana, prvi tožnik in druga tožnica nista navedla drugih razlogov, dejstev ali okoliščin (ki ne bi bile povezane z njuno romsko narodnostjo), s katerimi bi utemeljevala tveganje, da bo njuna družina v primeru vrnitve na Kosovo podvržena mučenju ali nečloveškemu ter poniževalnemu ravnanju ali kazni. Ker sta uveljavljala preganjanje na konvencijski podlagi (njuni narodnostni (etnični) pripadnosti) je tožena stranka njuno prošnjo glede načela nevračanja pravilno primarno obravnavala v okviru pogojev za priznanje statusa begunca in v tem okviru zaključila, da tožnikom v primeru vrnitve na Kosovo ne grozi preganjanje.

12. Glede resne škode in s tem povezanega načela nevračanja je tožena stranka pojasnila, zakaj tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite v smislu prve in tretje alineje 28. člena ZMZ, glede razloga iz druge alineje 28. člena ZMZ pa se je sklicevala na svojo obrazložitev v zvezi z zavrnitvijo zahteve za priznanje statusa begunca, saj tožniki mimo preganjanja zaradi romske narodnosti niso navedli drugih razlogov, ki bi lahko pomenili resno škodo oziroma mučenje, nehumano ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje v primeru vrnitve v izvorno državo. Zato ne drži zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka kršila materialno pravo in da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

13. Ker v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1, v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču, da opravi nov postopek. V tem postopku naj se sodišče opredeli do razlogov, ki so navedeni v odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-434/2014 z dne 8. 1. 2015 in pojasni vsebino pojma preganjanja v primeru ekonomsko-socialne diskriminacije ter odloči ali tožnikom v primeru vrnitve v izvorno državo zaradi takšne diskriminacije grozi preganjanje oziroma resna škoda.