Jedro

Tožena stranka pri svoji oceni ni upoštevala vseh pravno relevantnih dejstev in okoliščin tožnikovega primera. Tožnik je namreč kot glavni razlog za svoj osebni strah pred preganjanjem v matični državi navajal strah pred sankcijami zaradi pobega iz talibanskih sil, v katere je bil rekrutiran. Zato bi se tožena stranka v izpodbijani odločbi morala opredeliti tudi do te ključne okoliščine, česar pa ni naredila. Oceniti bi bila torej morala, ali tožnikov strah pred sankcijami zaradi dezertiranja lahko šteje kot razlog, da se tožnik utemeljeno boji preganjanja.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-216/2008/25 (1232-12) z dne 13. 1. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod 1. točko izreka prošnji za priznanje mednarodne zaščite prosilcu, ki je navedel naslednje osebne podatke: A.A., rojen ... 1993, v kraju Dah Mordah, Islamska republika Afganistan, ugodila in mu priznala status subsidiarne oblike zaščite in pod 2. točko izreka odločila, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik že 22. 8. 2008 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Ker je tedaj samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v roku 3 dni ni vrnil, je bil postopek ustavljen. Tožnik je bil dne 7. 6. 2010 s strani Kraljevine Danske vrnjen v Slovenijo. Dne 11. 6. 2010 je vložil svojo drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji, ki jo je podal s pomočjo prevajalca za perzijski (farsi) jezik. Ob podaji prošnje svoje istovetnosti ni izkazal. V prošnji je navedel, da pripada etnični oziroma plemenski skupini Hazara in da je po veroizpovedi musliman-šiit. Matično državo je zapustil leta 2008 in potem prebival v Iranu, Turčiji, Grčiji, Sloveniji, Italiji, Norveški, Danski in Sloveniji. V Slovenijo je vstopil legalno na Brniku. Pred podajo prošnje v Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito tudi na Norveškem in Danskem, in sicer je na Norveškem dobil sklep, da mora zapustiti državo, Danska pa ga je vrnila v Slovenijo. V zvezi s svojimi bližnjimi družinskimi člani v izvorni državi je navedel, da nima informacij, ali so sorodniki še živi in od takrat, ko je šel prvič na pot, z njimi ni imel nikakršnih stikov. Prvič je bil v Sloveniji približno en mesec in pol; najprej v Centru za tujce v Postojni, nato v Azilnem domu, od koder je z vlakom odšel v Italijo, iz Italije pa ga je sprevajalec v kombiju odpeljal na Norveško. Nekaj več kot leto dni je bil na Norveškem, vendar je dobil odločbo, da mora državo zapustiti, zato je odšel na Dansko, od koder ga je danska policija predala slovenski. Ko je zapustil Afganistan, ni imel neke določene ciljne države in se je z ilegalnimi sprevajalci o vsem dogovoril njegov stric. Že prvič je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, vendar ga je tedaj ilegalni sprevajalec ustrahoval, da obstaja verjetnost, da ga Slovenija vrne nazaj v Afganistan, kar zanj ni bilo sprejemljivo, saj mu tam grozi smrt in zato je Slovenijo zapustil. Matično državo je zapustil zato, ker mu v Afganistanu grozi smrt, in bi rad živel nekje, kjer bi mu bila zagotovljena varnost. Razlogi, zaradi katerih sedaj prosi za mednarodno zaščito, so enaki razlogom, kot jih je navedel že v svoji prvi prošnji, vendar želi dodati še nekaj, česar v prvi prošnji ni povedal. V zvezi s tem je dejal, da Talibani potrebujejo vedno nove vojake in zato novačijo nove borce. Iščejo moške-očete; če pa njih ne morejo rekrutirati, pa novačijo njihove starejše sinove oziroma mlajše moške. Ob prihodu Talibanov v vas je mama ponavadi odprla okno na zadnji strani hiše, da je lahko skočil čezenj in zbežal v hrib, kamor mu je mati potem prinašala hrano. Ker se je to večkrat dogajalo, se je njegov oče zaupal svojemu dolgoletnemu prijatelju Šavaliju, ki je Paštun in ga prosil za pomoč. Šavali ga je v prtljažniku avtomobila odpeljal v oskrbo v neko kasarno, ki je bila ograjena in strogo varovana. V tej kasarni so jih učili o koranu in jih pričeli uvajati v borilne veščine, kot tudi veščine pri samomorilskih napadih in sicer, kako naj si pripnejo bombe ob telesu s pasovi in kako naj aktivirajo različne vrste eksploziva. Govorili so jim, da bo samomorilski napad za njih sicer pomenil smrt, vendar bo to njihov prehod v raj. Na drugi strani kasarne pa so bili strogo varovani zapori, v katerih je srečeval ljudi brez nohtov na rokah in nogah, brez enega ali obeh ušes, izmučene in iznakažane od pretepanja, in sicer so to bili ljudje, ki so se hoteli izogniti izvršbi dejanj, na katera so jih pripravljali. Po enem mesecu bivanja v kasarni so ga pripravili na prvo akcijo izven kasarne, a je prej zaprosil za slovo od staršev in tako ga je Šavali pripeljal domov. Dali so mu 30.000 afganov, da jih da očetu. Ko je oče zagledal toliko denarja, je takoj dojel za kaj gre, zato je prosil strica naj ga reši in pošlje iz Afganistana. Zbežal je k stricu in se tam skril. Drugi dan so Talibani obiskali njihovo hišo in pretepli starše, ker njega niso našli. Potem je stric organiziral njegov odhod iz Afganistana. V prvi prošnji tega ni povedal, ker se je bal, da bi te informacije prišle do Talibanov, ki bi lahko škodili njemu in njegovi družini in tudi stric mu je dejal, naj o tem ne govori. Če bi se vrnil v matično državo, ga čaka zanesljiva smrt s strani Talibanov. Poleg tega je pripadnik etnične skupine Hazara, ki živi v predelu, kjer živijo pretežno Paštuni, ki jih želijo etnično očistiti. Ko je bil še doma, mu je oče povedal, da je že več kot 60% hazarskega prebivalstva zapustilo kraj, bili so ubiti ali pregnani iz tega okolja.

Ko je bil nato tožnik povabljen na osebni razgovor, je povedal smiselno isto. Povedal je, da je hazarske narodnosti in da so ga urili Talibani. Šolal se je samo do 5. razreda, ker so potem prišli Talibani in šolo zaprli. Razlogi za zaprtje šole so bili, da so učile tudi ženske in da so šolo obiskovala tudi dekleta, česar Talibani niso dovolili. V zvezi s svojo hazarsko narodnostjo je povedal, da med bivanjem v Afganistanu zaradi svoje starosti niti ni dojel vseh nevarnosti, ki so mu grozile, danes pa jih dojema in se zaveda vsega, kar bi se mu lahko zgodilo, če bi bil še tam. Če bi bil še tam, bi bil namreč s strani Talibanov prisiljen v samomorilske napade in fantov njegove starosti v teh krajih verjetno ni več, ker so ali zbežali ali pa so jih Talibani odpeljali v svoje kasarne na urjenje. Opisal je, kako je izgledala kasarna, kjer so ga urili Talibani. Podrobno je obrazložil, kako so jih pripravljali na izvedbo samomorilskega napada in tudi, kako je bilo ugotovljeno, kdo je zrel za izvedbo le-tega. Običajno je bil za izvedbo napada izbran tisti, ki se je najbolje naučil koran in ki se je najbolj izuril za izvedbo napada. Konkretno naj bi bili odpeljani na mesto dogodka, s katerim bi se seznanili šele takrat in takrat bi jim bila dana konkretna naloga. Na vprašanje zakonite zastopnice, ali bi v primeru, da bi lahko vzpostavil stike s starši, pridobil tudi kakšne osebne dokumente, je odgovoril, da dokumentov ne bi mogel pridobiti, ker jih enostavno nima. Edina pisana beseda o njem je zapis o datumu njegovega rojstva na zadnji strani korana, kamor ga je zapisal njegov oče. Tožena stranka v nadaljevanju ugotavlja, da iz tožnikovih izjav izhaja, da prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s svojo hazarsko narodnostjo in strahom pred Talibani. V zvezi s tem iz razpoložljive dokumentacije ugotavlja, da tožnik za svoje trditve v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil Afganistan, ni predložil nobenih dokazov. Ker tožnik tega ni storil, je tožena stranka kriterije za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito ugotavljala v skladu z 21. členom Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/07 in 99/10, v nadaljevanju ZMZ). Ugotavlja, da se je tožnik potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da predložitve dokazov glede na navedbe tožnika niti ni bilo pričakovati in da je njegove izjave smiselno mogoče oceniti kot skladne in verjetne ter to tudi podrobno opredeljuje in pojasnjuje. V zvezi s 4. kriterijem po 3. odstavku 21. člena ZMZ tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, saj tega ni storil v postopku s policijo, temveč šele po nekaj dneh v Centru za tujce. Na podlagi vseh ocenjenih kriterijev iz 3. odstavka 21. člena ZMZ tožena stranka zaključuje, da je tožnikova splošna verodostojnost podana.

Ker je ocenila, da je ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, je v nadaljevanju preverila informacije o tožnikovi izvorni državi. V zvezi s tem tudi navaja vire informacij in same informacije, ki se nanašajo na leto 2007, čeprav je tožnik opisani dogodek s Talibani doživel leta 2008. Vendar meni, da tudi te informacije zadoščajo za ugotovitev, da se je na območju Ghanzi, iz katere tožnik izhaja, dejansko dogajalo, da so Talibani novačili nepolnoletne fante in celo otroke za izvedbo samomorilskih napadov. Preden pa se posveti informacijam o aktualnih razmerah v tožnikovi izvorni državi, je treba ugotoviti, kako, glede na določbo 10. alinee 23. člena ZMZ, kvalificirati pretekle izkušnje tožnika, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V zvezi s tem tožena stranka, glede na tožnikove izkušnje s Talibani, ugotavlja, da tožnikovo urjenje s strani Talibanov ni mogoče pripisati njegovi hazarski narodnosti, ampak temu, da Talibani potrebujejo ljudi, ki bi jim pomagali izvrševati različna dejanja za uresničitev njihovih ciljev in je glede na tožnikove prepričljive izjave mogoče reči, da je tožniku neposredno grozila resna škoda v smislu usmrtitve, saj bi tožnik, v kolikor ne bi zbežal, zelo verjetno izvedel samomorilski napad, katerega žrtev bi bil tudi sam. Res je sicer, da tožnik takrat izvedbi samomorilskega napada ni nasprotoval, vendar pa ni mogoče reči, da je bila to njegova svobodna volja, ampak je bil z razkošnim načinom življenja v času bivanja v kasarni in prepričevanjem o tem, kakšne koristi ga od tega čakajo v posmrtnem življenju, zaveden, česar se tožnik sedaj tudi zaveda. Subjekt resne škode v konkretnem primeru so Talibani, torej gre za nedržavni subjekt. Nato je tožena stranka pridobila tudi dostopne informacije o aktualnem stanju v izvorni državi tožnika, ki jih tudi navaja in opredeljuje. Navaja, da je iz navedenih informacij mogoče povzeti, da so območja, na katerih je novačenje otrok najbolj pogost pojav, območja južne, jugovzhodne in vzhodne province, kamor spada tudi provinca Ghazni, iz katere prihaja tožnik, in da iz teh informacij izhaja tudi, da so v tej provinci Talibani prisotni in v njej tudi lansirajo svoje napade ter da se njihova moč očitno še krepi. V predstavljenih informacijah je naveden tudi tožnikov domači okraj (Jaghori), kjer Talibani sicer niso sposobni izvesti večjih napadov, vendar pa prihajajo poročila o njihovih napadih tudi v tem okraju, ki postaja vedno bolj izoliran, ker so vpadne poti pod nadzorom Talibanov. Tožena stranka tako sprejema, da je bil tožnik v preteklosti v domačem okolju, v provinci Ghazni, izpostavljen situaciji, v kateri mu je neposredno grozila resna škoda in ocenjuje, da se v to provinco ne more vrniti, saj iz aktualnih informacij ne izhaja, da bi se situacija v tej provinci od tožnikovega odhoda dalje spremenila do te mere, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da se resna škoda ne bo ponovila. K temu tožena stranka dodaja, da v konkretnem primeru ne bi šlo za ponovitev neposredne grožnje enake oblike resne škode, ampak bi, ob upoštevanju tožnikovih navedb, da se sedaj, ko je dojel, kaj bi se z njim zgodilo in se nikakor ne bi želel vrniti tja, šlo prvenstveno za resno škodo v smislu mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, ki bi najverjetneje sledilo tožnikovemu upiranju sodelovanja s Talibani. Glede na navedeno ocenjuje, da ga država pred ravnanjem Talibanov ne more zaščititi. Ker tožnik od zapustitve izvorne države dalje tudi ni več v kontaktu s svojimi starši in drugimi sorodniki, tožena stranka meni tudi, da ne pride v poštev možnost tožnikove razselitve ob eventuelni vrnitvi v izvorno državo. Po proučitvi relevantnih informacij o izgledih mladoletnih otrok v tožnikovi izvorni državi (ki jih tudi navaja) tožena stranka zaključuje, da bi bil tožnik kot mladoletnik brez podpore ožje ali širše družine v Kabulu (kamor bi bil najverjetneje vrnjen), poleg težav pri zagotovitvi najosnovnejših življenjskih potreb, kot so prenočišče in hrana, zlahka tarča ravnanj, kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, novačenje s strani protivladnih upornikov, fizično nasilje, delo v nehumanih razmerah in podobno in ga matična država pred takšnimi ravnanji ne bi bila sposobna zaščititi. Glede na navedeno in glede na to, da toženi stranki ni znano, da bi na strani tožnika obstajali razlogi, ki bi ga izključevali od priznanja statusa subsidiarne oblike zaščite, je odločila, da tožnikovi prošnji ugodi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 52. člena v povezavi s 3. odstavkom 2. člena in v povezavi z 2. alineo 28. člena ZMZ in se mu prizna status subsidiarne oblike zaščite. V skladu s 2. odstavkom 91. člena ZMZ ta odločba z dnevom vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo treh let. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne strinja se z delom odločbe, kjer tožena stranka ugotavlja, da je upravičen le do subsidiarne oblike zaščite in ne do statusa begunca, saj naj ne bi bilo nobene povezave med preganjanjem, ki ga zatrjuje tožnik in eno izmed podlag Ženevske konvencije. Ker tožena stranka v odločbi ugotavlja, da ne obstaja povezava med novačenjem s strani Talibanov in hazarsko narodnostjo ter meni, da Talibani novačijo ljudi v svoje vrste ne glede na njihovo narodno pripadnost, ker potrebujejo okrepitve, tožnik meni, da je veliko bolj verjetno, da bodo Talibani pri novačenju posegli po Hazarih kot pa po drugih narodnostih. To je mogoče sklepati na podlagi dejstva, da so Talibani v večini Paštuni, sunitske veroizpovedi, kar pomeni, da je veliko bolj verjetno, da bodo za samomorilske napade izbrali pripadnika druge narodnosti, in dejstva, da je pri presojanju potrebno upoštevati zgodovino in sicer da so Talibani v preteklosti izvajali masovne poboje Hazarov. Res je sicer, da so danes v Afganistanu t.i. neo-Talibani, ki se v nekaterih pogledih razlikujejo od Talibanov iz prejšnjega režima, vendar pa je glede na številna mednarodna poročila mogoče trditi, da so Hazari še vedno posebna tarča Talibanov. Tožnik se pri tem sklicuje na članek (v angleščini) „Afgan Election : Conflict between Democracy and Terorism in Ghazni“, iz katerega izhaja, da je življenje v provinci Ghazni najbolj nevarno ravno za Hazare, na poročilo prof. Maleya (v angleščini) „On the Position of Hazary Minority in Afganistan“, ki ga navaja tudi UNHCR v svojih kvalifikacijskih smernicah za oceno potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana, v katerem poudarja, da Talibani izrabljajo konflikt med Hazari in Paštuni zato, da bi si pridobili nazaj naklonjenost slednjih ter je mnenja, da noben predel Ghaznija ni varen za Hazare. Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da svojih težav zaradi hazarske narodnosti ni z ničemer konkretiziral in da so le-te zgolj splošne in neprepričljive. Natančno je opisal, da so Talibani zaprli njegovo šolo, ker so bili proti temu, da jih učijo ženske. Ker je splošno znano, da so Hazari manj konzervativni in da dovoljujejo šolanje tudi deklicam, s čemer se strinja tudi tožena stranka, je mogoče sklepati, da Talibani zapirajo predvsem hazarske šole. Kljub temu, da tožena stranka prekinitev šolanja ne šteje za preganjanje v smislu ZMZ, je ta dogodek pomemben pri presojanju, ali je preganjanje, ki ga zatrjuje tožnik, pogojeno z njegovo narodno pripadnostjo, saj kaže na to, da je položaj Hazarov v provinci Ghazni, slab. Tudi mednarodna poročila potrjujejo, da so Hazari še vedno diskriminirani in da so med Paštuni in Hazari številni konflikti. Tudi UNHCR v svojih smernicah potrjuje, da se Hazari še vedno soočajo z določeno stopnjo diskriminacije. Poleg tega UNHCR navaja, da je okraj Jaghori (okraj, iz katerega prihaja tožnik in kjer Hazara predstavlja večino) pogosto tarča talibanskih napadov in da je ta okraj vedno bolj izoliran, saj je dostop po določenih cestah nadzorovan s strani Talibanov. In ne nazadnje, poročila tudi poročajo o pobojih Hazarov s strani Talibanov v provinci Ghazni. Ker tožena stranka nadalje navaja, da iz druge tožnikove prošnje izhaja, da je bila oseba, ki je tožnika odpeljala k Talibanom, očetov dober prijatelj paštunske narodnosti, kar pomeni, da nič ne kaže na kakšne resne pritiske ali nadlegovanje s strani pripadnikov paštunske narodnosti, tožnik meni, da je takšno sklepanje tožene stranke pomanjkljivo, saj je ravno očetov prijatelj paštunske narodnosti odpeljal tožnika na urjenje za samomorilske napade k Talibanom in ga torej zavestno poslal v smrt. Seveda se ne da vedeti, s kakšnimi nameni je prijatelj to storil, vendar ni mogoče izključiti, da pri tem ni šlo za narodnostno pogojeno dejanje. Ker je tožnik rekel, da mu je oče dejal, da se je že več kot 60% Hazara družin odselilo iz njihovega kraja, tožena stranka to dejstvo smatra kot preveč splošno. Tožnik bi zato želel opozoriti na poročilo generalnega sekretarja ZN, katerega navaja tudi tožena stranka, v katerem je zapisano, da je novačenje otrok prisotno zlasti na jugu, jugovzhodu in vzhodu Afganistana in da je novačenje otrok ali nevarnost pred tem pojavom eden izmed razlogov za razselitev. To poročilo torej potrjuje tožnikove navedbe, da se je veliko hazarskih družin že odselilo iz njihovega kraja in zopet kaže na težak položaj Hazarov, ki so tarča Talibanov. Iz vsega navedenega izhaja, da obstaja vez med preganjanem, ki ga je utrpel tožnik in njegovo hazarsko narodnostjo. Tožnik je mnenja, da je upravičen do statusa begunca še na eni podlagi, in sicer na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini, ki jo v tem konkretnem primeru tvori specifični profil otrok iz Afganistana, ki so rekrutirani s strani Talibanov za izvajanje samomorilskih napadov. Glede na številna poročila, ki jih navaja tožena stranka, so otroci še posebej ranljivi in še posebej tarča Talibanov. Kot izhaja iz poročil, ki jih navaja tožena stranka, je v Afganistanu pogost pojav, da se sovražni borci krepijo tako, da uporabljajo otroke in najstnike v navalu samomorilskih bombnih napadov. Iz UNHCR kvalifikacijskih smernic prav tako izhaja, da so otroci ena izmed najbolj ranljivih skupin v Afganistanu in da so Talibani odgovorni za veliko večino kršitev človekovih pravic. UNHCR je mnenja, da so otroci vojaki lahko preganjani na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožnik iz vseh zgoraj navedenih razlogov sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo, v kateri se mu prizna status begunca; podrejeno pa, da odpravi odločbo tožene stranke v delu, kjer tožeči stranki ne priznava statusa begunca in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks, ker je brez premoženja in brez zaposlitve.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Prvostopenjsko sodišče je v zadevi že enkrat odločilo in sicer je s sodbo opr. št. I U 214/2011 z dne 23. 2. 2011 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V svoji sodbi je zavzelo stališče, da izpodbijana odločba nima razlogov o tem, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in da je izpodbijana odločba tudi materialnopravno nezakonita.

Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. I Up 160/2011 z dne 7. 4. 2011, po pritožbi tožene stranke, zgoraj citirano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V sklepu je navedlo, da mora sodišče v ponovnem postopku za svoja stališča o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta navesti jasne in utemeljene razloge.

Sodišče je zato razpisalo glavno obravnavo. Po razpisu le-te tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 2. 6. 2011 navaja, da je izpodbijano odločbo izpodbijala le v delu, kjer tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni upravičen do statusa begunca in da izpodbijane odločbe ni izpodbijala v delu, kjer je tožena stranka tožniku priznala status subsidiarne zaščite. Sicer pa tožnik vztraja pri svojih dosedanjih navedbah, da je upravičen do priznanja statusa begunca tudi zaradi svojega sedanjega utemeljenega strahu pred preganjanjem tako iz religioznih, kot tudi političnih razlogov - begunec sur place. Tožnik sodišču primarno predlaga, da samo odloči o preostalem spornem vprašanju, tj. o podelitvi statusa begunca, oz. podrejeno, da njegovi tožbi ugodi tako, da šteje, da je bilo njegovi prošnji le delno ugodeno, ker je tožnik primarno zahteval status begunca in šele subsidiarno status subsidiarne zaščite; o njegovem primarnem zahtevku pa v izreku odločbe niti ni bilo posebej odločeno. Poleg tega je bilo pod 2. točko izreka izpodbijane odločbe odločeno, da odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje in je v skladu s tem tožnik že od vročitve odločbe naprej kot tak tudi tretiran.

Tožba je utemeljena.

Po prejemu zgoraj navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS je sodišče v obravnavani zadevi v ponovnem postopku razpisalo glavno obravnavo. Glavne obravnave dne 10. 6. 2011 se tožnik (po predhodnem opravičilu v pripravljalni vlogi) ni udeležil. Tožena stranka je na glavni obravnavi podala odgovor na navedbe tožeče stranke iz njene pripravljalne vloge in sicer je v zvezi s pojmom begunca sur place, navajala, da v konkretni zadevi ne gre za tak primer, ker niso nastale določene spremenjene okoliščine, kar je tudi obrazložila. V zvezi z zatrjevano nepravilnostjo izreka v izpodbijani odločbi glede na to, da je v izreku navedla, da se prošnji ugodi, čeprav je tožniku priznala le status subsidiarne zaščite, pa je navajala, da 52. člen ZMZ ne dopušča interpretacije delne ugoditve prošnji in da tožnik v svoji prošnji tudi ni uveljavljal zahteve po priznanju samo enega ali drugega statusa, temveč je v prošnji navajal samo razloge za zapustitev izvorne države.

Pooblaščenka tožnika je sodišču že po zaključku dokazovanja oziroma glavne obravnave predložila poročilo Home Office UK (v angleškem jeziku), ki naj bi potrjeval navedbe tožnika, z navedbo, da pričakuje, da bo sodišče prevod te listine naložilo toženi stranki.

Tožena stranka je izrecno ugovarjala temu, da bi morala ona opraviti prevod omenjene listine iz angleškega v slovenski jezik, saj je 10. člen ZMZ k temu ne zavezuje.

Sodišče zato v dokazne namene ni upoštevalo listine, predložene v angleškem jeziku, brez priloženega prevoda v slovenskem jeziku, tj. dveh strani poročila Home Office UK, ker ni bilo prevedeno v slovenski jezik. Po določbi 1. odstavka 104. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) stranke vlagajo vloge v slovenskem jeziku. Sodišče opozarja tudi na 2. odstavek 226. člena ZPP, ki določa, da mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen overjen prevod. Glede na navedeno je zmotno stališče tožeče stranke, da bi predloženo listino morala prevesti tožena stranka, saj za takšno stališče tožeče stranke v zakonu ni nobene pravne podlage.

Sodišče je tako v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine upravnega spisa, ki se nanašajo na obravnavano sporno zadevo. Po proučitvi zadeve sodišče ugotavlja, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ne more samo rešiti spora, ker so v bistvenih točkah dejstva in okoliščine nepopolno ugotovljena in je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v (ponovnem) upravnem postopku.

Tožnik je namreč v upravnem postopku kot razloge za zapustitev matične države navajal, da Talibani potrebujejo nove vojake, zato novačijo nove borce in sicer iščejo mlajše moške. Sam je bil predan v neko kasarno, ki je bila strogo varovana, v kateri so ga urili za samomorilske napade. Na drugi strani kasarne so bili strogo varovani zapori, v katerih je srečeval ljudi, močno mučene in iznakažene od pretepanja. To so bili dezerterji, ljudje, ki so se hoteli izogniti izvršbi dejanj, za katera so jih, tako kot tožnika, urili. Po enem mesecu bivanja v tej kasarni je bil tudi sam določen za izvedbo prvega dejanja izven kasarne, vendar je s pomočjo strica pobegnil. Če bi se vrnil v matično državo, ga čaka zanesljiva smrt s strani Talibanov. Poleg tega je po narodnosti Hazar šiitske skupnosti, ki jo Talibani, ki so paštunske skupnosti, versko preganjajo in želijo njihovo manjšinsko skupnost etnično očistiti, to je uničiti.

Tožena stranka je na podlagi izpovedi tožnika (ob ugotovitvi njegove splošne verodostojnosti v smislu 4. odstavka 22. člena ZMZ) ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, kar je obrazložila s tem, da tožnik od Talibanov ni ogrožen zato, ker pripada plemenski skupnosti Hazara, ampak zato, ker Talibani rekrutirajo otroke za usposabljanje za samomorilske napade, ne glede na njihovo etnično oziroma plemensko pripadnost; odločitev o tem, da tožniku podeli status subsidiarne zaščite pa je obrazložila tako, da je bil tožnik v preteklosti v svojem domačem okolju v provinci Ghanzi izpostavljen situaciji, v kateri mu je neposredno grozila resna škoda in z oceno, da se v to provinco ne more vrniti, ker bi bil kot mladoletna oseba v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen, izpostavljen ravnanjem kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, novačenje s strani protivladnih upornikov ipd. in ga izvorna država pred takimi ravnanji ne bi bila sposobna zaščititi.

Po mnenju sodišča pa tožena stranka pri svoji oceni, pomembni za postopek priznanja statusa begunca, ni upoštevala vseh pravno relevantnih dejstev in okoliščin tožnikovega primera. Tožnik je namreč kot glavni razlog za svoj osebni strah pred preganjanjem v matični državi navajal strah pred sankcijami zaradi pobega iz talibanskih sil, v katere je bil rekrutiran. Zato bi se tožena stranka v izpodbijani odločbi morala opredeliti tudi do te ključne okoliščine, česar pa ni naredila. Oceniti bi bila torej morala, ali tožnikov strah pred sankcijami zaradi dezertiranja lahko šteje kot razlog, da se tožnik utemeljeno boji preganjanja. Takšne ocene pa izpodbijana odločba ne vsebuje. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi torej ni ukvarjala z vprašanjem kaj bi se zgodilo s tožnikom kot dezerterjem, če bi bil vrnjen v njegovo matično državo, glede na tožnikove navedbe o dezerterjih, ki so bili zaprti v isti kasarni, v kateri je potekalo tudi tožnikovo urjenje in njihovem mučenju s strani Talibanov, zato, ker so zavrnili sodelovanje s Talibani oz. ker so zavrnili izvršbo dejanj, za katera so jih Talibani izurili. S tem v zvezi izpodbijana odločba tožene stranke ne vsebuje nobene (pravne) argumentacije.

Ker navedena bistvena okoliščina do sedaj ni bila razščiščena, je ostalo dejansko stanje v obravnavani sporni zadevi nepopolno ugotovljeno.V ponovnem postopku bo torej morala tožena stranka razčistiti že navedeno odločilno dejansko okoliščino obravnavane sporne zadeve in svoje (dejanske in pravne) razloge v tej zvezi natančno navesti v svoji obrazložitvi.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče v zvezi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke dodaja, da je njen tožbeni zahtevek, razviden iz prvotne tožbe, ki na glavni obravnavi ni bil modificiran, v nasprotju s samim seboj, glede na to, da po eni strani tožeča stranka v svojem zahtevku statusa subsidiarne zaščite ne izpodbija, po drugi strani pa zahteva, da se ji prizna status begunca. V tako formuliranem zahtevku gre namreč za nezdružljivost obeh zahtevkov. V izreku izpodbijane odločbe tudi ni bilo odločeno po delih, temveč je tožena stranka prošnji tožnika ugodila in mu priznala status subsidiarne zaščite, kar po mnenju sodišča pomeni, da je tožena stranka odločila o (celotnem) tožnikovem zahtevku, skladno z določbo 52. člena ZMZ, ki tudi po mnenju sodišča ne dopušča interpretacije delne ugoditve prošnji. Ker tožeča stranka trdi tudi, da je izpodbijala samo prvo točko izreka izpodbijane odločbe in ne tudi druge točke izreka, sodišče pojasnjuje, da ni mogoče izpodbijati samo prve točke izreka izpodbijane odločbe, ker sta 1. in 2. točka izreka med seboj neločljivo povezani (saj 2. točke izreka brez 1. točke izreka sploh ne bi bilo).

Sodišče tožniku še pojasnjuje, da se na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10) v postopku za odločanje o priznanju mednarodne zaščite sodna taksa ne plača, kar pomeni, da je tožnik v obravnavani sporni zadevi oproščen plačila sodnih taks že po samem zakonu in zato sodišče o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo posebej.