Jedro

Če bi bil po presoji sodišča prve stopnje na podlagi tožnikovih izjav in ugotovljenega dejanskega stanja pravilen drugačen materialnopravni zaključek, in bi bilo okoliščine v zvezi s posledicami tožnikove vrnitve v izvorno državo (in s tem povezanim utemeljenim strahom) mogoče opredeliti kot preganjanje, temelječe na pripadnosti določeni družbeni skupini („dezerterji“ iz talibanskih vrst), bi to v sodbi moralo samo navesti, argumentirati in drugače odločiti.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 761/2011-25 z dne 10. 6. 2011 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 13. 1. 2011 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi prve alineje prvega odstavka 52. člena v povezavi s tretjim odstavkom 2. člena in drugo alinejo 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tožniku priznala status subsidiarne oblike zaščite (1. točka izreka odločbe) in odločila, da odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji za dobo treh let (2. točka izreka odločbe).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ne more samo rešiti spora, ker so v bistvenih točkah dejstva in okoliščine nepopolno ugotovljena in je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v ponovnem upravnem postopku. Po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka pri svoji oceni, pomembni za postopek priznanja statusa begunca, ni upoštevala vseh pravno relevantnih dejstev in okoliščin. Tožnik je kot glavni razlog za svoj osebni strah pred preganjanjem v matični državi navajal strah pred sankcijami zaradi pobega iz talibanskih sil, v katere je bil rekrutiran. Tožena stranka bi se v odločbi morala opredeliti do te ključne okoliščine, česar pa ni naredila. Oceniti bi morala, ali tožnikov strah pred sankcijami zaradi „dezertiranja“ lahko šteje kot razlog, da se tožnik utemeljeno boji preganjanja. Tožena stranka se ni ukvarjala z vprašanjem, kaj bi se zgodilo s tožnikom kot dezerterjem, če bi bil vrnjen v matično državo (glede na tožnikove navedbe o dezerterjih, ki so bili zaprti v isti kasarni). Ker navedena bistvena okoliščina do sedaj ni bila razčiščena, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranke izhaja, da je tožena stranka zavrnila priznanje statusa begunca, vendar to iz izreka odločbe ni razvidno. To je v očitnem nasprotju z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP in 34. členom ZMZ. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo kot tudi bistveno kršila pravila postopka, enako pa velja tudi za izpodbijano sodbo, ki sploh ni odgovorila na navedene bistvene kršitve pravil postopka. Tožnik opozarja, da odločbe tožene stranke ni izpodbijal v celoti, saj bi tako izgubil že pridobljeni status subsidiarne zaščite. Sodišče prve stopnje ni odločilo v mejah tožbenega zahtevka in je odločbo odpravilo v celoti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu po drugem odstavku 75. člena ZUS-1. Ni jasno, zakaj sodišče ni samo odločilo o stvari, kot je bilo predlagano, saj narava stvari in podatki postopka dajejo za to zanesljivo podlago. Sodišče bi moralo samo podati pravno argumentacijo glede spornega vprašanja, ki se nanaša na posledice, ki bi jih bil tožnik kot dezerter deležen ob vrnitvi v matično državo. Odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga (na glavni obravnavi predložene listine) ni v skladu z ustavnimi načeli, saj ne upošteva posebno naravo azilnih postopkov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi prvo točko izreka izpodbijane odločbe z dne 13. 1. 2011 oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka je zoper izpodbijano sodbo vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi samo vpogledalo v spis, drugih dokazov pa ni izvajalo, zato je nelogična navedba, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ne more samo rešiti spora, ker naj bi bila v bistvenih točkah dejstva in okoliščine nepopolno ugotovljena. Opozarja na določene nepravilne navedbe sodišča prve stopnje, ki so v nasprotju z vsebino izpodbijane odločbe. Sodišče najverjetneje meni, da bi s strani tožnika navedene okoliščine (ki so bile sprejete za verodostojne) tožena stranka morala presojati v okviru statusa begunca. Gre torej za subsumcijo dejanskega stanja na pravno normo, zaradi česar je navedba sodišča, da ne more samo rešiti spora, ker so v bistvenih točkah dejstva in okoliščine nepopolno ugotovljene, neutemeljena. Opozarja tudi, da je tožnik prejel status subsidiarne zaščite (tudi) zaradi svoje mladoletnosti, zato bi v primeru pravnomočne razveljavitve izpodbijane odločbe dejstvo, da je tožnik 1. 8. 2011 dopolnil 18 let, to lahko vplivalo na ponovno presojo tožene stranke. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Na pritožbi nista bila podana odgovora.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. O izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 13. 1. 2011 je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo I U 214/2011-5 z dne 23. 2. 2011. Z navedeno sodbo je sodišče odločilo enako kot v obravnavanem primeru (tožbi je ugodilo, izpodbijano odločbo tožene stranke je odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek).

8. Po pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 160/2011 z dne 7. 4. 2011 sodbo sodišča prve stopnje z dne 23. 2. 2011 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V sklepu je Vrhovno sodišče navedlo: da se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti; da izpodbijana sodba ne pove in ne obrazloži, zakaj naj bi bila izpodbijana odločba tožene stranke materialnopravno nezakonita; da sodišče prve stopnje do tožbenih ugovorov ni zavzelo nikakršnega argumentiranega stališča ter da zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

9. Sodišče prve stopnje ni sledilo stališču Vrhovnega sodišča, ki je v svojem sklepu z dne 7. 4. 2011 navedlo, da se je tožena stranka v izpodbijani odločbi opredelila do okoliščin, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da razlogi za priznanje statusa begunca ne obstajajo. Glede prosilčeve izkušnje s Talibani je namreč tožena stranka na strani 18 izpodbijane odločbe navedla, da prosilčevega urjenja s strani Talibanov ni mogoče pripisati njegovi hazarski narodnosti (kakor tudi nobenemu drugemu razlogu, navedenemu v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev), ampak temu, da Talibani potrebujejo ljudi, ki bi jim pomagali izvrševati različna dejanja za uresničitev njihovih ciljev. Zaključek tožene stranke torej je, da preganjanje ne temelji na narodni pripadnosti (ali na kateremkoli drugem razlogu, navedenem v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev).

10. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožena stranka ni opredelila do glavne pomembne okoliščine - morebitnih posledic ob tožnikovi vrnitvi v matično državo zaradi njegovega pobega iz talibanskih sil, v katere je bil rekrutiran. To okoliščino je tožena stranka opredelila kot resno škodo v smislu mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, ki bi najverjetneje sledilo prosilčevemu upiranju sodelovanju s Talibani, in tožniku (tudi) na tej podlagi priznala subsidiarno zaščito. Do te okoliščine, ki jo sodišče prve stopnje izpostavlja, se je upravni organ opredelil v izpodbijani odločbi na straneh 20 (zadnji odstavek) in 21 (prvi odstavek), subsumcijo pod abstraktno pravno normo v zvezi s to okoliščino pa upravni organ izvede na koncu, v drugem odstavku na 23. strani izpodbijane odločbe. Če pa bi bil po presoji sodišča prve stopnje na podlagi tožnikovih izjav in ugotovljenega dejanskega stanja pravilen drugačen materialnopravni zaključek, in bi bilo okoliščine v zvezi s posledicami tožnikove vrnitve v izvorno državo (in s tem povezanim utemeljenim strahom) mogoče opredeliti kot preganjanje, temelječe na pripadnosti določeni družbeni skupini („dezerterji“ iz talibanskih vrst), bi to v sodbi moralo samo navesti, argumentirati in drugače odločiti. Prav na to, da bi lahko sodišče prve stopnje o zadevi samo odločilo, utemeljeno opozarjata v svojih pritožbah tožnik in tožena stranka.

11. V ponovljenem postopku je namreč sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo, na kateri pa ni izvedlo nobenega dodatnega dokaza, vpogledalo (prebralo) je samo upravne spise. Sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovil upravni organ. Če je sodišče prve stopnje menilo, da je za popolno ugotovitev dejanskega stanja potrebno izvesti še kakšen dokaz, bi to moralo storiti samo. Na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUS-1 namreč sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev o upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da je jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. 12. Ker je sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča napačno uporabilo določbo 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene nepravilnosti.

13. Glede na v tem sklepu sprejeto odločitev in navedena stališča se Vrhovno sodišče ni posebej opredeljevalo do vseh pritožbenih ugovorov.