Jedro

Sodišče ugotavlja, da četudi sam nosi primarno trditveno in dokazno breme kar zadeva dokazovanje, da bi bil s ponovnim vračanjem v Republiko Hrvaško tožnik podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, tej zahtevi v upravnem postopku tožnik ni zadostil, saj ni predlagal nobenega dokaza v podkrepitev tovrstnih izjav, ki jih je podal v navzočnosti svoje pooblaščenke, ustrezno kvalificirane svetovalke za begunce na osebnem razgovoru dne 18. 9. 2015. Pravo EU ne zagotavlja, da mora biti vsak prosilec popolnoma enako obravnavan v vsaki državi članici, oziroma vsaka neenaka obravnava še ne pomeni (takšne) kršitve človekovih pravic, da bi bila država glede na sodno prakso Sodišča Evropske unije obvezana uporabiti klavzulo suverenosti.

Tožnik bi v primeru, če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočno odločitvijo sodišča o glavni stvari, lahko bil vrnjen na Hrvaško z območja Republike Slovenije, to pa bi pomenilo, da se ne nahaja pod jurisdikcijo te države, zato v tem upravnem sporu ne bi več izkazoval pravnega interesa, ki bi naknadno prenehal v primeru, če bi tožnik zapustil območje Republike Slovenije. Njegov pravni položaj se namreč ne bi mogel več spremeniti. Zgolj ugotavljanje (ne)zakonitost izpodbijanega sklepa bi bilo za tožnika brez pravnega učinka, ker bi prenehala možnost odločanja o tem, kar je bilo predmet upravnega spora.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se začasno do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži pravno učinkovanje sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-168/2015/7 (1313-18) z dne 11. 1. 2016.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s 3. alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) ter 1. odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito tožnika, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožena stranka iz Centralne baze EURODAC pridobila podatek, da so bili prstni odtisi tožnika predhodno vneseni v navedeno bazo s strani Republike Hrvaške dne 17. 6. 2015. 3. V nadaljevanju citira določila 1. odstavka 3. člena in 1. odstavka 21. člena ter b) točko 1. odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Navaja, da je dne 29. 9. 2015 prejela odgovor pristojnega organa Republike Hrvaške, v katerem Republika Hrvaška potrjuje ponovni sprejem tožnika v skladu z b) točko 1. odstavka 18. člena Uredbe Dublin III.

4. Nadalje povzema navedbe tožnika na osebnem razgovoru dne 24. 11. 2015. Tedaj je tožnik navajal, da naj bi bili do tožnika med njegovim bivanjem v Republiki Hrvaški rasistični, policija pa nasilna do njega ter da ni dobil odvetnika, za vložitev tožbe zoper Republiko Hrvaško zaradi eksplozije, v kateri se je poškodoval tudi tožnik, za kar je zaprosil direktorico Azilnega doma in da tudi ni prejel dokumentacije o večmesečnem zdravljenju opeklin v hrvaški bolnišnici. Na Hrvaško se ne želi vrniti, ker je tam izkusil veliko hudega. Eksplozija na Hrvaškem mu je spremenila življenje na slabše, ker je utrpel bolečine zaradi opeklin, do njega pa so se obnašali, kot da se ni nič zgodilo. Navajal je še, da so z njim grdo ravnali tako v bolnišnici, kjer je prebil 4 mesece, kot v Centru za azilante, prepovedali pa so mu tudi uporabo mobilnega telefona. V zvezi s slednjo navedbo tožena stranka ugotavlja, da je v nasprotju z izjavo tožnika v zapisniku Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 7. 7. 2015, kjer je na vprašanje uradne osebe, ali ima kontakte s svojo družino izpovedal, da je pred 20 dnevi govoril z mamo. V spis pa je tožnik predložil tudi odločitev Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 28. 7. 2015, s katero mu je bila priznana denarna pomoč, do katere je upravičen v času trajanja azilnega postopka, medtem ko iz odločitve navedenega ministrstva z dne 3. 9. 2015 o zavrnitvi tožnikove prošnje izhaja, da je tožnik 12. 6. 2015 zaprosil za azil na Hrvaškem in bil še istega dne nastanjen v Centru odprtega tipa za tujce v Zagrebu, medtem ko je iz pravnega pouka v navedeni odločbi razvidno, da je imel tožnik možnost sprožiti upravni spor, vložena tožba pa zadrži izvršitev odločbe. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je iz predloženega odpustnega pisma Klinike za travmatologijo KBC Sestre Milosrdnice, Zagreb, razvidno, da je bil tožnik iz bolnišnice v Zagrebu odpuščen zaradi dobrega splošnega zdravstvenega stanja. Tožena stranka, glede na to, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil dne 17. 9. 2015, medtem ko je bila odločitev v zvezi z njegovo prošnjo na Hrvaškem izdana dne 2. 9. 2015, nadalje meni, da tožnik ni uporabil pravnega sredstva, ki ga je imel na voljo na Hrvaškem. Tožena stranka zaključuje, da se je na podlagi izjav, ki jih je tožnik podal pri podaji prošnje in osebnem razgovoru, odločila, da pristojnosti za obravnavo tožnikove prošnje ne bo prevzela, saj je pristojnost za obravnavo njegove prošnje potrdila Republika Hrvaška, za katero ni podana utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, pa tudi iz izjav samega tožnika prav tako ne izhaja, da bi imel na Hrvaškem kakršnekoli težave v zvezi z azilnim postopkom.

5. Tožena stranka dodaja, da je po podatkih, pridobljenih na spletni strani ECRE, v bazi informacij o azilu, iz poročila National country report – Croatia ugotovila, da imajo prosilci v Republiki Hrvaški pravico do brezplačne pravne pomoči v azilnem postopku, ki jo ureja nacionalni zakon o azilu, prav tako imajo v azilnem postopku ter postopku pred sodiščem na voljo tudi prevajalca. Nadalje iz citiranega poročila tudi izhaja, da imajo prosilci možnost vložiti tožbo zoper prvostopenjsko odločitev pri upravnem sodišču, vložena tožba ima suspenzivni učinek na prvostopenjsko odločitev, kar je razvidno tudi iz navedene odločitve Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 2. 9. 2015, s katero je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito na Hrvaškem zavrnjena.

6. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da ima prosilec po določbah Zakona o mednarodni in začasni zaščiti Republike Hrvaške, ki je začel veljati dne 2. 7. 2015, pravico do zdravstvene zaščite skladno z 52. členom, medtem ko 1. odstavek 57. člena navedenega zakona še določa, da ima prosilec pravico do nujne medicinske pomoči in osnovnega zdravljenja bolezni ter resnih duševnih motenj. Tako po oceni tožene stranke niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi 2. odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Dodaja še, da se bo o predaji tožnika Republiki Hrvaški tožena stranka v skladu s 1. odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III posebej dogovorila s pristojnimi organi Republike Hrvaške. V kolikor tožnik ne bo predan v roku iz 2. odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, pa bo Republika Slovenija pristojna za obravnavo njegove prošnje.

7. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da naj bi že ob podaji prošnje zatrjeval obstoj pogojev iz 2. odstavka 3. člena Uredbe Dublin III s tem, ko je tožnik navedel, da je bil udeležen v eksploziji na Hrvaškem, v Bajakovu, in je utrpel opekline, zato je bil na dolgotrajnem zdravljenju in na več operacijah. Kar zadeva njegove navedbe, da naj bi bili v Centru za azilante do njega nasilni ter da ni bil več deležen zdravniške oskrbe in zdravil, niti diete, pa tudi ne zdravljenja za tuberkulozo, četudi naj bi omenjal simptome oziroma težave, pa po stališču tožnika omenjene navedbe predstavljajo takšen standard, ki dosega utemeljeno domnevo, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, oziroma naj bi le-te konkretno za tožnika že nastale.

8. Nadalje v tožbi omenja poročilo AIDA (Asylum information database) za Hrvaško iz decembra 2015, ki naj bi potrjevalo njegove navedbe, četudi ga tožnik predhodno naj ne bi mogel navesti kot dokaz, češ da je objavljeno šele v mesecu decembru 2015. 9. Tožnik očita toženi stranki, češ da bi morala preveriti tožnikov individualen položaj z vidika celotne situacije v Republiki Hrvaški, a naj tega ne bi storila, kljub navedbam tožnika o zanj neprimerni zdravstveni oskrbi. Nadalje toženi stranki še očita, češ da se ni opredelila do tožnikovih trditev in predloženih dokazov, da je utrpel omenjene poškodbe. Uveljavlja še, da naj bi tožnik v zadostni meri utemeljil dvom v kršenje človekovih pravic oziroma nečloveško ravnanje glede zdravstvene oskrbe v Republiki Hrvaški, zgolj sklicevanje na zakonodajo Republike Hrvaške pa še ne pomeni, da se zdravstvena oskrba dejansko v praksi izvaja. Tožniku se tudi poraja dvom v nastanitvene zmogljivosti Republike Hrvaške.

10. Nadalje toženi stranki očita nepravilno sklepanje, češ da mu je bila onemogočena komunikacija z družino, ko je bil na Hrvaškem, rekoč, da je za azil v Republiki Hrvaški zaprosil 17. 6. 2015, kar ugotavlja tudi tožena stranka, ter je dne 7. 7. 2015 izpovedal, da je z mamo govoril pred 20 dnevi, kar je torej za tem, ko je zaprosil za azil v Republiki Hrvaški. V tej zvezi meni, da naj bi z s tem obstajala dovolj velika verjetnost, da mu je bila onemogočena komunikacija z družino, zaradi česar naj bi prišlo do nehumanega ravnanja in kršenja temeljnih človekovih pravic tožniku s strani Republike Hrvaške, in sicer pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja v smislu 8. člena EKČP. 11. Toženi stranki v tožbi še očita, češ da se ni opredelila do navedb tožnika, da mu v azilnem domu niso omogočili dostopa do pravne pomoči zaradi pravnega varstva v zvezi s poškodbami, ki jih je dobil v eksploziji. Prav tako naj se tožena stranka ne bi opredelila do nehumanega ravnanja v nastanitvenem centru. Vse te navedbe so po mnenju tožnika bistvene, zato očita toženi stranki bistvene kršitve določb postopka. Tožnik označuje azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen, zato naj Hrvaška za tožnika ne bi bila več varna država, še zlasti glede na nekatere javne izjave notranjega ministra Republike Hrvaške, ki naj bi bile objavljene na spletnem naslovu www.balkan.news. Toženi stranki očita, da ni pravilno ugotovila varnostne situacije na Hrvaškem in stanja hrvaškega azilnega sistema. V tej zvezi citira v tožbi lasten prevod dveh fragmentov angleškega besedila, objavljenega na spletni strani www.lowyinterpreter.org ter Human Rights Watch – World Report 2014. V tožbenem zahtevku predlaga, da naj sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

12. Hkrati s tožbo vlaga predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 1. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Po tej določbi tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, zaradi česar tožnik meni, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega sklepa še pred odločitvijo sodišča o tožbi nastala težko popravljiva škoda, v kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, saj če se v času odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ne bi bil več pod jurisdikcijo te države. Četudi bi v upravnem sporu tožnik uspel in bi bil nato izpodbijani sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja ne bi mogel več izboljšati, ker se njegova zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji, sodno varstvo v upravnem sporu pa na ta način ne bi moglo biti učinkovito, s tem pa bi bila kršena njegova pravico do pravnega sredstva iz 23. člena Ustave RS. Zato glede na navedeno sodišču predlaga, da izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločitve.

13. Tožena stranka skupnem v odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe v celoti prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene in vztraja pri svoji odločitvi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe pa tožena stranka poudarja, da je že odpovedala izvedbo transferja tožnika v Republiko Hrvaško, vse do odločitve sodišča, ter da bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. K točki 1:

14. Tožba ni utemeljena.

15. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločitev tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Toženi stranki očita zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava.

16. Sodišče po vpogledu izpodbijanega sklepa in listin predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je tožena stranka dne 29. 9. 2015 prejela od pristojnega organa Republike Hrvaške pisni odgovor, da je slednja sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po določbi točke (d) 1. odstavka 18. člena Uredbe Dublin III.

17. Dalje iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa izhaja, kar tožnik tudi sam izrecno navaja v tožbi, da je za mednarodno zaščito tožnik prvič zaprosil dne 17. 6. 2015 v Republiki Hrvaški. Po tem, ko je bila njegova prošnja na Hrvaškem zavrnjena z odločbo z dne 2. 9. 2015, je nato dne 17. 9. 2015 vstopil v Republiko Slovenijo in tu spet zaprosil za mednarodno zaščito dne 18. 9. 2015. Iz zapisnika o osebnem razgovoru s tožnikom z dne 18. 9. 2015 med drugim izhaja, da tožnik ne mara Hrvatov in da si je vse, kar je tam izpovedal, sproti izmišljeval, ker je dobil le malo pomočil, zgodilo pa se mu je veliko hudega, zato se jim je tako maščeval in dobil vsaj malo zadoščenja.

18. Sodišče ugotavlja, da četudi sam nosi primarno trditveno in dokazno breme kar zadeva dokazovanje, da bi bil s ponovnim vračanjem v Republiko Hrvaško tožnik podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar tej zahtevi v upravnem postopku tožnik ni zadostil, saj ni predlagal nobenega dokaza v podkrepitev tovrstnih izjav, ki jih je podal v navzočnosti svoje pooblaščenke A.A., ustrezno kvalificirane svetovalke za begunce iz Pravno - informacijskega centra nevladnih organizacij Ljubljana na osebnem razgovoru dne 18. 9. 2015. Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstva, da je tožnik sprva na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, potem pa je po zaključenem postopku in izdani zavrnilni odločbi z dne 2. 9. 2015 nato dne 18. 9. 2015 zaprosil za mednarodno zaščito še v Republiki Sloveniji. Zato se glede na vsebino izjav tožnika na osebnem razgovoru z dne 18. 9. 2015 (da tožnik ne mara Hrvatov in da si je vse, kar je tam izpovedal, sproti izmišljeval, ker je dobil le malo pomoči, zgodilo pa se mu je veliko hudega, zato se jim je tako maščeval in dobil vsaj malo zadoščenja) kot očiten sam od sebe ponuja zaključek, da so neverodostojne tudi tožnikove navedbe, kolikor se nanašajo na nevzdržno stanje glede nastanitve prosilcev za azil na Hrvaškem. Kolikor bi bilo stanje glede nastanitve prosilcev za azil na Hrvaškem tako nevzdržno, kakor sedaj v tožbi zatrjuje tožnik v tem postopku, sodišče meni, da bi tožnik ne odlašal več mesecev z odhodom iz Hrvaške vse do prejema zavrnilne odločbe o njegovi prošnji ter da bi na ustnem razgovoru dne 18. 9. 2015 vsaj omenil in določno konkretiziral svoje razloge, ki zadevajo nevzdržno stanje glede nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem in kršitve človekovih pravic, ki se po povedanem izkažejo za nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1, po katerem tožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Vendar pa tožnik v tožbi niti ne navaja in tudi argumentirano ne obrazlaga, zakaj oziroma iz katerih razlogov ne bi mogel že v upravnem postopku navesti pozneje šele v tožbi omenjenih trditev, ki zadevajo zatrjevano nevzdržno stanje glede nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem in kršitve človekovih pravic. Prav tako v tožbi tožnik tudi ne obrazloži, zakaj bi ne mogel v upravnem postopku predložiti omenjeno poročilo AIDA iz meseca decembra 2015 toženi stranki še pred sprejemom sedaj izpodbijane odločitve ob dejstvu, da je bil izpodbijani akt izdan šele pozneje in sicer dne 11. 1. 2016. Po povedanem je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijanem sklepu prepričljivo in dovolj obrazloženo navedla odločilne razloge, na podlagi katerih je sprejela odločitev, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito tožnika, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, zato se sodišče v celoti sklicuje na navedbe tožene stranke v izpodbijanem sklepu in jih, da se izogne ponavljanju, na tem mestu ponovno ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

19. Po presoji sodišča tudi tožnikova dejanja, ko se je po prihodu in vložitvi prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem podvrgel večmesečnemu zdravljenju z več zdravstvenimi operacijami, pa tudi njegove navedbe v prošnji za mednarodno zaščito z dne 18. 9. 2015 glede njegovega azilnega postopka na Hrvaškem (ko ni niti omenjal takšnih nevzdržnih razmer, ki jih navaja šele v tožbi), ne potrjujejo njegovih navedb o nevzdržnih razmerah v zvezi z nastanitvijo prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem in kršitvah človekovih pravic, kot jih navaja šele v tožbi. Zato sodišče zaključuje, da tožnik ni bil v Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, niti ni sodišče ugotovilo, da bi bile v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v postopkih s prosilci za mednarodno zaščito. Tožnik pa tudi ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali pa UNHCR obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen, oziroma se v tej zvezi ne sklicuje na noben listinski dokaz.

20. Takšna odločitev tudi ne odstopa od uveljavljene sodne prakse glede predaje prosilcev za mednarodno zaščito Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici. Sodišče na tem mestu še dodaja, da iz sodb Upravnega sodišča I U 534/2015 z dne 7. 4. 2015 in I U 558/2015 z dne 15. 4. 2015 izhaja, da so bili v navedenih zadevah upoštevani predloženi poročili, in sicer Poročilo o raziskavi UNHCR v Republiki Hrvaški iz januarja 2015: „New Issues in Refugee Research“ ter Poročilo ECRE iz oktobra 2014: „National Country Report – Croatia“, ki ne podpirata tožnikovih trditev, ampak nasprotno kažeta v prid trditvi toženke, da ni podlage za očitek sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški. V zvezi s tožbenim ugovorom nepravilne uporabe prava EU pa sodišče izpostavlja, da pravo EU ne zagotavlja, da mora biti vsak prosilec popolnoma enako obravnavan v vsaki državi članici, oziroma, da vsaka neenaka obravnava še ne pomeni (takšne) kršitve človekovih pravic, da bi bila država glede na sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU) obvezana uporabiti omenjeno klavzulo suverenosti. Že v sodbi v zadevi N.S. in M.E. (C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 Sodišče EU (SEU) med drugim navaja, da „/.../ ni mogoče ugotoviti, da bi vsaka kršitev temeljne pravice s strani odgovorne države članice vplivala na obveznosti drugih držav članic, da spoštujejo določbe Uredbe št. 343/2003“ /.../ (odst. 82) /.../ „Poleg tega ne bi bilo združljivo s cilji in sistemom Uredbe št. 343/2003, če bi že najmanjša kršitev direktiv 2003/9, 2004/83 ali 2005/85 zadostovala, da se prepreči predaja prosilca za azil v državo članico, ki je po navadi pristojna“ /.../ (odst. 84) /.../ „Nasprotno, v primeru resne nevarnosti, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v odgovorni državi članici, ki v smislu člena 4 Listine pomenijo nečloveško ali ponižujoče ravnanje s prosilci za azil /.../ ta predaja ne bi bila v skladu z navedeno določbo“ (odst. 86). Enako naj bi po mnenju SEU veljalo tudi za temeljno pravico do človekovega dostojanstva iz 1. člena Listine o temeljnih pravicah EU (ibid., odst. 114). Četudi je naknadno po izdaji sodbe SEU v zadevi N.S. in M.E. prišlo sicer do določene spremembe v sodni praksi SEU, in sicer z izdajo sodbe v zadevi Cimade (C-179/11 z dne 27. 9. 2012), iz slednje izhaja, da ni potrebno, da gre za sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil, da pride do kršitve temeljne pravice do človekovega dostojanstva, s tem ko navaja, kot sledi: „Tudi splošna sistematika in namen Direktive 2003/9 ter spoštovanje temeljnih pravic, zlasti zahtev iz člena 1 Listine, v skladu s katerim je treba človeško dostojanstvo spoštovati in varovati, nasprotujejo, kot je navedeno v točkah od 42 do 45 te sodbe, temu, da bi bil prosilec za azil izključen – čeprav le za začasno obdobje po vložitvi prošnje za azil in preden bi bil dejansko predan odgovorni članici – iz zaščite minimalnih standardov, ki jih določa ta direktiva“ (ibid. odst. 56). Po sodni praksi ESČP v povezavi z določbo 1. in 3. točko 6. člena Pogodbe o Evropski uniji (PEU) pa se varstvo človekovega dostojanstva na področju zaščite beguncev omejuje na minimalne pogoje za bivanje glede nastanitve, prehrane in higiene (ekstremno stanje revščine) v okoliščinah daljše odsotnosti vsakršne perspektive na izboljšanje stanja, kot med drugim izhaja iz sodbe ESČP v zadevi M.S.S. Proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011 (odst. 251, 253 - 264) ter iz sodbe ESČP v zadevi Rahimi proti Grčiji z dne 5. 4. 2011 (odst. 87 - 94) in tudi iz sodbe v zadevi Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 6. 2011, česar pa tožnik v obravnavanem primeru po mnenju sodišča ni uspel z zadostno mero verjetnosti izkazati, to je, da bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško izključen, niti začasno – od določenih minimalnih standardov (v smislu v citiranih sodbah ESČP navedene Direktive 2003/9/ES), niti kolikor navaja, da ni imel dostopa do pravnega zastopanja odvetnika v tožbi zoper Hrvaško zaradi eksplozije, saj tožnik v tem smislu sicer ne navaja, da mu bi bil kot prosilcu za azil onemogočen učinkovit dostop do azilnega postopka.

21. Glede na vse navedeno sodišče meni, da ni razlogov za uporabo 2. odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ker ni bojazni, da bi njegova predaja Republiki Hrvaški pomenila kršitev človekovih pravic, niti ni sodišče ugotovilo razlogov za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Sama odločitev tožene stranke pa je pravilna, ker temelji na zakoniti pravni podlagi, to je na določilih Uredbe Dublin III in ker je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1.odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil prav tako zakonit tudi postopek pred izdajo izpodbijanega akta.

K točki 2:

22. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

23. ZUS-1 v 1. odstavku 32. člena, na katerega utemeljeno opozarja tudi tožnik uvodoma v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe, določa, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena (razen kadar zakon ne določa drugače), kar pomeni, da je tožba v upravnem sporu praviloma nesuspenzivno pravno sredstvo zoper dokončne upravne akte, ki so po določbah 2., 4. in 5. člena ZUS-1 dopusten predmet presoje sodišča v upravnem sporu. Zakonodajalec pa je z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1 še določil, da lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

24. Namen začasne odredbe je torej v preprečitvi nastanka posledic, ki naj se dokončno odvrnejo z meritorno odločitvijo o tožbenem zahtevku v upravnem sporu. Zato mora tožnik že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe jasno in konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode, kar pomeni, da mora tožnik že ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala tožniku škoda, to grozečo škodo pa mora tudi dovolj natančno opredeliti in jo z zadostno stopnjo prepričljivosti utemeljiti ter izkazati, poleg verjetnosti njenega nastanka tudi to, da bi bila morebitna škoda za tožnika težko popravljiva.

25. Tožnik v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe uveljavlja tudi to, da bi izvršitev izpodbijanega akta pred vročitvijo pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu kršila njegovo pravico iz 23. člena Ustave. Po presoji sodišča je tožnik s to navedbo zadostil zahtevam zakonodajalca iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1, saj je tudi po oceni sodišča odločilno, da je zoper izpodbijano odločitev tožene stranke sicer možen upravni spor, ki pa ne zadrži njene izvršitve ob upoštevanju določila 4. odstavka 74. člena ZMZ. Tako bi tožnik v primeru, če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočno odločitvijo sodišča o glavni stvari, lahko bil vrnjen na Hrvaško z območja Republike Slovenije, to pa bi pomenilo, da se ne nahaja pod jurisdikcijo te države, zato v tem upravnem sporu ne bi več izkazoval pravnega interesa, ki bi naknadno prenehal v primeru, če bi tožnik zapustil območje Republike Slovenije. Njegov pravni položaj se namreč ne bi mogel več spremeniti. Zgolj ugotavljanje (ne)zakonitost izpodbijanega sklepa bi bilo za tožnika brez pravnega učinka, ker bi prenehala možnost odločanja o tem, kar je bilo predmet upravnega spora. Po presoji sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa tudi ne nasprotuje javni koristi, niti izdaji začasne odredbe ne nasprotuje nasprotna stranka, ki je upoštevaje določila 120. in 3. odstavka 153. člena Ustave zavezana v prvi vrsti spoštovanju in varovanju načela zakonitosti, za kar skrbi tudi sodišče pri presoji posamičnih dokončnih upravnih aktov v skladu z določili 157. člena Ustave in 1. člena ZUS-1. 26. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi tožnika za izdajo predlagane začasne odredbe ugodilo na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1.