Jedro

Pritožnik z navedbami, da iz teh informacij izhaja, da imajo prosilci za azil v Republiki Hrvaški omejen dostop do zdravstvenega varstva v praksi in da je nastanitev prosilcem za azil zagotovljena le v sprejemnem centru v Kutini in izjava hrvaškega notranjega ministra, da prosilci iz različnih držav, med njimi tudi iz Maroka, ne morejo pridobiti mednarodne zaščite, ne more uspešno izpodbiti ugotovitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, da pritožnikova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da niso podani razlogi za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah in to tako na splošni ravni kot glede tožnikovega individualnega položaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s I. točko izreka s sodbo zavrnilo tožnikovo (v nadaljevanju pritožnik) tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-168/2015/7 (1313-18) z dne 11. 1. 2016. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in prvega odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odločila, da ne bo obravnavala njegove prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Z II. točko izreka pa je s sklepom ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se začasno do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži pravno učinkovanje sklepa tožene stranke, izpodbijanega v tem upravnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožbo zavrnilo, saj je ugotovilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ker temelji na zakoniti pravni podlagi, to je na določilih Uredbe Dublin III, prav tako pa je bil zakonit tudi postopek pred izdajo izpodbijanega akta. Pritožnik pa, ker sam nosi primarno trditveno in dokazno breme kar zadeva dokazovanje, da bi bil s ponovnim vračanjem v Republiko Hrvaško podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, tej zahtevi v upravnem postopku ni zadostil, saj ni predlagal nobenega dokaza v podkrepitev svojih izjav, ki jih je podal v navzočnosti svoje pooblaščenke, ustrezno kvalificirane svetovalke za begunce iz Pravno - informacijskega centra nevladnih organizacij Ljubljana, na osebnem razgovoru (pravilno v prošnji za mednarodno zaščito) 18. 9. 2015. Glede na vsebino teh pritožnikovih izjav (da ne mara Hrvatov in da si je vse, kar je tam izpovedal, sproti izmišljeval, ker je dobil le malo pomoči, zgodilo pa se mu je veliko hudega, zato se jim je tako maščeval in dobil vsaj malo zadoščenja), se kot očiten sam od sebe ponuja zaključek, da so neverodostojne tudi pritožnikove navedbe, ki se nanašajo na nevzdržno stanje glede nastanitve prosilcev za azil na Hrvaškem. Če bi bilo stanje glede nastanitve prosilcev za azil na Hrvaškem tako nevzdržno, kakor šele v tožbi zatrjuje tožnik v tem postopku, bi ne odlašal več mesecev z odhodom iz Hrvaške vse do prejema zavrnilne odločbe o njegovi prošnji ter bi na ustnem razgovoru (pravilno v prošnji za mednarodno zaščito) 18. 9. 2015 vsaj omenil in določno konkretiziral svoje razloge, ki zadevajo nevzdržno stanje glede nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem in kršitve človekovih pravic. Zato šele v tožbi zatrjevano nevzdržno stanje glede nastanitve prosilcev za azil na Hrvaškem in kršitve človekovih pravic pomeni nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-I, saj pritožnik v tožbi niti ne navaja in tudi argumentirano ne obrazloži, zakaj oziroma iz katerih razlogov ne bi mogel že v upravnem postopku navesti šele v tožbi omenjenih trditev. Prav tako tudi ne obrazloži, zakaj bi ne mogel že v upravnem postopku predložiti omenjeno poročilo AIDA iz meseca decembra 2015 še pred sprejemom sedaj izpodbijane odločitve ob dejstvu, da je bil izpodbijani akt izdan šele 11. 1. 2016. Tožena stranka pa je v izpodbijanem sklepu prepričljivo in dovolj obrazloženo navedla odločilne razloge, na podlagi katerih je sprejela odločitev, da Republika Slovenija ne bo obravnavala pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, zato se v celoti sklicuje na njene navedbe v izpodbijanem sklepu in jih, da se izogne ponavljanju, ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

3. Pritožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da od njega ni moč pričakovati, da bo nosil celotno breme dokazovanja sistemskih pomanjkljivosti in kršitev človekovih pravic. Svoje trditveno breme je izpolnil z opisom razmer, v katerih je bival na Hrvaškem, oziroma je že ob podaji prošnje kot tudi kasneje na razgovoru zatrjeval obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III. Pri tem pa bi morala tudi sama tožena stranka raziskati, ali obstajajo poročila o tem, da postopki na Hrvaškem tečejo ustrezno. Z izjavami je namreč tožnik pri uradni osebi oziroma pri povprečnemu človeku zagotovo vzbudil dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede nastanitvenih razmer in kršitev človekovih pravic pa tudi ne gre za pritožbeno novoto, saj pritožnik v ničemer ni dodajal navedb v pritožbi, zgolj povzemal je navedbe, ki jih je že predhodno pojasnil, pri tem pa opredelil, kaj te kršitve pomenijo za pritožnika. Obrazložil je tudi, da do dokazov, ki jih je predložil s tožbo, ni mogel ne moral prej navesti, saj je bilo npr. poročilo AIDA dopolnjeno v relevantnem delu šele decembra 2015, osebni razgovor pa je s tožnikom potekal 24. 11. 2015, torej pred tem, ko je bilo poročilo izdano. Prav tako je zaključek sodišča, da bi lahko poročilo tožnik posredoval toženi strani po opravljenem razgovoru, napačno. Na podlagi 21. člena ZMZ mora namreč prosilec predložiti vse dokaze do konca osebnega razgovora. Konkretno poročilo je bilo objavljeno šele v decembru 2015 (torej so dejstva obstajala že v časi odločanja tožene stranke). V tem smislu pa tako tudi navedbe glede nastanitvenih možnosti in zdravstvene oskrbe niso pritožbena novota, saj so se konkretna dejstva pokazala šele v omenjenem poročilu. Pojasnil pa je tudi, zakaj je na Hrvaškem govoril drugačno zgodbo. Sklicuje se na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) Zvezna Republika Nemčija proti Kaveh Puid, C-4/11 z dne 14. 11. 2013 in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Tarakhel proti Švici z dne 4. 11. 2014, iz katere izhaja, da je treba vzpostaviti test oziroma preučiti individualen položaj prosilca v luči celotne situacije v namembni državi. Pritožnik je z zadostno mero izkazal, da mu ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bi bili zagotovljeni določeni minimalni standardi, in sicer glede zdravniške oskrbe, pravice do komuniciranja z družino, zasebnosti in nastanitvenih zmožnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

7. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranke in kot jo povzema sodišče prve stopnje ter iz podatkov upravnega in sodnega spisa med drugim izhaja, da je pritožnik, državljan Maroka, za mednarodno zaščito prvič zaprosil 17. 6. 2015 v Republiki Hrvaški, ki je s tem dnem tudi vnesla pritožnikove prstne odtise v Centralno bazo EURODAC. Po tem ko je bila njegova prošnja na Hrvaškem zavrnjena z odločbo z dne 2. 9. 2015, je 17. 9. 2015 ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo, tu pa je 18. 9. 2015 spet zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka je 29. 9. 2015 prejela od pristojnega organa Republike Hrvaške pisni odgovor, da je ta po določbi d. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

8. Prvi odstavek 21. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar država članica, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, meni, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, lahko čim hitreje, v vsakem primeru pa tri mesece od datuma, na katerega je bila prošnja vložena v smislu drugega odstavka 20. člena te uredbe, od druge države članice zahteva, da sprejme prosilca. V b. točki prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je določeno, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz 23., 24., 25. in 29. člena te uredbe ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Drugi pododstavek tretjega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III pa določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Kadar predaja v skladu s tem odstavkom ni mogoča v nobeno državo članico, določeno na podlagi meril iz poglavja III, ali v prvo državo članico, v kateri je bila vložena prošnja, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, postane odgovorna država članica.

9. Odločitev, da ne bo obravnavala pritožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in da ga bo predala Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, je tožena stranka sprejela na podlagi pritožnikovih izjav in ugotovitve, da za Republiko Hrvaško, ki je pristojnost za obravnavo njegove prošnje potrdila, ni podana utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Tudi iz izjav samega pritožnika ne izhaja, da bi imel na Hrvaškem kakršnekoli težave v zvezi s samim azilnim postopkom.

10. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je navedena odločitev tožene stranke pravilna in zakonita in se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da če bi bilo stanje glede nastanitve prosilcev za azil na Hrvaškem tako nevzdržno, kakor je pritožnik šele v tožbi zatrjeval, bi ne odlašal več mesecev z odhodom iz Hrvaške vse do prejema zavrnilne odločbe o njegovi prošnji ter da bi že pri podaji prošnje za mednarodno zaščito 18. 9. 2015 vsaj omenil in določno konkretiziral svoje razloge, ki zadevajo nevzdržno stanje glede nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem.

11. Pritožbeni očitek, da presoja sodišča prve stopnje, da pritožnik pri podaji prošnje niti na osebnem razgovoru ni opozarjal na nevzdržne razmere v Republiki Hrvaški, ni pravilna, ni utemeljen. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnikove navedbe pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru (da naj bi bili do tožnika med njegovim bivanjem v Republiki Hrvaški rasistični, policija pa nasilna do njega ter da ni dobil odvetnika za vložitev tožbe zoper Republiko Hrvaško zaradi eksplozije, v kateri se je poškodoval, za kar je zaprosil direktorico Azilnega doma in da tudi ni prejel dokumentacije o večmesečnem zdravljenju opeklin v hrvaški bolnišnici kot posledici eksplozije, ki mu je spremenila življenje, ker je utrpel bolečine zaradi opeklin, do njega pa so se obnašali, kot da se ni nič zgodilo, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker je tam izkusil veliko hudega, saj so z njim grdo ravnali tako v bolnišnici, kjer je prebil 4 mesece, kot v Centru za azilante, prepovedali pa so mu tudi uporabo mobilnega telefona) ne pomenijo, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev in pomenijo, četudi se vzamejo za resnične, zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi.

12. Prav tako ni utemeljen pritožnikov očitek, da sodišče prve stopnje iz neznanih razlogov ni upoštevalo dejstev, ki jih je pritožnik podal na osebnem razgovoru, res pa je, da je dejansko napačno navajalo, da naj bi bil osebni razgovor na dan, ko je bila podana prošnja za mednarodno zaščito, kar pa na pravilnost presoje sodišča prve stopnje ne more vplivati, saj je pritožnikove navedbe povzelo tudi v svoji obrazložitvi (4. točka obrazložitve), prav tako pa se je sklicevalo na obrazložitev tožene stranke. Enako pa velja tudi glede pritožbenega očitka, ki se nanaša na kršenje pritožnikove pravice do komunikacije z družino.

13. S tega vidika tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloženih listinskih dokazov in do vseh bistvenih tožbenih očitkov, oziroma do navedb in dokazov, ki so bistveni za odločitev.

14. Sodišče prve stopnje je namreč pritožnikove navedbe v postopku pri toženi stranki, poleg tega, da jih je ocenilo kot neverodostojne, presodilo tudi s tem, ko je navedlo, da pritožnikova dejanja, ko se je po prihodu in vložitvi prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem podvrgel večmesečnemu zdravljenju z več zdravstvenimi operacijami, pa tudi njegove navedbe v prošnji za mednarodno zaščito z dne 18. 9. 2015 glede njegovega azilnega postopka na Hrvaškem, ne potrjujejo njegovih navedb o nevzdržnih razmerah v zvezi z nastanitvijo prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem in kršitvah človekovih pravic, kot jih navaja šele v tožbi. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi presodilo, da pritožnik ni bil v Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, niti ni sodišče ugotovilo, da bi bile v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v postopkih s prosilci za mednarodno zaščito. Prav tako pa je presodilo, da pritožnik tudi ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali pa UNHCR obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen, oziroma se v tej zvezi ne sklicuje na noben listinski dokaz. Sklicuje se na Poročilo o raziskavi UNHCR v Republiki Hrvaški iz januarja 2015: „New Issues in Refugee Research“ ter Poročilo ECRE iz oktobra 2014: „National Country Report - Croatia14, ki nasprotno od pritožnikovih trditev kažejo, da ni podlage za očitek sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški. Nadalje na tožbene ugovore odgovarja tudi s sklicevanjem na sodbe Sodišča Evropske unije (N.S. in M.E. (C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 in Cimade (C-179/11 z dne 27. 9. 2012) in s sklicevanjem na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011, Rahimi proti Grčiji z dne 5. 4. 2011 in Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 6. 2011).

15. V tožbi navedene listinske dokaze pa je upravičeno zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1, saj bi informacije, na katere se je pritožnik skliceval v pritožbi, morale obstajati že v času odločanja organa prve stopnje (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 163/2012 z dne 4. 4. 2012 in I Up 297/2010 z dne 18. 11. 2010), oziroma so informacije, ki še niso obstajale v času odločanja tožene stranke, v celoti nedopustne tožbene novote (npr. I Up 54/2014). Pri tem Vrhovno sodišče pripominja, da je jasno, da 21. člen ZMZ določa rok za predložitev dokazov, ki so obstajali že v času do osebnega razgovora, ne pa za dokaze, ki so nastali kasneje, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sklicevanje na poročilo AIDA in na druge dokumente, ki bi jih pritožnik lahko predložil toženi stranki še pred njeno odločitvijo (pa jih ni), pomeni nedopustno pritožbeno novoto.

16. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče tudi pripominja, da pritožnik z navedbami, da iz teh informacij izhaja, da imajo prosilci za azil omejen dostop do zdravstvenega varstva v praksi in da je nastanitev prosilcem za azil zagotovljena le v sprejemnem centru v Kutini in izjava hrvaškega notranjega ministra, da prosilci iz različnih držav, med njimi tudi iz Maroka, ne morejo pridobiti mednarodne zaščite, ne more uspešno izpodbiti ugotovitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, da pritožnikova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da niso podani razlogi za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah in to tako na splošni ravni kot glede tožnikovega individualnega položaja.

17. V tej zvezi zato pritožbeni očitek, da bi morala tudi sama tožena stranka raziskati, ali obstajajo poročila o tem, da postopki na Hrvaškem tečejo ustrezno, ni utemeljen. Tožena stranka je namreč izčrpno navedla dejstva, ki ne potrjujejo pritožnikovih navedb, danih v postopku (da npr. iz dokumentov, ki jih je predložil pritožnik, izhaja, da mu je bila priznana denarna pomoč, do katere je bil upravičen v času trajanja azilnega postopka; da iz odločbe o zavrnitvi pritožnikove prošnje izhaja, da je bil istega dne, ko je zaprosil za mednarodno zaščito, nastanjen v Centru odprtega tipa za tujce v Zagrebu; da je iz pravnega pouka v navedeni odločbi razvidno, da je imel tožnik možnost sprožiti upravni spor, vložena tožba pa zadrži izvršitev odločbe; da je iz odločbe in iz predloženega odpustnega pisma Klinike za travmatologijo KBC Sestre Milosrdnice, Zagreb, je razvidno, da je bil pritožnik iz bolnišnice v Zagrebu odpuščen zaradi dobrega splošnega zdravstvenega stanja). Po podatkih, pridobljenih na spletni strani ECRE, v bazi informacij o azilu, iz poročila National country report - Croatia, pa je ugotovila, da imajo prosilci v Republiki Hrvaški pravico do brezplačne pravne pomoči v azilnem postopku, ki jo ureja nacionalni zakon o azilu, prav tako imajo v azilnem postopku ter postopku pred sodiščem na voljo tudi prevajalca, prosilci imajo možnost vložiti tožbo zoper prvostopenjsko odločitev pri upravnem sodišču, vložena tožba ima suspenzivni učinek na prvostopenjsko odločitev, kar je razvidno tudi iz odločbe, s katero je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito na Hrvaškem zavrnjena. Prosilec pa ima po določbah Zakona o mednarodni in začasni zaščiti Republike Hrvaške, ki je začel veljati dne 2. 7. 2015, pravico do zdravstvene zaščite skladno z 52. členom, medtem ko prvi odstavek 57. člena navedenega zakona še določa, da ima prosilec pravico do nujne medicinske pomoči in osnovnega zdravljenja bolezni ter resnih duševnih motenj.

18. Na tej podlagi ter glede na vse ugotovitve tožene stranke in sodišča prve stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni razlogov za uporabo drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, zato je pritožnikovo pritožbo, k er niso podani razlogi, ki jih uveljavlja, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, n

a podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.