Jedro

Iz določbe 215. člena ZFPPIPP izhaja, da v primeru prisilne poravnave upnik judikatne terjatve, ki je vključena v seznam ugotovljenih terjatev, pridobi izvršilni naslov, a ta, kasnejši, "jemlje" moč izvršilnega naslova prvemu, prej izdanemu, v obsegu iz 214. člena ZFPPIPP. Ni logično, da bi upnik s tem pridobil nov (dodaten) izvršilni naslov poleg obstoječega za isto terjatev, ampak nov izvršilni naslov (sklep o potrditvi prisilne poravnave) obstoječega omejuje glede deleža, rokov in drugih pogojev, ki so za dolžnika ugodnejši od pogojev za izpolnitev terjatve, določenih v prvem izvršilnem naslovu. Pravzaprav je sklep o potrditvi prisilne terjatve tisti, ki (namesto prej izdane sodbe) določa pogoje, pod katerimi lahko upnik doseže prisilno izterjavo svoje terjatve v izvršilnem postopku (drugi odstavek 215. člena ZFPPIPP). Del sklepa o potrditvi prisilne poravnave, v katerem se v postopku prisilne poravnave ugotavlja terjatev, torej v primeru, ko je bila o terjatvi, za katero učinkuje prisilna poravnava, predhodno že izdana dajatvena sodba, prekriva to, predhodno sodno odločitev o tej terjatvi, dajatveni del sklepa o potrditvi prisilne poravnave pa določa (nove) pogoje za njeno prisilno izterjavo v sodnem (ali drugem) postopku. Drugačna razlaga bi privedla do situacije, da bi upnik zaradi postopka prisilne poravnave dobil nov (dodaten) izvršilni naslov in tako zoper že tako insolventnega dolžnika razpolagal z dvema izvršilnima naslovoma za isto terjatev, kar pa gotovo ni bil namen določila tretjega odstavka 215. člena ZFPPIPP. Njegov namen je bil podreditev že obstoječih izvršilnih naslovov pogojem potrjene prisilne poravnave.

Upnik je predlagal izvršbo na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave (ki ima v obravnavanem primeru kljub drugačni zakonski ureditvi enako vsebino kot sicer sklep o potrditvi /redne/ prisilne poravnave) in izvršilno sodišče je predlagano izvršbo dovolilo. Dolžnik je v ugovoru navajal, da želi upnik izterjati dvakrat isto terjatev, enkrat na podlagi sodbe delovnega sodišča in drugič na podlagi sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, in da je to edino terjatev že plačal v izvršilnem postopku, ki je tekel po sodbi delovnega sodišča. Ugovor plačila terjatve, če je to izvršeno v pogojih iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, pomeni razlog, ki preprečuje izvršbo. V okviru tega ugovora je treba presoditi tudi, ali je bila res plačana tista terjatev, ki je navedena v izvršilnem naslovu, torej v sklepu o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave in posodobljenem seznamu terjatev. Načeli pravnomočnosti in formalne legalilitete za tako presojo v ugovornem postopku nista ovira. Izvršilno sodišče mora namreč na ugovor dolžnika presoditi, ali je terjatev (delno) prenehala in ali to (delno) preprečuje izvršbo (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje in sklep sodišča prve stopnje o ugovoru se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Prikaz zadeve**

1. Upniku je bila v individualnem delovnem sporu pred Delovnim sodiščem v Kopru s sodbo Pd 13/2013 z dne 20. 5. 2015 priznana terjatev v zneskih, od katerih je bil v skladu s tedanjo sodno prakso dolžnik dolžan odvesti davke in prispevke, skupno pa je zanašala (po navedbah upnika vključno s stroški sodnega postopka) 3.781,77 EUR. To terjatev je upnik izterjal v postopku izvršbe I 55/2015. 2. Dolžnik je bil v postopku poenostavljene prisilne poravnave. V posodobljen seznam terjatev, za katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava in ki je izdelan po stanju na dan začetka postopka prisilne poravnave (v obravnavanem primeru je bilo to na dan 17. 2. 2015), je dolžnik navedel terjatev upnika v višini 38.053,48 EUR. V seznamu terjatev ni navedena pogojno in v njem (kljub zakonski zahtevi1) ni navedbe o pravnem temelju njenega nastanka. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje pa gre za isto terjatev upnika iz delovnega razmerja, o kateri je bilo odločeno v delovnem sporu.2

3. S sklepom St .../2015 z dne 14. 8. 2015 je bila potrjena poenostavljena prisilna poravnava, da se poplačajo terjatve upnikov 100 %, da se rok za plačilo določi v razdobju sedmih let po pravnomočnosti sklepa tako, da dolžnik upnikom vsako leto plača 1/7 njihovih terjatev, terjatve pa se v obdobju od 17. 2. 2015 do poteka roka za plačilo obrestujejo po letni obrestni meri 1,5 % (I. točka izreka sklepa). V II. točki izreka sklepa je bilo dolžniku naloženo plačilo terjatev iz posodobljenega seznama terjatev upnikom v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v I. točki izreka.

4. Upnik je na podlagi sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave zoper dolžnika sprožil nove izvršilne postopke, in sicer I 124/2016, v katerem je terjal plačilo prvega obroka terjatve iz posodobljenega seznama terjatev, I 119/2017 za izterjavo drugega obroka in ta postopek (I 54/2021) za izterjavo tretjega, četrtega in petega obroka. V vseh postopkih je bila izvršba dovoljena, po ugovoru dolžnika pa sklep o izvršbi razveljavljen in predlog za izvršbo zavrnjen z vsebinsko enakimi razlogi kot v tu obravnavani zadevi.

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

5. Sodišče prve stopnje je, sklicujoč se na 214. in 215. člen ZFPPIPP, navedlo, da je izvršilni naslov upnikove terjatve, ki je istovetna terjatvi v posodobljenem seznamu terjatev, pravnomočna sodba Delovnega sodišča v Kopru Pd 13/2013, ob uveljavitvi katere bi bilo treba upoštevati pogoje kasnejše potrjene poenostavljene prisilne poravnave. Zato pravnomočni sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ni izvršilni naslov za izterjavo dela terjatve, ki presega s sodbo delovnega sodišča dosojen znesek. Upnik za isto terjatev ne more imeti dveh izvršilnih naslovov, če je glede terjatev po sodnih odločitvah podana istovetnost, in iste terjatve ni dopustno izterjati dvakrat. Nasprotno stališče bi bilo v nasprotju z načeli pravičnosti, vesti in poštenja.

6. Sodišče druge stopnje, ki je upnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje in dodalo, da določbe ZFPPIPP ne dajejo podlage za razlago, da pravnomočni sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave razveljavlja prejšnji izvršilni naslov in izniči njegov učinek izvršilnega naslova glede višine terjatve, ki je nižja od določene v potrjeni prisilni poravnavi. V takšnem primeru lahko učinkuje le glede drugih pogojev (rok plačila, obresti), kar pa je pravno pomembno le, če terjatev iz prej izdanega izvršilnega naslova, za katerega učinkuje potrjena prisilna poravnava, še ni poravnana. Nelogično je, da bi upnik v postopku zaradi insolventnosti dolžnika pridobil pravico izterjati višjo terjatev od tiste, ki je bila iz istega pravnega razmerja prej ugotovljena s sodbo. Sodišče druge stopnje je, enako kot prej že prvostopenjsko, zavrnilo upnikovo primerjavo z zadevo II Ips 96/2020, ker gre za drugačno situacijo, in sicer razmerje med sklepom o potrditvi prisilne poravnave in prej izdanim izvršilnim naslovom, ki jo ureja 215. člen ZFPPIPP in preprečuje, da bi upnik za isto terjatev imel dva izvršilna naslova.

**Dopustitev revizije**

7. S sklepom II DoR 198/2022 z dne 6. 7. 2022 je Vrhovno sodišče na predlog upnika dopustilo revizijo glede vprašanja, ali načeli pravnomočnosti in formalne legalitete dopuščata izvršilnemu sodišču, da v ugovornem postopku presoja dopustnost izterjave terjatve, priznane v postopku poenostavljene prisilne poravnave v posodobljenem seznamu terjatev in naložene v plačilo s sklepom o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave.

**Revizijski postopek**

8. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, je nato upnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po njegovem mnenju je izvršilno sodišče v nasprotju z Ustavo in Zakonom o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) preseglo pooblastila, ki jih ima pri vodenju izvršilnega postopka, s čimer sta bili kršeni njegova pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovor dolžnika zavrne, podrejeno pa, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

9. Upnik navaja, da upoštevaje načelo pravnomočnosti in formalne legalitete v izvršilnem postopku sodišči ne bi smeli presojati veljavnosti izvršilnega naslova in dejstev, ki so obstajala v času pred njegovo izvršljivostjo. Po 214. členu ZFPPIPP je moč izvršilnega naslova za terjatev, vsebovano v posodobljenem seznamu terjatev dolžnika, izgubila sodba delovnega sodišča kot predhoden izvršilni naslov, ne pa kasnejši sklep o potrditvi prisilne poravnave. Trditi bi bilo mogoče kvečjemu, da je dolžnik s poplačilom terjatve (glavnice, ne pa tudi stroškov sodnega postopka Pd 13/2015) poravnal del obveznosti po sklepu o potrditvi prisilne poravnave, ne pa, da je s plačilom zneska 3.781,77 EUR poplačal priznan dolg v znesku 38.053,04 EUR. Prejšnja sodna odločba ne učinkuje na kasneje izdan sklep o potrditvi prisilne poravnave. To bi bilo mogoče le, če bi bila terjatev priznana pogojno glede na izid postopka Pd 13/2015, take zaznambe pa v seznamu ni. Je moč poenostavljene prisilne poravnave le sredstvo za odlog in odpis terjatev, ne pa podlaga za njihovo izpolnitev? Poenostavljena prisilna poravnava uspe, če zanjo glasuje kvalificirano število upnikov, zato je zelo pomembno, da so terjatve v posodobljenem seznamu, ki je podlaga za uspeh postopka, navedene „nesprejemljivo“3, resnično in pošteno, sicer je tudi sam postopek zlagano potrjen, odpustki dolžniku pa nezakoniti. Zato v posodobljen seznam terjatev ni dopustno posegati. Tudi ni nujno, da v postopku prisilne poravnave upnik dobi manj, kot mu sicer pripada, in ne več. Nič ni spornega, če dolžnik plača dolg, za katerega je vprašljivo, ali obstaja, saj je temu namenjen institut poravnave, postopek prisilne poravnave pa je eden od izrazov tega instituta. Uvrstitev terjatve v posodobljen seznam kaže, da se je dolžnik zavedal možnosti upnikovega uspeha in je terjatev pripoznal ter prostovoljno pristal na njeno poplačilo na način in pod pogoji, ki jih je sam izbral in predlagal v potrditev upnikom ter je tako v pravne posledice zavestno privolil. Neutemeljeno se upniku očita, da je nepošten. Nepošten je dolžnik, ki je v delovnem sporu prerekal tam vtoževano terjatev, sočasno v notarskem zapisu podpisal, da upniku dolguje 38.053,48 EUR, v zadevi I 55/2015 zatrjeval, da bo terjatev poplačana po sklepu o potrditvi prisilne poravnave, v nadaljnjih izvršilnih postopkih pa, da je s poplačilom v zadevi I 55/2015, ki pomeni le 10 % celotne terjatve upnika, poravnal njegovo terjatev. Zaradi načel pravnomočnosti, vezanosti na izvršilni naslov in formalne legalitete vprašanje istovetnosti terjatev niti ni relevantno. Pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave je izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, in izvršilno sodišče ne sme presojati veljavnosti in vsebine izvršilnega naslova. Upošteva lahko le dejstva, ki so nastala po pravnomočnosti izvršilnega naslova. S pravnomočnostjo pridobi sodna odločba novo kvaliteto. Načelo pravnomočnosti vzpostavi fikcijo, da je pravno razmerje, ki ga vzpostavlja sodna odločba, pravilno in resnično. Vzpostavlja pravo med strankama in o zadevi je odločeno dokončno. Res konkretni sklep ni temeljil na sodnem odločanju v polnem pomenu, torej po presoji trditev strank v kontradiktornem postopku, vendar temelji na posodobljenem seznamu terjatev do insolventnega dolžnika, ki ga je sestavil dolžnik sam in potrdil v notarskem zapisu, ki pomeni najvišjo stopnjo obličnosti zasebne listine v našem pravu. Načelo pravnomočnosti izključuje vprašanje materialne resnice, pravna varnost pa zahteva, da postanejo pravnomočne tudi morebiti nepravilne sodne odločbe. Na to je opozorilo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 96/2020, pa tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cpg 492/2021. V obravnavanem primeru torej obstoji pravnomočna sodna odločba – sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave v zvezi s posodobljenim seznamom obveznosti v notarskem zapisu – ki z ustanovo pravnomočnosti nalaga dolžniku plačilo terjatve. Ker sodišči nista upoštevali sodne prakse, na katero je revident izrecno opozoril, sta kršili tudi njegovo pravico do enakega varstva pravic. Položaj, v katerega se je spravil dolžnik, je posledica njegovega voljnega ravnanja (priznanja terjatev v posodobljenem seznamu terjatev), tako kot je bila opustitev ugovorov v zadevi II Ips 96/2020 posledica (malomarnega) ravnanja stranke. A to ne pomeni, da lahko doseže _de facto_ razveljavitev učinkov pravnomočne sodne odločbe, ne da bi bila ta razveljavljena, spremenjena ali odpravljena po postopku, določenem z zakonom (157. člen Ustave).

10. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 15. členom ZIZ vročena dolžniku, ki nanjo ni odgovoril. **Presoja Vrhovnega sodišča**

11. Revizija je utemeljena.

**Obseg revizijskega preizkusa**

12. Vrhovno sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščema prve in druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (drugi odstavek 370. člena ZPP). Zaključek, da gre v sodbi Pd 13/2013 in sklepu St .../2015 za isto terjatev, je dejanske narave in zato zavezujoč za Vrhovno sodišče, ne glede na to da je drugačen od tistega, do katerega je prišlo Višje sodišče v Kopru v sklepu I Ip 462/2015. Zato Vrhovno sodišče že doslej ni povzemalo revizijskih navedb upnika, ki tej ugotovitvi nasprotujejo, in nanje tudi ne bo odgovarjalo. Poleg tega ne bo odgovarjalo tudi na tiste njegove navedbe (npr. o kršitvi pravice do enakega varstva pravic), ki presegajo dopuščeno revizijsko vprašanje (371. člen ZPP).

**O poenostavljeni prisilni poravnavi in sklepu o njeni potrditvi**

13. Postopek poenostavljene prisilne poravnave je vrsta postopka zaradi insolventnosti (2. točka prvega odstavka 2. člena ZFPPIPP), za katerega se smiselno uporabljajo pravila postopka prisilne poravnave, ki so navedena v drugem odstavku 221.b člena ZFPPIPP.

14. Predlog poenostavljene prisilne poravnave je ponudba dolžnika upnikom, da pristanejo na zmanjšanje svojih navadnih terjatev oziroma odložitev rokov za njihovo plačilo. S predlogom prisilne poravnave mora dolžnik vsem upnikom ponuditi enak delež plačila njihovih navadnih terjatev, enake roke za njihovo plačilo in obresti po enaki obrestni meri od začetka postopka prisilne poravnave do poteka roka za njihovo plačilo (prvi in drugi odstavek 143. člena ZFPPIPP). Predlogu je treba priložiti poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika z v obliki notarskega zapisa sestavljeno izjavo dolžnika, da to poročilo resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje (prvi odstavek 211.d člena ZFPPIPP), in načrt finančnega prestrukturiranja z vsebino iz 145. člena ZFPPIPP (med drugim morajo biti v njem navedena dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da je dolžnik insolventen, predlog prisilne poravnave in opisana morajo biti dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da bo dolžnik sposoben izpolniti vse svoje obveznosti v skladu s predlagano prisilno poravnavo). V enem mesecu po začetku postopka mora dolžnik sodišču predložiti še posodobljeni seznam terjatev upnikov, za katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, ki za vsako terjatev vsebuje podatke o upniku, višini njegove terjatve in pravnem temelju njenega nastanka ter je izdelan po stanju na dan začetka postopka prisilne poravnave in njegovo izjavo, da posodobljeni seznam resnično in pošteno prikazuje stanje navadnih terjatev upnikov ob začetku postopka prisilne poravnave. Izjava mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa (četrti odstavek 221.d člena ZFPPIPP).

15. Kot je bilo že navedeno, se za postopek poenostavljene prisilne poravnave smiselno uporabljajo pravila postopka (redne) prisilne poravnave, ki so navedena v drugem odstavku 221.b člena ZFPPIPP. Glede vsebine sklepa o potrditvi prisilne poravnave iz 210. člena ZFPPIPP se tako smiselno uporabljata (le) 1. in 2. točka prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da sodišče potrdi poenostavljeno prisilno poravnavo in ugotovi njeno vsebino tako, da navede delež plačila terjatev upnikov, roke za njihovo plačilo in obrestno mero, po kateri se obrestujejo terjatve upnikov v obdobju od začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave do poteka roka za njihovo plačilo. Drugače kot pri (redni) prisilni poravnavi ne odloči, katere terjatve so ugotovljene v postopku prisilne poravnave4 in ne naloži upniku, da mora upnikom plačati terjatve, ugotovljene v postopku prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi (3. in 4. točka prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP). Kljub temu sklep St .../2015 v II. točki izreka vsebuje dajatveni del, torej dolžniku pod pogoji iz poenostavljene prisilne poravnave nalaga plačilo terjatev iz posodobljenega seznama terjatev, in je s tako vsebino (tudi zaradi odsotnosti pravnih sredstev strank) postal pravnomočen. Zato je sklep St .../2015 kot pravnomočna sodna odločba primeren izvršilni naslov v smislu 18. in 21. člena ZIZ.5 **Pomen posodobljenega seznama terjatev**

16. Koncept poenostavljene prisilne poravnave temelji na izhodišču, da dolžnik sam sestavi seznam terjatev upnikov. Opredelitev terjatve v posodobljenem seznamu terjatev ima dvojni pomen. Po eni strani zamejuje materialnopravne učinke poenostavljene prisilne poravnave, ki so opredeljeni v sklepu o njeni potrditvi, po drugi strani pa opredelitev terjatve v posodobljenem seznamu terjatev pomeni osnovo za ugotovitev deleža glasovalnih pravic upnikov (drugi odstavek 221.e člena ZFPPIPP).6 Ker se določbe o prijavi in preizkusu terjatev v postopku poenostavljene prisilne poravnave ne uporabljajo, terjatev sodišče ne ugotavlja niti se ne izreka o njihovi verjetnosti. Terjatve prizna sam dolžnik in glasovalno pravico ima vsak upnik, katerega terjatev je uvrstil v posodobljen seznam terjatev.7

17. Posodobljen seznam terjatev z izjavo dolžnika v notarskem zapisu, da posodobljeni seznam resnično in pošteno prikazuje stanje navadnih terjatev upnikov ob začetku postopka prisilne poravnave (četrti odstavek 221.d člena ZFPPIPP), in že predlogu za začetek poenostavljene prisilne poravnave priložena v obliki notarskega zapisa sestavljena izjava dolžnika, da poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje (prvi odstavek 221.d člena ZFPPIPP), naj bi zagotavljala najvišjo raven verodostojnosti8 dokumentov, ki so temelj postopka poenostavljene prisilne poravnave, in s tem garant, da postopek poenostavljene prisilne poravnave temelji na resničnih dejstvih, torej tudi na resnično obstoječih priznanih terjatvah upnikov do dolžnika. Le na tak način je mogoče doseči namen postopka prisilne poravnave, ki naj z izvedbo finančnega prestrukturiranja dolžnikovega podjema zagotovi nadaljevanje poslovanja njegovega podjema oziroma rentabilnega dela tega podjema, upnikom pa ugodnejše pogoje plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek.9 S kasnejšim zanikanjem obstoja terjatev iz posodobljenega seznama terjatev bi, na kar utemeljeno opozarja tudi upnik, poenostavljena prisilna poravnava izgubila svoj namen in bi se prelevila v sredstvo v prid zgolj interesom dolžnika. Kasnejše neutemeljeno prerekanje in zanikanje obstoja terjatev iz posodobljenega seznama po potrditvi poenostavljene prisilne poravnave pa bi bilo lahko tudi podlaga za uveljavljanje izpodbojne tožbe po 219. členu ZFPPIPP. Vse to daje upnikovemu priznanju terjatve v posodobljenem seznamu terjatev posebno težo.10

18. V obravnavanem primeru, ko je sodišče s sklepom o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave dolžniku celo naložilo plačilo terjatev iz posodobljenega seznama terjatev pod pogoji poenostavljene prisilne terjatve, pa je ta seznam dobil še dodatno razsežnost. Ker ga je sodišče zaobseglo s sklepom, je namreč skupaj s pravnomočnostjo in izvršljivostjo sklepa pridobil moč izvršilnega naslova.

**O dveh izvršilnih naslovih**

19. Na drugi strani ima upnik pravnomočno sodbo delovnega sodišča Pd 13/2013. Ta sodba je bila izdana (20. 5. 2015) in je postala pravnomočna (24. 6. 2015) pred izdajo sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave (14. 8. 2015, ki je postal pravnomočen 1. 9. 2015).

20. Učinek prisilne poravnave za izvršilne naslove ureja 215. člen ZFPPIPP, ki se v postopku poenostavljene prisilne poravnave smiselno uporablja tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev (drugi in četrti odstavek 221.b člena ZFPPIPP). Določa: „(1) Sodna odločba ali odločba drugega državnega organa, ki je bila izdana pred pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave in s katero je bilo odločeno o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, proti insolventnemu dolžniku izgubi moč izvršilnega naslova v obsegu, v katerem po prvem odstavku 214. člena tega zakona preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo.

(2) Na podlagi izvršilnega naslova iz prvega odstavka tega člena izvršilno sodišče dovoli in opravi izvršbo za prisilno izterjavo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi.

(3) Pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave je izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi, proti dolžniku in morebitnim porokom iz drugega odstavka 210. člena tega zakona.“

21. Iz citirane določbe izhaja, da torej tudi v primeru (redne) prisilne poravnave upnik judikatne terjatve, ki je vključena v seznam ugotovljenih terjatev, pridobi izvršilni naslov (tretji odstavek), a ta, kasnejši, „jemlje“ moč izvršilnega naslova prvemu, prej izdanemu, v obsegu iz 214. člena ZFPPIPP (prvi odstavek). Vendar pa ni logično, da bi upnik s tem pridobil nov (dodaten) izvršilni naslov poleg obstoječega za isto terjatev, ampak nov izvršilni naslov (sklep o potrditvi prisilne poravnave) obstoječega omejuje glede deleža, rokov in drugih pogojev, ki so za dolžnika ugodnejši od pogojev za izpolnitev terjatve, določenih v prvem izvršilnem naslovu. Ob izdaji prvega sklepa o potrditvi prisilne poravnave še ni bilo. Učinkov potrjene prisilne poravnave zato sodišče ob izdaji sodbe ni moglo upoštevati. Pravzaprav je sklep o potrditvi prisilne terjatve tisti, ki (namesto prej izdane sodbe) določa pogoje, pod katerimi lahko upnik doseže prisilno izterjavo svoje terjatve v izvršilnem postopku (drugi odstavek 215. člena ZFPPIPP), saj zaradi materialnopravnih učinkov potrjene prisilne poravnave, ki jih določa 214. člen ZFPPIPP v enakem obsegu s pravnomočnostjo sklepa preneha tudi upnikov pravovarstveni zahtevek. Del sklepa o potrditvi prisilne poravnave, v katerem se v postopku prisilne poravnave ugotavlja terjatev, torej v primeru, ko je bila o terjatvi, za katero učinkuje prisilna poravnava, predhodno že izdana dajatvena sodba, prekriva to, predhodno sodno odločitev o tej terjatvi, dajatveni del sklepa o potrditvi prisilne poravnave pa določa (nove) pogoje za njeno prisilno izterjavo v sodnem (ali drugem) postopku. Drugačna razlaga bi privedla do situacije, da bi upnik zaradi postopka prisilne poravnave dobil nov (dodaten) izvršilni naslov in tako zoper že tako insolventnega dolžnika razpolagal z dvema izvršilnima naslovoma za isto terjatev, kar pa gotovo ni bil namen določila tretjega odstavka 215. člena ZFPPIPP. Njegov namen je bil podreditev že obstoječih izvršilnih naslovov pogojem potrjene prisilne poravnave. V tem je obravnavana zadeva drugačna od zadeve II Ips 96/2020, v kateri je upnik v dveh različnih postopkih uspel uveljaviti plačilo svoje terjatve.11

22. Obravnavan primer pa je še poseben. Dolžnik je namreč v posodobljenem seznamu terjatev, za katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, priznal upnikovo terjatev v višjem znesku, kot pa mu je bila prisojena s prej izdano sodbo, zaradi česar pogoji za izpolnitev njegove obveznosti pod pogoji iz potrjene prisilne poravnave zanj niso ugodnejši od tistih, določenih v prej izdani pravnomočni sodbi. Zato sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave (ki ima, kot je bilo že obrazloženo, v tej zadevi enako vsebino kot sicer sklep o potrditvi /redne/ prisilne poravnave) prejšnjega izvršilnega naslova ne omejuje oziroma dolžnikovih obveznosti ne olajšuje, ampak nasprotno razširja oziroma povečuje. Očitno je ta, za postopek prisilne poravnave povsem nelogična situacija sodišči prve in druge stopnje zavedla, da sta na podlagi zaključka, da med strankama obstoji le ena terjatev (torej da je terjatev iz sodbe delovnega sodišča ista kot terjatev iz sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave oziroma da iz pravnega razmerja med strankama izvira zgolj ena, v delovnem sporu prisojena terjatev), pravilo o učinku potrjene prisilne poravnave za izvršilne naslove uporabili tako, da sta kasnejšemu sklepu o prisilni poravnavi odvzeli moč izvršilnega naslova v obsegu, ki presega terjatev iz prej izdane sodbe. Kot opozarja upnik, sta pravilo uporabili „obratno“, kot pa je zapisano v citiranem določilu 215. člena ZFPPIPP. Glede na v prejšnji točki obrazloženo učinkovanje potrjene prisilne poravnave za izvršilne naslove, je namreč izvršilni naslov v obravnavani izvršbi kasneje izdan pravnomočen sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave.

**Pooblastila izvršilnega sodišča**

23. V postopku izvršbe velja načelo stroge formalne legalitete ne glede na to, na podlagi katerega izvršilnega naslova upnik predlaga izvršbo. To načelo med drugim pomeni, da izvršilno sodišče dovoli izvršbo za tisto terjatev, o kateri je bilo odločeno v nekem drugem kvalificiranem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Vsebinske in procesne pravilnosti izvršilnega naslova ne sme preizkušati in izvršbo lahko dovoli v tistem obsegu, v katerem sta predlog za izvršbo in izvršilni naslov skladna. Predmet obveznosti v izvršilnem naslovu mora biti zato konkretiziran do te mere, da je terjatev ugotovljena ali ugotovljiva, brez ugotavljanja spornih dejstev v zvezi s terjatvijo in tako, da je vsaka zamenjava izključena, torej enopomensko. Nobenega dvoma ne sme biti o tem, kdo komu kaj dolguje.12

24. Upnik je predlagal izvršbo na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave in izvršilno sodišče je predlagano izvršbo dovolilo. Dolžnik je v ugovoru navajal, da želi upnik izterjati dvakrat isto terjatev, enkrat na podlagi sodbe delovnega sodišča in drugič na podlagi sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave,13 in da je to edino terjatev že plačal v izvršilnem postopku, ki je tekel po sodbi delovnega sodišča. Ugovor plačila terjatve, če je to izvršeno v pogojih iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, pomeni razlog, ki preprečuje izvršbo. V okviru tega ugovora je treba presoditi tudi, ali je bila res plačana tista terjatev, ki je navedena v izvršilnem naslovu, torej v sklepu o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave in posodobljenem seznamu terjatev. Načeli pravnomočnosti in formalne legalilitete za tako presojo v ugovornem postopku nista ovira. Izvršilno sodišče mora namreč na ugovor dolžnika presoditi, ali je terjatev (delno) prenehala in ali to (delno) preprečuje izvršbo (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).

**Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje**

25. Na dopuščeno revizijsko vprašanje torej Vrhovno sodišče odgovarja, da načeli pravnomočnosti in formalne legalitete dopuščata izvršilnemu sodišču, da v ugovornem postopku v okviru 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ presoja prenehanje in s tem dopustnost izterjave terjatve, priznane v postopku poenostavljene prisilne poravnave v posodobljenem seznamu terjatev in naložene v plačilo s sklepom o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

26. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 15. členom ZIZ izpodbijani sklep sodišča druge stopnje in sklep sodišča prve stopnje o ugovoru zoper sklep o izvršbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da ponovno odloči o utemeljenosti ugovora dolžnika.

27. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v nadaljnji postopek, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

28. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Četrti odstavek 221.d člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). 2 Dolžnik je navajal, da jo je navedel v seznamu v najvišjem znesku, s katerim bi lahko upnik v delovnem sporu uspel. 3 Očitno je pri tem zapisu revident imel v mislih nespremenljivo. 4 Določbe o prijavi in preizkusu terjatev se v postopku poenostavljene prisilne poravnave sploh ne uporabljajo (prva alineja pravega odstavka 221.b člena ZFPPIPP). 5 Tako tudi Franc Seljak, Pravne značilnosti poenostavljene prisilne poravnave, Pravosodni bilten, št. 1/2017, stran 132. 6 III Ips 72/2018, 12. in 13. točka obrazložitve. 7 Z izjemo tistih iz tretjega in četrtega odstavka 200. člena ZFPPIPP.Franc Seljak, navedeno delo, stran 126. 8 Dosežene brez posredovanja sodišča. 9 136. člen ZFPPIPP, ki se smiselno uporablja v postopku poenostavljene prisilne poravnave. 10 Franci Seljak, navedeno delo, stran 134. 11 Šlo je za primer, ko je oškodovanec v dveh različnih postopkih uspel z odškodninsko tožbo tako zoper povzročitelja škode kot tudi zoper zavarovalnico, terjatev pa zavezancema ni bila naložena v plačilo solidarno. Zadeva je po vsebini resda drugačna od obravnavane, vendar pa vse v odločbi zapisno glede pravnomočnosti in njenega pomena velja enako tudi v obravnavani zadevi. 12 II Ips 105/2021, 14. in 16. točka obrazložitve in tam citirana literatura. 13 Že je bilo pojasnjeno, da je izvršilni naslov za isto terjatev v primerih, kot je obravnavan, le en sam.