Jedro

Določbi 214. in 215. člena ZFPPIPP ter dejstvo, da je dolžnik sporno terjatev priznal kot nepogojno, ne dajejo podlage za razlago, da pravnomočni sklep o potrditvi (poenostavljene) prisilne poravnave, ki je sicer res izvršilni naslov, razveljavlja prej izdani izvršilni naslov - sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 13/2013 in izniči njen učinek izvršilnega naslova glede višine ugotovljene terjatve, ki je nižja od določene v potrjeni prisilni poravnavi (oziroma določenega deleža terjatve).

Nelogično je razmišljanje, da bi upnik v postopku zaradi insolventnosti dolžnika pridobil pravico izterjati višjo terjatev od tiste, ki je bila iz istega pravnega razmerja prej ugotovljena s sodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju tudi sodišče) ugodilo ugovoru dolžnika, razveljavilo sklep o izvršbi I 54/2021 z dne 17. 6. 2021 ter zavrnilo predlog za izvršbo (I. točka izreka). Upniku je še naložilo, da je dolžan dolžniku v roku 15 dni povrniti 361,00 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se pritožuje upnik po pooblaščeni odvetniški družbi. Navaja, da ne drži, da v konkretnem postopku uveljavlja isto terjatev, kot jo je izterjeval v izvršilnem postopku I 124/2016. Dolžnikovo stališče, da je bilo o predmetu tega postopka že pravnomočno odločeno, je zato zmotno. Ne drži tudi, da je bila terjatev, ki se izterjuje v tem postopku, pravnomočno in določno ugotovljena s sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 13/2013 z dne 20. 5. 2015 in poplačana v izvršilnem postopku I 55/2015. To izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Kopru I Ip 462/2016 z dne 21. 3. 2017, s katerim je bilo pravnomočno odločeno, da ne gre za isti terjatvi. Dolžnik je v predmetnem postopku v tej zvezi postavil nekonkretizirane trditve, ki ne izkazujejo, da naj bi šlo za isto terjatev. Ni pojasnil, kako naj bi prišel do zneska 38.053,48 EUR, niti kaj naj bi ta izračun predstavljal, itd. Zato upnik ni imel naloge več kot le-te prerekati. Vprašanje istovetnosti terjatev pa je zaradi načela formalne legalitete popolnoma nerelevantno. Sklicuje se na določbo 214. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Ta izrecno določa, kakšno je pravno razmerje med prejšnjim in poznejšim izvršilnim naslovom in sodišče ne sme in ne more odločiti v nasprotju s slednjo. V konkretni zadevi je moč izvršilnega naslova za terjatev, vsebovano v posodobljenem seznamu terjatev dolžnika, izgubila le sodba delovnega sodišča, kot predhoden izvršilni naslov, ne pa kasnejši Sklep o prisilni poravnavi. Presoja, kot jo je opravilo sodišče, je drugačna od tiste, ki jo zapoveduje ZFPPIPP. Zato je materialno pravo zmotno uporabljeno. Možno bi bilo le, da je dolžnik s poplačilom terjatve (glavnice, ne pa stroškov postopka Pd 13/2013) poravnal del obveznosti po Sklepu o prisilni poravnavi, ni pa mogoče, da bi s plačilom zneska 3.781,77 EUR poplačan priznan dolg v znesku 38.053,04 EUR oz. vsi sedminski obroki, ki izhajajo iz Sklepa o prisilni poravnavi. Ni logično, da bi prejšnja sodba učinkovala na kasneje izdani in kasneje pravnomočni Sklep o prisilni poravnavi. To bi bilo mogoče le, če bi dolžnik v posodobljenem seznamu terjatev navedel, da je terjatev upnika priznana pogojno, glede na izid postopka Pd 13/2013. Take zaznambe pa seznam ne vsebuje. Dolžnik je terjatev priznal nepogojno. Zato pri priznanju te terjatve ne veljajo nobene omejitve in ni zakonske podlage za odvzem moči izvršilnemu naslovu. Ne drži niti, da je upnik v tem postopku nepošten, temveč je dolžnik tisti, ki je nepošten. Upnik namreč terja le tisto, kar je dolžnik sam, kot dolg do njega priznal v posodobljenem seznamu terjatev. Torej to, kar mu pripada. V predmetni zadevi je pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave. Zato je upniku potrebno priznati pravico, da v izvršilnem postopku doseže izvršitev terjatve, ki iz tega izhaja. Izvršilno sodišče pa skladno z načelom stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku ne sme presojati veljavnosti in vsebine izvršilnega naslova, ampak lahko upošteva le dejstva, ki so nastala po pravnomočnosti izvršilnega naslova oz. po pravnomočnosti sklepa o prisilni poravnavi. S pravnomočnostjo dobi sodna odločba dodatno kvaliteto in vzpostavi se pravna fikcija, da je pravno razmerje, ki ga vzpostavlja takšna odločba pravilno in resnično in da je o njem dokončno odločeno, s čimer je izključeno vprašanje materialne resnice. Sklep o prisilni poravnavi res ne temelji na sodnem odločanju, temveč na Posodobljenem seznamu terjatev do insolventnega dolžnika, ki ga dolžnik sestavi sam, njegov zakoniti zastopnik pa potrdi s podpisom pod kazensko in civilno odgovornostjo v notarskem zapisu. V tej zvezi se v pritožbi ponovno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 96/2020 z dne 27.1. 2021 in na stališče, ki ga je glede razlage načela pravnomočnosti in načela stroge formalne legalitete zavzelo slednje in na katero so nižja sodišča prek instituta ustaljene sodne prakse vezana. V izpostavljeni zadevi je šlo za bolj sporno razmerje, kot v tu obravnavani zadevi, saj je upnik izterjal svojo odškodninsko terjatev dvakrat, od oškodovalca in njegove zavarovalnice, od obeh v polnem znesku. Ne drži, da je ta sodba v obravnavani zadevi neupoštevna, pojasnilo sodišča v tej zvezi pa je nezadostno in ne predstavlja obrazloženega odstopa od sodne prakse. Položaj, v katerega se je spravil dolžnik v konkretni zadevi, je posledica njegovega voljnega ravnanja (priznanja terjate v posodobljenem seznamu terjatev), tako kot je bila opustitev ugovorov v zadevi II 96/2020 posledica (malomarnega) ravnanja stranke.

3. Dolžnik je v svojem odgovoru pritožbi upnika nasprotoval, predlagal zavrnitev njegove pritožbe ter priglasil stroške podanega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pregled zadeve pokaže, da je v obravnavani zadevi izvršilno sodišče s sklepom o izvršbi I 54/2021 z dne 17. 6. 2021 zoper dolžnika dovolilo izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Kopru St 850/2015 z dne 14. 8. 2015 in Posodobljenega seznama terjatev, sestavljenega pod opr. št. SV 419/2015 z dne 17. 3. 2015 pred notarko [...] in popravka SV 795/2015 z dne 14. 5. 2015 (v nadaljevanju Posodobljeni seznam terjatev), ki v konkretni zadevi predstavlja izvršilni naslov. Ugovoru dolžnika je sodišče z izpodbijanim sklepom, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa, ugodilo ter odločilo kot to izhaja iz točke 1. obrazložitve tega sklepa. Presodilo je, da v primeru, ko obstoji istovetnost med terjatvijo, ki je navedena v Posodobljenem seznamu terjatev in katero upnik izterjuje v tem postopku, in terjatvijo, o kateri se je odločalo v individualnem delovnem sporu pred Delovnim sodiščem v Kopru Pd 13/2103 in katera je bila poplačana v izvršilnem postopku I 55/2015, predstavlja izvršilni naslov za izterjavo te terjatve citirana pravnomočna sodba ter da pravnomočni sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ne predstavlja izvršilnega naslova za izterjavo dela terjatve, kolikor presega s sodbo delovnega sodišča dosojen znesek. Bistveno je, da upnik ne more imeti dveh izvršilnih naslovov za isto terjatev in da iste terjatve ni dopustno izterjati dvakrat. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načeli pravičnosti, vesti in poštenja.

6. Upnik z vsebino pritožbe odločitve sodišča ne omaja. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja ugotovitev sodišča, da upnik v predmetnem postopku izterjuje isto terjatev kot jo je izterjeval v zadevi I 124/2016. Pritožbene navedbe, ki jih upnik podaja v tej smeri, so zato neupoštevne.

7. Ugotovitev sodišča, da obstaja istovetnost med terjatvijo, plačilo katere je bil dolžniku naloženo s sodbo Delovnega sodišča v Kopru v zadevi Pd 13/2013 z dne 20. 5. 2015 in terjatvijo, ki je bila dolžniku naložena v plačilo s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru St 850/2015 z dne 14. 8. 2015 o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave v zvezi s posodobljenim seznamom navadnih terjatev, ki ga, kot že zgoraj pojasnjeno, kot izvršilni naslov uveljavlja upnik v predmetnem postopku, je pravilna. Podatki spisa potrjujejo, da je dolžnik v predmetnem postopku v ugovoru pojasnjeval dejstva, zaradi katerih je prišlo do različne višine terjatev v sodbi Pd 13/2013 in sklepu St 850/2015 z dne 14. 8. 2015, ter zatrjeval, da gre za eno terjatev iz istega pravnega razmerja. Dalje je iz spisa razvidno, da upnik teh trditev dolžnika ni argumentirano prerekal. Ni navajal, da ima do dolžnika še kakšno drugo terjatev iz drugega pravnega razmerja. Tega ni navedel niti v pritožbi. Skliceval se je le na sklep Višjega sodišča v Kopru I Ip 462/2016 z dne 21. 3. 2017, izdan po dolžnikovi pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča I 55/2015 z dne 16. 11. 2016 o zavrnitvi ugovora. Sodišče je zato pravilno štelo navedeno dejstvo, tj. da ima upnik do dolžnika le eno obveznost, za neprerekano. Ob takem stanju stvari je na upniku trditveno in dokazno breme, da dokaže, da ima do dolžnika še kakšno drugo terjatev iz drugega pravnega razmerja. Drugačno pritožbeno naziranje upnika ni utemeljeno in mu pritožbeno sodišče ne sledi. Pritožba v tej zvezi ne uspe niti s izpostavljanjem sklepa Višjega sodišča v Kopru I Ip 462/2016 z dne 21. 3. 2017 (zadeva I 55/2015). V navedenem postopku, ko je upnik izterjeval terjatev na podlagi sodbe Delovnega sodišča v Kopru v zadevi Pd 13/2013 z dne 20. 5. 2015, je namreč dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarjal neobrazloženo, v predmetni zadevi pa temu ni tako. Da je bilo z navedenim sklepom pravnomočno odločeno, da ne gre za isti terjatvi, pa iz citiranega sklepa Višjega sodišča v Kopru ne izhaja.

8. Glede na zgoraj navedeno in ob pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi, da je sodba Delovnega sodišča v Kopru Pd 13/2013 postala pravnomočna pred pravnomočnostjo sklepa Okrožnega sodišča v Kopru St 850/2015 z dne 14. 8. 2015 o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, je sodišče pravilno izhajalo iz določbe 215. člena ZFPPIP, ki ureja učinek potrjene prisilne poravnave za izvršilne naslove.1 Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni, pritožbeno sodišče jim pritrjuje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Navedena določba, pa tudi določba 214. člena ZFPPIPP, na katero se sklicuje upnik v pritožbi2 ter izpostavljanje dejstva, da je dolžnik sporno terjatev priznal kot nepogojno, ne dajejo podlage za razlago, da pravnomočni sklep o potrditvi (poenostavljene) prisilne poravnave, ki je sicer res izvršilni naslov (tretji odstavek 215. člena ZFPPIPP), razveljavlja prej izdani izvršilni naslov – sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 13/2013 in izniči njen učinek izvršilnega naslova glede višine ugotovljene terjatve, ki je nižja od določene v potrjeni prisilni poravnavi (oziroma določenega deleža terjatve, kar pa v konkretnem primeru ni relevantno, ker ni določeno zmanjšanje navadnih terjatev). V takšnem primeru lahko učinkuje le glede drugih pogojev – rok za plačilo in obresti (prim. prvi in drugi odstavek 214. člena ZFPPIPP), kar pa je pravno pomembno le, če terjatev iz prej izdanega izvršilnega naslova, za katerega je potrjena prisilna poravnava učinkuje, še ni poravnana.3 Nelogično je razmišljanje, da bi upnik v postopku zaradi insolventnosti dolžnika pridobil pravico izterjati višjo terjatev od tiste, ki je bila iz istega pravnega razmerja prej ugotovljena s sodbo. Takšno stališče je zavzelo naslovno sodišče že v zadevi I 124/20164 in Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I 119/2017,5 v katerih je upnik, kot je pojasnilo že sodišče, neuspešno predlagal izterjavo na podlagi istega izvršilnega naslova. Vsa pritožbena prizadevanja po uveljavitvi nasprotnega stališča so zmotna in ne zahtevajo dodatne razprave.

9. Kot je pojasnilo že sodišče v izpodbijanem sklepu ter naslovno sodišče in Višje sodišče v Ljubljani v predhodno vodenih izvršilnih zadevah I 124/2016 in I 119/2017, upnik upoštevaje določbe ZFPPIPP, za isto terjatev ne more imeti dveh izvršilnih naslovov in če je glede terjatev po danih sodnih odločbah podana istovetnost (za tak primer gre v obravnavani zadevi), (iste) terjatve ni dopustno izterjati dvakrat. Pritožbeno sodišče temu zaključku pritrjuje. Drugačno stališče pritožbe, ki ga opira na načelo stroge formalne legalitete ter načelo pravnomočnosti, v dani situaciji ni utemeljeno. Kot je bilo upniku že povedano v postopku na prvi stopnji ter v predhodnih izvršilnih zadevah I 124/2016 in I 119/2017, je njegovo stališče v nasprotju z načeli pravičnosti, vesti in poštenja. Pritožba ne uspe niti s sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 96/2020 z dne 27. 1. 2021. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ta odločba v predmetnem postopku ni uporabljiva, saj ne gre za primerljivo situacijo. V izpostavljeni odločbi je namreč šlo za plačilo na podlagi dveh izvršilnih naslovov – dveh pravnomočnih sodnih odločb (izdanih zoper različni osebi), pri čemer je bistveno, da so stranke v postopku izdaje teh odločb imele možnost, da preprečijo, da bi upnik za isto terjatev, pridobil več izvršilnih naslovov. V tu obravnavani zadevi pa ne gre za takšno situacijo, temveč za razmerje med sklepom o potrditvi prisilne poravnave in prej izdanim izvršilnim naslovom, ki je urejeno 215. člen ZFPPIPP in vsebina katerega preprečuje, da bi upnik za isto terjatev imel dve izvršilna naslova.

10. Pritožba upnika je glede na povedano neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato, po tem ko tudi uradno upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 154., 155. in 165. člena ZPP. Upnik s pritožbo ni uspel, dolžnik pa z odgovorom na pritožbo ni v bistvenem prispeval k odločitvi na pritožbeni stopnji in so bili stroški v zvezi s tem nepotrebni.

1 Ta določba se skladno s četrtim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP smiselno uporablja tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave. 2 Ta v konkretni zadevi ni uporabljiva, saj ureja učinek potrjene prisilne poravnave za navadne in podrejene terjatve. 3 V konkretni zadevi ne gre za takšno situacijo, saj iz neprerekanih ugotovitev sodišča izhaja, da je bila terjatev po sodbi Delovnega sodišča v Kopru Pd 13/2013 z dne 20. 5. 2015 poplačana že v zadevi I 55/2015. 4 Sklep Višjega sodišča v Kopru I Ip 417/2017 z dne 9. 1. 2018. 5 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1903/2018 z dne 6. 8. 2018.