Jedro

Odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se prva točka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se glasi: „Toženec je dolžan tožnici v roku 15 dni od prejema sodbe plačati odškodnino v znesku 25.077,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 24.242,44 EUR od 30.5.2008 dalje ter od zneska 835,12 EUR od 6.7.2011 dalje do plačila.“ Druga točka izpodbijane sodbe pa se spremeni tako, da se znesek 2.382,05 EUR nadomesti z zneskom 1.235,76 EUR.

V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožničinem tožbenemu zahtevku in razsodilo, da ji mora toženec plačati odškodnino v višini 29.077,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo, tožencu pa je naložilo še plačilo tožničinih pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec po svojem pooblaščencu in v pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca pirotehnične stroke ter ogledom oziroma rekonstrukcijo dogodka zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, hkrati pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženec je namreč že v odgovoru na tožbo pojasnil, da je s svojim ravnanjem odvračal nevarnost od sebe in ostalih in prav v zvezi s tem predlagal izvedbo navedenih dokazov. Sodišče prve stopnje teh dokazov, ki bi tožencu edini omogočili ustrezno dokazovanje zatrjevanih dejstev, ni izvedlo, kljub temu pa je zaključilo, da toženec ni uspel dokazati, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače ter da tožnici prizadejana škoda ni večja od tiste, ki je grozila. Po mnenju pritožbe bi bila izvedba predlaganih dokazov nujno potrebna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s tem, kaj bi lahko toženec v danem položaju sploh lahko storil. Toženec je glede tega ugovora podal zadostno trditveno podlago, z njo v zvezi pa tudi ustrezne dokazne predloge. Po mnenju pritožbe gre pri dokazovanju dejstva, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti na drug način, za položaj, ki je identičen dokazovanju t.i. negativnih dejstev, ki ima praviloma za posledico premik dokaznega bremena na drugo pravdno stranko. Toženec je svoje ravnanje v celoti pojasnil in tudi navedel, zakaj ni mogel ravnati drugače, zato bi morala tožnica zatrjevati in dokazovati nasprotna dejstva. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje tudi zmotno štelo, da so bili zavrnjeni dokazni predlogi podani izključno v zvezi z ugotavljanjem obstoja vzročne zveze kot predpostavke odškodninske odgovornosti, poleg tega pa bi lahko sodišče toženca v okviru materialno procesnega vodstva opozorilo na pomanjkljivosti v njegovi trditveni podlagi oziroma predlaganih dokazih. Prav tako zmotna je ugotovitev sodišča, da toženec ni uspel dokazati, da tožnici prizadejana škoda ni večja od tiste, ki je grozila njemu, saj je glede na ugotovljeno dejansko stanje in pravila logike mogoč edino zaključek, da je tožencu grozila ravno taka škoda, kot jo je utrpela tožnica. Vse navedeno torej vodi do zaključka, da bi sodišče lahko ugotovilo, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji za razbremenitev odgovornosti oziroma za izključitev protipravnosti toženčevega ravnanja, pri čemer bi moralo sodišče prve stopnje toženčeve navedbe glede na trditveno podlago presojati upoštevaje tudi določbe o silobranu in ne zgolj o stiski. V nadaljevanju pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje toženčevo dejanje zmotno presojalo glede na pravila o objektivni odškodninski odgovornosti, ki v konkretnem primeru ni podana. Pomanjkljiva je obrazložitev sodišča že v razlogih, da predstavlja prižgana petarda nevarno stvar, pri čemer je stališče sodne prakse, da praviloma niso nevarne tiste stvari, ki take postanejo z nepravilno uporabo. Sodišče je poleg tega tožencu brez posebne obrazložitve pripisalo lastnost imetnika nevarne stvari, kar pa toženec ni bil, saj je že odvrženo petardo zgolj brcnil na tla.

Pritožba prereka tudi oceno višine nastale škode, pri čemer glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti meni, da je pretirana ocena izvedenca, da naj bi bila tožnica prizadeta kar za 20%. Pri tožnici gre namreč za naglušnost srednje stopnje, ki morda res lahko povzroča težave pri specifičnih aktivnostih, nikakor pa ne more imeti vpliva na siceršnje življenje tožnice, prav tako pa tudi ne bo prišlo do nadaljnjega poslabšanja sluha. Tudi sodišče v izpodbijani sodbi omenja, da je tožnica ovirana npr. pri petju v pevskem zboru, glede omejitev pri športu in drugih prostovoljnih aktivnostih pa so razlogi povsem pavšalni. Sodna praksa v primerljivih primerih in ob težjih posledicah določa nižjo odškodnino, zato je odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti bistveno pretirana. Prav tako je po mnenju pritožbe nepravilna odločitev sodišča glede odškodnine za pretrpljeni strah, saj sodišče ne ločuje med primarnim in sekundarnim strahom (o katerem je glede na ugotovljeno izboljšanje sluha v letu 2006 sploh težko govoriti), ob tem pa omenja tudi nevšečnosti in psihične stiske ter težave z integracijo v okolje, kar vse so razlogi, ki vsebinsko vsaj deloma sodijo pod pojem zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je tako vsaj delno dvakrat dosodilo odškodnino v zvezi z isto obliko nepremoženjske škode, poleg tega pa je dosojena odškodnina tudi pretirana, saj izpodbijana sodba ne vsebuje nobenega posebnega razloga, ki bi utemeljeval tako visoko odmero. Enako velja za odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, saj iz obrazložitve sodbe izhaja, da je imela tožnica krajši čas (nekaj ur) zgolj srednje močne bolečine ter bolečine srednje stopnje v trajanju nekaj tednov. Poleg tega pa sodišče tudi pri tej obliki škode upošteva okoliščine, ki so zajete že v odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (nenadna izguba sluha, glede katere ni jasno, na kakšen način je povezana z vprašanjem telesnih bolečin oziroma nevšečnosti med zdravljenjem.

Pritožba je delno utemeljena.

Potek samega škodnega dogodka med strankama ni sporen, saj iz njunih izpovedi izhaja, da je toženec dne 14.11.2005 v potniškem vagonu na vlaku brcnil na tla odvrženo petardo proti tožnici tako, da je eksplodirala v njeni bližini. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba ne prereka, je tožnica zaradi poka utrpela poškodbo sluha, zaradi česar v predmetnem postopku zahteva od toženca odškodnino, zadeva pa je bila obravnavana tudi pred kazenskim sodiščem, ki je tožencu (ki je bil v času škodnega dogodka mlajši mladoletnik) izreklo vzgojni ukrep. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je prvostopenjsko sodišče postavilo na stališče, da je pravdno sodišče na podlagi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano le na kazensko obsodilno sodbo, kar pa sklep, izdan v kazenskem postopku zoper mladoletnika, ni. Po oceni pritožbenega sodišča je takšno stališče materialnopravno napačno. S pravnomočnim sklepom kazenskega sodišča Km 34/2006 je bil tožencu namreč izrečen vzgojni ukrep na podlagi ugotovitve sodišča o storjenem kaznivem dejanju hude telesne poškodbe iz malomarnosti, ki ga je tožencu očitalo Okrožno državno tožilstvo v Celju v predlogu za izrek vzgojnega ukrepa (1). Tudi Vrhovno sodišče se je opredelilo, da se pri razreševanju vprašanja vezanosti pravdnega sodišča na odločbe kazenskega sodišča ni primerno opirati na klasično strukturo odločbe, ki jo tvorita izrek in obrazložitev ter na pravilo, da pravnomočen postane samo izrek sodbe (2). Vrhovno sodišče v svoji odločbi ugotavlja še, da obrazložitev substancira izrek, zato je pravdno sodišče dolžno upoštevati vse, o čemer je bilo kazensko sodišče v okviru svoje funkcionalne pristojnosti dolžno presojati in o čemer je tudi dejansko presojalo. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ocenjuje, da vsebuje tožencu izrečen sklep o vzgojnem ukrepu vse potrebne elemente kazenske obsodilne sodbe v smislu vezanosti pravdnega sodišča po 14. členu ZPP. Vezanost po navedeni določbi pa pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To pa so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (torej ugotovitve glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice ter glede nastanka prepovedane posledice) ter glede kazenske odgovornosti (to je ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je ravnal malomarno) (3), kar pomeni, da toženec v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine ne more več uspešno uveljavljati ugovorov, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno oziroma da med njegovim ravnanjem in nastalo škodo ni vzročne zveze.

Prav to pa sta bila osnovna ugovora toženca v predmetnem pravdnem postopku, saj je ves čas postopka trdil, da s svojim ravnanjem ni povzročil škode, za katero tožnica uveljavlja plačilo odškodnine ter da njegovo ravnanje ni bilo protipravno, saj je z brco petarde od sebe in drugih zgolj odvračal nevarnost. Zaradi zgoraj obrazloženega stališča, da je pravdno sodišče tudi v obravavanem primeru vezano na ugotovitve kazenskega sodišča, toženec s takima ugovoroma v pravdi ne more biti uspešen, zato tudi ni utemeljena pritožbena trditev, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno zavrnilo toženčeve dokazne predloge (postavitev izvedenca pirotehnične stroke in ogled oziroma rekonstrukcija dogodka), saj so bili slednji predlagani prav v smeri dokazovanja neobstoja protipravnosti toženčevega ravnanja in neobstoja vzročne zveze. Iz istega razloga je prav tako neutemeljena tudi pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje toženčeve navedbe glede na trditveno podlago presojati tudi skozi določbe o silobranu in ne zgolj o stiski.

Kljub obrazloženemu nepravilnemu materialnopravnemu izhodišču prvostopenjskega sodišča, je izpodbijana sodba glede temelja odškodninske odgovornosti pravilna in zakonita, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo protipravnost toženčevega ravnanja, po oceni pritožbenega sodišča pa je pravilna tudi ugotovitev, da je njegova odgovornost solidarna na podlagi 4. odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma na podlagi tretjega odstavka 186. člena OZ. V obeh primerih gre namreč za krivdno odgovornost toženca, ki je s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode, kar iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, pri čemer je neresnična pritožbena trditev, da je sodišče toženčevo odgovornost presojalo na podlagi pravil o objektivni odškodninski odgovornosti. Slednja se v sodbi omenja zgolj v odnosu do tistega, ki je petardo prižgal in jo odvrgel na tla, poleg tega pa podlaga odškodninske odgovornosti slednjega v predmetni zadevi sploh ni relevantna, saj se škoda vtožuje zgolj od toženca, ki je odvrženo petardo brcnil proti tožnici.

Utemeljeno pa pritožba opozarja na previsoko odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Pritožba s pavšalnimi navedbami sicer ni uspela omajati mnenja postavljenega izvedenca medicinske stroke, ki je ocenil trajno zmanjšanje slošnih življenjskih zmožnosti tožnice za 20%, prav tako tudi niso utemeljene navedbe o tem, da pri tožnici ni nobenih konkretnih dejavnosti, v katerih bi bila posebej omejena. Prvostopenjsko sodišče je namreč prepričljivo obrazložilo ugotovitve glede tožničinih težav pri prostovoljnih aktivnostih in še posebej v izobraževalnem procesu. Kljub temu pa je po oceni pritožbenega sodišča odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti previsoko odmerjena glede na primerjive primere v sodni praksi, zato jo je bilo potrebno znižati na 18.000,00 EUR.

Prav tako previsoka je po oceni pritožbenega sodišča (glede na primerljivo sodno prakso in ugotovljene okoliščine v izpodbijani sodbi) odmerjena odškodnina za strah ter telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, pri čemer pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri določanju odškodnine za ti dve obliki nepremoženjske škode nepravilno upoštevalo okoliščine, ki jih je zajelo že v odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Pri odškodnini za strah je tako sodišče upoštevalo tudi občasne psihične stiske zaradi reduciranega sluha, pri odškodnini za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem pa nenadno izgubo sluha, kar oboje sodi v pojem zmanjšanja življenjskih aktivnosti in v okviru katerega sta bili tudi pravilno obravnavani. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino za telesne bolečine in strah znižalo in zaključilo, da znaša primerna odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem 3.500,00 EUR, odškodnina za strah pa 2.500,00 EUR.

Pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša torej po oceni pritožbenega sodišča 24.000,00 EUR, kar predstavlja približno 24 povprečnih mesečnih neto plač v Rebubliki Sloveniji in je primerljiva z obstoječo sodno prakso v podobnih primerih (4). V višino povračila premoženjske škode pritožbeno sodišče ni posegalo, saj ga pritožba ne izpodbija. Iz istega razloga pritožbeno sodišče ni poseglo niti v začetek tega zakonskih zamudnih obresti, kot ga je določilo prvostopenjsko sodišče, pač pa je skladno s spremembo odškodnine za nepremoženjsko škodo zgolj prilagodilo zneske, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti. Pritožbeno sodišče je torej v skladu z določbo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati odškodnino v znesku 25.077,76 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka te sodbe. V skladu s spremembo višine odškodnine, ki jo je toženec dolžan povrniti tožnici, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovno odločitev in ugotovilo, da znašajo tožničini pravdni stroški (upoštevaje uspeh tožnice, ki po spremembi znaša 61%) 3.422,28 EUR, pravdni stroški toženca pa 2.186,52 EUR. Po opravljenem pobotu mora tako toženec tožnici v roku 15 dni povrniti 1.235,76 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Pritožbeno sodišče ni odločalo o priglašenih stroških pritožbenega postopka, saj toženec slednjih ni priglasil v pritožbi, pač pa s posebno vlogo, ki je bila tudi sicer vložena že po izteku pritožbenega roka. Skladno z določbo tretjega odstavka 163. člena ZPP mora stranka v primeru, da gre za vlogo brez poprejšnjega obravnavanja, zahtevati povrnitev stroškov v vlogi, o kateri naj odloči sodišče. V predmetni zadevi bi torej moral toženec zahtevati povrnitev stroškov že v sami pritožbi, pa tega ni storil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

op. št. 1: Tako tudi sodba VSK Cp 69/2010 z dne 8.6.2010 op. št. 2: Glej sklep II Ips 196/2011 z dne 5.4.2012 op. št. 3: Glej A. Galič, Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga, str. 142 op. št. 4: Odločbe II Ips 290/2002, II Ips 337/2005, II Ips 33/2006, II Ips 1092/2008, II Ips 403/2006 in II Ips 508/2002