Jedro

Odsotnost tožnika z dela od 1. do 7. 8. 2007 je bila posledica njegovega utemeljenega prepričanja, da mu je za navedene dni še vedno odobren letni dopust. Te odsotnosti zato ni mogoče šteti kot utemeljen krivdni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz krivdnega razloga nezakonita. Ugodilo je reintegracijskemu zahtevku in zahtevku za plačilo nadomestila plače za čas nezakonite odpovedi. Ugotovilo je, da je bil tožnik v času od 11. 7. 2007 do 20. 8. 2007 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Tožnik od 1. 8. 2007 ni prihajal na delo in tožene stranke ni obvestil zakaj ne. Na delo je prišel šele, ko je dobil pisno obdolžitev. Po opravljenem zagovoru mu je tožena stranka 14. 8. 2007 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožniku je bilo odobreno koriščenje dopusta za leto 2006 in 2007, vendar mu ni bilo povedano, kako dolgo. Po njegovih izračunih bi se na delo moral vrniti 10. 8. 2007. Ker je tožena stranka (naknadno) ugotovila, da tožnik za leto 2006 lahko koristi le 14 dni dopusta, bi se na delo moral vrniti 1. 8. 2007. Tožnik je bil v opravičljivi zmoti, ker mu tožena stranka ni povedala točnega datuma, do katerega lahko koristi dopust oziroma koliko dopusta ima odobrenega, niti mu tega ni pisno sporočila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je, da se v primerih, kot je obravnavani, od delodajalca utemeljeno pričakuje, da delavcu določi točen datum vrnitve na delo. Tožnik je bil v času izrabe letnega dopusta štiri ure v bolniškem staležu in ni bilo popolnoma jasno, do koliko dopusta je dejansko upravičen. To kaže na to, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti.

3. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da obrazložitev izpodbijane sodbe zajema le ponovitev stališč prvostopnega sodišča, ne pojasnjuje pa, zakaj naj bi bili pritožbeni razlogi nesprejemljivi. Zato ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev drugostopnega postopka. V pritožbi je tožena stranka izpostavila, da je trditev, da je predpostavljena povedala tožniku, da lahko koristi višek ur, protispisna. Dokazni postopek je pokazal, da je tožena stranka v korist tožnika sama priznala in evidentirala koriščenje ur v obdobju od 20. 7. do 31. 7. 2007. Sodišče druge stopnje se je temu vprašanju izognilo in spregledalo, da prvostopna sodba ni vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, da navedbe v obrazložitvi niso skladne z dejanskimi izpovedbami in je obrazložitev nejasna in nepopolna. Gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP na prvi in drugi stopnji. Sodišče druge stopnje se ni izreklo o argumentih tožene stranke, zakaj ni mogoče uporabiti pravil o zmoti. Opozarja na spremenjene trditve tožnika o tem, zakaj je bil v zmoti, o čemer ne prvo ne drugostopna sodba nimata nobene jasne in argumentirane obrazložitve. Nobeno od sodišč ni dalo jasnega odgovora, na kakšni pravni podlagi temelji obveznost tožene stranke, da bi morala tožniku ob odobritvi točno povedati, kdaj mu dopust izteče in kdaj se mora zglasiti na delo, oziroma da bi mu morala to celo pisno sporočiti. Tožnik ni storil ničesar, da bi preveril, do kdaj lahko ostaja doma. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo določbe OZ o zmoti in o tem, ali je bil tožnik v opravičljivi zmoti in zakaj, ni podalo dovolj jasnega in argumentiranega stališča. Z vprašanjem, ali je tožnik sam ravnal s potrebno skrbnostjo, se sodišče ni ukvarjalo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožena stranka pa uveljavlja predvsem ta razlog, čeprav ga skuša neutemeljeno prikazati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba ima zadostne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih in pritožbenih razlogih. Zato sodba nima nobenih zatrjevanih (formalnih) pomanjkljivosti in jo je mogoče preizkusiti. Nestrinjanje z dokazno oceno je nedovoljen revizijski razlog, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z izvedbo dokaznega postopka pa tožena stranka ne uveljavlja. Povsem jasna je tudi obrazložitev izpodbijane sodbe, da na odločitev ni vplivalo napačno tolmačenje tožnika, da bi zaradi dela s krajšim delovnim časom dopust lahko koristil drugače. 7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je – glede odločilnih dejstev – ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker ga od 1. do vključno 7. 8. 2007 ni bilo na delo. Bistveno za odločitev je bilo tako najprej vprašanje, ali je gre za utemeljen razlog za odpoved (drugi odstavek 88. člena ZDR) oziroma drugače, ali je tožnik za svojo odsotnost imel utemeljen, opravičljiv razlog. Obe sodišči sta presodili, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti. Pri tem sta se sklicevali na določbe Obligacijskega zakonika o bistveni zmoti kot napaki volje pri sklepanju pogodbe (46. člen OZ – enako 61. člen ZOR – v zvezi z 11. členom ZDR). Vendar v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne gre za napake volje pri sklepanju pogodbe. Šlo je za zmoto tožnika pri izrabi letnega dopusta kot ene od pravic iz delovnega razmerja in posledično za vprašanje njegove krivde za očitano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

9. Izraba letnega dopusta je vezana na njegovo odobritev s strani delodajalca, samo izjemoma lahko delavec sam določi, kdaj bo dopust izkoristil (tretji odstavek in deloma drugi odstavek 165. člena ZDR). To izhaja tudi iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi (7. člen): delavec je pisno obveščen o višini pripadajočega dopusta, njegovo izrabo pa določa in odreja delodajalec. Kako oziroma po kakšnem postopku bo delodajalec to storil, je njegova odločitev. V obravnavani zadevi je očitno (in nesporno) za odobritev zadoščalo le ustno soglasje nadrejenega delavca. To pa v primeru spora pomeni, da je na delodajalcu, da dokaže, koliko dni izrabe dopusta je delavcu odobril. 10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je nadrejena delavka tožniku odobrila izrabo letnega dopusta za leto 2006 in 2007. Pri tem mu ni povedala, kako dolgo naj (lahko) ostane doma. Očitno pa je šlo za odobritev celotnega pripadajočega dopusta in je bila tako dejansko tožniku prepuščena odločitev o tem, koliko dopusta bo izkoristil oziroma do kdaj. Tožnik se je zanesel na izdane odločbe o pripadajočem dopustu za navedeni leti, ni pa bil seznanjen (in ob odobritvi dopusta tudi nadrejena delavka ne), da za leto 2006 lahko izkoristi le 14 dni dopusta. Nadrejena delavka je šele kasneje ugotavljala, koliko dni dopusta bi tožnik sploh lahko izkoristil oziroma koliko dni dopusta bi mu sploh lahko odobrila.

11. Sodišče ni ugotovilo, da bi tožena stranka tožnika pred vročitvijo pisne obdolžitve z dne 7. 8. 2007 na ustrezen način obvestila o izteku letnega dopusta (tožena stranka te trditve ni dokazala), tožnik pa se je takoj po pozivu 8. 8. 2007 vrnil na delo. Res je, da bi tudi tožnik lahko že ob odobritvi izrecno preveril, če je njegov „izračun“ pripadajočega dopusta pravilen in/ali izrecno povedal nadrejeni delavki, do kdaj bo na dopustu. Toda na drugi strani mu je bilo odobreno koriščenje celotnega dopusta za leto 2006 in 2007 in se je zato utemeljeno lahko zanesel, da gre za toliko dni, kot je izhajalo iz vsakokratnih sklepov o dopustu. Tožena stranka ne zatrjuje, da bi tožnik kakšen dan dopusta že izkoristil, zakaj in predvsem koliko manj kot izhaja iz sklepov bi ga lahko izkoristil pa ni povsem jasno. Nenazadnje tudi tožena stranka sama tekom postopka navaja različne podatke (14 ali 22 dni za leto 2006; 26 ali 30 za leto 2007). Premajhno skrbnost pri odobritvi dopusta tožniku je zato mogoče očitati predvsem toženi stranki sami, ki bi morala še bolj kot tožnik poznati tudi določbe 163. in drugih členov ZDR in jih upoštevati že ob odobritvi dopusta, kolikor so prihajale v poštev.

12. Tudi po presoji revizijskega sodišča je bila odsotnost tožnika z dela od 1. do 7. 8. 2007 posledica njegovega utemeljenega prepričanja, da mu je za navedene dni še vedno odobren dopust. Zato te odsotnosti ni mogoče šteti kot utemeljen krivdni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).