Jedro

Tožnik je bil v opravičljivi bistveni zmoti glede števila dni letnega dopusta, katere lahko izrabi. Iz tega razloga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki temelji na očitku, da je z dela izostal neupravičeno, ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2007 nezakonita in se razveljavi, tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu priznati delovno dobo za čas od 16. 8. 2007 dalje z vsemi pravicami in dolžnostmi, kot če bi delal in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi obračunati in izplačati nadomestilo plače delovnega mesta skladiščnik – blagovni manipulant z vsemi prispevki in dajatvami, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 688,24 EUR, v roku 15-ih dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo. Tožena stranka z razlogovanjem sodišča v dejanskem in pravnem pogledu ne soglaša. Navaja, da so bile v postopku na prvi stopnji bistveno kršene postopkovne določbe. Uveljavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Opozarja, da je bilo v predhodnem postopku nesporno, da tožnik v obdobju od 1. 8. 2007 do 7. 8. 2007 ni prišel na delo, ni sporno tudi, da je tožnik želel od 22. 5. 2007 dalje, ko bi moral začeti z delom po štiri ure, koristiti letni dopust za leto 2006 in 2007. Tožniku je bilo s strani nadrejene V.R. odobreno koriščenje dopusta, ni pa bil določen datum, kdaj se mora vrniti na delo. Protispisna je trditev v sodbi, da je nadrejena povedala tožniku, da lahko koristi višek opravljenih ur. Priča V.R. je takšno izjavo zanikala, tega pa ni potrdil niti tožnik. Na zadnji obravnavi je tožnik spremenil izjavo, ki jo je sodišče nekritično upoštevalo. Dokazni postopek je pokazal, da je tožena stranka sama priznala in evidentirala koriščenje več opravljenih ur v obdobju od 20. 7. 2007 do 31. 7. 2007. Tožena stranka je vseskozi opozarjala, da je bil tožnik v zmoti, ker je menil, da sme biti za en dan dopusta odsoten za delo dva dni, zato je menil, da je lahko doma do 10. 8.2007, kasneje je spremenil tožbene navedbe in trdil, da je bil v zmoti glede števila dni pripadajočega dopusta. Tožnik je o ključnih okoliščinah tudi v zagovoru pred odpovedjo izpovedal drugače, kot pred sodiščem. Toženi stranki ni jasno, na kakšni pravni podlagi sodišče prve stopnje gradi obveznost tožene stranke, da bi morala tožniku v naprej povedati oziroma mu pisno sporočiti, kdaj se mu dopust izteče. Takšnega predpisa tožena stranka ne pozna. Vztraja, da je bila tožnikova dolžnost, da bi se sam zanimal za to, do kdaj mu je dopust odobren. Soglaša, da je bilo pravno podlago za odločanje v tem sporu iskati v določbah o zmoti, o tem, da je bil tožnik v zmoti, kakšni in zakaj, sodišče ni podalo jasnega stališča. Sodišče bi moralo ugotoviti, da tožnik ni bil v opravičljivi dejanski zmoti. Način sprejemanja dokazne ocene in odsotnost pravilne in prepričljive pravne obrazložitve predstavlja kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije. Uveljavlja tudi, da je odločitev v 2. točki izreka sodbe, ko ne določa zaključnega datuma, do kdaj je treba tožniku priznati delovno dobo, nejasna in nezakonita. Takšna odločitev lahko povzroči hude probleme pri izvršbi. Enako velja za odločitev v 3. točki sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ker ga ni bilo na delo od 1. 8. 2007 in je na delo prišel šele 8. 8. 2007. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih kršitev postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je v nadaljevanju presojalo, ali so podani vsebinski razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik po končanem bolniškem staležu, potem ko bi moral začeti s štiriurnim delom, dogovoril s predpostavljeno delavko V.R., da bo koristil preostali dopust za leto 2006 in še dopust za leto 2007, ker je čakal na operacijo. Točnega datuma vrnitve na delo nista dogovorila. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da se v takšnih primerih, kot je konkreten, utemeljeno pričakuje od delodajalca, da delavcu določi točen datum vrnitve na delo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedi priče V.R. in tožnika. Iz njunih izpovedi nedvoumno izhaja, da datum vrnitve na delo ni bil dogovorjen. Če je v spornem obdobju tožnika iskal na domu detektiv, ki ga je postala tožena stranka, to še ne pomeni, da je tožena stranka poskrbela, da se tožnik na delo vrne, saj v času letnega dopusta tožniku ni bilo potrebno biti doma. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da bi morala tožena stranka tožniku pravočasno, na primeren način sporočiti datum vrnitve na delo. Dejstvo, da je bil tožnik v času izrabe letnega dopusta štiri ure v bolniškem staležu, da ni bilo popolnoma jasno, do koliko dopusta je dejansko upravičen, kaže, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti. Zmota je po 1. odstavku 61. člena Obligacijskega zakona (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) bistvena med drugim tudi tedaj, če se nanaša na okoliščine, ki se po običajih ali po namenu strank štejejo za odločilne. Če gre za primer neupravičene odsotnosti, je v konkretnem primeru bistvena okoliščina odobritev letnega dopusta in trajanje letnega dopusta. Bistvo zmote v konkretnem postopku je torej v tem, da tožnik ni bil seznanjen, da ne more koristiti celotnega letnega dopusta za leto 2006 (ker je bil celo leto v bolniškem staležu) in dejstvo, da mu predpostavljena delavka ni določila datuma vrnitve na delo. Napačno tolmačenje tožnika, da se v primeru, ko delavec dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, izrabi dopust drugače, ni vplivalo na odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je odločitev v 2. in 3. točki izreka nejasna in nezakonita. Sodišče prve stopnje sicer ni omejilo datuma, do katerega gredo tožniku pravice zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar iz 2. točke izreka izhaja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, kar pomeni, da mu gredo pravice do takrat, ko bo delovno razmerje ponovno vzpostavljeno.

Do ostalih pritožbenih navedb v zvezi s kršitvijo Ustave Republike Slovenije, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker za odločitev niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo zatrjevani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.