Jedro

Iz pogodbenih določil kljub uporabi izraza „kratkoročni lombardni kredit“ v 1. členu Pogodbe (pri čemer pa se je naslov same pogodbe glasil „Pogodba o kratkoročnem kreditu“) jasno izhaja, da sta bili kot zavarovanji dogovorjeni tudi poroštvo in hipoteka. Že s povprečno skrbnostjo bi tožniki lahko na podlagi takih določil ob podpisu Pogodbe (najkasneje pa ob podpisu notarskega Sporazuma) ugotovili, da ne gre za kreditno pogodbo izključno na podlagi zastave vrednostnih papirjev.

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je obličnost predpisana zaradi varstva kreditojemalca in ne zaradi varstva javnega interesa, zato ima kršitev pravila o obličnosti lahko milejše posledice in ne povzroči nujno ničnosti pravnega posla. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da so se z aneksi olajševale obveznosti kreditojemalca (odlagalo vračilo kredita), zato vodi do pravilnega zaključka, da aneksi zaradi pomanjkljive obličnosti niso nični.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini

5.063,00

EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o kratkoročnem kreditu, treh pripadajočih aneksov in notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini ter za plačilo odškodnine (I. točka izreka), kot tudi podredni tožbeni zahtevek za njihovo razveljavitev in plačilo odškodnine (II. točka izreka). Tožnikom je naložilo solidarno povračilo pravdnih stroškov toženki (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je predlagala zavrženje revizije kot nedovoljene oziroma njeno zavrnitev ter priglasila stroške revizijskega postopka.

5. Toženka se je na podlagi pogodbe o pripojitvi z dne 3. 2. 2016 pripojila k družbi A., d. d., kot prevzemni družbi in zaradi pripojitve prenehala ter bila s sklepom Srg 2016/7527 z dne 19. 2. 2016 izbrisana iz sodnega registra. A., d. d., je naslovnemu sodišču dne 15. 4. 2016 sporočila, da kot univerzalna pravna naslednica prevzema pravdo.

Dovoljenost revizije

6. Toženka je v odgovoru na revizijo oporekala dovoljenosti revizije, saj naj bi tožnica v tožbi kljub uveljavljanju nedenarnih in denarnih zahtevkov nepravilno navedla le skupno vrednost spornega predmeta (višino zahtevane odškodnine), zgolj od tega enkratnega zneska pa je bila (kljub primarnemu in podrednemu zahtevku) plačana tudi sodna taksa.

7. Tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek sta sestavljena iz nedenarnega ter denarnega zahtevka. Tožnici za denarni zahtevek ni treba posebej navajati vrednosti spornega predmeta, saj izhaja iz zahtevanega zneska. Tako je mogoče šteti, da se navedena vrednost spornega predmeta nanaša na nedenarni zahtevek. V primeru eventualne objektivne kumulacije je praviloma treba navesti vrednost spornega predmeta tako za primarni kot za podrejeni zahtevek. Vendar pa ima v obravnavanem primeru tožnica pravico do revizije tudi glede podrejenega zahtevka na podlagi medsebojne povezave denarnega in nedenarnega zahtevka po petem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Dejanski in pravni okvir spora

8. Iz sodb sodišč nižjih stopenj izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva: - toženka (kot kreditodajalka), prvi tožnik (kot kreditojemalec in zastavitelj), druga tožnica (kot zastaviteljica) in tretja tožnica (kot porokinja) so sklenili Pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 1028/07 z dne 10. 10. 2007 (v nadaljevanju Pogodbo); - skupni znesek kredita je znašal 650.000,00 EUR, pri čemer je bilo 134.546,66 EUR nakazanih na račun B., d. d., kot plačilo obveznosti podjetja P., d. o. o., razlika pa na transakcijski račun F. za račun strank; - s Pogodbo so bila dogovorjena naslednja sredstva zavarovanja: poroštvo tretje tožnice s predložitvijo 4 bianco menic, hipoteka na nepremičnini prvih dveh tožnikov in vse delnice prvega tožnika v (bodočih) portfeljih vrednostnih papirjev v upravljanju toženke; - Sporazum o zavarovanju terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini z dne 10. 10. 2007 (v nadaljevanju Sporazum) je bil sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, katerega sestavni del je bila tudi Pogodba; - s tremi kasnejšimi aneksi k Pogodbi, ki so bili v običajni pisni obliki, so stranke podaljševale rok vračila kredita.

9. Tožniki so zatrjevali ničnost Pogodbe, Sporazuma in aneksov, ker naj bi ne imeli obvezne vsebine, ki jo za kreditno pogodbo na podlagi zastave vrednostnih papirjev predpisuje 1070. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Podrejeno so uveljavljali njihovo izpodbojnost, ker naj bi jih sklenili v zmotnem prepričanju, da gre za lombardni kredit in ne za kratkoročni hipotekarni kredit. V obeh primerih so uveljavljali tudi odškodninski zahtevek zaradi sklenitve nične oziroma izpodbojne pogodbe po krivdi toženke, in sicer v višini razlike med odobrenim zneskom kredita in zneskom, nakazanim na račun B., d. d., ki naj bi bil edini sploh izplačan.

10. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da ne gre za lombardni kredit, temveč za kratkoročni kredit z različnimi zavarovanji, česar so se stranke tudi zavedale, posel pa je bil realiziran. Pogodba, Sporazum in aneksi naj bi bili v skladu z Zakonom o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), morebitna neveljavnost dela Pogodbe, ki se nanaša na zavarovanje z bodočimi vrednostnimi papirji, pa bi bila lahko v škodo zgolj toženki kot kreditodajalki, ne bi pa povzročila ničnosti celotne Pogodbe. Podrednega zahtevka za razveljavitev Pogodbe, Sporazuma in aneksov nista vsebinsko presojali, saj je bil vložen po preteku enoletnega prekluzivnega roka za njegovo uveljavljanje.

Revizijske navedbe

11. Revidentka vztraja, da je bila namerno prevarana oziroma v opravičljivi zmoti glede pravne narave kreditne pogodbe. Kot neprofesionalni subjekt ni mogla vedeti, da dejansko ne gre za lombardni kredit. Da gre za lombardni kredit, je izrecno navedeno v 1. členu Pogodbe, na to pa so kazala tudi dejstva, da toženka ni preverjala kreditne sposobnosti kreditojemalca in da kredit ni bil nakazan na osebni tekoči račun kreditojemalca. Nasprotuje zaključku, da je bilo zahtevam ZPotK o obličnosti zadoščeno z notarskim zapisom Sporazuma in da je za anekse zadoščala navadna pisna oblika. Z njimi se je namreč poviševala tudi obrestna mera. Podatki kreditojemalca na Pogodbi so bili navedeni napačno, a se sodišči nižjih stopenj nista ukvarjali s tem, kako je bila taka Pogodba sploh lahko sklenjena in realizirana.

12. Obema sodbama sodišč nižjih stopenj oporeka tudi pomanjkljivo obrazložitev. Odgovorjeno naj bi ne bilo na njene očitke o nepravilnosti ugotovitve, da naj bi prejela znesek kredita na svoj tekoči račun, saj ga ni (torej Pogodba ni bila realizirana); da je izvedenec ugotovil nedopustno ravnanje banke pri prenakazovanju sredstev iz računa tožnikov na svoje račune; da R. S. ni bil tožničin pooblaščenec za naročanje transakcij z vrednostnimi papriji; da je ATVP ugotovila, da banka nad vrednostnimi papirji tožnice ni imela zastavne pravice in jih zato ni mogla zakonito prodati, ter da se je kreditna kartica nanašala na trgovalni račun.

Presoja utemeljenosti revizije

13. Revizija ni utemeljena.

14. Revidentka ne oporeka ugotovitvi sodišča druge stopnje, da je zamudila prekluzivni rok za (podredni) zahtevek za razveljavitev Pogodbe, Sporazuma in aneksov (99. člen Obligacijskega zakonika). Ker takega zahtevka ni mogoče vsebinsko presojati, so revizijske navedbe o prevari oziroma opravičljivi zmoti v zvezi z njim nerelevantne.

15. Tudi pri presoji odškodninskega dela podrednega zahtevka pa je treba pritrditi oceni sodišča druge stopnje, da ni šlo za opravičljivo zmoto (in še manj za prevaro). Iz pogodbenih določil kljub uporabi izraza „kratkoročni lombardni kredit“ v 1. členu Pogodbe (pri čemer pa se je naslov same pogodbe glasil „Pogodba o kratkoročnem kreditu“) jasno izhaja, da sta bili kot zavarovanji dogovorjeni tudi poroštvo in hipoteka. Že s povprečno skrbnostjo bi tožniki lahko na podlagi takih določil ob podpisu Pogodbe (najkasneje pa ob podpisu notarskega Sporazuma) ugotovili, da ne gre za kreditno pogodbo izključno na podlagi zastave vrednostnih papirjev. Ali je banka pred tem preverjala kreditno sposobnost kreditojemalca in na kateri račun je bil kredit nakazan, se ob tem izkaže za nepomembno.

16. Prvi odstavek 7a. člena ZPotK določa, da mora biti potrošniška hipotekarna kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa. To načeloma velja tudi za njene kasnejše spremembe in dopolnitve, pri čemer pa je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da je obličnost predpisana zaradi varstva kreditojemalca in ne zaradi varstva javnega interesa, zato ima kršitev pravila o obličnosti lahko milejše posledice in ne povzroči nujno ničnosti pravnega posla.(1)

17. Glede na ugotovitev, da sta bila tako Pogodba kot notarski zapis Sporazuma sklenjena istega dne, in ob izrecni navedbi, da je Pogodba sestavni del Sporazuma, je treba pritrditi sodišču druge stopnje, da so bile zahteve ZPotK ustrezno spoštovane. Z navedbami, da stranki z aneksi nista le podaljševali roka vračila kredita, temveč tudi zviševali obrestno mero, pa revidentka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da so se z aneksi olajševale obveznosti kreditojemalca (odlagalo vračilo kredita), zato vodi do pravilnega zaključka, da aneksi zaradi pomanjkljive obličnosti niso nični.

18. Brezpredmetni so tudi revizijski pomisleki o tem, kako je toženka brez pravilne navedbe davčne številke, EMŠO in naslova kreditojemalca sploh lahko realizirala Pogodbo. Njena realizacija (pri čemer je do nje dejansko tudi prišlo) namreč ne vpliva na veljavnost njene sklenitve. Revizija pa ne polemizira z zaključkom sodišča druge stopnje, da ti podatki ne predstavljajo bistvene sestavine Pogodbe in da zato njihova nepravilnost ne vpliva na njeno veljavnost. 19. Tudi sicer je izpodbijana sodba zadosti obrazložena. V zvezi s pravilnostjo ugotovitve o tem, kam je bil kredit nakazan, je sodišče druge stopnje pojasnilo, da ne gre za bistvene napake v obrazložitvi prvostopenjske sodbe. Revizijsko sodišče pri tem dodaja, da revidentka trdi zgolj, da kredita ni prejela na svoj osebni račun, ne trdi pa, da naj bi ne bil (v skladu s pogodbenim dogovorom!) nakazan niti na transakcijski račun F., d. d., za račun strank. Pritožbene navedbe v zvezi z dopustnostjo ravnanja banke pri prenakazovanju sredstev, ugotovitvijo ATVP, kreditno kartico in vprašanjem pooblastila R. S. pa na odločitev o ničnosti oziroma neveljavnosti Pogodbe, Sporazuma in aneksov ter o odškodnini niso mogle vplivati, saj ne gre za odločilna dejstva, zato se do njih ni bilo treba vsebinsko opredeljevati.

Odločitev o reviziji

20. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

21. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizijskega postopka (II. točka izreka), medtem ko je toženki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 5.063,00 EUR (4.150,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300 ter 913,00 EUR za 22 % DDV).

(1) Glej sodbo VS RS II Ips 294/2013 z dne 15. 5. 2014.