Jedro

Tudi če pogodbeni dogovor o zastavi bodočih vrednostnih papirjev ne bi ustrezal predpisani obliki in vsebini iz 1070. člena ZOR, to ne bi moglo povzročiti ničnosti sporne kreditne pogodbe. Morebitna neveljavnost ali neučinkovitost dogovora o zastavi vrednostnih papirjev (zaradi opuščenega vpisa v centralnem registru) lahko škodi zgolj toženki kot kreditojemalki, saj je bilo zavarovanje dogovorjeno v njeno korist. Prepoved zavarovanja z vrednostnimi papirji, ki jo določa 15. člen ZPotK, se nanaša le na potrošnika, ki je fizična oseba.

Zmoto kot razlog izpodbojnosti pogodbe je treba uveljavljati v predpisanem roku. Kot je tožnikom pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi morali v skladu z 99. členom OZ zahtevati razveljavitev pogodbe najkasneje v enem letu, odkar so izvedeli za razlog izpodbojnosti. Gre za prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožniki so primarno zahtevali ugotovitev ničnosti Pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 1028/07 z dne 10. 10. 2007, treh aneksov k tej pogodbi in notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini z dne 10. 10. 2007. Hkrati so terjali od toženke tudi plačilo odškodnine v višini 515.453,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Podrejeno so zahtevali razveljavitev navedene pogodbe, aneksov in notarskega zapisa ter plačilo odškodnine v enaki višini.

2. Sodišče prve stopnje je vse zahtevke tožnikov zavrnilo in jim naložilo, da morajo toženki solidarno povrniti 6.345,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku plačilnega roka.

3. Pritožili so se vsi trije tožniki. V pritožbi se sklicujejo na „vse“ pritožbene razloge. Predlagajo, naj sodišče druge stopnje prvo sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, s čimer je kršena tudi ustavna pravica tožnikov do pravnega sredstva. Sodišče se ni opredelilo do vseh bistvenih navedb in dokazov. Nejasna pogodbena določila bi moralo razlagati v korist tožnikov, saj je pogodbo o kratkoročnem kreditu pripravila in predlagala tožena stranka. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče odločilo, da gre za kratkoročni kredit z različnimi zavarovanji in ne morda za potrošniški hipotekarni kredit, kot je trdila toženka. Ker noben aneks ni bil sklenjen v notarski obliki, so vsi trije že iz tega razloga nični. Tožniki ob sklenitvi pogodbe niso imeli portfelja in zato delnic niso mogli zastaviti. Ni res, da sta se pravdni stranki dogovorili o zastavi bodočih vrednostnih papirjev. Ne glede na pravno naravo pogodbe bi morali tožniki celoten kredit prejeti na svoj osebni račun. Obrazložitev sodbe ne omenja poročila o opravljenem nadzoru ATVP z dne 8. 5. 2012. Tožniki poudarjajo, da jim je toženka odobrila kratkoročni lombardni kredit v višini 650.000,00 EUR, ne da bi preverila kreditno sposobnost prvega tožnika. Ta ni nikogar pooblastil za transakcije z vrednostnimi papirji. V pogodbi so napačno navedeni njegov naslov, davčna številka in EMŠO. Pri potrošniški hipotekarni kreditni pogodbi je prepovedano zavarovanje z bianco menicami. Toženka je nezakonito razpolagala z denarnimi sredstvi prvega tožnika, saj R. S. ni imel veljavnega pooblastila. V postopku ni bilo razjasnjeno, kdo je naročil nakup 235 delnic zavarovalnice T., ki sploh niso kotirale na Ljubljanski borzi. Toženka tudi ni predložila zahtevanih posnetkov telefonskih razgovorov s prvim tožnikom, čeprav se je sama sklicevala na ta dokaz. Tožniki vztrajajo, da je podpis M. B. na obrazcu št. 3 ponaredek. Sodišče ni pojasnilo, zakaj predlagani dokaz z izvedencem grafologom ni pomemben za odločbo. Sodišče tudi ne bi smelo upoštevati ugovora zastaranja, ki ga je toženka podala šele v drugi pripravljalni vlogi, ko je bil prvi narok za glavno obravnavo že opravljen, ampak bi moralo o izpodbojnem zahtevku vsebinsko odločiti.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je resda navedlo sorazmerno skromne vsebinske razloge za svojo odločitev, vendar je izpodbijano sodbo kljub temu mogoče preizkusiti. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero meri pritožba, zato ni podana. Iz sodbe je mogoče razbrati, da je sodišče tiste trditve in dokaze, do katerih se ni posebej oziroma podrobneje opredelilo, štelo kot nepomembne za odločitev. Pravica tožnikov do pritožbe s tem ni bila okrnjena, kar potrjujejo tudi njihove izčrpne pritožbene navedbe. Posamezne napake v obrazložitvi sodbe, na katere opozarja pritožba (glede višine zneska, ki je bil nakazan kot plačilo obveznosti tretje tožnice, in glede računa, na katerega je toženka nakazala kredit), niso bistvene. Ker kot take ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, ne gre niti za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeni preizkus pa je še pokazal, da v postopku na prvi stopnji tudi ni bilo tistih procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsebine sporne pogodbe z dne 10. 10. 2007 pravilno zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o kratkoročnem kreditu, vračilo kredita pa zavarovali z različnimi zavarovanji (z zastavitvijo bodočih vrednostnih papirjev prvega tožnika, s hipoteko na nepremičnini prvih dveh tožnikov in z bianco menicami tretje tožnice). Ker so pogodbena določila jasna, njihova razlaga ne terja uporabe posebnega pravila iz 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ), za katero se zavzema pritožba. Soglašati pa je mogoče tudi s presojo, da sklenjena pogodba nima nedopustne vsebine in da zatrjevani ničnostni razlogi niso podani.

8. Obličnosti, ki jo terja prvi odstavek 7.a člena Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), je bilo zadoščeno z notarskim zapisom Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 10. 10. 2007. V 1. točki tega sporazuma je izrecno navedeno, da je sestavni del notarskega zapisa tudi Pogodba o kratkoročnem kreditu št. 1028/07 z dne 10. 10. 2007. Z izpodbijanimi aneksi k tej pogodbi sta pravdni stranki le podaljševali rok vračila kredita. Ni šlo torej za takšno spremembo ali dopolnitev prvotne pogodbe, ki bi po drugem odstavku 51. člena OZ terjala obliko notarskega zapisa. Za veljavnost teh naknadnih dogovorov, s katerimi sta pravdni stranki le olajševali obveznost tožnikov, je zato zadoščala običajna pisna oblika. Pritožbeno vztrajanje pri ničnosti aneksov zaradi neustrezne obličnosti je torej materialnopravno zgrešeno.

9. Enako velja za pritožbene pomisleke o zastavi bodočih vrednostnih papirjev. Tudi če pogodbeni dogovor o tej vrsti zavarovanja ne bi ustrezal predpisani obliki in vsebini iz 1070. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena OZ), to ne bi moglo povzročiti ničnosti sporne kreditne pogodbe. Morebitna neveljavnost ali neučinkovitost dogovora o zastavi vrednostnih papirjev (zaradi opuščenega vpisa v centralnem registru) lahko škodi zgolj toženki kot kreditojemalki, saj je bilo zavarovanje dogovorjeno v njeno korist, zato se tožniki na to dejstvo ne morejo uspešno sklicevati. Prepoved zavarovanja z vrednostnimi papirji, ki jo določa 15. člen ZPotK, pa se nanaša le na potrošnika, ki je fizična oseba, medtem ko sta se pravdni stranki v sporni pogodbi dogovorili za zavarovanje z bianco menicami tretje tožnice, ki je pravna oseba.

10. Naslov kreditojemalca, njegova davčna številka in EMŠO ne predstavljajo bistvene sestavine kreditne pogodbe, upoštevaje 7. člen ZPotK, zato napačna navedba teh podatkov, ki jo izpostavlja pritožba, ne more vplivati na veljavnost pogodbe. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem grafologom. Ni namreč jasno, kako naj bi domnevno ponarejen „podpis M. B. na obrazcu št. 3“ lahko povzročil ničnost kreditne pogodbe. Sicer pa zatrjevane napake pri izpolnjevanju pogodbe, na katere se sklicujejo tožniki, ne morejo vplivati na presojo, ali je bila pogodba veljavno sklenjena. Ker po navedenem te trditve niso relevantne, tudi njihovo dokazovanje ni bilo potrebno.

11. Odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka je torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Tožniki posledično niso upravičeni do zahtevane odškodnine, saj je brez podlage njihov očitek toženki, da je zakrivila ničnost pogodbe.

12. Sodišče prve stopnje pa je tožnikom upravičeno odreklo tudi vsebinsko obravnavanje njihovega zahtevka za razveljavitev sporne pogodbe o kratkoročnem kreditu z aneksi in sporazuma o zavarovanju terjatve. Zatrjevana zmota tožnikov o vrsti pravnega posla brez dvoma ni bila opravičljiva. Tožniki bi najpozneje ob zapisu notarskega zapisa lahko ugotovili, da s toženko sklepajo pogodbo o hipotekarnem in ne o lombardnem kreditu. Predvsem pa je treba zmoto kot razlog izpodbojnosti pogodbe uveljavljati v predpisanem roku. Kot je tožnikom pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi morali v skladu z 99. členom OZ zahtevati razveljavitev pogodbe najkasneje v enem letu, odkar so izvedeli za razlog izpodbojnosti. Tožniki so tožbo vložili šele leta 2010, torej tri leta po sklenitvi izpodbijane kreditne pogodbe. Njihova tožba v zvezi s podrejenim zahtevkom je bila tako prepozna. Gre za prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Ni torej pomembno, kdaj se je toženka začela sklicevati na potek tega roka, zato je odveč pritožbeni očitek, da bi to smela storiti najpozneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Ker ne gre za zastaralni rok, sodišče prve stopnje podrejenega tožbenega zahtevka sicer ne bi smelo zavrniti, ampak bi moralo tožbo v tem delu zavreči. Res pa je, da tožniki od morebitne spremembe sodbe v zvezi s podrejenim zahtevkom ne bi imeli nobene koristi, zato sodišče druge stopnje v to odločitev ni posegalo.

13. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožnikov zavrnilo in izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

14. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Ker so tožniki s tožbo propadli, morajo svoje stroške zanjo kriti sami (prvi odstavek 165. člena ZPP).