Jedro

V obravnavani zadevi je bil s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje kot nezakonit odpravljen revidentkin akt. Z odpravo izpodbijane odločbe je tako prenehal njen učinek (s tožbo izpodbijane odločbe ni več). V takšni procesni situaciji ima revidentka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi, kar pomeni, da je revidentka dolžna sodbo izvršiti. Ta dolžnost pa po presoji Vrhovnega sodišča ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Ob takem stanju zadeve za revidentko neugodna stališča glede uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi (s čimer po vsebini revizijskih navedb utemeljuje pravni interes za revizijo) za priznanje pravnega interesa v revizijskem postopku ne zadoščajo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke in s tožbo izpodbijano odločbo, št. 2255-7/2015/5 (3E651-02) z dne 3. 3. 2015, odpravilo. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi četrtega odstavka 57. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), prvega odstavka 76. člena in prvega odstavka 78. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) odredila, da se „tujka A.A., rojena ..., državljanka Ukrajine, poseduje osebni dokument - notranji potni list Ukrajine, št. ..., izdan ..., in je v postopku uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito, od dne 3. 3. 2015 od 15:00 ure do njene odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, nastani v Centru za tujce v Velikem Otoku 44/z v Postojni, ker je v postopku uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito.“ Odločilo je, da je odločba veljavna do pravnomočne odločitve pristojnega organa o ponovni prošnji za mednarodno zaščito. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka navedla, da se tožnico nastani v Centru za tujce zato, ker je v postopku ponovnega postopka za mednarodno zaščito, zato je do pravnomočne odločitve pristojnega organa ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije. Tujka je 3. 3. 2015 ob 10.35 prišla na PP Ljubljana Center z namenom, da poda ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Postopek s tujko so prevzeli policisti Policijske postaje za izravnalne ukrepe v Ljubljani in jo prevzeli v nadaljnji postopek, v katerem je podala ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila ves čas prejšnjega postopka nastanjena v Azilnem domu v Ljubljani, od 21. 8. 2014 dalje (ko se je postopek končal z zavrnitvijo njene prošnje) pa je živela v Ljubljani pri svojih znancih. Ker je od 21. 8. 2014 do 3. 3. 2015 prišlo do novih dokazov, katerih v predhodnem postopku ni mogla pridobiti, je z odvetnico pripravila novo prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi 57. člena ZMZ.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje (med drugim) navaja, da zakonodajalec z določbo prvega odstavka 76. člena ZTuj-2, na katero je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo, določbe člena 15(1) Direktive o vračanju ni na ustrezen način prenesel v domači pravni red. To določbo je treba v vsakem posamičnem primeru razlagati in uporabiti tako, da mora pristojni organ najprej preizkusiti, ali bi lahko legitimen namen, ki je v pripravi vrnitve ali izvedbi odstranitve tujca, uresničil z manj prisilnim ukrepom, to pa je z „nastanitvijo izven centra“ brez omejitve gibanja in šele, če ta milejši ukrep ne bi mogel zadovoljiti legitimnega cilja, lahko organ uporabi ukrep „omejitve gibanja in nastanitev v centru,“ vendar pod nadaljnjim specialnim pogojem, da bodisi obstaja „nevarnost pobega“ ali pa da tujec „ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnihkoli razlogov ni mogoče takoj odstraniti.“ Ob tem je poudarilo, da golo dejstvo, da je tujec podal zahtevo za uvedbo ponovnega postopka, ne more biti tak pogoj, razen če organ ugotovi, da je tujec podal tako zahtevo „samo zato, da bi odložil ali onemogočil izvršitev odločbe o vrnitvi“ (sodba Sodišča EU v zadevi Arslan, točka 63). Pri razlagi prvega odstavka 76. člena ZTuj-2 v skladu s pravom EU se je sodišče prve stopnje sklicevalo na načelo primarnosti prava EU v razmerju do zakonske ureditve države članice, kadar zakonodajalec ni pravilno prenesel sekundarnega prava EU v notranji pravni red in je rok za implementacijo že potekel. Navedlo je še, da je po določbi tretjega pododstavka člena 15(2) Direktive o vračanju treba državljana tretje države, za katerega se v postopku ugotovi, da je pridržanje nezakonito, nemudoma izpustiti. Na tej podlagi mora tožena stranka nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja po režimu izpodbijane odločbe.

3. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Uveljavlja dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo. Direktiva o vračanju je bila pravilno in pravočasno prenesena v notranji pravni red. Zato se ne strinja s stališčem sodišča v izpodbijani sodbi, ki je pri odločanju v obravnavani zadevi neposredno uporabilo prvi odstavek 15. člena Direktive o vračanju. Navaja, da bo takšna uporaba navedene direktive povzročila nekonsistentnost pri izvajanju ZTuj-2 in škodila učinkovitosti dela policije na tem področju. Učinkovito vračanje nezakonito bivajočih tujcev je eden od temeljev migracijskih politik Evropske unije, kar izhaja tudi iz druge in tretje točke preambule Direktive o vračanju.

4. Revizija je po določbi prvega odstavka 83. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. Njen namen je zagotoviti pravilno in zakonito sodno odločbo v konkretnem upravnem sporu ter enotnost pravnega reda in s tem povezane enotne uporabe zakonov. Uresničevanje navedenega namena je smotrno, ko je postopek odločanja o upravni zadevi zaključen oziroma v celoti končan. Upravni spor je namreč namenjen zagotavljanju sodnega varstva pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij zoper odločitve in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (1. člen ZUS-1), revizija pa je izredno pravno sredstvo, ki takšno sodno varstvo zagotavlja.

5. V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki je zadnja pravna možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes zanjo podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj.

6. Iz narave upravnega spora, v katerem odloči sodišče o formalni in materialni zakonitosti izpodbijanega konkretnega upravnega akta, sledi, da je pravnomočna sodba, ki jo je izdalo sodišče v tem sporu, obvezna za vse stranke v sporu in s tem tudi za državo (torej za revidentko).(1)

7. V obravnavani zadevi je bil s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje kot nezakonit odpravljen revidentkin akt, ki je bil izdan po uradni dolžnosti. Z odpravo izpodbijanega akta je tako prenehal njegov učinek (s tožbo izpodbijana odločba ne obstaja več). Revidentka, ki je izdala izpodbijani upravni akt, ima tako v obravnavanem primeru (pravni) položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi. To pomeni, da je dolžna sodbo izvršiti in ne sme storiti ničesar, kar bi nasprotovalo tej sodbi.

8. Ta dolžnost pa po presoji Vrhovnega sodišča ne more pomeniti pravnega interesa za revizijo. Ob takem stanju zadeve za revidentko neugodna stališča glede uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi (s čimer po vsebini revizijskih navedb utemeljuje pravni interes za revizijo) za priznanje pravnega interesa v revizijskem postopku ne zadoščajo. Revidentka je namreč lahko kot tožena stranka v tem upravnem sporu zakonitost izpodbijane odločbe branila v odgovoru na tožbo. Če ni uspela v tem upravnem sporu, pa je, kot že pojasnjeno, dolžna izdano pravnomočno sodbo izvršiti.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

(1) Tako Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 786.