Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba I U 392/2015

ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.392.2015 Upravni oddelek

tujec omejitev gibanja ponovni postopek načelo sorazmernosti obrazložitev odločbe
Upravno sodišče
6. marec 2015
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožena stranka je sicer navedla razlog za izdajo ukrepa in sicer, da je tožnica vložila zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, vendar pa ta razlog ni v skladu s pravom EU in je zato nezakonit. Tožena stranka namreč ni ugotovila pravno relevantnih dejstev, da je tožnica vložila zahtevo za uvedbo ponovnega postopka samo zato, da bi odložila ali onemogočila izvršitev odločbe o vrnitvi. Poleg tega bi tožena stranka v obrazložitvi akta morala utemeljiti tudi, zakaj v konkretnem primeru ne bi bil legitimen cilj ukrepa zadovoljen že z uporabo milejšega ukrepa nastanitve izven centra. Gre za bistveno pomanjkljivost obrazložitve z vidika načela sorazmernosti oziroma objektivne nujnosti ukrepa.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2255-7/2015/5 (3E651-02) z dne 3. 3. 2015 odpravi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana na podlagi četrtega odstavka 57. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ob uporabi prvega odstavka 76. člena in prvega odstavka 78. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 50/1, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZTuj-2) odredila, da se tujka A.A., rojena ... 1963, v Boryspil, stanujoča Ukrajina, ..., državljanka Ukrajine, poseduje osebni dokument – notranji potni list Ukrajine, št. ... izdan 31. 1. 2013 in je v postopku uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito, od dne 3. 3. 2015 od 15:00 ure do njene odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev nastani v Centru za tujce v Velikem Otoku 44/z v Postojni, ker je v postopku uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito. Odločba je veljavna do pravnomočne odločitve pristojnega organa o ponovni prošnji za mednarodno zaščito. V obrazložitvi akta je navedeno, da se tožnico nastani v Centru za tujce zaradi tega, ker je v postopku uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito, zato je do pravnomočne odločitve pristojnega organa o ponovni prošnji za mednarodno zaščito ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije. Tožena stranka ugotavlja, da je tujka dne 3. 3. 2015 ob 10.35 prišla skupaj s pooblaščeno odvetnico B.B. na PP Ljubljana Center z namenom, da poda zahtevo za mednarodno zaščito. Postopek s tujko so prevzeli policisti Policijske postaje za izravnalne ukrepe v Ljubljani, ter tujko prevzeli v nadaljnji postopek, v katerem je ponovno podala zahtevo za mednarodno zaščito.

2. V postopku je tujka izročila slovensko izkaznico prosilke za mednarodno zaščito št. 1773/14, izdana 25. 7. 2014 v Ljubljani, veljavna do 25. 9. 2014. Poleg tega je imela pri sebi tudi izvod prošnje za mednarodno zaščito, katero je na Ministrstvu za notranje zadeve podala 25. 2. 2014 ob 10:00. Na podlagi tega dokumenta je bilo ugotovljeno, da tujka podaja ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Organ povzema tožničino izjavo pred izdajo odločbe, da se je azilni postopek končal 21. 8. 2014 z zavrnitvijo tožničine prošnje za mednarodno zaščito. Ves ta čas je bila nastanjena v Azilnem domu v Ljubljani. Od 21. 8. 2014 dalje pa je živela v Ljubljani pri svojih znancih. Naslova in priimka znanca, kjer je prebivala, ne želi povedati.

3. Ker je od 21. 8. 2014 do 3. 3. 2015 prišlo do novih dokazov, katerih v predhodnem postopku ni mogla pridobiti, je z odvetnico pripravila ponovno prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi 57. člena ZMZ, v kateri je navedla nova dejstva in okoliščine, za katere meni, da so pomembni za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka pravi, da je tožnica priložila elektronska dopisovanja s C.C. in Č.Č., prijateljičino hčero (štiri in pet listov) ter pet barvnih fotografije, ki kažejo zapečatenje hiše, ki je njena last. 4. Tožena stranka nadalje pravi, da se skladno z zakonskimi pogoji bivanje v centru lahko iz objektivnih razlogov z odločbo podaljša za nadaljnjih šest mesecev, če je realno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti. Tujec lahko zaprosi za milejše ukrepe ali o njih po uradni dolžnosti odloči center, če je namen nastanitve mogoče doseči tudi na drug način. Čas bivanja tujca izven centra brez dovoljenja za izhod iz centra in čas bivanja v priporu, zaporu ali v postopku mednarodne zaščite se ne šteje v čas nastanitve v centru. Med bivanjem v centru je gibanje tujca omejeno na območje centra, kjer mora tujec upoštevati pravila bivanja v centru. Tujcu se izjemoma lahko dovoli gibanje zunaj območja centra. Pogoje in način dovolitve gibanja zunaj območja centra določajo pravila bivanja. Na podlagi Zakona o tujcih omejitev gibanja traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se izvede odstranitev tujca iz države, vendar ne dlje kot za šest mesecev. Nastanitev tujca v centru preneha, ko prenehajo razlogi zanjo oziroma, ko je dosežen njen namen. Tujec, ki ima lastna sredstva, je dolžan sam kriti stroške svojega preživljanja in nastanitve ter stroške odstranitve do višine lastnih sredstev. Odločba velja takoj. Tožba ne zadrži izvršitve odločbe.

5. V tožbi tožnica pravi, da je tožena stranka kršila pravice iz 19., 22. in 32. člena Ustave.

6. Osebam, ki jim je omejena svoboda gibanja na območje Centra za tujce v Postojni, je odvzeta svoboda enako kot zapornikom ali pripornikom. Nastanitev osebe v Centru za tujce v Postojni je treba razumeti kot odvzem prostosti. Ob upoštevanju smernic azilnega prava EU je nesprejemljivo položaj tožnice enačiti s položajem tujca, ki je v postopku odstranitve iz države in se mu lahko omeji gibanje pod pogoji iz 56. člena ZTuj-1. Tako tudi v sodbi Ustavnega sodišča RS Up-21/11-12 z dne 10. 10. 2012 (Uradni list 84/2012). Za obravnavano zadevo ni pomembno razlikovanje med položajem prosilca za mednarodno zaščito in položajem osebe, ki izrazi namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka bi morala tožnico obravnavati po Zakonu o mednarodni zaščiti in ne po Zakonu o tujcih. Izpodbijana odločba ne vsebuje niti enega razloga, zakaj je bilo odrejen ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce v Postojni, zato je povsem arbitrarna. Glede na navedeno tožnica predlaga, da ta ukrep sodišče razveljavi v celoti oziroma nadomesti z milejšim ukrepom namestitve v odprti del Azilnega doma. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnice. Sodišču predlaga, da se odpravi odločba tožene stranke oziroma podrejeno, da se odpravi odločba in se jo spremeni.

7. V odgovoru na tožbo pooblaščenka Ministrstva za notranje zadeve prereka tožbene navedbe in najprej utemeljuje zvezo med ZMZ in ZTuj-2 ter dodaja, da se tujki, ki je nastanjena v centru za tujce, lahko odredijo tudi milejši ukrepi, ki so tudi omenjeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe in te milejše ukrepe opisuje v povezavi z 81. členom zTuj-2, vendar pravi, da se lahko izrečejo šele po po tem, ko je tujki izdana odločba o nastanitvi v center za tujce.

8. Tožba je utemeljena.

9. Tožnica v času izdaje izpodbijane odločbe na podlagi 6. odstavka 57. člena ZMZ ni imela statusa prosilke za mednarodno zaščito in ta okoliščina med strankama ni sporna. Z vidika prava EU določba 6. odstavka 57. člena ZMZ ni neuporabljiva, kajti zakonodajalec EU ni predpisal, da morajo države članice za situacijo, ko tujec ponovno poda zahtevek za mednarodno zaščito, zagotoviti vlagatelju takšne zahteve tudi status prosilca za mednarodno zaščito. Kvalifikacijska direktiva II (2011/95, Uradni list EU, L337 20. 12. 2011) in Direktiva o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (2003/9/ES, Uradni list EU, L 31, 6. 2. 2003) namreč urejata samo, kdo je prosilec v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito (člen 2(i) in(h) Kvalifikacijske direktive II ter člen 2(b) in (c)Direktive 2003/9/ES). Samo Procesna direktiva I (2005/85/ES, Uradni list EU, L 326, 13. 12. 2005) ureja poseben institut „naknadne prošnje“.

10. Procesna direktiva I namreč daje možnost državam članicam, da (lahko) predvidijo posebne postopke, ki odstopajo od temeljnih načel in jamstev iz Poglavja II in med temi posebnimi postopki so tudi „predhodne obravnave primerov, ki se rešujejo v okviru Oddelka IV“ (člen 24(1(a) Procesne direktive I). Oddelek IV. pa v členu 32. ureja „naknadne prošnje“. Po členu 32(3) Procesne direktive I pa imajo države članice možnost, da te postopek uredijo tako, da je naknadna prošnja za azil najprej predmet predhodne obravnave o tem, ali so se po izdaji odločbe v zvezi s prošnjo iz odstavka 2(b) tega člena pojavili ali bili s strani prosilca navedeni novi elementi ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali prosilec izpolnjuje pogoje za status begunca v skladu z Kvalifikacijsko direktivo II. Šele, če je eden od teh pogojev izpolnjen, države nadaljujejo z obravnavanjem prošnje v skladu s Poglavjem II, sicer pa ne (člen 32(4) Procesne direktive I). Procesna direktiva I za institut naknadne prošnje ureja tudi postopkovna pravila, vendar samo v tem smislu, da postavljeni pogoji prosilcu ne smejo onemogočiti dostopa do novega postopka niti ne povzročiti dejanskega izničenja ali resne okrnjenosti tega dostopa (drugi pododstavek člena 34 (2) Procesne direktive I).

11. Poleg tega uvodna izjava št. 9 Direktive 2008/115 ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (Uradni list EU, L 348, 24. 12. 2008, v nadaljevanju: Direktiva o vračanju) pravi, da v skladu s Procesno direktivo I državljana tretje države, ki je v državi članici zaprosil za azil, ne bi smeli obravnavati kot nezakonito prebivajočega na ozemlju države članice, dokler ne začne veljati odločba o zavrnitvi prošnje ali odločba o prenehanju pravice te osebe do statusa prosilca za azil. Takšne določbe v pravu EU ni za institut „naknadne prošnje“.

12. Nadalje člen 7(1) Procesne direktive I določa, da se prosilcem dovoli ostati v državi članici izključno zaradi postopka, dokler organ za presojo ne izda odločbe v postopku na prvi stopnji iz Poglavja III. V predmetni zadevi pa še ni odločeno o tem, ali se bo tožničina ponovna prošnja za mednarodno zaščito obravnavala po vsebini. Določilo člena 7(2) Procesne direktive I izrecno dovoljuje, da države članice lahko predvidijo izjemo (glede pravice ostati v državi članici do zaključka obravnavane prošnje), kadar naknadna prošnja v skladu s členoma 32. in 34. ne bo nadalje obravnavana. Sodišče EU to določbo pojasnjuje na način, da „odstavek 2 navedenega člena 7 dopušča odstopanje od pravila iz odstavka 1 tega člena samo pod strogo določenimi pogoji, in sicer če ne gre za prvo, ampak naknadno prošnjo za azil, ki ne bo dalje obravnavana /.../ (sodba Sodišča EU v zadevi Arslan, C-534/11 z dne 30. 5. 2013, odst. 46).

13. Iz takšne ureditve instituta naknadne prošnje Upravno sodišče izpeljuje, da države članice EU niso dolžne na podlagi sekundarnega prava EU zagotoviti vlagateljem zahteve za ponovno prošnjo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožeča stranka se sicer v tožbi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-21/11-12 z dne 10. 10. 2012, češ da je nesprejemljivo položaj tožnice enačiti s položajem tujca, ki je v postopku odstranitve. Vendar pa omenjena odločba Ustavnega sodišča nič ne pomaga pri razlagi obravnavanega pravnega problema, kajti v zadevi Up-21/11-12 ni bilo sporno, da je bil pritožnik na podlagi Dublinske uredbe št. 343/2003 vrnjen v Slovenijo, kar pomeni, da je nesporno imel status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnica pa v obravnavani zadevi ni bila vrnjena v Slovenijo na podlagi Dublinske uredbe in na tej podlagi nima statusa prosilke za mednarodno zaščito.

14. Posledično to pomeni, da tožena stranka preko uporabe določila 4. odstavka 57. člena ZMZ, 1. odstavka 76. člena ZTuj-2 in 78. člena ZTuj-2 izvaja pravo EU in sicer Direktivo o vračanju v povezavi z členom 6 Listine EU o temeljnih pravicah, ki ureja pravico do osebne svobode (člen 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah). Direktiva o vračanju ureja materialne in procesne pogoje za pridržanje tujcev v postopku vračanja. V členu 15(1) Direktiva o vračanju določa, da „razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: a) obstaja nevarnost pobega b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve.“

15. Iz tega določila izhaja, da morata biti po zakonodaji države članice EU, s katero je prenesena določba člena 15(1) Direktive o vračanju v nacionalni pravni red, to pa je v konkretnem primeru določilo 1. odstavka 76. člena ZTuj-2, za pridržanje tujca, ki je vložil naknadno prošnjo, najprej izpolnjena dva temeljna pogoja za ukrep pridržanja in sicer: - prvi temeljni pogoj je, da v konkretnem primeru „ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov“; - drugi temeljni pogoj je, da je namen pridržanja „priprava vrnitve in/ali izvedba postopka odstranitve“.

16. Tema dvema temeljnima pogojema pa mora biti za izdajo ukrepa pridržanja tujca, ki je podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, dodan še vsaj en specialen pogoj in sicer bodisi specialen pogoj nevarnosti pobega, ali specialen pogoj, da se tujec izogiba oziroma ovira vrnitev ali odstranitev, ali kakšen drug specialen pogoj, ki je temu primerljiv. Ker namreč zakonodajalec EU v členu 15(1) Direktive o vračanju uporablja pojem „zlasti če“, to pomeni, da nevarnost pobega (prvi specialni pogoj) ali izogibanje oziroma oviranje vrnitve ali odstranitve (drugi specialni pogoj) nista edina možna pogoja za izrek pridržanja, ampak države članice lahko uredijo še kak drug – omenjenima dvema specialnim pogojema (iz Direktive o vračanju) in namenu pridržanja - primeren pogoj za pridržanje.

17. V zvezi z nevarnostjo pobega pa je pomembno tudi to, da „nevarnost pobega pomeni, da v posameznem primeru obstajajo razlogi na podlagi objektivnih meril, opredeljenih z zakonom, zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil“ (člen 3, točka 7 Direktive o vračanju). Ta merila o nevarnosti pobega morajo biti „nepristranska“ (sodba Sodišča EU v zadevi Mahdi, C-146/14 PPU, 5. 6. 2014, odst. 70-71).

18. To nadalje pomeni, da določbe 4. odstavka 57. člena ZMZ zaradi sekundarnega prava EU v povezavi s pravico iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah ni mogoče razlagati in uporabljati tako, da „nastanitev pri organu, ki je pristojen za odstranitev iz države“ v vsakem primeru avtomatično pomeni omejitev gibanja oziroma odvzema svobode. Nenazadnje tudi sam pojem „nastanitev“ na podlagi zgolj jezikovne metode razlage ne more pomeniti omejitve ustavne pravice do svobode gibanja (32. člen Ustave in člen 6 Listine EU o temeljnih pravicah) ali celo odvzem osebne svobode iz 19. člena Ustave (oziroma 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah).

19. Upoštevajoč zgornjo razlago prava EU sodišče ugotavlja, da zakonodajalec z določbo 1. odstavka 76. člena ZTuj-2, na katero je tožena stranka oprla izpodbijani akt, določbe člena 15(1) Direktive o vračanju ni na ustrezen način prenesel v domači pravni red. Določilo 1. odstavka 76. člena ZTuj-2 namreč pravi: „Za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra največ za šest mesecev.“ Problem te določbe z vidika prava EU je v tem, da bi v situaciji, ko sicer ne bi bilo možno uporabiti manj prisilnega ukrepa nastanitve tujca v centru ali izven centra, lahko že samo dejstvo, da tujec ni zapustil države v določenem roku, je pa vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po 57. členu ZMZ, zadoščalo za pridržanje. Takšna ureditev oziroma odločitev je z vidika prava EU nedopustna, saj mora biti podan vsaj še en specialni pogoj, bodisi nevarnost pobega ali oviranje priprave vrnitve oziroma postopka odstranitve, ali kaj temu sorodnega; golo dejstvo, da je tujec podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka pa ni tak soroden specialen pogoj, razen v primeru, da organ ugotovi, da je tujec samo zato, da se odloži ali onemogoči izvršitev odločbe o vrnitvi, vložil ponovno prošnjo. V slednjem elementu je Upravno sodišče naredilo analogijo s stališčem Sodišča EU v sodbi v zadevi Arslan (C-534/11, odst. 63 in druga točka izreka te sodbe). Ker slovenski zakonodajalec ni na tak način predpisal materialnih pogojev za omejitev gibanja oziroma odvzem osebne svobode vlagatelju zahteve za uvedbo ponovnega postopka, je potrebno dati določilu 1. odstavka 76. člena ZTuj-2 razlago, ki je skladna določilu člena 15(1) Direktive o vračanju.

20. Določilo 1. odstavka 76. člena ZTuj-2 je potrebno v vsakem posamičnem primeru razlagati in uporabiti tako, da mora pristojni organ najprej preizkusiti, ali bi lahko legitimen namen, ki je v pripravi vrnitve ali izvedbi odstranitve tujca, uresničil z manj prisilnim ukrepom, to pa je z „nastanitvijo izven centra“ brez omejitve gibanja in šele, če ta milejši ukrep ne bi mogel zadovoljiti legitimnega cilja, lahko organ uporabi ukrep „omejitve gibanja in nastanitev v centru“, vendar pod nadaljnji specialnim pogojem, da bodisi „obstaja nevarnost pobega“, ali pa da tujec „ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti,“ pri čemer pa golo dejstvo, da je podal zahtevo za uvedbo ponovnega postopka ne more biti tak pogoj, razen če organ ob tem tudi ugotovi, da je tujec podal zahtevo za ponovno uvedbo postopka „samo zato, da se odloži ali onemogoči izvršitev odločbe o vrnitvi“ (sodba Sodišča EU v zadevi Arslan, odst. 63); ti kakršni koli razlogi morajo namreč biti sorodni nevarnosti pobega ali oviranju vrnitve oziroma odstranitve, ne more pa to biti zgolj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

21. Iz tega sledi tudi, da ni mogoče načela sorazmernosti pri tovrstnih posegih v pravico do svobode gibanja ali osebne svobode razlagati in uporabiti na način, kot to ureja določilo 81. člena ZTuj-2, torej da se šele po izdaji odločbe o omejitvi gibanja oziroma osebne svobode presoja bodisi po uradni dolžnosti, bodisi na predlog stranke, ali se lahko na milejši način zagotovi odstranitev tujca iz države, ampak je treba že pri sami uporabi določila 1. odstavka 76. člena ZTuj-2 pred odločitvijo o ukrepu pridržanja oceniti, ali bi se z nastanitvijo izven centra kot milejšim ukrepom lahko dosegel legitimen namen zakona in če je to možno, organ ne sme poseči po strožjem ukrepu. Sodišče EU v zadevi Arslan namreč izrecno pravi, da je ukrep dopusten samo pod pogojem, če se ugotovi, da je ukrep „objektivno nujen“ (ibid. odst. 63 obrazložitve in 2. točka izreka sodne odločbe). V sodbi v zadevi Mahdi (C-146/14 PPU z dne 5. 6. 2014, odst. 61) pa Sodišče EU pravi, da „mora organ, ki odloča o morebitnem podaljšanju pridržanja /...7 ugotoviti, prvič, ali se v konkretnem primeru lahko učinkovito uporabijo drugi zadostni, vendar od pridržanja manj prisilni, ukrepi, drugič, ali obstaja nevarnost pobega navedenega državljana, in, tretjič, ali se ta izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve“. Če to velja za podaljšanje pridržanja, potem mora veljati tudi za prvo pridržanje.

22. Upravno sodišče je v zgornji razlagi določila 15. člena Direktive o vračanju upoštevalo mnenje Sodišča EU v sodbi v zadevi Mahdi (odst. 54), ki je naslednje: „Sodišče EU je že razsodilo, da je člen 15 Direktive 2008/115 brezpogojen in dovolj natančen, da zato, da bi se državam članicam omogočilo njegovo izvajanje, niso potrebni drugi posebni elementi (glej v tem smislu sodbo El Dridi, C-61711 PPU EU:C:2011 268, točka 47).

23. Pri tej razlagi 1. odstavka 76. člena ZTuj-2 v skladu s pravom EU se sodišče sklicuje na načelo primarnosti prava EU v razmerju do zakonske ureditve države članice, kadar zakonodajalec ni pravilno prenesel sekundarnega prava EU v notranji pravni red in je rok za implementacijo direktive že potekel. Rok za implementacijo Direktive o vračanju je potekel 24. 12. 2011. V takih primerih nacionalno sodišče v skladu s sodno prakso Sodišča EU ne prekinja postopka zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti zakona, ampak domači predpis ignorira ali mu da takšno razlago, da je ta skladna s pravom EU. Ta obveznost velja tudi za upravni organ in ne samo za sodišča (sodba Sodišča EU, 106/77, Simmenthal odst. 24; sodba Sodišča EU C-118/00 Larsy v INASTI, odst. 52-53; sodba Sodišča EU C-198/01 CIF). Tudi po stališču Ustavnega sodišča je treba „kolikor je to mogoče nacionalno pravno normo razlagati v skladu z namenom in besedilom direktive /.../ Neusklajenost nacionalnih določb s pravom Evropskih skupnosti nima za posledico njihove neveljavnosti, Sodišče evropskih skupnosti zahteva, da se neomejeno uporabijo predpisi Evropskih skupnosti, nacionalni predpisi pa ostanejo samo neuporabljeni“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009).

24. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da ima tožeča stranka v določenem smislu prav v delu tožbe, kjer ugovarja, da v odločbi ni nobenega razloga, zakaj je bil odrejen ukrep omejitve gibanja in da ni odredila milejšega ukrepa. Tožena stranka je sicer navedla razlog za izdajo ukrepa in sicer, da je tožnica vložila zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, vendar pa ta razlog ni v skladu s pravom EU in je zato nezakonit. Tožena stranka namreč ni ugotovila pravno relevantnih dejstev, da je tožnica vložila zahtevo za uvedbo ponovnega postopka samo zato, da bi odložila ali onemogočila izvršitev odločbe o vrnitvi. Poleg tega bi tožena stranka v obrazložitvi akta morala utemeljiti tudi, zakaj v konkretnem primeru ne bi bil legitimen cilj ukrepa zadovoljen že z uporabo milejšega ukrepa nastanitve izven centra. Gre za bistveno pomanjkljivost obrazložitve z vidika načela sorazmernosti oziroma objektivne nujnosti ukrepa (3. odstavek 15. člena v zvezi z 19. členom Ustave in člena 15(1) Direktive o vračanju ter sodba Sodišča EU v zadevi Mahdi, odst. 55 ter določila 2., 3. in 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP). To je drugi razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.

25. Sodišče sicer ne more naložiti toženi stranki, da tožnico namesti v Azilni dom glede na to, da tožnica v času odločanja sodišča nima statusa prosilke za mednarodno zaščito. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnica v času, ko je bila prosilka za mednarodno zaščito, živela v Azilnem domu, od dne 21. 8. 2014 dalje pa v Ljubljani pri znancih. V tožbi ne pravi, da slednje možnosti nima več. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, in izpodbijani akt odpravilo zaradi napačne uporabe določila 1. odstavka 76. člena ZTuj-2 v zvezi z členom 15(1) Direktive o vračanju ter 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 19. člena Ustave (4. in 3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Za razrešitev tega upravnega spora ni bilo potrebno razčiščevati, ali je šlo v predmetni zadevi za nezakonito omejitev gibanja ali nezakonit odvzem osebne svobode v trajanju 3 dni, kajti v obeh primerih imata obe omenjeni nezakonitosti v izpodbijanem aktu enaki posledici za sodno odločbo glede na tožbeni zahtevek. Sodišče pa ob tem ni spregledalo, da v tovrstnih primerih omejitve gibanja osebam v Centru za tujce Postojna po prevladujoči praksi Ustavnega sodišča gre za odvzem osebne svobode in ne zgolj za omejitev gibanja (na primer odločbi Ustavnega sodišča v zadevah: Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, odst. 7; Up-21/11-12 z dne 10. 10. 2012, odst. 14).

26. Po določbi tretjega pododstavka člena 15(2) Direktive o vračanju, „če je pridržanje nezakonito, se zadevnega državljana tretje države nemudoma izpusti.“ Na tej podlagi in v skladu z izrekom te sodbe mora tožena stranka nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja po režimu izpodbijane odločbe.

27. Ker je bilo že na tej podlagi potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, je sodišče odločilo na seji senata brez zaslišanja tožnice na glavni obravnavi, saj za odločitev, ki je tožnici v prid, zaslišanje ni bilo potrebno (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

28. Sodišče je tožnico s posebnim sklepom, izdanim dne 6. 3. 2015 oprostilo plačila sodnih taks.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia