Jedro

Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu je blanketno kaznivo dejanje, ki napotuje na predpise, ki določajo vsebino posameznih izvršitvenih ravnanj z dopolnilno normo (spolno nadlegovanje, psihično nasilje, trpinčenje ali neenakovredno obravnavanje). V večini primerov blanketna norma za razumevanje izvršitvenih ravnanj napotuje na določbe ZDR-1, izjema je psihično nasilje, ki je opredeljeno v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Uporaba zakonske definicije iz drugega zakona ne pomeni, da je sodišče prve stopnje vsebino izvršitvenega ravnanja zapolnilo z analogijo juris ali legis in s tem kršilo načelo zakonitosti iz 287. člena (verjetno mišljen 28. člena) Ustave RS ter 7. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), kot to napačno zatrjuje pritožba.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega D.Z. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 43273/2015 z dne 5.7.2016 obdolženega D.Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 779,06 EUR, sodno takso v višini 136,00 EUR ter stroške pooblaščenca oškodovanke odvetnika T.R. in stroške ustnega podajanja mnenja izvedenke dr. M.B.Ž.T., o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Proti taki sodbi sta se pritožila zagovornika obdolženca: - B.Š., odvetnik iz Odvetniške pisarne K., Š. in p. d. o. o. iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZKP, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne drugemu stvarno pristojnemu sodišču v Republiki Sloveniji v ponovno odločanje; - J.V., odvetnica iz Odvetniške pisarne V. & F. d. o. o. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne drugemu Okrajnemu sodišču v Republiki Sloveniji v novo odločanje.

3. Zagovornica je v pritožbi zahtevala, da se obdolženca obvesti o seji pritožbenega senata, ko se bo obravnavala njegova pritožba. Seja pritožbenega senata se v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo, in ker tudi pritožba ni pojasnila, kateri razlogi bi narekovali njihovo navzočnost, strank v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi zagovornikov obdolženca nista utemeljeni.

5. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da so razlogi napadene sodbe o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni, v precejšnji meri med seboj v nasprotju, prav tako v nasprotju z vsebino listin in izpovedbami prič. Nasprotje med podatki spisa in razlogi napadene sodbe pritožba vidi v delodajalcu oškodovanke, ki je po podatkih spisa in pogodbe o zaposlitvi družba E. d. o. o., obdolženi pa direktor družbe in eden od zakonitih zastopnikov, medtem ko iz 10. točke sodbe izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delodajalec oškodovanke obdolženec.

6. Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je v 10. točki napadene sodbe jasno in razumljivo pojasnilo, da je oškodovanka na podlagi pogodbe o zaposlitvi bila zaposlena v gospodarski družbi E. d. o. o. (družba E. d. o. o.) ter da je bil obdolženec v obravnavanem obdobju direktor družbe E. d. o. o. ter da ga je glede na vlogo in funkcijo v družbi šteti za delodajalca. Vse to pa ni v nasprotju s podatki spisa in pogodbo o zaposlitvi, ker je v konkretnem primeru delodajalec pravna oseba, zato nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, kar je bil v obravnavani zadevi obdolženec, ki je v svojstvu pravne osebe v družbi nastopal ter sprejemal odločitve, ki so zadevale položaj oškodovanke (18. člen Zakona o delovnih razmerjih - nadalje ZDR-1). Zato so razlogi napadene sodbe v 10. točki, ko sodišče prve stopnje navaja, da je obdolženca šteti za delodajalca in se pri tem sklicuje tudi na drugi odstavek 5. člena ZDR-1, jasni in razumljivi in niso v nasprotju s podatki spisa. Z nadaljnjimi izvajanji, da iz napadene sodbe ni mogoče razbrati, zakaj sodišče meni, da je izpoved oškodovanke prepričljiva, ker je različno in zato neprepričljivo izpovedovala, pritožba v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne potrjuje pa uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

7. Po stališču zagovornika je protispisna in drugačna od mnenja tožilstva tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi obdolženec oškodovanko trpinčil zaradi tega, ker je odpoved dal njen mož S.J.. Takšna izvajanja pritožbe ne držijo, ker to iz razlogov napadene sodbe ne izhaja. Pritožba to kršitev utemeljuje z lastno oceno izvedenih dokazov in z zagovorom obdolženca, ki ga ocenjuje kot prepričljivega in skladnega ves čas postopka, s takšnimi izvajanji pa zagovornik ponovno graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

8. Zagovornica v pritožbi zatrjuje, da napadena sodba ne bi smela temeljiti na kazenski ovadbi oškodovanke z dne 12.6.2015, ker to ni dokaz v kazenskem postopku in ga ni mogoče upoštevati kot dokaz pri odločanju o kazenski odgovornosti in krivdi obdolženca.

9. Izvajanja pritožbe, da napadena sodba temelji na kazenski ovadbi oškodovanke, ne držijo. Pritožba ima prav, da kazenska ovadba ni dokaz v kazenskem postopku, lahko pa se upoštevaje sodno prakso, navedbe v ovadbi uporabijo za presojo verodostojnosti ovaditelja oziroma v konkretnem primeru oškodovanke. To je v obravnavani zadevi storilo tudi sodišče prve stopnje, ki je vpogledalo v kazensko ovadbo oškodovanke z dne 12.6.2015 in ji o dejstvih v ovadbi postavljajo vprašanja na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi pod točko 2 obrazložitve zapisalo, kaj vse je v dokazne namene prebralo, vendar v razlogih sodbe ni povzelo vsebine ovadbe oškodovanke z dne 12.6.2015, niti iz drugih delov obrazložitve napadene sodbe ne izhaja, da bi svojo odločitev oprlo na kazensko ovadbo oškodovanke ali kakšen njen del, temveč na izpovedbo oškodovanke na glavni obravnavi dne 4.2.2016. Zato je očitek zagovornice, da napadena sodba temelji na kazenski ovadbi oškodovanke, neutemeljen.

10. Po stališču pritožb zagovornikov je sodišče prve stopnje kršilo pravico do obrambe obdolženca in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker ni zaslišalo psihiatra dr. C.G., ki je oškodovanko v obravnavanem obdobju videl in bi kot strokovnjak lahko opisal svoja opažanja glede prestrašenosti in ponižanosti oškodovanke ter vzrokih zanjo. Psihično stanje oškodovanke je tako za dve leti nazaj ugotavljala izvedenka, ki je komentirala izvide lečečega zdravnika.

11. V pritožbah opisana kršitev ni podana. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je večkrat v svojih odločbah presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti (tako med drugimi sodbi I Ips 32/2011, I Ips 42257/2011). Sodišče prve stopnje je v točki 4 napadene sodbe zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju psihiatra C.G. kot nepotreben z obrazložitvijo, da je izvedenka dr. M.B.Ž.T. pri podaji mnenja upoštevala zdravstveno dokumentacijo dr. G. (izvida z dne 6.1.2015 in 10.2.2015), ob zaslišanju na glavni obravnavi 3.6.2016 sta ji bila prebrana še izvid dr. G. z dne 31.5.2016 in njegovo mnenje z dne 28.6.2016, ki ju je izvedenka ocenila, da se skladata s tem, kar stroka pozna pri obravnavi s stresom povezanih duševnih motenj. Takšnemu mnenju izvedenke ter njeni ustni dopolnitvi, je sodišče prve stopnje sledilo ter ga ocenilo kot strokovnega in popolnega v smislu razjasnitve, ali so pri oškodovanki zaradi ravnanja obdolženca nastale posledice iz drugega odstavka 197. člena KZ-1. Tem razlogom pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki dodaja, da je izvedensko mnenje skladno tudi z ostalimi podatki in dokazi v spisu, medtem ko pritožba zagovornice ne pojasni, zakaj odreka strokovnost podanemu mnenju oziroma zakaj meni, da bi bilo potrebno preverjati, ali je izvedenka izvide dr. G. pojmovno pravilno razumela. Iz navedenih razlogov se tako ni mogoče strinjati s pritožbo, da je sodišče preuranjeno in nezakonito zavrnilo predlagan dokaz, ampak je to utemeljeno storilo in razloge za takšno svojo odločitev prepričljivo pojasnilo. Zaradi zavrnitve predlaganega dokaza pa ni kršeno niti načelo neposrednosti iz 355. člena ZKP. Čeprav psihiater dr. G. ni bil neposredno zaslišan, je bila v zvezi s podajo izvedenskega mnenja in zdravstveno dokumentacijo dr. G. na glavni obravnavi zaslišana izvedenka, ki je odgovorila na vse pomisleke pritožb, tudi v zvezi z morebitno večjo psihično občutljivostjo oškodovanke zaradi ravnanj obdolženca, ki jo zagovornica izpostavlja v pritožbi. Izvedenka je takšne pomisleke zagovornice zavrnila in pojasnila, da pri oškodovanki ni zaznala kakšne posebne izrazite občutljivosti ter da tudi dejstvo, da nikoli prej ni bila deležna psihiatrične obravnave, to potrjuje (list. št. 186). Na dodatno podane odgovore izvedenke na glavni obravnavi 30.6.2016 pa ni bilo pripomb, niti morebitnih dodatnih vprašanj zagovornikov.

12. Zagovornica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v okviru vodenja postopka bistveno kršilo možnost ugotavljanja materialne resnice s tem, da je obdolžencu onemogočilo, da bi se razjasnjeval o naravi oškodovanke in njenih družinskih razmerah, kar vse pomembno vpliva na psihično stanje oseb. V zvezi s tem pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ni dovolilo zaslišati novega delodajalca oškodovanke, ki bi znal pojasniti, da oškodovanka ni prestrašena in nezmožna za delo, niti da bi imela kakršnekoli zdravstvene težave, od kar je pri novem delodajalcu zaposlena. To bi po mnenju pritožbe bilo relevantno zaradi trajanja in izzvenetja škodnih posledic.

13. Pritožba nima prav. Poudariti je, da je materialno procesno vodstvo v rokah sodišča prve stopnje, ki mora poskrbeti, da so vprašanja, ki se postavljajo obdolžencu, oškodovancu, pričam ter izvedencu, omejena zgolj na dejstva, ki so pomembna za razjasnitev dejanskega stanja kaznivega dejanja, navedenega v obtožbi. Pri kaznivem dejanju šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1 je odločilnega pomena nastop prepovedanih posledic psihičnega oziroma psihosomatskega obolenja oškodovanke kot posledica (v obravnavani zadevi) psihičnega nasilja na delovnem mestu s strani obdolženca. Gre torej za strokovno vprašanje, na katerega ne more odgovoriti novi delodajalec (ki niti časovno ne sovpada z nastankom posledic, oškodovanka se je namreč na novo zaposlila po končanem bolniškem staležu), temveč je bilo vprašanje zastavljeno izvedenki. Izvedenka je pred podajo mnenja opravila še razgovor z oškodovanko ter pri podaji mnenja upoštevala tako osebne, družinske razmere, kot tudi prijateljske odnose oškodovanke ter obdolženca in njegove družine, zato so obširni pomisleki pritožbe v tej smeri odveč. V mnenju je izvedenka tudi pojasnila, da je upoštevaje vse navedeno in tudi zdravstveno dokumentacijo oškodovanke, glavni vir njene travme bila ravno degradacija na delovnem mestu in tudi spremembe v osebnem stiku obdolženca z njo. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je že na podlagi izvedenih dokazov bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in da ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo materialne resnice oziroma da bi naj zaradi ne dovolitve postavljanja vprašanj kršilo določbe postopka, ki jih pritožba obrazlaga z lastno oceno dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje.

14. Iz navedenih razlogov in ker pritožbi tudi sicer ne pojasnita, kako naj bi domnevne kršitve vplivale na zakonitost oziroma pravilnost napadene sodbe, bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

15. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je ne obrazloži, saj ne pove katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Z izvajanji, da je psihično nasilje nedoločen pojem, ki ga je sodišče prve stopnje poiskalo z analogijo legis v določbah Zakona o preprečevanju nasilja v družini, pritožba smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člen ZKP.

16. Opisana kršitev ni podana. Pritožba v zvezi s takšnimi izvajanji prezre, da je kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu blanketno kaznivo dejanje, ki napotuje na predpise, ki določajo vsebino posameznih izvršitvenih ravnanj z dopolnilno normo (spolno nadlegovanje, psihično nasilje, trpinčenje ali neenakovredno obravnavanje). V večini primerov blanketna norma za razumevanje izvršitvenih ravnanj napotuje na določbe ZDR-1, izjema je psihično nasilje, ki je opredeljeno v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Uporaba zakonske definicije iz drugega zakona ne pomeni, da je sodišče prve stopnje vsebino izvršitvenega ravnanja zapolnilo z analogijo juris ali legis in s tem kršilo načelo zakonitosti iz 287. člena (verjetno mišljen 28. člena) Ustave RS ter 7. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), kot to napačno zatrjuje pritožba. Temeljni zakonski znaki so namreč v 197. členu KZ-1 že vsebovani, določena je tudi posledica ravnanja storilca na škodo zaposlenega, le za razumevanje zakonskega znaka kaznivega dejanja oziroma za dopolnitev vsebine nastalih posledic, je dana napotitev na drug predpis. Definicija psihičnega nasilja iz 3. člena ZPND pomeni namreč ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči eno izmed alternativno naštetih posledic, to je strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Vse navedene posledice žrtve zaradi ravnanj storilca pa so že do sedaj bile upoštevane v sodni praksi, ko se je storilcu očitalo kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu s psihičnim nasiljem (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 72260/2009 z dne 15.9.2011). Z nadaljnjimi izvajanji, da v konkretnem primeru ni šlo za trpinčenje, ampak da je obdolženec postopek vodil zaradi prekinitve delovnega razmerja in ne z namenom trpinčenja, pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, pri čemer prezre, da se obdolžencu izvršitveno ravnanje trpinčenja niti ne očita, zato so izvajanja pritožbe v tej smeri nerelevantna.

17. Isto kršitev kazenskega zakona smiselno uveljavlja tudi zagovornica, ko navaja, da je s tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kljub bolniškemu staležu obdolženec še vedno izvajal pritisk na oškodovanko (s tem ko je od A.J. zahteval, da če T.J. umakne tožbo, on lahko še naprej opravlja delo v družbi E.), razširilo kaznivo dejanje „psihičnega nasilja“ na daljavo, kar po stališču pritožbe pomeni, da ni podan zakonski znak na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

18. Pritožba nima prav. Dejanje kot je opisano v izreku napadene sodbe ima namreč vse zakonske znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1, tako tudi, da je obdolženec psihično nasilje nad oškodovanko izvajal na delovnem mestu oziroma v zvezi z delom. Pritožba v zvezi s takšnimi izvajanji očitno prezre, da se obdolžencu očita izvršitveno ravnanje tudi v zvezi z delom, kar torej ne pomeni zgolj fizične prisotnosti oškodovanke na delovnem mestu, kot to zmotno navaja pritožba, temveč z vidika dejanskih delovnopravnih odnosov oziroma odnosov, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Takšna razlaga pritožbe je namreč v nasprotju z namenom inkriminacije kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, katere cilj so takšno delovnopravno okolje in odnosi, v katerem noben delavec ni izpostavljen šikaniranju s strani delodajalca. Kot pritožba sama izpostavlja je oškodovanka bila (pravilno: od 5.1.2015 dalje) na bolniškem staležu in torej še vedno v delovnem razmerju, z vsemi pravicami in obveznosti iz delovnega razmerja, zato ni dvoma, da je zakonski znak na delu oziroma v zvezi z delom, podan. Z nadaljnjimi izvajanji, da je v posledici tega, ker oškodovanka več ni bila na delovnem mestu, napačno opredeljen čas storitve kaznivega dejanja, pa je očitno, da pritožba to kršitev uveljavlja kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je namreč kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Kršitve kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

19. Tudi dejansko stanje prvostopno sodišče ni ugotovilo zmotno in nepopolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze je pravilno ocenilo in zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče povzema ustrezne razloge prvostopne sodbe kot pravilne ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornikov dodaja:

20. Bistvo pritožbe zagovornika je v trditvi, da oškodovanka ni verodostojna priča, prav tako da so priče M.J., S.J. in A.J. njeni sorodniki in o dogajanju vedo le to, kar jim je povedala oškodovanka, medtem ko pričam obrambe, ki so bile neposredno navzoče, sodišče prve stopnje ni verjelo. Po mnenju pritožbe je prehodna prilagoditvena motnja prisotna ob vsaki izgubi zaposlitve, vzrokov za to pa je lahko več.

21. Zagovornica v pritožbi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker ni verjelo obdolžencu, ampak oškodovanki, ki je bila užaljena zaradi izgube prijateljstva z obdolžencem in poslovnih odnosov, ne pa prestrašena ali prizadeta. V nadaljevanju zagovornica navaja, da ni dokazana vzročna zveza med izvršitvenimi ravnanji obdolženca in nastalo prepovedano posledico ter da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo izpovedbam R.P., A.Š. in Š.Ž.

22. S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, v katerem je zanikal storitev očitanega mu kaznivega dejanja in poskušal prikazati, da je postopek prenehanja delovnega razmerja oškodovanki ter vsa postopanja zoper njo (odvzem pooblastil in prenos njenega dela na druge zaposlene, menjava pisarne, prenehanje kontaktiranja z oškodovanko) vodil zato, ker je oškodovanka izdala poslovno skrivnost in s tem kršila delovne obveznosti. Oporo za tak zaključek je imelo v izpovedbi oškodovanke T.J., ki je prepričljivo in podrobno opisala obdolženčeva ravnanja in obnašanja do nje na delovnem mestu ter potrdila vse očitke iz obtožbe. Pojasnila je tudi, da si je zaradi takšnega ravnanja in obnašanja obdolženca pričela delati zapiske, ki jih je priložila tako v spis delovnega sodišča (kjer je vložila tožbo zoper obdolženca kot delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in plačila odpravnine) kot tudi v predmetni spis. Pritožbi sicer zapiske oškodovanke ocenjujeta kot neverodostojne ter navajata, da jih je oškodovanka dopolnjevala glede na potrebe delovnega oziroma kazenskega postopka, vendar je enaka zatrjevanja zagovornikov s tehtnimi in prepričljivimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje (sodba str. 9, 10). S takšnimi razlogi, da ne bo ponavljanja, po vpogledu in primerjavi zapisov oškodovanke v obeh spisih, soglaša tudi pritožbeno sodišče. Dvoma v verodostojnost zapisov pa ne vzbujata niti poudarjanja pritožb zagovornice, da je v vsaj dveh zapisih oškodovanke našla razliko (podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter da je prirejen datum na 8.9.2014, ko je izvedela za odpoved glavnega kupca), niti zagovornika, da je oškodovanka bila v času, ko naj bi imela prisilni dopust, na načrtovanem dopustu z možem. S strani zagovornice izpostavljena podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi na izvršitvena ravnanja obdolženca ne vpliva. Oškodovanka je kronološko natančno in skladno opisala vsa izvršitvena ravnanja obdolženca, ki se ujemajo tudi z njenimi zapiski, pri čemer ne drži, da je v zapisih priredila datum 8.9.2014, ko naj bi izvedela za odpoved glavnega kupca, temveč je zapisala le, da je R.P. tega dne prišla od obdolženca in povedala, da je bila pogodba s S. odpovedana, kar pa ne vpliva na izpovedbo oškodovanke, da je za to, da naj bi kršila poslovno skrivnost, od obdolženca izvedela dne 15.9.2014. Izpovedbo oškodovanke o tem, da je po njegovem odhodu iz podjetja, obdolženec pričel vršiti pritisk na oškodovanko, vse v smeri, da bi podala sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je potrdil kot priča zaslišan mož oškodovanke, S.J., ki je bil neposredno priča tudi psihičnim posledicam, ki so nastopile pri oškodovanki zaradi ravnanj obdolženca. Ob nekaterih dogodkih je bil navzoč tudi A.J., ki je potrdil, da se je psihično stanje oškodovanke v službi iz dneva v dan slabšalo, zelo slabo pa je bilo v mesecu decembru 2014. Iz navedenih razlogov ne držijo izvajanja pritožb, da gre zgolj za posredne priče, ki vedo povedati le to, kar jim je povedala oškodovanka in da je zato potrebno verjeti pričam obrambe. Z navedenim je namreč ovržen zagovor obdolženca, ki so ga v nekaterih delih sicer res potrdile priče R.P., A.Š. in Š.Ž. (zlasti, da je oškodovanka izdala poslovno skrivnost in ji iz tega razloga obdolženec več ni zaupal), vendar je takšne izpovedbe prič, glede na izveden dokazni postopek in tudi upoštevaje neskladnosti v njihovih izpovedbah, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot neprepričljive (22. točka sodbe). Pritožbeno sodišče tudi ni spregledalo, da so kršitev poslovne skrivnosti oškodovanke potrdile le določene priče, in sicer A.Š., ki je zunajzakonska partnerka obdolženca ter priči P. in Ž., ki sta prevzeli naloge oškodovanke, ne pa tudi priča T.O., ki o tem ni vedel povedati ničesar (zanikal je tudi, da bi na zaključku 27.12.2014 oškodovanka priznala, da je izdala poslovno skrivnost, kot je to v zagovoru navajal obdolženec).

23. Prav tako ne drži zatrjevanje pritožbe zagovornice, da sodišče prve stopnje ni dokazalo vzročne zveze med izvršitvenim ravnanjem obdolženca ter posledicami pri oškodovanki. Sodišče prve stopnje je namreč v tej smeri na podlagi izpovedbe oškodovanke, ki je potrjena z izpovedbami prič in z zdravstveno dokumentacijo, kot že navedeno, postavilo izvedenko, ki je potrdila, da se je pri oškodovanki zaradi psihičnega nasilja obdolženca, ki je podrobno opisano v izreku napadene sodbe, razvilo psihično obolenje, in sicer simptomatika prilagoditvene motnje s kombinacijo znakov psihičnih odpovedi in vegetativnih motenj, delovna storilnost oškodovanke pa je bila zaradi takšnega psihičnega stanja v tem obdobju zmanjšana, v obdobju bolniškega staleža pa je bila oškodovanka za delo nesposobna (23. točka sodbe). Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo tudi njegovo krivdo, to je direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo (sodba str. 17, 18). Ker pritožbi tudi v nadaljevanju podajata lastno oceno izvedenih dokazov, pri čemer se pritožba zagovornice podrobno opredeljuje do posameznih datumov izvršitvenih ravnanj in poskuša prikazati, da se to ni zgodilo ter se pri tem sklicuje na zagovor obdolženca, ne moreta biti uspešni. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati niti izvajanja, da sodišče prve stopnje ni razčistilo, zakaj oškodovanke ni bilo v službo od 29.12.2014 do 2.1.2015, ker to v obravnavani zadevi ni relevantno. Sodišče prve stopnje pa se je glede delovnopravnega položaja oškodovanke utemeljeno oprlo tudi na sodbo delovnega sodišča, opr. št. Pd 5/2015 z dne 10.11.2015, iz katere je razvidno, da je bilo zahtevku oškodovanke po izplačilu odpravnine ugodeno, medtem ko je bil zahtevek po izplačilu odškodnine zavrnjen, tožbeni zahtevek zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa umaknjen. Odveč so tudi pomisleki zagovornice, da je bila sporazumna odpoved pogodbe o zaposlitvi možu oškodovanke predimenzionirana ter da bi sodišče prve stopnje moralo to presojati z vidika izdaje poslovne skrivnosti, ker je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izveden dokazni postopek pokazal, da je prav odhod S.J. povzročil izvršitvena ravnanja obdolženca. Glede na strokovno prepričljivo in argumentirano mnenje izvedenke, se kot neutemeljeno izkaže tudi obširno ponavljanje pritožbe zagovornika, da je bila oškodovanka prizadeta zaradi ohlajenega odnosa obdolženca do nje, prav tako, da je šlo pri oškodovanki za prehodno prilagoditveno motnjo, ki je običajna in pričakovana pri vsaki izgubi zaposlitve. Vse navedeno je namreč izvedenka pri podaji mnenja upoštevala, vendar je pri tem drugače kot navaja pritožba ugotovila, da je prilagoditvena motnja oškodovanke posledica psihičnega nasilja obdolženca do oškodovanke na delovnem mestu.

24. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbi tudi v ostalem ne navajata ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, sta pritožbi vloženi zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljeni.

25. Zagovornika se zoper odločbo o kazenski sankciji nista pritožila, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP, ker obsega pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo v korist obdolžencu. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženca in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter obdolžencu izreklo sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo. V njej mu je določilo ustrezno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolžencu.

26. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornikov obdolženca odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP), ko tudi pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspelih pritožb. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7112, 71113, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.