Jedro

Konkretizacije ponižanja ni mogoče podati z opisom posameznikovih notranjih občutij, ampak predvsem z vrsto in načinom ravnanj tistega, ki jih je povzročil. Šele skozi različne načine ponižujočih ravnanj je mogoče sklepanje o vrsti in stopnji ponižanja, ki je bilo posamezniku povzročeno. V obravnavani zadevi je iz opisa obsojencu očitanih ravnanj jasno razvidno zaničevanje oškodovanke. Njegova ravnanja že sama po sebi dajejo konkretnejši vpogled v vrsto in način oškodovankinega ponižanja ter prestrašenosti.

Psihično nasilje po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini med drugim predstavljajo ravnanja, s katerimi se pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Omenjena ravnanja imajo tako kot psihično nasilje po 197. členu KZ-1 za cilj povzročitev ponižanja ali prestrašenosti, kar kaže na to, da gre v bistvenem za isti ravnanji. Hkrati ni videti nobenega razloga, da bi bilo psihično nasilje, podobno kot fizično nasilje, drugačne narave zgolj zato, ker je storjeno v kontekstu družinskih razmerjih.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec mora plačati sodno takso v višini 270,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 5. 7. 2016 obsojenega spoznala za krivega kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen šestih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornika, in sicer zaradi kršitev 28. člena Ustave, kršitev kazenskega zakona ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP.

3. Zagovornica J. V. v zahtevi navaja, da iz izreka sodbe sodišča prve stopnje ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1, saj zakonska znaka ponižanja in prestrašenosti po njeni oceni nista konkretizirana, ampak predstavljata ponovitev abstraktnega stanu. Kršitev kazenskega zakona utemeljuje z navedbami, da obsojenec vse od 27. 12. 2014 z oškodovanko ni imel stika in ji ni bil nadrejen, zato ga ni mogoče šteti za storilca kaznivega dejanja. Zagovornica sodiščema nižje stopnje očita, da sta kaznivo dejanje šikaniranja napačno opredelili kot blanketno kaznivo dejanje in nato za razlago zakonskega znaka psihičnega nasilja uporabili določila Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND). Poudarja, da takšna razlaga predstavlja uporabo zakonske analogije, ki v kazenskem pravu ni dovoljena. Zahteva navaja, da obsojencu očitanih ravnanj ni mogoče kvalificirati po 197. členu KZ-1, ker so posledice pri oškodovanki pričakovane, saj jih delavci doživljajo v vsakem postopku prenehanja delovnega razmerja. Sodbi sodišča prve stopnje očita pomanjkanje razlogov o obsojenčevem naklepu. Zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona zato, ker je sodišče kot obteževalno okoliščino štelo posledice, ki jih je zaradi obsojenčevih ravnanj utrpela oškodovanka, čeprav te posledice hkrati predstavljajo kvalifikatorno okoliščino očitanega kaznivega dejanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga po zaslišanju lečečega psihiatra oškodovanke C. G., dr. med. in oškodovankinega novega delodajalca. Hkrati prvostopenjski sodbi očita, da o zavrnitvi slednjega dokaznega predloga nima razlogov. Bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da je sodišče ugodilo dokaznemu predlogu tožilstva po postavitvi sodne izvedenke glede vprašanja psihičnih posledic, ki jih je utrpela oškodovanka, čeprav je bil dokazni predlog podan šele v poznejšem teku glavne obravnave. Nenazadnje očita prvostopenjski sodbi, da je obremenjena s kršitvami določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer naj bi bila obrazložitev sodišča v nasprotju z mnenjem izvedenke dr. Martine Žmuc Tomori, kakor tudi v nasprotju z določenimi ravnanji oškodovanke. Poleg navedenega je po oceni zagovornice izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, saj se obsojencu očita, da se od 18. 9. 2014 ni več pogovarjal z oškodovanko, hkrati pa je iz izreka razvidno, da se je v določenih dneh z njo vendarle pogovarjal. 4. Zagovornik B. Š. sodiščema nižje stopnje glede razlage zakonskega znaka psihičnega nasilja in s tem povezanega sklicevanja sodišč na določilo ZPND očita uporabo zakonske analogije, kar po njegovi oceni predstavlja kršitev kazenskega zakona in načela zakonitosti iz 28. člena Ustave. Glede tega poudarja, da je pritožbeno sodišče kaznivo dejanja šikaniranja na delovnem mestu napačno opredelilo kot blanketno kaznivo dejanje. Opozarja, da družinskih razmerij, na katera se sicer nanaša ZPND, ni mogoče enačiti z delovnimi razmerji, zato uporaba omenjenega zakona pri razlagi pojma psihičnega nasilja ni pravilna. Zagovornik zatrjuje, da ravnanja obsojenca niso presegla običajnih ravnanj, ki so potrebna ob dogovarjanju, na kakšen način bo delavec zapustil podjetje. Zahteva uveljavlja kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da je tožilstvo kot motiv za ravnanje obsojenca ponudilo njegovo maščevanje zaradi tega, ker je podjetje pred tem zapustil oškodovankin mož, pri čemer so tovrstni zaključki po oceni zagovornika v nasprotju z izvedenimi dokazi. Protispisnost očita tudi zaključku sodišč, da je obsojenec oškodovanko trpinčil, ker je njen mož odpovedal delovno razmerje. Zatrjuje, da iz prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, zakaj je sodišče sledilo oškodovanki oziroma ni verjelo zagovoru obsojenca. Sodišču prve stopnje zagovornik očita kršitev domneve nedolžnosti, ker je obsojenec po njegovi oceni moral dokazovati negativna dejstva, ki pa jih že po naravi stvari ni mogel dokazati. Nenazadnje navaja, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju lečečega psihiatra oškodovanke C. G., dr. med.

5. Zagovornika predlagata Vrhovnemu sodišču, da zahtevama ugodi in spremeni pravnomočno sodbo ter obsojenca oprosti, podrejeno pa, da razveljavi obe izpodbijani sodbi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu stvarno pristojnemu sodišču. 6. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar v odgovoru z dne 7. 7. 2017, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ne držijo očitki zagovornikov o kršitvi kazenskega zakona, saj izrek sodbe sodišča prve stopnje vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Po presoji vrhovne državne tožilke je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zakaj je v obravnavani zadevi šlo za psihično nasilje in se pri tem oprlo na pojem, ki je pojasnjen v drugem zakonu. Poudarja, da ni utemeljen očitek, da bi bila z zavrnitvijo dokaznega predloga po zaslišanju oškodovankinega lečečega psihiatra kršena obsojenčeva pravica do obrambe. V preostalem ocenjuje, da zagovornika uveljavljata nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

7. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovima zagovornikoma, ki se o odgovoru niso izjavili.

B-1.

8. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pravnega sredstva), temveč tudi materialno (vsebinsko).

B-2.

Glede zahteve zagovornice J. V. 9. Zagovornica uvodoma uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki jo utemeljuje z navedbami, da iz izreka sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, v čem se je kazalo ponižanje ali prestrašenost oškodovanke. Poudarja, da je v izreku zgolj ponovljen abstraktni zakonski znak ponižanosti ter prestrašenosti, ki pa ni podrobneje konkretiziran. Glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona je potrebno pojasniti, da konkretizacije ponižanja ni mogoče podati z opisom posameznikovih notranjih občutij, ampak predvsem z vrsto in načinom ravnanj tistega, ki jih je povzročil. Šele skozi različne načine ponižujočih ravnanj je mogoče sklepanje o vrsti in stopnji ponižanja, ki je bilo posamezniku povzročeno. V obravnavani zadevi je iz opisa obsojencu očitanih ravnanj jasno razvidno zaničevanje oškodovanke. Njegova ravnanja že sama po sebi dajejo konkretnejši vpogled v vrsto in način oškodovankinega ponižanja ter prestrašenosti. Glede na navedeno ne držijo očitki zagovornice o pomanjkljivi konkretizaciji omenjenih zakonskih znakov, zato uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

10. Zahteva sodbi sodišča prve stopnje očita kršitev kazenskega zakona, saj iz opisa dejanja v izreku sodbe izhaja, da je bila oškodovanka od 27. 12. 2014 odsotna, kar pomeni, da ji obsojenec od takrat dalje ni mogel dajati navodil za delo in izvajati nadzora nad njenim delom, zato ga ni mogoče šteti za njenega nadrejenega ter posledično za storilca očitanega kaznivega dejanja. S takšnimi očitki se ni mogoče strinjati. Izrek sodbe sodišča prve stopnje uvodoma podaja časovni okvir dejanja med septembrom 2014 in februarjem 2015, vendar pa je iz opisa posameznih ravnanj v prvem delu izreku razvidno, da jih je obsojenec storil izključno v času med 8. 9. 2014 in 27. 12. 2014. V drugem delu izreka pa so opisane posledice, ki so nastale na oškodovankinem zdravju zaradi ravnanja obsojenca in spadajo v čas po 27. 12. 2014, ko je bila oškodovanka že odsotna z dela. Obsojenec je torej očitana ravnanja storil v času med 8. 9. 2014 in 27. 12. 2014, po tem datumu pa se mu druga ravnanja niti ne očitajo, ampak opis v tem delu zajema zgolj posledice za oškodovankino zdravje. Glede na navedeno se zagovorničini očitki, da obsojenec po 27. 12. 2014 ni bil več nadrejen oškodovanki, zaradi česar naj ne bi mogel biti storilec očitanega kaznivega dejanja, izkažejo kot neutemeljeni.

11. Zagovornica sodišču prve stopnje očita kršitev kazenskega zakona zaradi pomanjkanja razlogov o obsojenčevem direktnem naklepu. S takšnimi navedbami ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prvostopenjska sodba ima razloge o obsojenčevem naklepu v štiriindvajseti točki obrazložitve. Sodišče je poudarilo, da je ravnanja obsojenca potrebno presojati strogo, saj so imela njegova dejanja v funkciji nadrejenega večji učinek, glede na to, da je nastopal s pozicije moči in pri tem obvladoval zaposlitev oškodovanke, ki ji je bila zaradi položaja podrejenosti onemogočena enakovredna obramba. Navedlo je, da je bil obsojenec odrasla izobražena oseba, z vodstvenimi izkušnjami, zato se je nedvomno zavedal, da s svojimi ravnanji izvaja psihično nasilje in kakšne posledice bo s tem povzročil oškodovanki, kljub temu pa je očitano dejanje hotel storiti. V luči navedenega se očitki zagovornice, da prvostopenjska sodba nima razlogov o obsojenčevem naklepu izkažejo kot neutemeljeni.

12. Zahteva uveljavlja kršitev pravice do obrambe zaradi domnevno neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju oškodovankinega novega delodajalca. Hkrati navaja, da prvostopenjska sodba o zavrnitvi dokaznega predloga nima razlogov, s čimer poleg kršitve pravice do obrambe, uveljavlja tudi kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila izvedba omenjenega dokaza predlagana na naroku za glavno obravnavo dne 12. 5. 2016. Obramba je dokazni predlog utemeljila z argumentom, da bi predlagana priča izpovedala o oškodovankinem zdravstvenem stanju ter o vprašanju, ali je bila oškodovanka dejanjsko psihično strta in nesposobna za delo v času, ko se je z njo dogovarjal za delo. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz zavrnilo in na samem naroku o tem podalo kratko obrazložitev (list. št. 160 sodnega spisa), v sodbi pa o zavrnitvi ni razlogov.

13. Sodišče mora v primeru zavrnitev dokaznih predlogov s svojim stališčem oziroma z razlogi za zavrnitev seznaniti obrambo. Pri tem mora v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP razloge zaradi katerih ni ugodilo predlogu obrambe navesti tudi v obrazložitvi sodbe. V obravnavani zadevi tako pomanjkanje razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga po zaslišanju oškodovankinega novega delodajalca, predstavlja kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s sedmim odstavkom 364. člena ZKP. Vendar se tovrstna kršitev v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, upošteva le, če je vplivala na zakonitost sodbe. Glede na navedeno je potrebno presoditi njen vpliv na zakonitost prvostopenjske sodbe.

14. Pritožbeno sodišče je glede uveljavljane kršitve presodilo, da ni imela vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe. Tako je v trinajsti točki sodbe pojasnilo, da gre pri psihičnem oziroma psihosomatskem obolenju oškodovanke za strokovno vprašanje, na katero ne more odgovoriti novi delodajalec, temveč je bilo predmetno vprašanje zastavljeno izvedenki. Slednja je pred izdelavo mnenja opravila razgovor z oškodovanko, hkrati pa pregledala njeno zdravstveno dokumentacijo in nato ocenila, da je bil glavni vir oškodovankine travme njena degradacija na delovnem mestu, kakor tudi spremenjen odnos obsojenca do nje. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče presodilo, da je bilo relevantno dejansko stanje ustrezno ugotovljeno, predlagani dokaz pa materialnopravno nerelevanten. Ob upoštevanju takšnih izhodišč je zaključilo, da pomanjkanje obrazložitve o zavrnitvi dokaznega predloga ni imelo vpliva na zakonitost prvostopenjske sodbe.

15. Opisan zaključek je tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumen, saj ob upoštevanju nerelevantnosti predlaganega dokaza ni mogoče ugotoviti vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in zakonitostjo izpodbijane sodbe. Poleg tega pri presoji uveljavljane kršitve določb postopka ni mogoče spregledati, da prvostopenjsko sodišče ni prezrlo predlaganega dokaza, saj je njegovo izvedbo zavrnilo s kratko obrazložitvijo na naroku dne 12. 5. 2016. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da bi bil podan vpliv navedene kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe. V preostalem pa zagovornica, mimo navedb o pomembnosti omenjenega dokaza z vidika zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, druge podlage za presojo vpliva zatrjevane kršitve na zakonitosti sodbe, ne podaja. Hkrati pa zaradi nerelevantnosti omenjenega dokaza, njegova zavrnitev ne more predstavljati posega v obsojenčevo pravico do obrambe.

16. Zagovornica očita prvostopenjski sodbi, da je obremenjena s kršitvijo določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer naj bi bila obrazložitev sodišča v nasprotju z mnenjem izvedenke dr. Martine Žmuc Tomori, kakor tudi v nasprotju z določenimi ravnanji oškodovanke, ki naj bi si samovoljno odrejala dopust. Zagovornica z izpostavljanjem navedb izvedenke, da prehodna prilagoditvena motnja ni zgolj posledica pričakovane izgube službe, saj se je morala oškodovanka prilagoditi tudi na izgubo obsojenca kot prijatelja in zaupnika, ponuja svojo oceno o razlogih za nastanek psihičnih posledic pri oškodovanki, s čimer ne utemeljuje kršitve določb postopka, ampak uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za zagovorničine navedbe, da si je oškodovanka kljub zatrjevanemu šikaniranja, samovoljno odrejala dopust. 17. Zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbami, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino štelo posledice, ki jih je zaradi obsojenčevih ravnanji utrpela oškodovanka. Navaja, da posledice ravnanj za oškodovanca pri očitanem kaznivem dejanju predstavljajo kvalifikatorno okoliščino, zato jih ni mogoče hkrati šteti kot obteževalno okoliščino. Izpostavljene navedbe so bile prvič podane šele v zahtevi za varstvo zakonitosti in so kot takšne materialno neizčrpane. Enako velja tudi za očitke zagovornice, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je ugodilo dokaznemu predlogu tožilstva po postavitvi sodne izvedenke glede vprašanja psihičnih posledic, ki jih je utrpela oškodovanka, čeprav je bil dokazni predlog podan na enem izmed poznejših narokov za glavno in ne na predobravnavnem naroku. V pritožbi ni bila uveljavljana tudi kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek sodbe sodišča prve stopnje sam s seboj v nasprotju, saj se je obsojencu očitalo, da se od 18. 9. 2014 ni več pogovarjal z oškodovanko, hkrati pa je iz izreka razvidno, da se je v določenih dneh z njo vendarle pogovarjal. Navedeni očitki so bili materialno neizčrpani, zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

Glede zahteve zagovornika B. Š.

18. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da obema izpodbijanima sodba manjkajo razlogi o verodostojnosti oškodovanke, oziroma razlogi zakaj je njena izpoved prepričljiva. Izpostavljene navedbe zagovornika ne držijo. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o verodostojnosti oškodovanke v štirinajsti točki obrazložitve, hkrati pa je v točkah sedemnajst in osemnajst pojasnjeno, da je izpovedba oškodovanke podprta tudi z izpovedbami drugih prič. Pritožbeno sodišče je na istovrstne pritožbene očitke ravno tako odgovorilo v točkah od dvajset do dvaindvajset. Kolikor pa se zagovornik z razlogi obeh sodišč o verodostojnosti oškodovanke ne strinja in pri tem hkrati ponuja obširne razloge, zakaj naj bi bila njena izpovedba neverodostojna, pa s tem ne utemeljuje kršitve določb postopka, ampak izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. V ta kontekst sodijo tudi očitki, da je sodišče arbitrarno označevalo obremenilne priče za verodostojne, čeprav naj bi cel kup indicev kazal nasprotno, medtem ko je razbremenilne priče označevalo za neverodostojne. Nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja utemeljuje tudi z navedbami, da je tožilstvo kot motiv za ravnanje obsojenca ponudilo njegovo maščevanje zaradi tega, ker je podjetje pred tem zapustil oškodovankin mož, pri čemer naj bi bili tovrstni zaključki v nasprotju z izvedenimi dokazi. Vendar zagovornik z zanikanjem maščevanja možu oškodovanke, kot motivom za obsojenčevo ravnanje, ne utemeljuje t.i. protispisnosti, ampak skuša izpodbiti pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

19. Zahteva očita sodišču kršitev domneve nedolžnosti, ker naj bi obsojenec moral dokazovati negativna dejstva, ki pa jih že po naravi stvari ne more dokazovati. Iz tovrstnih zagovornikovih navedb je mogoče razbrati predvsem problematiziranje dokazne ocene sodišče, ki je sledilo izpovedbi oškodovanke in drugih z njo povezanih prič, s čimer pa ne utemeljuje kršitve domneve nedolžnosti, ampak posega v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Zahteva sodišču prve stopnje očita tudi pomanjkanje razlogov o vprašanju, zakaj ni sledilo zagovoru obsojenca. Takšni očitki so neutemeljni, saj ima sodba sodišča prve stopnje o tem vprašanju razloge v enajsti točki obrazložitve. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so po njegovi oceni razlogi sodišča prve stopnje o izpovedbi prič M. J. in S. J. protispisni. V okviru uveljavljane kršitve določb postopka, zagovornik ne utemeljuje protispisnosti, ampak s polemiziranjem o razlogih zaradi katerih obsojenec zoper oškodovanko ni začel disciplinskega postopka in z zanikanjem obsojenčevega motiva, skuša izpodbiti pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti, po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

Kršitve določb postopka, ki so skupne obema zahtevama za varstvo zakonitosti

20. Skupen očitek obeh zahtev se nanaša na razlago zakonskega znaka psihičnega nasilja. Zagovornika sodišču prve stopnje očitata uporabo zakonske analogije, kar po njuni oceni predstavlja kršitev kazenskega zakona in kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave. Poudarjata, da ZPND pojmu psihičnega nasilja daje bistveno širši pomen kot 197. člen KZ-1, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti omenjene definicije. Zagovornik B. Š. ob tem opozarja, da družinskih razmerij, na katera se nanaša ZPND, ni mogoče enačiti z delovnimi razmerji, zato uporaba navedenega zakona pri razlagi pojma psihičnega nasilja ni pravilna. Obe zahtevi tudi očitata pritožbenemu sodišču napačno opredelitev kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu kot blanketnega kaznivega dejanja.

21. Glede uveljavljane kršitve je potrebno uvodoma pojasniti, da sodišče prve stopnje ni uporabilo zakonske analogije, kot mu to očitata zagovornika. Uporaba zakonske analogije v kazenskem pravu namreč pomeni, da kazenskopravna norma velja tudi za primere, ki jih zakon izrecno ne navaja, so pa podobni tistim, ki so določeni v zakonu. Za takšno situacijo pa v obravnavani zadevi ni šlo, saj se je sodišče prve stopnje pri razlagi zakonskega znaka "psihičnega nasilja" zgolj oprlo na definicijo tega pojma v drugem zakonu. Pri tem je pojasnilo, da definicija psihičnega nasilja ni vsebovana v nobenem zakonu s področja delovnih razmerjih, ampak je edino opredelitev tega pojma mogoče zaslediti v ZPND. Poudarilo je, da omenjeni zakon sicer zadeva nasilje v družini, vendar gre pri pojmu pshičnega nasilja za pojem, ki je v osnovi enak ali pa vsaj v veliki meri podoben zakonskemu znaku kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1. Iz navedene argumentacije je razvidno, da sodišče ni uporabilo zakonske analogije, ampak je definicijo iz drugega zakona izkoristilo zgolj kot razlagalni pripomoček pri tolmačenju pomensko odprtega zakonskega znaka psihičnega nasilja. Takšen način razlage zakonskega znaka je smotrn in razumen, zlasti ob upoštevanju dejstva, da gre za relativno nov zakonski pojem, ki se kot zakonski znak ne uporablja pri nobenem drugem kaznivem dejanju.

22. Pritožbeno sodišče je glede istovrstnih pritožbenih navedb pojasnilo, da gre pri kaznivem dejanju šikanirjanja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1 za blanketno kaznivo dejanje, ki naj bi glede zakonskega znaka psihičnega nasilja odkazovalo na določila ZPND. Takšna argumentacija sodišča druge stopnje je napačna. Za blanketno dispozicijo namreč gre, ko je vsebina zakonskega znaka določena v drugem predpisu, pri čemer pa noben zakonski znak kaznivega dejanja iz 197. člena KZ-1 ne odkazuje na drug predpis. Pri navedenem kaznivem dejanju tako ni uporabljena blanketna dispozicija, kolikor pa je sodišče prve stopnje kot razlagalni pripomoček uporabilo definicijo zakonskega pojma iz drugega zakona, pa zgolj zato še ni mogoče govoriti o blanketnem kaznivem dejanju. Ne glede na navedeno pa napačna označba omenjenega kaznivega dejanja kot blanketnega ne more vplivati na utemeljenost uveljavljane kršitve kazenskega zakona.

23. Zahtevi sodišču prve stopnje očitata, da pri razlagi zakonskega znaka psihičnega nasilja ne bi smelo uporabiti definicije istovrstnega zakonskega pojma iz ZPND. Poudarjata, da ZPND daje psihičnemu nasilju bistveno širši pomen kot 197. člen KZ-1, hkrati pa družinskih razmerij, na katera se omenjeni zakon nanaša, ni mogoče enačiti z delovnimi razmerji. Navedeni očitki zagovornikov so neutemeljeni. Psihično nasilje po ZPND med drugim predstavljajo ravnanja, s katerimi se pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Omenjena ravnanja imajo tako kot psihično nasilje po 197. členu KZ-1 za cilj povzročitev ponižanja ali prestrašenosti, kar kaže na to, da gre v bistvenem za isti ravnanji. Hkrati ni videti nobenega razloga, da bi bilo psihično nasilje, podobno kot fizično nasilje, drugačne narave zgolj zato, ker je storjeno v kontekstu družinskih razmerjih. Sodišče prve stopnje tako s sklicevanjem na definicijo psihičnega nasilja iz ZPND ni kršilo kazenskega zakona.

24. Zagovornika navajata, da obsojencu očitanih ravnanj ni mogoče kvalificirati po 197. členu KZ-1, ker njegova ravnanja niso presegla običajnih ravnanj, ki so potrebna ob dogovarjanju na kakšen način bo delavec zapustil podjetje. Zagovornica J. V. opozarja, da so bile posledice pri oškodovanki pričakovane, saj jih delavci doživljajo v vsakem postopku prenehanja delovnega razmerja, še zlasti, če se jim očitajo določena protipravna ravnanja. Zagovornik B. Š. pa dodaja, da iz obsojencu očitanih ravnanj ne izhaja, da bi želel kakorkoli okrniti dostojastvo oškodovanke. Glede na pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči nižje stopnje očitano ravnanje tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno kvalificirali kot kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1. V obsojenčevih ravnanjih so jasno razvidne vse prvine psihičnega nasilja, saj je deloval sistematično negativno in žaljivo ter pri tem na oškodovanko izvajal pritisk, ki se mu ni mogla upreti. Edini smoter takšnih ravnanj je mogoče pripisati želji prizadeti oškodovanko in njeno dostojanstvo. Pri tem si ni mogoče predstavljati, da bi bila tovrstna ravnanja in posledice, ki so jih imela za oškodovanko, običajna v vsakem postopku prenehanja delovnega razmerja, kot to skušata prikazata zagovornika. Glede na navedeno uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana. V preostalem pa zagovornika skušata pripisati psihične posledice, ki jih je utrpela oškodovanka drugim dejavnikom, oziroma navajata, da iz očitanih ravnanj ne izhaja, da bi obsojenec želel kakorkoli okrniti dostojanstvo oškodovanke, s čimer pa ne utemeljujeta kršitve kazenskega zakona, ampak uveljavljata nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

25. Zahtevi očitata sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju lečečega psihiatra oškodovanke C. G., dr. med. in s tem kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Poudarjata, da so bili izvidi omenjenega psihiatra obremenilni za obsojenca, zato bi mu morala biti dana možnost, da ga neposredno zasliši. 26. Sodišče prve stopnje je omenjeni dokazni predlog zavrnilo z argumentacijo, da je v postopek pritegnilo izvedenko prof. dr. Martino Žmuc Tomori, ki je pri izdelavi pisnega izvedenskega mnenja upoštevala tudi zdravstveno dokumentacijo psihiatra, pri katerem se je oškodovanka zdravila. Glede na to, da je izvedenka izdelala izvedensko mnenje in se pri tem oprla na izvide omenjenega psihiatra, je sodišče presodilo, da je dokazni predlog nepotreben. Podobno stališče je zavzelo pritožbeno sodišče v enajsti točki obrazložitve.

27. Glede uveljavljane kršitve je potrebno pojasniti, da zagovorniki svoje očitke o relevantnosti predmetnega dokaza gradijo na domnevni obremenilnosti medicinske dokumentacije, ki jo je sestavil lečeči psihiater, z obsojenčevega vidika. Takšna predpostavka pa ni pravilna, saj ni videti razloga, zaradi katerega bi bile zdravnikova opažanja, ki jih je vnesel v medicinsko dokumentacijo in z njegove strani postavljena diagnoza, za obsojenca obremenilne. Šlo je namreč za objektivne zaznave, ki so odražale zdravstveno stanje oškodovanke in so bile kot takšne z vidika obsojenčevega položaja vrednostno povsem nevtralne. Ob upoštevanju navedenega je bil omenjeni dokazni predlog v svojem bistvu namenjen zgolj ponovnemu preverjanju pravilnosti postavljene diagnoze s strani lečečega psihiatra. Za takšno dodatno preverjanje pa ni bilo nobene potrebe, saj zagovornik v okviru podanega dokaznega predloga (list. št. 181) ni niti nakazal, še manj pa utemeljil kakršnegakoli dvoma v pravilnost zaznav in postavljene diagnoze s strani lečečega psihiatra. Nenazadnje je bila medicinska dokumentacija lečečega psihiatra oškodovanke tudi podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja, kar pomeni, da je bila že zato podvržena dodatnemu strokovnemu preverjanju. Za takšno preverjanje in za oceno o zdravstvenem stanju oškodovanke pa je bila strokovno najbolj usposobljena prav izvedenka. V luči navedenega se zavrnitev predlaganega dokaza izkaže kot razumna, tozadevni očitki o kršitvi pravice do obrambe pa kot neutemeljeni.

C.

28. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve kazenskega zakona in določb postopka, kakor tudi kršitve določb Ustave niso bile podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

29. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 250,00 EUR po tarifnih številkah 7152 in 7111 ter 71113 Zakona o sodnih taksah, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja.