Jedro

Tožnik je s predlaganim popravkom želel spremeniti vtis, ki ga je povprečni gledalec pridobil iz prispevka, namreč, da naj bi bil namreč del družbene skupine, ki nasprotuje cepljenju oziroma je nenaklonjen cepljenju nasploh. Šele popravek je povprečnemu gledalcu posredoval informacije, ki so pri objavi prispevka manjkale in ki so mu omogočile oblikovanje lastne presoje, ali je informacija, da tožnik pripada skupini brezpogojnih nasprotnikov cepljenja, utemeljena, in s tem tudi presojo, ali je oznaka "najbolj znan proticepilec" zanj upravičena.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženec mora tožniku povrniti 223,99 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1. Tožnik je od odgovornega urednika ... zahteval objavo popravka prispevka, ki je bil 18. 4. 2022 objavljen v oddaji .... Bistvena sporočilnost prispevka je bila, da "je Janšev najresnejši protikandidat Robert Golob", trditev slednjega, "da v primeru, če se izkaže, da je katero koli omrežje zadaj in da deluje v njihovem interesu, ga naslednji dan ni več", ter da je "okužen s korona virusom in zaradi tega v samoizolaciji". Prispevek je novinar zaključil z dostavkom, da je dr. Robert Golob "med tem takole kramljal z najbolj znanim slovenskim proticepilcem" - na posnetku je bil ob tem prikazan tožnik.

2. Zahtevana vsebina popravka se je glasila:

"Dne 18. 4. 2022 ste me v oddaji ... neupravičeno označili kot "najbolj znanega proticepilca". Nasprotujem takšnemu etiketiranju, saj ne ustreza mojim prepričanjem in javnim izjavam. Nikoli nisem nasprotoval cepljenju na splošno ali preventivnim zdravstvenim ukrepom, temveč sem se vselej zavzemal zgolj za sorazmernost ukrepov in spoštovanje človekovih pravic, v kar pa neizbežno štejem tudi pravico do svobodne izbire, ko gre za poseg v naše telo s tem enim konkretnim cepivom. A. A."

3. Vrhovno sodišče o zadevi odloča drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Revizijsko sodišče je pritrdilo tožniku in sklenilo, da je revizija utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava, posledično pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V napotkih za novo sojenje je opozorilo, da mora sodišče prve stopnje v njem pretehtati, ali je predlagani popravek ciljno usmerjen in tematsko ostaja znotraj meja tistega, kar posega v tožnikovo pravico oziroma interes, kakšen vtis o tožniku je toženec z uporabo besede "proticepilec" povzročil pri povprečnem gledalcu oziroma kakšno mnenje so si zaradi tega izraza o tožniku lahko ustvarili drugače misleči, ter ali je treba tožniku omogočiti, da z objavo popravka dobi možnost, da pred istim forumom predstavi svojo plat zgodbe, gledalcem pa bo prepuščeno, da presodijo, katera od obeh strani (oziroma koliko) ima prav. Poudarilo je, da institut pravice do popravka materialne resnice ne obravnava na način, da bi morala biti (ne)resničnost navedb bodisi v obvestilu bodisi v popravku obvestila predmet dokaznega postopka.

4. Sodišče prve stopnje je ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek. Zaključilo je, da tožnikov interes ni bil prizadet, saj je bil označen z nevtralnim in objektivno nežaljivim izrazom. Postavilo se je na stališče, da tudi kontekst, v katerem je bil izraz uporabljen, pri povprečnem gledalcu ne privede do takega zaključka. Pravica komentiranja in širjenja razprave izven bistvenega sporočila, ki ga oddaja ima, bi pomenila pretiran poseg v medijske vsebine. Tožnik s popravkom ne zahteva zanikanja ali poprave bistvenega dela oddaje, hkrati pa ne zanika, da nasprotuje cepljenju proti korona virusu, temveč, nasprotno, želi objavo svojih stališč in pogledov v zvezi s tem. To ni v skladu z namenom varovanja osebnostnih pravic, ampak bi prešlo v pravico do dostopa do medija in osebne promocije. Zahtevana objava popravka vsebuje teme, ki v prispevku niti niso bile vsebovane. Prispevek tožniku ne očita, da bi nasprotoval zdravstvenim ukrepom, da se ne bi zavzemal za sorazmernost ukrepov oziroma za človekove pravice, zato tožnik s popravkom širi polemiko izven polja vsebine prispevka. Obstajal je tudi odklonitveni razlog po 6. alineji prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed). Tožnik bi imel pravico zanikati in z nasprotnimi navedbami izpodbijati, da ni proticepilec, nima pa pravice pojasnjevati svojih prepričanj. Popravek se mora nanašati na bistveno informacijo, tožnikova informacija pa za javnost ne prinaša nič bistvenega; komentira in kritizira delo novinarjev, ker so ga neupravičeno označili kot "najbolj znanega slovenskega proticepilca", nasprotuje takšnemu etiketiranju in pojasnjuje, da to ne ustreza njegovim prepričanjem. Obstajal je torej tudi izključitveni razlog po 2. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed.

5. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik. Pritožbeno sodišče je njegovi pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da vsebina popravka daje povprečnemu gledalcu/avditoriju nujno potrebne informacije, ki so ob objavi prispevka izostale in na podlagi katerih bo gledalec/avditorij lahko ocenil (ne)utemeljenost informacije, ali tožnik pripada krogu, ki brezpogojno nasprotuje cepljenju in posledično (ne)utemeljenost informacije, da je tožnik označen kot "najbolj znan proticepilec". Kot dodatne okoliščine je upoštevalo, da prispevek ni bil objavljen v času epidemije, temveč skoraj eno leto po tem, ko se je drugič razglašena epidemija iztekla, da je tožnik javno prepoznavna oseba, da je bil prispevek primarno povezan z dr. Robertom Golobom in z državnozborskimi volitvami, da je bil tožnik omenjen v povezavi z informacijo o okužbi dr. Roberta Goloba s koronavirusom po "kramljanju" s tožnikom. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da zgolj dodatna dejstva iz popravka, v katerem so kratko in celovito predstavljena tožnikova stališča v zvezi s cepljenjem, šele omogočajo javnosti, da lahko celovito tehta in vrednoti (ne)utemeljenost sporne oznake za tožnika. Kot zmotne je ocenilo ugotovitve sodišča prve stopnje, da zagovarjanje pravice do svobodne izbire glede cepljenja nima nobene povezave z objavljeno informacijo. Irelevantno je dejstvo, da tožnik v popravku, v katerem je navedel, da nasprotuje prisilnemu cepljenju z enim konkretnim cepivom, ni navedel, za katero cepivo gre. Prav tako ni izkazana nesorazmernost v dolžini prispevka. Konkretne okoliščine obravnavane zadeve niso takšne, da bi za varstvo tožnikovih pravic zadoščalo že golo zanikanje navedb iz prispevka. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je tožnik dokazal, da je sporni prispevek posegel njegovo zasebno sfero, kar mu daje upravičenje, da javnosti predstavi svoj pogled glede sporne oznake in hkrati javnosti omogoči, da sliši drugo stran in si na podlagi teh informacij sama ustvari svoje mnenje. Odklonilni razlogi iz 31. člena ZMed niso bili izkazani.

Navedbe strank v revizijskem postopku

6. Toženec v reviziji kot bistveno navaja, da je tožena napačna stranka, saj je tožniku popravek zavrnila odgovorna urednica informativnega in športnega programa ... B. B. Dalje trdi, da ni res, da je mogoče zaključiti, da se je izraz proticepilec nanašal na splošno in ne zgolj na koronavirus, kar je bila tudi tema prispevka. V tistem obdobju je bil pojem "proticepilec" povsem enopomenski. Tak zaključek bi napravil tudi povprečni gledalec. Popravek vsebuje neskladja in notranje nelogičnosti, saj naj bi se prispevek nanašal na vse vrste cepljenj, tožnik pa priznava, da se nanaša na sam koronavirus, saj zapiše "s tem konkretnim cepivom". Zahtevani popravek ni popravek v skladu s 26. členom ZMed, ampak gre za objavo vsiljene programske vsebine. Stališča tožnika niso dejstva, ki bi dopolnila vsebino prispevka. Zastavlja naslednja vprašanja: 1. Ali lahko prizadeti, v primeru objave obvestila v določenem programskem sklopu, vloži tožbo le zoper tistega odgovornega urednika tega programskega sklopa, ki mu je (tudi) zavrnil zahtevo za objavo popravka ali zoper kateregakoli odgovornega urednika tega medija? 2. Ali se pri presoji utemeljenosti zahteve za objavo popravka upoštevajo ne le kontekst celotnega objavljenega prispevka, ampak tudi predhodna poročanja tega medija o konkretni osebi in istem predmetu poročanja, zlasti kadar gre za javno osebo, ki se je o predmetu zadeve večkrat javno izjasnila in predstavila svoja stališča? Ali je morda potrebno pri vsakem poročanju o javni osebnosti in njegovi družbeni vlogi in angažiranosti, vsakič pojasniti vse od začetka, da ne bi povprečni gledalec dobil napačen vtis? 3. Kako naj, v okviru procesnih omejitev v pravdi na objavo popravka, sodišče presoja … "kakšen vtis o prizadetemu je uporaba določene besede v prispevku pustila pri povprečnem gledalcu"? S katerimi dokaznimi sredstvi in na kakšen način naj sodišče v pravdi na objavo popravka presoja "vtis pri povprečnem gledalcu"? Ali ima tožena stranka v tem postopku možnost predlagati dokaze in dokazovati resničnost objavljenega? 4. Kaj pomeni pojem povprečni gledalec (informativnih oddaj)? Ali je to normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren gledalec, ki relativno redno spremlja informativne oddaje in pozna predhodna javno izražena stališča posamezne javne osebnosti o določeni družbeni okoliščini? 5. Ali je povprečni gledalec (informativnih oddaj) neobveščena, nepozorna in nerazumna oseba, ki ni seznanjena z dogajanjem v družbi in javno izraženimi stališči posameznih javnih osebnosti? Mora v tem primeru medij, ko poroča o javno izraženih stališčih javne osebnosti vsakič znova svojim gledalcem jasno pojasniti celotno zgodbo, ki se nanaša na poročanje o javni osebnosti - da ne bi kdo morda dobil napačen vtis?

7. Tožnik v odgovoru na revizijo kot bistveno navaja, da toženec izpodbija dejansko stanje in prvič izpostavlja ugovor pasivne legitimacije. Namen popravka je, da se sliši druga stran in se posamezniku omogoči predstavitev svojega stališča. Temu sledi obravnavani popravek. Toženec je tožniku nadel etiketo (da je proticepilec nasploh), ki je v tistem času pri gledalcih vzbujala različne pomenske asociacije in čustvene odzive. S tem je prevzel tveganje, da bo uresničil svojo ustavno pravico do objave popravka. Predlaga zavrnitev revizije.

8. Revizija ni utemeljena.

Pravna izhodišča

9. Pravica do popravka objavljenega prispevka je urejena v 6. oddelku ZMed, ki predstavlja način uresničevanja ustavno varovane pravice (40. člen Ustave). V zvezi s pravico do popravka je Ustavno sodišče pojasnilo, da gre pri njej za način, na katerega lahko posameznik s sredstvi medijskega prava brani svojo čast ali dobro ime z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi, ki se nanj nanaša. S tem je varovan tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Z možnostjo objave popravka se ustvari ravnotežje, varovano je tudi načelo enakosti orožij. Toda pravice do popravka ni mogoče enačiti s pravico dostopa do medija, saj je vezana na prizadetost pravice/interesa tistega, na katerega se nanaša, in nastane kot posledica prej objavljenega prispevka.

10. Čeprav je revizija v postopkih odločanja po ZMed od uveljavitve ZPP-E dalje izjemen primer dovoljene revizije, je treba tudi v teh postopkih ravnati tako, da se iz revizije izlušči jasen in konkretiziran pravni problem (vprašanje) ter nanj odgovori v meri, ki je sorazmerna z njegovo pravno relevantnostjo in pomembnostjo (367.a člen ZPP). Če to ni mogoče, vsebinskega odgovora Vrhovnega sodišča v skladu z mejami revizijskega preizkusa (371. člen ZPP) ne more biti.

Presoja konkretnega primera

11. Toženec v reviziji uveljavlja ugovor pasivne legitimacije, češ da je tožena napačna oseba - odgovorni urednik oddaje, kot je vpisan v razvid medijev. Tega ugovora ni uveljavljal v prvotnem postopku niti v ponovljenem postopku na prvi stopnji, temveč ga sedaj uveljavlja prvič.

12.V reviziji smejo stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (272. člen ZPP). Revizija se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je stranka uveljavljala pred sodiščem druge stopnje, ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 370. člena ZPP). Ker so revizijske navedbe v nasprotju z navedenima praviloma, jih Vrhovno sodišče ne more upoštevati. Ob tem dodaja še, da revident niti ne trdi, da bi objavo popravka zavrnil iz tega razloga (glej 31. člen ZMed) oziroma da bi do spremembe odgovornega urednika prišlo naknadno (37. člen ZMed).

13.Višje sodišče je pri odločanju o utemeljenosti tožnikove pritožbe ugotavljalo, kakšen vtis o osebi (tožniku) je sporni prispevek pustil pri povprečnem gledalcu. Gre za pravni standard, ki ga sodišče napolni v vsakokratnemu primeru in pomeni presojo, kako običajna razumna oseba dojema določeno vsebino (npr. televizijsko oddajo, objavo na spletu, časopisni članek ali drugo javno komunikacijo). Pri napolnitvi vsebine tega standarda so poleg dejanskega stanja pomembne tudi druge okoliščine, kot je splošno razumevanje jezika, družbenih norm, obdobja in konteksta, v katerem je bila vsebina podana. ZPP ne predpisuje posebnega načina dokazovanja, saj velja načelo o prosti presoji dokazov, zato stranka postopka ni omejena pri dokazovanju oziroma napolnjevanju pravnega standarda povprečnega gledalca. Že v zadevi II Ips 4/2023 je Vrhovno sodišče poudarilo, da normativna opredelitev 40. člena Ustave in določb šestega oddelka ZMed ne predvidevata, da bi moralo biti obvestilo, katerega popravek se zahteva, netočno ali neresnično.

14.Revizijsko sodišče je že v sklepu II Ips 4/2023 z dne 1. 2. 2023 izpostavilo, da sta bili pravdni stranki složni, da "anticepilec" v "polarizaciji družbe, ki se je v zvezi z legitimnimi vprašanji glede cepljenja, obveznega cepljenja in celo z ostalimi ukrepi države, razplamtela, označuje tisti del družbe, ki nasprotuje ali ni naklonjen cepljenju nasploh, obveznemu cepljenju in/ali drugim restriktivnim ukrepom države" in "pomeni nasprotje pojmu "cepilec", ki označuje del državljanov, ki so naklonjeni zgoraj navedenemu - v celoti ali pač le delno".

15.Revizijsko sodišče je nadalje poudarilo, da je pomemben časovni vidik obravnavane zadeve - prispevek ni bil objavljen v času trajanja epidemije covida-19, temveč skoraj leto dni po tem, ko se je (drugič razglašena) epidemija iztekla. Te okoliščine je pritožbeno sodišče vpelo v presojo, da je želel tožnik s popravkom le spremeniti vtis, ki ga je povprečni gledalec pridobil iz prispevka, da naj bi bil namreč tožnik del družbene skupine, ki nasprotuje cepljenju oziroma je nenaklonjen cepljenju nasploh. Šele popravek je povprečnemu gledalcu posredoval informacije, ki so pri objavi prispevka manjkale in ki so mu omogočile oblikovanje lastne presoje, ali je informacija, da tožnik pripada skupini brezpogojnih nasprotnikov cepljenja, utemeljena, in s tem tudi presojo, ali je oznaka "najbolj znan proticepilec” zanj upravičena. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi dodatne okoliščine, kot so: da je tožnik javno prepoznaven posameznik; da je prispevek v prvi vrsti obravnaval dr. Roberta Goloba in državnozborske volitve; ter da je bil tožnik omenjen v kontekstu informacije o okužbi dr. Goloba s koronavirusom po "kramljanju” s tožnikom.

Odločitev o reviziji

16.Ker je ob ugotovljenem dejanskem stanju razlaga pritožbenega sodišča, da je bil s spornim prispevkom prizadet tožnikov interes, kar mu daje upravičenje, da predstavi javnosti svoj pogled glede sporne oznake in ji hkrati omogoči, da sliši drugo stran ter si na podlagi teh informacij sama ustvari mnenje, materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Preostala revizijska vprašanja so postavljena kazuistično in so prepletena z dejanskim stanjem, pri čemer jih revident niti ne obrazloži ter ne predstavi njihove pravne pomembnosti, zato se Vrhovno sodišče do njih posebej ne opredeljuje.

Odločitev o revizijskih stroških

17.Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Toženec z revizijo ni uspel, zato sam krije svoje stroške revizijskega postopka. Dolžan pa je tožniku povrniti njegove stroške odgovora na revizijo. Ti znašajo 223,99 EUR.

Sestava senata in glasovanje

Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 4/2023 z dne 1. 2. 2023, tč. 3.

Op. št. (2)Več o pravici do popravka glej sklep VS II Ips 4/2023 z dne 1. 2. 2023.

Op. št. (3)Sklep VS II Ips 238/2017 z dne 14. 9. 2017.

Op. št. (4)Odločba US Up-124/05 z dne 15. 2. 2007.

Op. št. (5)Primerjaj VS RS II Ips 234/2018 z dne 10. 1. 2019, II Ips 2/2020 z dne 27. 2. 2020, II Ips 58/2020 z dne 23. 10. 2020, II Ips 3/2022 z dne 6. 4. 2022, II Ips 4/2023 z dne 1. 2. 2023.

Op. št. (6)Revidentka med drugim zastavi vprašanje, kako sodišče presoja "vtis na povprečnega gledalca" in o možnostih stranke pri dokazovanju resničnosti objavljanega.

Op. št. (7)Ta del toženkinih navedb iz odgovora na tožbo je pritožbeno sodišče povzelo v 21. točki svoje obrazložitve.

Op. št. (8)https://www.gov.si/novice/z-danasnjim-dnem-se-epidemija-izteka/