Jedro

Tožnik je bil v oddaji označen kot "najbolj znani proticepilec". Ta del prispevka je središče pravne presoje, znotraj katerega se ugotavlja, ali je bil s tako označbo prizadet zasebni interes tožnika, kakšen vtis si je ustvarila javnost glede stališč tožnika glede cepljenja ob ogledu oddaje, in znotraj tega okvira, ali obstaja interes javnosti, da se skozi nadaljnji dialog seznani s pogledom tožnika na označbo "proticepilec", kot to zahteva tožnik z objavo popravka. Za presojo pravovarstvenega zahtevka tožnika je namreč bistveno, kakšen vtis si je javnost ustvarila glede sporne označbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

"1. Tožena stranka mora najkasneje v drugi oddaji po pravnomočnosti sodbe v prvem prispevku večerne oddaje ... na televizijskem kanalu X. objaviti naslednji popravek oziroma prikaz nasprotnih dejstev brez sprememb in dopolnitev:

"Dne 18. 4. 2022 ste me v oddaji ... neupravičeno označili kot "najbolj znanega proticepilca". Nasprotujem takšnemu etiketiranju, saj ne ustreza mojim prepričanjem in javnim izjavam. Nikoli nisem nasprotoval cepljenju na splošno ali preventivnim zdravstvenim ukrepom, temveč sem se vselej zavzemal zgolj za sorazmernost ukrepov in spoštovanje človekovih pravic, v kar pa neizbežno štejem tudi pravico do svobodne izbire, ko gre za poseg v naše telo s tem enim konkretnim cepivom. A. A."

"2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom."

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 288,66 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

<strong><em>Oris zadeve in dosedanji potek postopka</em></strong>

1.Tožnik navaja, da je bil 18. 4. 2022 v oddaji ... na televizijskem kanalu X. ob približno 19.10 uri neutemeljeno označen kot "najbolj znani proticepilec", zato v skladu s 26. členom Zakona o medijih (ZMed) od toženca zahteva objavo popravka z naslednjo vsebino: "Dne 18. 4. 2022 ste me v oddaji ... neupravičeno označili kot "najbolj znanega proticepilca". Nasprotujem takšnemu etiketiranju, saj ne ustreza mojim prepričanjem in javnim izjavam. Nikoli nisem nasprotoval cepljenju na splošno ali preventivnim zdravstvenim ukrepom, temveč sem se vselej zavzemal zgolj za sorazmernost ukrepov in spoštovanje človekovih pravic, v kar pa neizbežno štejem tudi pravico do svobodne izbire, ko gre za poseg v naše telo s tem enim konkretnim cepivom. A. A.".

2.Sodišče prve stopnje je s sodbo IV P 614/2022 z dne 14. 2. 2022 tožbeni zahtevek zavrnilo, Višje sodišče v Ljubljani pa je sodbo I Cp 1651/2022 z dne 30. 3. 2022 pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 4/2023 z dne 1. 2. 2023 tožnikovi reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Sodišče prve stopnje je v novem sojenju s sodbo IV P 174/2023 z dne 23. 5. 2024 znova tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper to sodbo je tožnik 29. 5. 2024 vložil pritožbo, toženec pa 21. 6. 2024 odgovor na pritožbo. Pritožbeno sodišče je zadevo prejelo v obravnavanje 11. 7. 2024.

<strong><em>Povzetek pritožbenih navedb</em></strong>

4.Pooblaščenec tožnika vlaga pritožbo zaradi kršitve 40. člena Ustave, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

5.Sodišče prve stopnje napotkom Vrhovnega sodišča ni sledilo, temveč je v nasprotju z namenom pravice do popravka in mimo trditvene podlage pravdnih strank tožniku onemogočilo učinkovito uresničevanje njegove pravice iz 40. člena Ustave. Sodišče je vztrajalo pri svojih zmotnih pravnih izhodiščih iz razveljavljene sodbe.

6.Sodišče še vedno neutemeljeno zanika pravni interes tožnika za objavo popravka in polemizira z vsebinsko ustreznostjo in dolžino zahtevanega popravka. Sodišče je zanemarilo ustavno dimenzijo obravnavnih pravnih vprašanj in ni upoštevalo načela sorazmernosti. Medij, ki posameznika etiketira z določeno oznako, lahko upravičeno pričakuje, da se bo prizadeti posameznik na to odzval, zahteval popravek in na kratko pojasnil, zakaj s strani medija uporabljena etiketa ni ustrezna. S tem medij ni nesorazmerno omejen v svoji ustavno zagotovljeni svobodi izražanja iz 39. člena Ustave. Popravek ni poskus dostopa do medija, medij se namreč zahtevam za objavo popravka lahko izogne na način, da posameznikov ne etiketira.

7.Razlogi sodišča v izpodbijani sodbi so v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča iz sklepa II Ips 4/2023, ki je potrdilo, da ima tožnik prav, ko opozarja, da gre pri pojmu "proticepilec" za etiketo, ki posameznika "v hipu uvrsti v določen segment družbe ter s tem povzroči zgražanje njegovega preostalega dela". Tožnik je bil v oddaji označen kot v "najbolj znan proticepilec", med pravdnima strankama pa ni sporno, da izraz "proticepilec" v družbenih razmerah vzbuja polarizacijo stališč. Pri oznaki "proticepilec" gre za pojem, ki mu posamezniki pripisujejo različne pomene. Tudi dejstvo različnih možnosti razumevanja tega pojma utemeljuje potrebo po uresničitvi ustavne pravice do popravka, ki jo je sodišče tožniku zavrnilo z neprepričljivo in ustavno neskladno razlago. Tožnik, ki ima pravni interes ter ustavno in zakonsko pravico javnosti jasno in nedvoumno na takšno neutemeljeno označevanje odgovoriti. Z objavo popravka se posamezniku omogoča, da se izjavi o objavljenih dejstvih, s katerimi je bilo poseženo v njegove pravice ali pravni interes. Namen popravka je torej, da se sliši tudi druga stran (audiatur et altera pars) in se posamezniku, o katerem je bila načeta določena tematika, omogoči dialog kot sestavni del medijske svobode.

8.V televizijski oddaji so tožniku nadeli etiketo, ki je bila del takrat aktualne družbene polemike, ki pri gledalcih vzbuja različne pomenske asociacije in čustvene odzive. Toženec kot odgovorni urednik je s tem prevzel tveganje, da bo tožnik uresničil svojo ustavno pravico do objave popravka in se na tako etiketiranje odzval. Tožnik je izkazal pravni interes za objavo popravka, ker je bil v oddaji označen s pojmom "proticepilec", tak pojem pa je pri gledalcih televizijske oddaje vzbudil številke in raznolike asociacije s tožnikovimi prepričanji in stališči. Novinar v prispevku ni predstavil objektivnih in preverljivih dejstev, ki bi utemeljevala uporabo take oznake. Šlo je za aktualno in družbeno polemizirano vprašanje. Novinar je oznako tožnika podal v prispevku o dr. B. B., ki je bil povezan s takrat bližajočimi se državnozborskimi volitvami in so njemu in stranki ... rezultati anket napovedovali dobre rezultate na volitvah, zato je šlo za aktualno in za gledalce zanimivo tematiko, pri čemer se je tožnika kot najbolj znanega "proticepilca" omenjalo v povezavi z informacijo o okužbi dr. B. B. s korona virusom - po "kramljanju" s tožnikom.

9.Sodišče pravno neutemeljeno polemizira, kakšen pravni interes tožnika je bil prizadet, ker je bil označen z nevtralnim in objektivno nežaljivim izrazom. Gre za napačno razlago pravice do popravka, saj se ta ne aktivira zgolj ob uporabi vrednostno negativnih in žaljivih izrazov v medijih. Tudi, če izraz "proticepilec" ni objektivno žaljiv, to ne pomeni, da se posameznik na etiketiranje s strani medija ne bi imel pravico odzvati s popravkom, ker se s tem pojmom v javnosti vzbuja vtis o stališčih in prepričanjih tako etiketiranega posameznika. Tožnik je v postopku trdil, da je imel izraz "proticepilec" v času in družbenih razmerah korona virusa posebno konotacijo in je pri ljudeh vzbujal različne asociacije in stališča, zato ima tožnik pravico, da se do takšnega etiketiranja opredeli. Med pravdnima strankama je nesporno dejstvo, da je bil tožnik v televizijskem prispevku etiketiran z oznako "proticepilec". Pri tem je irelevantno, ali je bila ta oznaka osrednja tema prispevka ali ne, in ali gre za nevtralen in nežaljiv izraz. Argumentacija sodišča bi medijem nedopustno omogočala neomejeno svobodo etiketiranja posameznikov, brez da bi ti lahko seznanili javnost s svojo stranjo in opozorili na nepravilnost uporabljene označbe. Sodišče je spregledalo, da žaljivost izraza "proticepilec" za uresničitev pravice do objave popravka ni niti pravno relevantno - dejstvo je, da se z etiketiranjem, ki je predmet družbenih polemik pri gledalcih vzbujajo določene asociacije. Pravice do popravka posamezniku omogoča, da opozori na neustreznost uporabe take etikete.

10.Sodišče se je v sodbi pravno neutemeljeno ukvarjalo z dejanskim vprašanjem, v katero definicijo "proticepilec" bi naj bilo mogoče uvrstiti tožnika in ugotovilo, da izraz "proticepilec" za tožnika ni neustrezen. Ali je tožnik "proticepilec" ali ni "proticepilec", je za pravico do popravka brezpredmetno in se sodišče s tem vprašanjem niti ne bi smelo ukvarjati. Sodišče je spregledalo opozorilo Vrhovnega sodišča iz sodbe II Ips 71/0215, da " se vprašanje resnice v okviru instituta pravice do popravka obravnava na povsem drugačni metodološki ravni. Gre za metodo, ki jo izraža latinski izrek (audiatur et altera pars). Tisti, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih, ima pravico, da se o spornem obvestilu izjavi na enakovrednem mestu. Vprašanje resničnosti se na tej točki z vidika pravice do popravka konča. Od tu dalje je na javnosti - avditoriju, da presoja, katero od obeh strani (oziroma koliko) ima prav. Prizadeti posameznik za uveljavljanje svoje ustavno zagotovljene pravice do popravka torej ni dolžan sodišču dokazati resničnosti svojih trditev iz popravka. Namen popravka je avditoriju predstaviti nasprotna dejstva, da si avditorij lahko sam oblikuje lastno stališče o obravnavani tematiki. Očitno je napačno stališče sodišča, da bi bilo v tej zadevi primarno zgolj golo zanikanje oznake "proticepilec" brez vsakršnih dodatnih navedb, ki bi naj bile odvečne, preobsežne, predolge in mimo prispevka iz oddaje. Zgolj zanikanje namreč ne vzpostavlja medijskega dialoga, avditoriju ne omogoča, da si oblikuje lastno stališče, niti s tem ni zadoščeno posameznikovemu interesu, da odreagira na medijsko etiketiranje. Če bi bilo splošno znano dejstvo, da je tožnik "proticepilec", takšna polemika ne bi bila potrebna.

11.Tožnik je v popravku navedel, da nasprotuje uporabljeni etiketi in pojasnil, da takšna oznaka ne ustreza njegovim prepričanjem in javnim izjavam. Gre za povsem jasno in nedvoumno oblikovano zanikanje oziroma nasprotovanje označbi v spornem prispevku. Pravdni stranki sta v postopku navajali, da izraz "proticepilec" označuje tisti "del družbe", ki nasprotuje ali ni naklonjen cepljenju nasploh, obveznemu cepljenju in drugim restriktivnim ukrepom države, da je bila oznaka "proticepilec" v prispevku uporabljena brezpogojno, označujoč tožnika za najbolj znanega slovenskega nasprotnika cepiv nasploh. Gre za med pravdnima strankama nesporno dejstvo, kar je opozorilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 4/2023. Ravno sledeč takemu razumevanju etikete "proticepilec", je tožnik v zahtevi za popravek ustrezno zanikal in dopolnjeval navedbe iz spornega prispevka.

12.Tožnik ni širil polemike izven polja pomena "proticepilec" kot mu očita sodišče. Sodišče je zavzelo stališče, da bi bil popravek ustrezen zgolj v primeru, če bi tožnik le zanikal, da je "proticepilec". Tako stališče je nevzdržno. Iz sodne prakse izhaja, da v večini primerov le golo zanikanje navedb v obvestilu ne zadostuje, ampak je treba v popravku navesti druga ali nasprotna dejstva in okoliščine s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.

13.Sodišče je v popravku pogrešalo določnejšo opredelitev cepiva v zvezi s katerim se je tožnik zavzemal za svobodno izbiro cepljenja. Zmotna je argumentacija sodišča, da bi moral tožnik v popravku določno navesti za katero cepivo gre, ali za cepivo Moderna, Pfizer, Astra Zenica, Jansen, rusko ali kitajsko cepivo. Sodišče spregleda, da ima vsako jezikovno sporočilo svoj časovni, zgodovinski, družbeni in drugi kontekst, zato se posamezni izrazi razumljivi upoštevaje navedeni kontekst. S tem, ko je tožnik v svojem popravku omenil, da se zavzema za prosto izbiro cepljenja z enim konkretnim cepivom, je avditoriju dal zadostne informacije, da si ustvari lastno sliko, in da je bilo avditoriju glede na kontekst popravka jasno in razumljivo, kaj je s tem mišljeno. V času popravka in glede na televizijski prispevek, v katerem se omenja obolenje dr. B. B. s korona virusom, je bilo popolnoma jasno, kaj je mišljeno z enim konkretnim cepivom.

14.Prav tako ne drži, da bi bil popravek vsebinsko kot po sami dolžini oziroma obsegu nesorazmerno daljši od obvestila. Sodišče pri tem očitno ni ločevalo med odklonilnima razlogoma po 2. in 6. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed. Tožnik je svoje stališče v popravku dal v najkrajši možni obliki. Tožnik se je najprej opredelil, kakšna je bila neutemeljena oznaka, nato se je izjavil, da taki oznaki nasprotuje in zakaj je temu tako ter kakšno je njegovo resnično mišljenje glede cepljenja. Za ta dejstva je uporabil pet vrstic besedila, toženec pa je za skopo obrazložitev pomena oznake "proticepilec" v odgovoru na tožbo potrebovala tri odstavke.

15.Etiketiranje posameznika z določeno oznako, kot je na primer "najbolj znani slovenski proticepilec" pri prejemniku sporočila sproži asociacije in povezave z določenimi pojmi in stališči. To je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 4/2023. Etiketa je lahko zelo kratka, pa vendar nosi kompleksno vsebinsko sporočilo. Prav zato se je zoper neupravičeno etiketiranje iz sporne oddaje težko braniti, saj se z uporabo kratkih označb pri naslovniku sporočila vzpodbujajo povezave s kompleksnimi vsebinami. Zato je po naravi stvari zanikanje neupravičene označbe nujno daljše kot označba sama. Ker je glede na okoliščine predmetne situacije tožnik zahteval objavo v najbolj strnjeni obliki, razlog za zavrnitev objave iz 6. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed ni podan.

16.Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

17.Pritožbeno sodišče se bo v nadaljnji obrazložitvi opredelilo do vseh navedb iz odgovora na pritožbo.

18.Pritožba je utemeljena.

19.V dosedanjih odločbah so sodišča prve in druge stopnje ter Vrhovno sodišče določno navedla materialnopravno podlago in se pri tem sklicevala na 26. in 31. člen ZMed ter na 39., 40. in 74. čl. Ustave, zato pritožbeno sodišče, da bi se izognilo ponavljanju znova ne povzema teh materialnopravnih določb. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 4/2023 predstavilo pravna izhodišča, enako sodišče prve stopnje (znova tudi) v izpodbijani sodbi, s tem, da dejanski kontekst spora med pravdnima strankama ni sporen, sporno je, ali je izkazan pravni interes tožnika za objavo popravka.

20.Tožnik je zatrjeval, da iz popravka izhaja, da nasprotuje, da se ga etiketira kot "proticepilca", da ta označba ne ustreza njegovim prepričanjem in javnim izjavam, da z objavo popravka jasno zanika navedbo ter primernost in resničnost te označbe, da v zahtevi v strnjeni obliki pojasnjuje, zakaj ta oznaka ni primerna in javnosti daje na razpolago objektivno preverljive podatke, iz katerih izhaja, da nikoli ni nasprotoval cepljenju na splošno in preventivnim zdravstvenim ukrepom, da se je zavzemal za pravico do svobodne izbire, ko gre za poseg v posameznikovo telo z enim konkretnim cepivom, in torej tudi ne v primeru ostalih oblik obveznega cepljenja, da je bil z označbo, da je "proticepilec" omalovaževan, da mu taka označba jemlje ugled in ga smeši, posebej glede na čas, ko je bila razglašena epidemija korona virusa, da upoštevaje vsebino prispevka v zvezi z okužbo dr. B. B. s korona virusom tik pred volitvami je mogoče zaključiti, da gre pri vključitvi tožnika in njegovih domnevnih prepričanj v prispevek zgolj za nekorektno in senzacionalistično poročanje novinarja, s tem, da je bil prispevek povezan s takratnimi volitvami.

21.Ni sporno, da se je slovenska družba polarizirala, na del (pol), ki podpira obvezno cepljenje in na drugi del (pol), ki nasprotuje obveznemu cepljenju, da izraza "cepilec" in "proticepilec" nista objektivno žaljiva, pa vendar med skrajnimi stališči zagovornikov in nasprotnikov cepljenja (oziroma med tema dvema poloma), obstaja vmesni prostor, ki ga zapolnjujejo stališča posameznikov, s katerimi se ti posamezniki bistveno vsebinsko odmaknejo od skrajnih stališč posameznega pola, kar terja pri etiketiranju teh posameznikov v javnosti - da pripadajo posameznemu polu - da se njihova vsebinsko drugačna stališča, določno predstavijo. V nasprotnem primeru je oznaka takega posameznika, da pripada posameznemu polu za javnost nepopolna, nepravilna in zavajajoča, ker ga brezpogojno uvršča v določen pol, neoziraje na njegova stališča, ki vsebinsko (v bistvenem) niso istovrstna stališčem tega pola. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 4/2023 pojasnilo, da beseda "proticepilec" ni enopomenska, kot to izhaja tudi iz trditev toženca, zato ji javnost (lahko) pripisuje različno vsebino, in da ima tožnik prav, da gre za etiketo, ki posameznika v hipu uvrsti v določen segment družbe ter s tem povzroči zgražanje njenega preostalega dela, kar velja tudi obratno.

22.Tožnik je bil v oddaji označen kot "najbolj znani proticepilec". Ta del prispevka je središče pravne presoje, znotraj katerega se ugotavlja, ali je bil s tako označbo prizadet zasebni interes tožnika, kakšen vtis si je ustvarila javnost glede stališč tožnika glede cepljenja ob ogledu oddaje, in znotraj tega okvira, ali obstaja interes javnosti, da se skozi nadaljnji dialog seznani s pogledom tožnika na označbo "proticepilec", kot to zahteva tožnik z objavo popravka. Za presojo pravovarstvenega zahtevka tožnika je namreč bistveno, kakšen vtis si je javnost ustvarila glede sporne označbe. Pritožbeno sodišče je v zvezi z vsebino zahteve za objavo popravka in njenim obsegom tudi presojalo, ali morda niso izpolnjeni pogoji za objavo popravka, ker zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi tožnik spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu (2. alineja prvega odstavka 31. člena ZMed) oziroma ker je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje, oziroma od dela obvestila, na katerega se neposredno nanaša (6. alineja prvega odstavka 31. člena ZMed), s tem, da je tehtalo, ali ob krajšem popravku ne obstajala nevarnost, da bi vsebinsko ostal na ravni golega zanikanja.

23.Popravek navaja dejstva, ki v bistveno drugačni luči, kot to velja za prispevek, javnosti predstavijo, kakšna so stališča tožnika v zvezi s cepljenjem. Tožnik v popravku zatrjuje, da ni nasprotoval cepljenju na splošno, temveč se je vselej zavzemal zgolj za sorazmernost ukrepov in spoštovanje človekovih pravic, v kar šteje tudi pravico do svobodne izbire, ko gre za poseg v naše telo s tem konkretnim cepivom. Vsebina popravka potrjuje pritožbene navedbe, da želi tožnik s popravkom popraviti percepcijo, ki si jo je ustvaril povprečni gledalec, da tožnik pripada delu družbe, ki nasprotuje ali ni naklonjen cepljenju nasploh. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina popravka daje povprečnemu gledalcu/avditoriju nujno potrebne informacije, ki so ob objavi prispevka izostale, na podlagi katerih bo gledalec/avditorij lahko ocenil (ne)utemeljenost informacije, ali tožnik pripada krogu, ki brezpogojno nasprotuje cepljenju in posledično (ne)utemeljenost informacije, da je tožnik označen kot "najbolj znan proticepilec". Nenazadnje je kot dodatne okoliščine treba upoštevati, da prispevek ni bil objavljen v času epidemije, temveč skoraj eno leto po tem, ko se je drugič razglašena epidemija iztekla, da je tožnik javno prepoznavna oseba, da je prispevek primarno povezan z dr. B. B. in z državnozborskimi volitvami, da je bil tožnik omenjen v povezavi z informacijo o okužbi dr. B. B. s koronavirusom po "kramljanju" s tožnikom.

24.Pritožbeno sodišče iz teh razlogov ne sprejema argumentov sodišča prve stopnje in posledično navedb toženca, ki jih je dal v postopku pred sodiščem prve stopnje in v odgovoru na pritožbo, in sicer, da navedbe v popravku, da se je tožnik vselej zavzemal zgolj za sorazmernost ukrepov in spoštovanje človekovih pravic, nimajo vsebinske povezave s prispevkom, da se nanašajo na nekaj, kar ni bilo objavljeno niti ni bil del prispevka, da tožniku ni bilo očitano, da se je zavzemal za nespoštovanje človekovih pravic, da popravek prekomerno posega v pravico medija, da tožnik želi oglaševati s popravkom lastna stališča, ki niso predmet pravice do popravka glede na novinarski prispevek. V teh navedbah toženca oziroma razlogih sodišča prve stopnje je spregledano, da ima uporabljena označba "proticepilec" več pomenov, enako niso pravilna stališča toženca, da je izraz povsem nevtralen, ker etiketa "proticepilec" posameznika v hipu uvrsti v določen segment družbe ter s tem povzroči grajanje njenega preostalega dela.

s tem, da tožnik navaja vsebinske razloge, zaradi katerih želi predstaviti s popravkom svoj pogled na oznako "proticepilec" in pri tem navaja dejstva, zaradi katerih ga ni mogoče enoznačno uvrstiti v krog "proticepilcev". Tožnik v popravku navaja dejstva, ki so odločilnega pomena za celovito informiranost gledalcev v zvezi z oznako tožnika kot "proticepilca" oziroma ki omogočajo vrednotenje tega pojma v povezavi s tožnikom. S tem je izkazan zasebni interes tožnika in interes javnosti, da se seznani s stališči tožnika, da bi lahko ovrednotila sporno oznako, ki je bila dana glede tožnik v prispevku.

25.Tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da ima posameznik pravico do pravnega varstva pred napačno informacijo ali asociacijo, kadar je prizadetost interesa izkazana, prav ta dejstva pa so v konkretnem primeru izkazana. Pritožbeno sodišče načeloma pritrjuje sodišču prve stopnje, da posameznik ne more biti prizadet že s samo uvrstitvijo v mnenjsko skupino, če ji po prevladujočih merilih in ocenah dejansko pripada, vendar tožnik z popravkom zatrjuje, da so njegova stališča bistveno drugačna od stališč, ki jih zagovarjajo "proticepilci" nasploh, oziroma kot javnost sprejema pojem "proticepilec". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj dodatna dejstva iz popravka, kjer so kratko in celovito predstavljena stališča tožnika v zvezi s cepljenjem, šele omogočajo javnosti, da lahko celovito tehta in vrednoti (ne)utemeljenost sporne oznake za tožnika. Ni moč tudi pritrditi argumentom sodišča prve stopnje, da beseda "proticepilec" ni več enopomenska, ker so med "antivakserje" med drugim uvrščeni ne le posamezniki, ki so cepljenju nasprotovali, marveč tudi ljudje, ki cepljenju niso nasprotovali, so pa nasprotovali drugim preventivnim ukrepom za zajezitev in ublažitev epidemije. Nobenega dvoma ni, da bi bili taki posamezniki, ob enaki oznaki, kot je bil označen tožnik v sporni oddaji, deležni enakega sodnega varstva kot tožnik.

26.Irelevantno je dejstvo, da tožnik v popravku, kjer je navedel, da nasprotuje prisilnemu cepljenju z enim konkretnim cepivom, ni navedel, za katero cepivo gre. Protispisne pa so ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni dal ustrezne trditvene podlage, saj je v trditvah predstavil vsebino popravka, skozi katero je utemeljeval pravni interes, da javnosti predstavi svoj pogled na oznako "proticepilec". Zgolj dodatno je tožnik zatrjeval, da je prispevek pri povprečnemu gledalcu lahko ustvaril vtis povezanosti tožnika in njegovega proticepilskega prepričanja z okužbo dr. B. B. Posledično je zmota ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik s popravkom skuša doseči pravico do dostopa do medija, preko katerega bi oglaševal svoja stališča.

27.Prav tako ni izkazana nesorazmernost v dolžini prispevka. Konkretne okoliščine obravnavane zadeve niso takšne, da bi za varstvo tožnikovih pravic zadoščalo že golo zanikanje navedb v objavljenem besedilu. Objavljeni prispevek sicer ne temelji na visoko konkretiziranih in natančnih podatkih, pa vendar so dejstva, ki jih navaja tožnik v popravku nujno potrebna, da se javnosti predstavijo dejstva, ki so nujno potrebna, da si bo lahko izoblikovala lastno stališče. Materialnopravno zmotni so tudi razlogi sodišča prve stopnje, da vsaka velika televizija, ki ima osrednjo informativno oddajo, v kateri se pričakujejo kratke in zgoščene informacije, ne more v teh oddajah brati popravkov.

28.Prispevek z izjavo tožnika z dne 18. 7. 2023 objavljen v oddaji .... in na spletnem portalu www.... ne predstavlja izpolnitve zahtevka, ki ga uveljavlja tožnik v tem postopku, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Prispevek ne vsebuje oznake, da gre za popravek, nima oznake, da gre za "prikaz nasprotnih dejstev", ni navedbe, na katero oddajo se nanaša, kot to določa tretji odstavek 27. člena ZMed.

Sklepne ugotovitve

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik dokazal, da je sporni prispevek posegel v njegovo zasebno sfero, kar mu daje upravičenje, da predstavi javnosti svoj pogled glede sporne oznake in hkrati javnosti omogoči, da sliši drugo stran in si na podlagi teh informacij sama ustvari svoje mnenje, s tem, da niso bili dokazani odklonilni razlogi iz 31. člena ZMed. Glede na oznako tožnika v prispevku ni nobenega dvoma, da je bil z objavo prispevka, prizadet njegov interes, kar mu daje upravičenje, da s popravkom opozori na neustreznost take etikete. V popravku ne gre za golo zanikanje, ker bi bil v takem primeru izvotlen pravni interes, ki ga zasleduje tožnik - podana so dejstva, s katerimi se v drugačni luči predstavljajo stališča tožnika povezana s cepljenjem, kot si je to lahko ustvarila javnost na podlagi sporne oznake, s tem pa je izkazan tudi javni interes.

Odločitev pritožbenega sodišča

30.Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, tožencu pa naložilo, da tožniku povrne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, o katerih bo odločalo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

31.ZPP v prvem odstavku 355. člena pritožbenemu sodišču nalaga, da mora v tam navedenih primerih napake in pomanjkljivosti pri ugotavljanju pravno pomembnih dejstev v sodbi sodišča prve stopnje praviloma popraviti in dopolniti samo, sodbo sodišča prve stopnje pa lahko razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje le, če oceni, da glede na naravo stvari in okoliščine primera tega ne more storiti samo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med pravdnima strankama ni sporno dejansko stanje, marveč uporaba materialnega prava, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, pravdni stranki pa tega dejstva v pritožbenem postopku ne izpodbijata, da je Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 4/2023 predstavilo temeljna materialnopravna izhodišča, ki so izostala pri vrednotenju (ne)utemeljenosti pravovarstvenega zahtevka tožnika v prvem sojenju, da sta se pravdni stranki do teh stališč v postopku opredelili, zato spremenjena sodba sodišča prve stopnje za toženca ne more predstavljati sodbe presenečenja in ne posega v njegovo ustavno pravico do pritožbe.

Glede stroškov pritožbenega postopka

32.Tožnik je v pritožbenem postopku uspel, zato mu mora toženec povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 288,66 EUR v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku so bili priznani pritožbeni stroški - za pritožbo 150,00 EUR za materialne stroške 3,00 EUR, za DDV 33,66, za sodno takso 102,00 EUR - skupaj 288,66 EUR.

-------------------------------

1Pritožba se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 737/2007.

2Pritožba se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 196/2005.

3Pritožba se sklicuje na sodbo VSL II Cp 604/2017.

4Podrobneje glej povzete navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo v 17. tč. (ter v tej zvezi 16. in 17. op.) sklepa II Ips 4/2023 VS RS.

5Kot ugotavlja VS RS v sklepu II Ips 4/2023.

6Ob tem je treba upoštevati, da je bila sporna oznaka dana v zvezi z okužbo dr. B. B. s korona virusom, in da prispevek ne problematizira (ne)primernost posameznih cepiv v zvezi s korona virusom.

7Primerjaj - VS RS II Ips 231/2018.

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.