Jedro

Četudi pri ugotavljanju pokojninske osnove niso bili upoštevani vsi dohodki, od katerih so bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, tožnik ne more doseči ponovne odmere pokojnine, o kateri je bilo odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo. V tem primeru tudi toženec ni zavezan, da obnovi postopek po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 16. 4. 2010 in da se zadeva vrne tožencu v ponovno odločanje, ki je dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti te odločbe ponovno odločiti o pritožbi tožeče stranke. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmotno stališče naslovnega sodišča, da je vlogo z dne 22. 9. 2009 potrebno obravnavati kot zahtevo za ponovno odmero pokojnine po 180. in 181. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Že iz naslova vloge jasno izhaja, da se vloga nanaša na pretekle dogodke. Torej ne na dogodke, ki bi nastopili po izdaji odločbe o odmeri pokojnine z dne 18. 7. 2006, iz katere je razvidno, da pri izračunu pokojninske osnove niso bila upoštevana vsa plačila prispevkov, davkov in s tem tudi ne vsi dohodki. Ponovno poudarja, da uveljavlja nepravilnost izdane odločbe, saj je odločba izdana na podlagi nepravilnih podatkov. Prilaga fotokopijo obrazcev M-4/M-8 in položnic virmanskih nalogov za prenos o plačanih prispevkih in davkih za leto 1995, 1996 in 1997, v katerih so navedeni neupoštevani zneski. S tem je tožnik navedel, s katerimi dokazili izkazuje svoje navedbe in s čem torej dokazuje, da je pri izdaji odločbe z dne 18. 7. 2006 prišlo do kršitve pozitivne zakonodaje. Naslovno sodišče je zavzelo stališče, da je potrebno vlogo pritožnika obravnavati kakor zahtevo za ponovno odmero pokojnine. Ker se pritožnik v vlogi z dne 22. 9. 2009 ne sklicuje na ponoven vstop v zavarovanje, hkrati pa iz vloge ne izhaja, da bi zahteval ponovno odmero pokojnine na podlagi že poznanih in kasneje nastalih podatkov o pravicah iz pokojninskega zavarovanja, te vloge z dne 22. 9. 2009 nikakor in po nobeni razlagi ni mogoče tolmačiti kot zahtevo za ponovno odmero pokojnine po 180. členu ZPIZ-1. Očita tožencu, da bi moral postopati skladno z določbo 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/2000 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) in vztraja, da vloga z dne 22. 9. 2009 predstavlja zahtevo za obnovo postopka. V vlogi z dne 22. 9. 2009 je izkazal verjetnost, da je bila odločba toženca z dne 18. 7. 2006 izdana na podlagi obnovitvenega razloga po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Hkrati je pritožnik s predloženimi dokazi ta dejstva tudi izkazal in sicer s standardom gotovosti. Nenazadnje med pravdnima strankama sploh ni sporno, da je bila odločba z dne 18. 7. 2006 izdana na podlagi nepravilnih podatkov. Nadalje navaja, da je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral toženec vlogo z dne 22. 9. 2009 zavreči, nepravilno. Ni mogoče slediti razlagi naslovnega sodišča, da je potrebno zahtevo za obnovo postopka zavreči že zaradi tega, ker je bilo v zvezi s to isto odločbo toženca z dne 18. 7. 2006, že vloženo izredno pravno sredstvo. Bistvo je namreč v tem, da je pritožnik v vmesnem času dne 10. 9. 2009 pridobil nove podatke in sicer kopije obrazcev M-4/M-8 in položnic ... o plačanih prispevkih in davkih iz plač za leto 1995, 1996 in 1997. Šele dne 10. 9. 2009 je pritožnik pridobil podatke o dodatno plačanih prispevkih in šele tedaj je izvedel za obstoj obnovitvenega razloga po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Naslovno sodišče se v izpodbijani sodbi neutemeljeno opira na judikat Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011. Navedena odločba po njegovem mnenju sploh ni uporabljiva za konkreten primer. V času odmere pokojnine namreč še ni bilo znano dejstvo, da je bil dodatno plačan prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ker je tožnik uspel v delovnem sporu zoper svojega delodajalca. Podani so torej pogoji za spremembo pravnomočne odločbe o odmeri pokojnine z dne 18. 7. 2006. Nadalje navaja, da je ob obstoječi situaciji toženec neupravičeno obogaten, saj je prejel nekaj zaradi česar bi moral tožniku plačevati višjo pokojnino, pa tega dejansko ne plačuje. Nadalje pritožba navaja, da se naslovno sodišče v izpodbijani odločbi ni opredelilo do vseh bistvenih in odločilnih tožbenih navedb. Pritožnik je na primer izpostavil dejstvo, da bi moral toženec po določbi prvega odstavka 261. člena v zvezi s 7. členom ZUP sam po uradni dolžnosti začeti obnovo postopka odmere pokojnine in to že dne 20. 2. 2007, ko je od delodajalca prejel obvestilo o plačilu prispevkov za obvezno pokojninsko zavarovanje na podlagi dodatnega obračuna plač po sodbi delovnega sodišča, najkasneje pa dne 23. 9. 2009, po prejemu utemeljene zahteve pritožnika. Meni, da je izpodbijana odločba v celoti nezakonita in nepravilna, da je sodišče prve stopnje s tem absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Poudarja, da je odločba toženca o odmeri pokojnine z dne 18. 7. 2006 nezakonita, saj ne upošteva vseh vplačil prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki jih je za pritožnika izvedel njegov delodajalec. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

V tem postopku sta predmet presoje odločbi toženca št. ... z dne 16. 4. 2010 ter št. ... z dne 15. 1. 2010, s katero je odločil, da se tožnikova zahteva z dne 23. 9. 2009 za novo odmero starostne pokojnine zavrne.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 23. 9. 2009 pri tožencu vložil zahtevo, da se upošteva dokaze o vseh plačanih prispevkih in davkih za odmero pokojnine za leta 1995, 1996 in 1997. V tej vlogi je navedel, da je iz odločbe z dne 18. 7. 2006 razvidno, da pri izračunu pokojninske osnove niso bila upoštevana vsa plačila prispevkov, davkov in s tem tudi ne vsi dohodki. Priložil je fotokopije obrazcev M-4/M-8 in virmanskih nalogov za prenos o plačanih prispevkih in davkih za navedena leta, v katerih so navedeni neupoštevani zneski. Nadalje je še navedel, da je skladno s sodno prakso o novem zahtevku dopustno odločati, saj o vštetju tega dela plače še ni bilo pravnomočno odločeno. Prav slednje sklicevanje tožnika, da je o novem zahtevku dopustno odločati, potrjuje pravilnost postopanja sodišča prve stopnje in pred tem toženca. Takšno zahtevo je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno obravnavalo kot nov zahtevek in ne kot predlog za obnovo postopka, čeprav je tožnik priložil fotokopije obrazcev M-4/M-8 in virmanskih nalogov za prenos o plačanih prispevkih in davkih za navedena leta.

V celoti sicer drži, da tožnik ni uveljavljal nove odmere pokojnine na podlagi 180. člena ali 181. člena ZPIZ-1 in se tudi ni skliceval na ponoven vstop v zavarovanje. Pravne podlage, na kateri je uveljavljal, da se upošteva dokaze o vseh plačanih prispevkih in davkih za odmero pokojnine za leta 1995, 1996 in 1997, namreč tožnik ni bil dolžan navesti in tudi če bi jo navedel, sodišče nanjo (in enako toženec) ne bi bilo vezano.

Tožnik brez podlage neutemeljeno vztraja, da je njegovo vlogo z dne 22. 9. 2009 potrebno obravnavati kot predlog za obnovo postopka. Tudi sicer kolikor bi šlo za predlog za obnovo postopka (in bi to jasno izhajalo iz tožnikove vloge), bi takšen predlog toženec moral že iz tega razloga, ker je bilo o predlogu za obnovo postopka končanega s prvostopno odločbo št. ... z dne 28. 7. 2006, že pravnomočno razsojeno, zavreči. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede obnove postopka izhaja, da je bila tožniku z odločbo toženca št. … z dne 28. 7. 2006 priznana pravica do starostne pokojnine od 3. 7. 2006 dalje. Dne 6. 3. 2007 je tožnik na toženca naslovil zahtevo za obnovo postopka za odmero pokojnine. Prvostopni organ toženca je z začasno odločbo z dne 12. 4. 2007 tožniku na novo odmeril pokojnino ter z njo nadomestil odločbo z dne 28. 7. 2006. Drugostopni organ pa je z dokončno odločbo z dne 18. 6. 2007 tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo zavrnil in v reviziji odpravil začasno odločbo z dne 22. 4. 2007 in zavrnil predlog za obnovo postopka ter odločil, da se starostna pokojnina še nadalje izplačuje po odločbi z dne 18. 7. 2006, ter da se že izplačani zneski starostne pokojnine do 30. 6. 2007 ne poračunajo. Zoper to dokončno odločbo je tožnik vložil tožbo na naslovno sodišče, s katero je s sodbo opr. št. Ps 1749/2007 z dne 13. 6. 2008 zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da se razveljavi oziroma spremeni dokončna odločba toženca z dne 18. 6. 2007 tako, da se mu prizna pravica do ponovne odmere starostne pokojnine, upoštevaje pravilno izračunano pokojninsko osnovo oziroma višino plač za leta 1995, 1996 in 1997 ter da se pri odmeri višini pokojnine upošteva 16 letno mesečno povprečje plač in da mu je toženec dolžan izplačati razliko med višino starostne pokojnine, ki jo je prejemal na podlagi odločbe z dne 18. 7. 2006 in na novo odmerjene pokojnine. V citirani sodbi je sodišče menilo, da tožnik ne more predlagati obnove postopka, saj bi lahko že v prejšnjem postopku navedel vse okoliščine, zaradi katerih je predlagal obnovo postopka z vlogo z dne 6. 3. 2007. Tožnik se je zoper navedeno sodbo naslovnega sodišča pritožil, Višje delovno in socialno sodišče pa je s sodbo opr. št. Psp 568/2008 z dne 4. 6. 2009 tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno pri odločitvi glede zahteve za novo odmero pokojnine sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011. V navedeni zadevi se je Vrhovno sodišče RS postavilo na stališče, da ponovna odmera pokojnine, ker pri prvotni sedaj pravnomočni odločbi zneski, ki se sedaj uveljavljajo, niso bili priznani, ni možna. V citirani sodbi in v večih identičnih zadevah je poudarilo, da če je toženec pokojninsko osnovo izračunal v nasprotju z določbami o oblikovanju pokojninske osnove, brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, da je toženec odmeril pokojnino napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri, pa je nezakonita. O odpravi nezakonitih odločb je namenjen sistem pravnih sredstev. V zvezi z novo odmero pokojnine se je Vrhovno sodišče RS oprlo na določbo 180. člena ZPIZ-1, po kateri je predvidena ponovna odmera pokojnine le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe, zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje in da celo v primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 določeno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ZPIZ-1 ne daje podlage za novo odmero starostne pokojnine v določbah 180. člena in 181. člena zakona, niti nima ZPIZ-1 drugih določb, na podlagi katerih bi bila nova odmera v takšnih primerih, kot je tožnikov, možna. Na samo odločitev v ničemer ne vpliva dejstvo, da se tožnikova vloga nanaša na pretekle dogodke, kot navaja pritožba. V ničemer pa ne vpliva na samo odločitev tudi dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb, da bi toženec moral sam po uradni dolžnosti obnoviti postopek. Tudi sicer so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, saj ZPIZ-1 niti ZUP ne zavezuje toženca, da bi moral v takšnih primerih obnoviti postopek po uradni dolžnosti, niti določbe 7. člena ZUP ni mogoče razumeti tako, kot navaja pritožba.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.