Jedro

Pravilno je bilo presojeno, da je tožnik navajal kontradiktorne izjave glede svojih osebnih podatkov ter v prošnji za azil navedel tudi drugačne razloge, kot jih je navajal na zaslišanju z dne 11.9.2007. Tožena stranka je zaradi navedenega utemeljeno dvomila v resničnost njegovih izjav in jih zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogla sprejeti za verodostojne.

Izrek

Pritožba zoper izpodbijano sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 26.9.2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno, na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil).

Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstaja razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene po zgoraj navedenih določbah ZAzil. Gre za razlog namernega zavajanja in zlorabe postopka, ki se kaže v lažni predstavitvi razlogov, na katere se prosilec sklicuje. Tožnik je ob vložitvi prošnje za azil podal drugačne osebne podatke in podatke o imenu svojih staršev, kakor v policijskem postopku. Na zaslišanju z dne 11.9.2007 je bil tožnik z ugotovitvami tožene stranke seznanjen in je imel možnost, da nejasnosti in kontradiktornosti pojasni, česar pa ni storil. Upravno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je tožnika tudi v pospešenem postopku lahko zaslišala, saj je šele na podlagi uradnega zaznamka Policijske postaje M. z dne 26.1.2007 ugotovila, da tožnik podaja različne osebne podatke in podatke o svojih starših. Tudi v primeru, da je tožnik v Nemčiji navedel neresnične podatke glede svojega imena in datuma rojstva ter kdo sta njegova starša, za takšno ravnanje ni bilo potrebe ob podaji prošnje za azil. Ob jasnem opozorilu na zaupnost njegove izjave sodišče ne more slediti tožnikovim razlogom za zamolčanje resničnih podatkov. Tožena stranka pa je tudi pravilno ugotovila, da je tožnik v prošnji za azil navedel drugačne razloge za vložitev prošnje kot jih je navedel na zaslišanju dne 11.9.2007. Iz podatkov spisa izhaja, da je ob podaji prošnje navedel, da vlaga prošnjo iz razloga, ker hoče njegov oče ubiti njegovo mater, na zaslišanju pa je dejal, da se boji G.A., da bi ga ubil, ker meni, da je on oče otroka njegove noseče hčere. Tožena stranka je zato utemeljeno dvomila v resničnost izjav tožnika, saj je njegova izjava o okoliščinah oziroma dogodkih, ki so pomembni za odločitev neskladna in nelogična. Kot zmoten zavrača tožnikov tožbeni ugovor, ki se nanaša na nezakonito uporabo pojma "splošne verodostojnosti" s strani tožene stranke. Pojem "splošna verodostojnost" je zajet v določilu 2. odstavka 1. člena ZAzil v zvezi z določilom 4. člena Direktive št. 2004/83/EC, kjer določilo 4 (5.) člena Direktive izrecno opredeljuje pojem verodostojnosti prosilca za azil. Z dnem objave postane Direktiva del notranjega prava države članice, s pretekom roka za nacionalno implementacijo pa postanejo tiste njene določbe, ki so tega sposobne, tudi neposredno uporabljive.

V pritožbi tožnik obširno ponavlja tožbene ugovore, ker meni, da upravno sodišče nanje ni odgovorilo. Odgovorilo je le na ugovor o neposredni uporabi Direktive glede pojma "splošne verodostojnosti" prosilca, vendar še to napačno. Glede neposredne uporabe Direktive se sklicuje na argumentacijo iz vložene pritožbe v zadevi A.K. (opr. št. I Up 735/2007). Na tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka preveriti tudi obstoj zatrjevanih razlogov za subsidiarno zaščito, je upravno sodišče odgovorijo zgolj formalno, po vsebini pa se je vprašanju izognilo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavanem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in se pri tem oprla na določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena, v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Po določbi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju, ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea).

Pravilna je presoja upravnega sodišča, da je tožena stranka utemeljeno odločala v pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Glede na dejansko stanje, ki ga je tožena stranka pravilno ugotovila in ga je v izpodbijani sodbi povzelo tudi upravno sodišče, so bili tudi po presoji vrhovnega sodišča izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za azil na podlagi zgoraj navedenih določb ZAzil. Pravilna je presoja upravnega sodišča in tožene stranke o tem, da je tožnik lažno predstavil svoje razloge, zakaj v Republiki Sloveniji prosi za azil in je tako zavajal in zlorabljal postopek. Pravilno je bilo namreč presojeno, da je tožnik navajal kontradiktorne izjave glede svojih osebnih podatkov, ter v prošnji za azil navedel tudi drugačne razloge, kot jih je navajal na zaslišanju z dne 11.9.2007. Tožena stranka je zaradi navedenega utemeljeno dvomila v resničnost njegovih izjav, in jih zato tudi po presoji vrhovnega sodišča ni mogla sprejeti za verodostojne. S tem, ko je neposredno uporabila pojem "splošne verodostojnosti" iz Direktive, tožena stranka ni zagrešila kršitve materialne zakonodaje. Vrhovno sodišče se strinja z ugotovitvijo upravnega sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da postane Direktiva z dnem objave del notranjega prava članice, s potekom roka za nacionalno implementacijo pa postanejo tiste njene določbe, ki so tega sposobne, tudi neposredno uporabljive.

Vrhovno sodišče zavrača pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki naj bi jo upravno sodišče storilo s tem, da naj se ne bi opredelilo do vseh tožbenih ugovorov. Ni obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali očitno neutemeljene. Pri tem tudi ni nujno, da je opredelitev do navedbe stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Prav tako prvostopno sodišče ni dolžno ponavljati materialnopravnih razlogov za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev tožene stranke dovolj izčrpna in popolna. S tem, ko je upravno sodišče ocenilo odločitev tožene stranke kot pravilno in zakonito, je pritrdilo tudi njenim ugotovitvam in pojasnilom.

Neutemeljen je ugovor, ki ga tožnik ponavlja tudi v pritožbi, da bi morala tožena stranka preveriti obstoj zatrjevanih razlogov za podelitev subsidiarne zaščite. Na ta ugovor je odgovorilo že upravno sodišče v izpodbijani sodbi. Ker je bilo ugotovljeno, da obstoja razlog za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene, toženi stranki ni bilo treba ugotavljati izpolnjevanja pogojev za priznanje azila iz 2. oziroma 3. odstavka 1. člena ZAzil. Sicer pa vrhovno sodišče pripominja, da tožnik niti ni navedel konkretnih razlogov za podelitev subsidiarne zaščite. Kot je razvidno iz zapisnika z dne 11.9.2007, je tožnikov pooblaščenec ob zaslišanju tožnika, navajal zgolj pavšalne trditve glede diskriminacije Romov na Kosovu, ki pa niso bile podprte z nobenimi dokazi.

Ker po presoji vrhovnega sodišča niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1.