Jedro

Tožnik je v azilnem postopku navajal različne osebne podatke in podatke o svojih starših. S kontradiktornimi izjavami, ki ji ni ustrezno pojasnil, je vnesel dvom v resničnost vseh svojih navedb. Zato je utemeljen očitek tožene stranke, da tožnik postopek zlorablja.

Izrek

1. Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje se ugodi. 2. Tožba se zavrne. 3. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se kot očitno neutemeljena zavrne prošnja prosilca za azil, ki trdi, da je A.A., rojen 1982 v kraju A, Srbija in po lastni izjavi brez državljanstva ter odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. V prošnji za azil je navedel, da je A.A., rojen 1982 v kraju A. Kosovo je zapustil zaradi vojne, ko je bil star 17 let. V Sloveniji, v B. je živel 7 let z družino, imel je le nek papir za primer, če bi ga ustavila policija. Dne 20. 6. 2006 je v C. zaprosil za azil zaradi težav z očetom. Svetovali so mu, naj se vrne v Slovenijo, kjer ima vse papirje. V Republiki Sloveniji je zaprosil za azil, ker nima kam iti, ker je hotel oče ubiti njegovo mamo, ker ga je le-ta zapustila. Na podlagi uradnega zaznamke Policijske postaje Č. z dne 26. 1. 2007 ugotavlja, da je prosilec dne 26. 1. 2007 storil kaznivo dejanje. V policijskem postopku je prosilec A.A. navedel druge osebne podatke kot v prošnji za azil, in sicer, da je njegovo ime B.B., da je rojen 15. 2. 1989 v kraju A., da je brez državljanstva, njegova starša sta C.C. in Č.Č., zakonita zastopnica pa D.D. Tožena stranka je tožnika 11. 9. 2007 zaslišala, ker je bilo na podlagi prošnje za azil in uradnega zaznamka Policijske postaje Č. nejasno, katero je osebno ime prosilca in v kakšni povezavi je s prosilko D.D. Na zaslišanju ga je soočila z dejstvi, da je v prošnji za azil navedel osebno ime A.A. in datum rojstva 26. 5. 1982, iz uradnega zaznamka Policijske postaje Č. pa izhaja, da je navedel osebno ime B.B. z datumom rojstva 15. 2. 1989. Predočila mu je tudi, da je na sodišču v D. ponovno dejal, da je njegovo osebno A.A. Na zaslišanju je prosilec izjavil, da je njegovo pravo ime B.B. in da je rojen 15. 2. 1989. Na poziv, naj pojasni, zakaj je pri podaji prošnje za azil navajal lažne podatke, je povedal, da je poleti 2006 moral zbežati v B., zbežal je skupaj z D.D., njeno nosečo hčerko E.E. in F.F. ter sinom G.G.. E.E. je bila noseča, njen oče H.H. pa je bil prepričan, da je otrok njegov. Zaradi tega je hotel ubiti D.D. in E.E., grozil pa je tudi njemu. V B. se je predstavil kot A.A., kot sin D.D., saj je A.A. skupaj s svojo družino že bival v B. 10 let, sam pa v B. še ni bil, zato se je bal, da jih bodo v B., če bodo vedeli, da ni njihov družinski član, ločili. Iz B. so ga decembra 2006 vrnili v Slovenijo pod imenom A.A., zato je pri podaji vloge za azil to ime tudi navedel. Povedal je tudi, da se v Č. ne upa vrniti zaradi H.H., nekajkrat je obiskal svojo sestro I.I., ki živi v Č., tam je srečal tudi svojega pravega očeta, H.H. pa mu je grozil in če bi ga videl, bi ga tudi ustrelil. Fizično ga ni nikoli maltretiral. Pooblaščenec tožnika, ki je bil na zaslišanju prisoten, je izjavil, da si je oče prosilca v Sloveniji uredil svoj status in morda tudi že njegova mama in preostali otroci, prosilec pa ne, ker je bil prisiljen pobegniti v B. Po mnenju pooblaščenca preganjanje, ki ga navaja prosilec, ne more biti razlog za podelitev azila, ker pa ne pomeni, da ne izpolnjuje pogojev za podelitev subsidiarne zaščite pred preganjanjem in poniževalnem ravnanju na Kosovu, kamor bi bil vrnjen, ker v Sloveniji nima urejenega statusa. Iz znanih poročil UNHCR izhaja, da so Romi na Kosovu izpostavljeni hudi diskriminaciji, ki je že prešla v preganjanje, zaradi česar UNHCR šteje Rome na Kosovu med tiste, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Stanje, ki prosilcu povzroča utemeljen strah pred preganjanjem je na Kosovu nastalo šele po tem, ko je kot otrok leta 1998 zapustil Kosovo, ki je bilo takrat še pod srbsko kontrolo.

Tožena stranka v nadaljevanju citira določbe Zakona o azilu (ZAzil; Uradni list RS, št. 51/06-UPB in 134/06 - odločba US), na katere je oprla svojo odločitev, v svoji obrazložitvi se sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Glede dejstva, da je tožnika zaslišala, tožena stranka podarja, da v skladu s 3. odstavkom 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) stranke ni potrebno zaslišati, vendar to ne pomeni, da v skrajšanem ugotovitvenem postopku stranke ne more zaslišati, če organ meni, da je to potrebno. Tretji odstavek 144. člena ZUP pristojnemu organu zgolj odvzame dolžnost zaslišanja stranke, ki izhaja iz 9. člena ZUP. V obravnavanem primeru pa je tožena stranka zaslišanje izvedla izključno zaradi tega, ker je bilo na podlagi prošnje za azil in uradnega zaznamka policijske postaje nejasno, katero je osebno ime prosilca in v kakšni povezavi je s prosilko za azil D.D. Tožena stranka ugotavlja, da je prosilec v vlogi 15. 12. 2006 in na zaslišanju dne 11. 9. 2007 podal izrazito različne in kontradiktorne izjave o tem, kakšni so njegovi osebni podatki, rojstni podatki, kdo so njegovi starši in zakaj je zaprosil za azil. Poudarja, da je bil pred podajo prošnje za azil in tudi kasneje v postopku poučen o svojih pravicah in dolžnostih, ki jih ima v Sloveniji kot prosilec za azil. V jeziku, za katerega je navedel, da ga razume, mu je bilo jasno razloženo, da mora v postopku govoriti resnico in sam predstaviti vsa dejstva, ki so pomembna za odločanje v azilnem postopku. Pri tem se tožena stranka sklicuje tudi na točko 204 Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, kjer je določeno, da morajo biti prosilčeve izjave verodostojne in ne smejo biti v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Zgodba, ki jo prosilec v postopku navaja in zatrjuje, da je resnična, pa je v mnogih elementih v nasprotju sama s seboj, zato je ni mogoče sprejeti za verodostojno. Pri tem tožena stranka opira odločitev tudi na Direktivo Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito in o vsebini te zaščite (Direktiva; Uradni list EU, št. I 304/12/2004 z dne 30. 9. 2004), kjer je v 5. točki 4. odstavka alinee določeno, da ima prosilec dolžnost, da poda dokaze, ki govorijo v prid njegove zahteve po priznanju mednarodne zaščite, če pa listinskih in drugih dokazov za svoje trditve nima, pa morajo biti izpolnjeni nekateri drugi pogoji - med drugim mora biti nesporno dokazana splošna verodostojnost prosilca. V obravnavanem primeru pa tožena stranka ugotavlja, da prosilec v postopku splošne verodostojnosti ni dokazal. Navedeno po oceni tožene stranke zadošča za utemeljen sklep, da je lažno predstavil svoje razloge, zakaj v Sloveniji prosi za azil in je tako zavajal in zlorabljal postopek. S tem pa so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene. Zato ni posebno ugotavljala pogoje za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, temveč samo obstoj razlogov očitne neutemeljenosti, ki so v zakonu taksativno našteti. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil je odločila, da mora prosilec nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti državo.

Tožnik je dne 25. 10. 2007 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in tožbo. V predlogu navaja, da je njegov pooblaščenec odločbo sicer prejel dne 16. 10. 2007, vendar je dne 18. 10. 2007 zbolel, zato je odločbo tožene stranke prejel šele 24. 10. 2007. Tožbe zato pred tem datumom ni mogel vložiti, niti ni imel dovolj časa, da bi za vložitev pooblastil nekoga drugega. V dokaz o bolezni pooblaščenca prilaga zdravniško potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela za čas od 18. do 24. 10. 2007. Hkrati je vložil tudi tožbo v kateri navaja, da zavrnitev prošnje v pospešenem postopku ob sklicevanju na zatrjevano lažno predstavitev razlogov ne odvezuje tožene stranke od dolžnosti, da preveri obstoj zatrjevanih razlogov za subsidiarno zaščito. Tudi v primeru, če bi tožnik res predstavljal lažne razloge, bi bilo v očitnem nasprotju s temeljnim načelom Ženevske konvencije o nevračanju, če bi se prosilca, ki bi res predstavil povsem lažne razloge za azil, vrnilo v matično državo, čeprav bi že v prošnji sam ali po pooblaščencu navedel razloge za podelitev subsidiarne zaščite. Tožena stranka se v odločbi do izrecno navedenih razlogov za subsidiarno zaščito ni opredelila. Tudi v primeru, če bi sodišče Ženevsko konvencijo razumelo in interpretiralo tako kot je v tem primeru storila tožena stranka, kar po mnenju tožnika ne bi bilo pravilno, predlaga, da je v tem primeru treba šteti tako zakonsko ureditev pospešenega postopka za neskladno z ustavo in mednarodnimi konvencijami. Zato sodišču predlaga, da postopek prekine in sproži postopek za oceno skladnosti tako razumljene zakonske ureditve pospešenega postopka z ustavo in Ženevsko konvencijo. Meni tudi, da je sama zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene zaradi domnevno lažne predstavitve razlogov neutemeljena in nesklepčna. Tožena stranka je le navedla, da dvomi v resničnost prosilčevih izjav in zato sklepa, da lažno predstavlja svoje razloge. Sodna praksa pa je že večkrat jasno opozorila, da morajo biti taki sklepi utemeljeni s stopnjo gotovosti, ki izključuje dvom, kar pa v tem primeru ni bilo dokazano. Stavek, ki ga je zapisala tožena stranka, da "zgodba, ki jo prosilec v postopku navaja, ... pa je v mnogih bistvenih elementih v nasprotju sama s sabo, zato je ni moč sprejeti za verodostojno" je nejasen in protisloven, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Ni jasno namreč, katera naj bi bila po mnenju tožene stranke ta zgodba, razvidno tudi ni, v katerih mnogih bistvenih elementih naj bi bila ta druga zgodba v nasprotju sama s sabo. Da je resnična druga zgodba in zakaj je prosilec prvotno navedel drugačno zgodbo, je na zaslišanju zelo prepričljivo pojasnil. Tožena stranka skuša prikazati, kot da gre za nasprotja v štirih različnih točkah, čeprav je vse to povsem logično povezano in je razlika med zgodbama v bistveno samo ena. Če bi prosilec res A.A., potem je logično, da je tudi navedel A.A.-jeve rojstne podatke, njegove starše in njegove razloge za azil. Zakaj je B.B. najprej v B. in nato še v Sloveniji predstavil sebe kot A.A., pa je na zaslišanju jasno in prepričljivo povedal. Tožena stranka se je nepravilno oprla na določbo alinee e 4. odstavka 5. točke Direktive, ki lahko zavezuje le države članice EU, da njihovo vsebino prelijejo v svojo zakonodajo in šele, ko to storijo, potem taka zakonska ureditev zavezuje nedržavne pravne subjekte. Določbe Direktive, dokler te niso implementirane v domačo zakonodajo, pa ne zavezujejo. Tudi v primeru, če bi bila omenjena določba Direktive že implementirana v našo zakonodajo, pa bi se bilo nanjo možno sklicevati le v rednem, ne pa v pospešenem postopku. V slednjem je treba dokazati lažnost prosilčevih trditev in zgolj prikaz njegove splošne neverodostojnosti nikakor ne zadostuje. Nepravilno in protislovno pa je tudi v odločbi navedeno ime prosilca za azil, v uvodu, izreku in na začetku obrazložitve je naveden A.A., rojen 26. 5. 1982, čeprav je kasneje v odločbi povedano, da je prosilec na zaslišanju pojasnil, da je v rednici B.B., rojen 15. 2. 1989. Tožena stranka ne pojasni, zakaj kljub temu prosilca še naprej obravnava kot A.A. in ne kot B.B. Smiselno predlaga, da sodišče predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in tožbi ugodi.

K 1. točki izreka: Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje se ugodi.

Iz upravnega spisa izhaja, da je pooblaščenec, ki je tožnika zastopal v upravnem postopku, prejel odločbo tožene stranke dne 16. 10. 2007, rok za vložitev pritožbe pa je potekel 19. 10. 2007. Tožnik je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedel, da mu pooblaščenec zaradi bolezni ni mogel vročiti odločbe tožene stranke, zaradi česar je zamudil rok za vložitev tožbe. K predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je za pooblaščenca mag. J.J. predložil potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela Zdravstvenega doma D., iz katerega izhaja zadržanost imenovanega pooblaščenca od dela za polni delovni čas od 18. 10. 2007 do 24. 10. 2007. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil vložen 25. 10. 2007, zaradi česar je predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravočasno vložen v roku 8 dni od dneva, ko je prenehal vzrok zaradi katerega je tožnik zamudil rok (2. odstavek 24. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06). Sodišče na podlagi navedenega sklepa, da je tožnik iz upravičenega vzroka zamudil rok za vložitev tožbe, ker iz priloženega zdravniškega potrdila izhajajo okoliščine, ki utemeljujejo njegov predlog (1. in 3. odstavek 24. člena ZUS-1). Sodišče je zato dovolilo vrnitev v prejšnje stanje in štelo tožbo, vloženo dne 25. 10. 2007, za pravočasno vloženo.

K 2. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, ko je vlogo tožnika za priznanje azila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil kot očitno neutemeljeno zavrnila. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Ženevska konvencija; Uradni list RS - MP, št. 9/92), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovnem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea 1. odstavka).

Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, ki je v obravnavanem primeru odločila v tako imenovanem pospešenem postopku, v katerem ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene, pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega od razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Iz podatkov spisa izhaja, kar v postopku niti ni sporno, da je tožnik ob vložitvi prošnje za azil podal drugačne osebne podatke in podatke o imenu svojih staršev, kot v policijskem postopku, vodenem pred Policijsko postajo Č. Tožnik je bil na zaslišanju dne 11. 9. 2007 z ugotovitvami tožene stranke, kot tudi z ugotovitvijo, da iz pripravljalnega postopka Okrožnega sodišča v D. z dne 19. 4. 2007 izhaja, da je na sodišču izjavil, da je njegovo ime A.A., seznanjen in je imel možnost, da nejasnosti in kontradiktornosti pojasni. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je tožnika tudi v pospešenem postopku lahko zaslišala, saj je šele na podlagi uradna zaznamka Policijske postaje Č. z dne 26. 1. 2007 ugotovila, da tožnik podaja različne osebne podatke in podatke o svojih starših. Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnik neskladij tudi na zaslišanje ni ustrezno in prepričljivo pojasnil. Meni, da tudi v primeru, da je tožnik v B. navedel neresnične podatke glede njegovega imena in datuma rojstva ter o tem, kdo sta njegova starša, za takšno ravnanje ni bilo potrebe ob podaji prošnje za azil. Tožnik je bil namreč pred podajo prošnje za azil opozorjen in seznanjen, da je podaja izjave zaupne narave in da mora sam navesti vse razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za azil kot tudi razloge, ki nasprotujejo njegovi morebitni vrnitvi v njegovo izvorno ali katerokoli drugo državo. Opozorjen je bil tudi, da mora odgovoriti natančno in po resnici, sicer bo njegova vloga zavrnjena kot očitno neutemeljena, ter da mora aktivno sodelovati pri ugotavljanju njegove identitete, torej storiti vse, kar je v njegovi moči, da se njegova identiteta pravilno izkaže. Ob jasnem opozorilu na zaupnost njegove izjave sodišče ne more slediti tožnikovim razlogom za zamolčanje resničnih podatkov. Tožena stranka pa je tudi pravilno ugotovila, da je tožnik v prošnji za azil navedel drugačne razloge za vložitev prošnje kot jih je navedel na zaslišanju 11. 9. 2007. Iz podatkov spisa izhaja, da je ob podaji prošnje navedel, da vlaga prošnjo iz razloga, ker hoče njegov oče ubiti njegovo mater, na zaslišanju pa je dejal, da se boji H.H., da bi ga ubil, ker meni, da je on oče otroka njegove noseče hčere. Po presoji sodišča je tožena stranka glede na navedeno utemeljeno dvomila v resničnost izjav, ki jih tožnika, saj je njegova izjava o okoliščinah oziroma dogodkih, ki so pomembne za odločitev neskladna in tudi po presoji sodišča nelogična. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno in logično obrazložila, zakaj sklepa, da je tožnik s svojimi kontradiktornimi izjavami vnesel dvom v resničnost vseh svojih navedb in trditev, zaradi česar jih tudi po presoji sodišča upravičeno ni mogla sprejeti za verodostojne. Zato je po presoji sodišča utemeljeno sklepanje tožene stranke, da tožnik lažno predstavlja svoje razloge, zakaj v Republiki Sloveniji prosi za azil in tako zavaja in zlorablja postopek, kar je okoliščina za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Ker je bilo ugotovljeno, da obstoja razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene (2. alinea 36. člena ZAzil), toženi stranki ni bilo treba ugotavljati izpolnjevanja pogojev za priznanje azila iz 2. oziroma 3. odstavka 1. člena ZAzil in proučiti poročil mednarodnih organizacij, ki se nanašajo na romsko populacijo na Kosovu.

S tem, ko je bil tožniku odrejen ukrep odstranitve iz Republike Slovenije v skladu z 2. alineo 1. odstavka 34. člena ZAzil, po presoji sodišča ni kršeno načelo o nevračanju. To načelo se vsebinsko prepleta s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila po Ženevski konvenciji (2. odstavek 1. člena ZAzil), in pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov (3. odstavek 1. člena ZAzil). To načelo samo po sebi ne pomeni, da je prosilcu dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, ne da bi bili izpolnjeni zakoniti pogoji za priznanje azila, ki pa v tem primeru niso izpolnjeni. Kot že rečeno, je tožnik s svojimi neverodostojnimi izjavami glede svoje istovetnosti in razlogov za priznanje azila povzročil, da je bila njegova prošnja za azil zavrnjena kot očitno neutemeljena.

Glede na razloge, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi te sodbe tožbeni ugovori na drugačno odločitev tožnika ne morejo vplivati. Zmoten je tožbeni ugovor, ki se nanaša na nezakonito uporabo pojma "splošne verodostojnosti". Pojem "splošna verodostojnost" je zajet v določilu 2. odstavka 1. člena ZAzil v zvezi z določilom 4. člena Direktive št. 2004/83/EC, kjer določilo 4 (5.) člena Direktive izrecno opredeljuje pojem verodostojnosti prosilca za azil. Pravni viri za odločanje o priznanju azila so Konvencija (in Protokol) Združenih narodov o statusu beguncev (Ženevska konvencija), Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 in Zakon o azilu. Direktiva kot vir prava Evropske skupnosti sicer res zavezuje državo članico, na katero je naslovljena, le k dosegi določenega cilja. Vendar pa sodna praksa Sodišča Evropske skupnosti (SES) priznava direktivam tudi neposreden učinek, v novejšem času pa tudi neposredno uporabnost. To pomeni, da morajo nacionalni organi (sodišča) v vertikalnih razmerjih po uradni dolžnosti uporabljati nepopolno preneseno direktivo. Z dnem objave postane direktiva del notranjega prava države članice, s pretekom roka za nacionalno implementacijo pa postanejo tiste njene določbe, ki so tega sposobne, tudi neposredno uporabljive.

Po presoji sodišča ni nelogično in protislovno, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi kot prosilca za azil navedla A.A. Tožnik je v prošnji za azil navedel, da je njegovo ime A.A., ni pa predložil dokumenta, s katerim bi svojo istovetnost lahko izkazal. Tekom postopka je sicer zatrjeval druge osebne podatke, resničnosti le-teh pa ni z ničemer izkazal, niti ni za ugotovitev istovetnosti predlagal dokaze. Sodišče zato meni, da je tožena stranka pravilno izdala odločbo prosilcu za azil, ki je trdil, da je A.A., saj njegova istovetnost v postopku ni bila z gotovostjo ugotovljena.

Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika in ni prekinilo postopka zaradi ocene ustavnosti določb ZAzil, ker meni, da niso v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. V kolikor tožnik meni drugače, lahko sam sproži ustrezne postopke.

Sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu, zato je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji, ker tožnik ni navedel nobenih novih dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev v zadevi.

K 3. točki izreka: Sodišče je s sklepom ob smiselni uporabi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah glede na to, da iz podatkov spisa izhaja, da bi tožniku plačilo sodnih taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi razpolaga kot prosilec za azil v Republiki Sloveniji, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.