Jedro

Čeprav je število mrtvih in ranjenih civilistov na določenem območju zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada pomembna informacija za presojo, ali določeni osebi ob vrnitvi na tako območje grozi resna škoda, pa so pomembne tudi druge okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo integriteta osebnosti (ne samo življenje) posameznika ob vrnitvi resno ogrožena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo odločbo št. 2142-210/2014/10 (1312-14) z dne 28. 11. 2014, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnic za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče glede izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca sledi obrazložitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi (na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1). Tožnici nista navedli nobenih dejstev, ki bi kazala na to, da sta bili v Ukrajini preganjani zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Pogojev za priznanje statusa begunca tožnici tudi po mnenju prvostopenjskega sodišča torej ne izpolnjujeta. Glede priznanja subsidiarne zaščite pa je po presoji prvostopenjskega sodišča preuranjena ocena tožene stranke, da tožnici ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bili soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo v smislu 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Prvostopenjsko sodišče na podlagi upoštevanih poročil in informacij ne soglaša z oceno tožene stranke, da razmere v regiji Lugansk ne pomenijo resne in individualne grožnje za življenje in osebnost tožnic. Tožena stranka je tudi napačno ocenila možnost notranje razselitve v Ukrajino in preuranjeno naredila zaključek, da je razumno pričakovati, da bi se tožnici lahko naselili v kakšnem drugem varnem delu Ukrajine. Sodišče meni, da bi bili tožnici v primeru razselitve lahko naseljeni le v enem od begunskih centrov, saj v Ukrajini razen očeta (ki živi v regiji Lugansk), nimata drugih sorodnikov ali prijateljev. Razmere v begunskih centrih pa so take, da ni razumno pričakovati, da bi se tožnici lahko tam naselili, saj ne bi imeli možnosti ekonomskega in socialnega preživetja. Tožena stranka se tudi ni opredelila do vseh navedb prve tožnice glede težav, s katerimi bi bila soočena v primeru notranje razselitve v varen del države. V zadostni meri tudi ni upoštevala drugih osebnih okoliščin prve tožnice, ki v Ukrajini ni živela od svojega 13. leta dalje, da ne govori ukrajinskega jezika, pri svoji odločitvi pa je upoštevala tudi samo hipotetično domnevo, da bi ji lahko finančno pomagal njeni bivši mož, ki ji je že pomagal, ko je bila še v Ukrajini.

3. Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo je tožena stranka vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Ne strinja se z oceno prvostopenjskega sodišča glede možnosti nastanka resne škode, saj je obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu zelo pavšalna in se ne sklicuje na kriterije za takšno presojo. Ti kriteriji so predvsem število žrtev v spopadih, število civilnih žrtev, delež razseljenega prebivalstva in (ne)zmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, dostave hrane in pitne vode. Do teh dejavnikov se je tožena stranka natančno opredelila in na podlagi presoje le teh zaključila, da stopnja nasilja v regiji Lugansk ni takšna, da bi dosegala prag resne škode v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Povzema svoje navedbe v izpodbijani odločbi. Ker sodišče od tožene stranke pričakuje presojo stopnje nasilja na podlagi kriterijev, ki jih je (sodišče) samo postavilo, tožena stranka meni, da v primeru, da se z njeno oceno ne strinja, ne more zgolj povzeti nekaj informacij in navesti, da je situacija takšna, da dosega prag resne škode, ampak bi se moralo opredeliti do vsakega dejavnika posebej in seveda vseh skupaj ter natančno pojasniti, kje je v svoji oceni tožena stranka naredila napako. Samo na takšen način bi lahko sodišče ugotovilo, da logično ni mogoč zaključek, ki ga je tožena stranka sprejela v izpodbijani odločbi. Če bi tožena stranka razumela, kako je sodišče prišlo do te svoje ugotovitve, bi to lahko uporabila pri bodočem odločanju v podobnih primerih. Tožena stranka se tudi ne strinja z obrazložitvijo v izpodbijani sodbi glede možnosti notranje razselitve. Dejstvo, da tožnici v drugih delih Ukrajine nimata prijateljev ali sorodnikov, ne pomeni, da bi morali biti nastanjeni le v enem od begunskih centrov. Sodišče je spregledalo informacije, ki govorijo o tem, da bo Ukrajina zagotovila finančno pomoč notranje razseljenim osebam za plačevanje najemnin. Neutemeljeni so tudi očitki prvostopenjskega sodišča glede neopredelitve do vseh navedb prve tožnice o težavah, s katerimi bi bila soočena v primeru notranje razselitve v varen del države. Prva tožnica je zgolj navedla, da je slišala za ugrabitve in trgovino z ljudmi. Ne gre za njene lastne izkušnje, ampak zgolj za domneve, ki jih ni podkrepila z informacijami v izvorni državi, tožena stranka pa teh informacij tudi sama ni zasledila. Ne drži, da prva tožnica od 13. leta ni živela v Ukrajini, ampak od tega leta dalje večinoma ni živela v Ukrajini. Pred prihodom v Slovenijo leta 2014 je namreč približno 3 leta živela v Ukrajini. Tožena stranka je kot verodostojno sprejela izjavo prve tožnice, da nima prijateljev in sorodnikov v drugih delih Ukrajine, da torej ne more zaščite iskati pri njih; na kakšen drugačen način bi tožena stranka še morala upoštevati to okoliščino, pa sodišče ni pojasnilo. Dejstvo, da tožnici ne govorita ukrajinskega jezika, ni dejavnik, ki bi lahko bistveno vplival na možnost notranje razselitve, kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi pojasnila. V regijah Lugansk in Doneck prevladuje ruščina, ki jo večinoma govorijo tudi etnični Ukrajinci, ruski jezik pa tudi ni resna ovira za notranjo razselitev. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča, da je njena ocena, da bi polnoletni tožnici lahko finančno pomagal tudi njen bivši mož, zgolj hipotetična domneva. Glede na navedbe v izpodbijani sodbi bi po mnenju tožene stranke sodišče lahko samo odločilo o stvari in tožečim strankam priznalo status subsidiarne oblike zaščite.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

7. Tožnici sta mati in hči (35 in 12 let), državljanki Ukrajine iz mesta Starobilsk, 100 km oddaljenega od mesta Lugansk v istoimenski regiji. V Ukrajini sta si na podlagi garantnega pisma prijateljev iz Slovenije uredili schengenski vizum z veljavnostjo od 18. 6. 2014 do 17. 9. 2014. Prva tožnica je namreč kot profesionalna športnica nekaj časa igrala odbojko tudi v Sloveniji, kjer se je naučila slovenščine. V času bivanja v Sloveniji (poleti 2014) so se razmere v vzhodnem delu Ukrajine, kjer je tudi okrožje Lugansk, bistveno poslabšale, zato je zaprosila za mednarodno zaščito. V Starobilsku živi samo njen oče, za brata ne ve, kje je, drugih sorodnikov ali prijateljev v drugih delih Ukrajine nima.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnici ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca. V prošnji za priznanje mednarodne zaščite nista navajali nobenih dejstev ali okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da sta preganjani zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Stališču tožene stranke v izpodbijani odločbi (da ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca) tožnici v tožbi niti nista oporekali.

9. V obravnavanem primeru ostaja sporno izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite oziroma možnost vrnitve tožnic v izvorno državo, tudi v okviru pogojev notranje razselitve oziroma notranje zaščite v skladu z 68. členom ZMZ.

10. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, vendar delno iz drugih razlogov, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe.

11. Glede možnosti vrnitve tožnic v regijo Lugansk, ki se nahaja na vzhodu Ukrajine in kjer potekajo oboroženi spopadi, po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v izpodbijani odločbi podala analizo situacije, vključno s številom mrtvih civilistov in upornikov, humanitarnimi razmerami, številom notranje razseljenih oseb in splošno varnostno situacijo. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi s krajšimi izvlečki iz poročil in člankov (v točki 13 izpodbijane sodbe) povzelo samo posamezna dejstva in okoliščine, iz katerih sicer res izhaja kritičnost situacije na vzhodu Ukrajine. Sodišče prve stopnje tudi izrecno ne ločuje območjih Doneck in Lugansk (tako kot je to storila tožena stranka), čeprav se razmere na teh območjih razlikujejo.

12. Ne glede na navedeno pa je treba poudariti, da se tudi razmere (tako vojaške kot humanitarne) na vzhodu Ukrajine zelo hitro spreminjajo. Tako se sorazmerno mirna obdobja hitro menjavajo z obdobji, v katerih prihaja do porasta nasilja, večjega števila mrtvih in ranjenih ter poslabšanja varnostne situacije. Čeprav je število mrtvih in ranjenih civilistov na določenem območju zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada pomembna informacija za presojo, ali določeni osebi ob vrnitvi na tako območje grozi resna škoda, pa so pomembne tudi druge okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo integriteta osebnosti (ne samo življenje) posameznika ob vrnitvi resno ogrožena. Kot navaja tožena stranka sama v izpodbijani odločbi (stran 12), na območjih Donecka in Luganska prihaja do nadlegovanj in kršitev človekovih pravic s strani oboroženih skupin, kjer imajo te nadzor, kakor tudi s strani prostovoljnih bataljonov, ki delujejo pod okriljem vlade, ter nadalje, da iz informacij ni mogoče razbrati, kateri deli Luganska so pod nadzorom proruskih upornikov in kateri pod nadzorom vlade. Navedeno kaže na kaotično vojaško situacijo na spornem območju, kjer se prebivalstvo poleg tega srečuje tudi (kar navaja tožena stranka na isti strani odločbe) s težko humanitarno situacijo. Ob takih ugotovitvah, v katerih je problematična že sama neposredna vrnitev v kraj, kjer sta tožnici pred odhodom iz Ukrajine prebivali, pa bi tožena stranka po mnenju Vrhovnega sodišča ob presoji, ali v obravnavanem primeri obstaja resna grožnja za njuno življenje ali osebnost, morala upoštevati posebno okoliščino, da je prva tožnica samska ženska z otrokom in da je zaradi tega dejstva še posebej ogrožena.

13. V zvezi z možnostjo za notranjo razselitev tožnic je sicer res, da ni nujno, da bi se morali tožnici ob prihodu v Ukrajino naseliti v kakšnem od begunskih centrov, je pa to glede na dejstva, da prva tožnica v preostalih delih Ukrajine nima znancev ali sorodnikov, da iz njene izjave izhaja, da nima premoženja, dohodkov in seveda tudi ne zaposlitve, to (vsaj v začetnem obdobju, predno si ne zagotovita finančne pomoči razseljenim osebam za nastanitev) najbolj verjetno. Ni se mogoče strinjati s pavšalno oceno prvostopenjskega sodišča, da so razmere v begunjskih taboriščih v Ukrajini take, da ni razumno pričakovati, da bi se tožnici lahko tam naselili, saj ne bi imeli možnosti ekonomskega in socialnega preživetja. Vendar pa bi tožena stranka morala natančneje obrazložiti, ali je v primeru notranje razselitve tožnic v begunsko taborišče, tam zagotovljen njun individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njunih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njunih osebnih okoliščin – tako, kot to izhaja iz novejše upravnosodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 282/2014). V ponovnem postopku bo morala zato tožena stranka ugotoviti in oceniti tudi te okoliščine.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.