Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da sta tožnici prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca utemeljevali s splošno varnostno situacijo v Ukrajini in ne s kakšnimi konkretnimi dejanji oziroma dogodki, ki bi ustrezala preganjanju. Prvotožnica v zvezi s tem ni navedla nobenih dogodkov, da bi bila v Ukrajini preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Zato je tožena stranka po presoji sodišča naredila pravilen zaključek, da tožnici pogojev za izpolnjevanje statusa begunca ne izpolnjujeta.

Sodišče na podlagi poročil o stanju v izvorni državi ne more soglašati z oceno tožene stranke, da v času odločanja razmere v Ukrajini kot izvorni državi tožnic, ne predstavljajo resne in individualne grožnje za življenje in osebnost tožnic kot civilistk, zaradi samovoljnega nasilja zaradi oboroženega spopada v regiji Lugansk.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-210/2014/10 (1312-14) z dne 28. 11. 2014 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je s sklepom upravni zadevi obeh tožnic združila v en postopek in nato z izpodbijano odločbo prošnji tožnic za mednarodno zaščito zavrnila. V svoji obrazložitvi navaja, da je prvotožnica ob podaji prošnje za mednarodno zaščito svojo istovetnost izkazala s potnim listom Ukrajine z veljavnostjo do 7. 10. 2018. Nato podrobno povzema navedbe kot jih je prvotožnica navedla tako v svoji prošnji, kot tudi na osebnem razgovoru. Povedala je, da so se aprila oziroma maja 2014 v njenem domačem kraju Starobilsk pričeli nemiri. Starobilsk je od Luganska oddaljen približno 100 km. Povsod so bile kontrolne točke z vojaki. Povsod je bilo slišati streljanje in bombardiranje. Ni si upala zapustiti stanovanja. Zelo se je bala za hčerko. V Luganskem je ostal le njen oče. V Sloveniji ni nameravala zaprositi za mednarodno zaščito, saj je upala, da se bodo razmere v Ukrajini umirile. Za mednarodno zaščito je zaprosila potem, ko ji je oče po telefonu povedal, da se razmere samo še poslabšujejo. V zvezi s prošnjo mladoletne hčerke se je prvotožnica sklicevala na lastno izjavo v zvezi s tem. Ugotavlja, da je prvotožnica izvorno državo zapustila zaradi varnostne situacije v njeni matični državi. Navedla ni nobenih razlogov, ki bi jih bilo treba presojati v okviru statusa begunca. Zato prvotožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Ker je prvotožnica tudi prošnjo za svojo mladoletno hčerko utemeljila z istimi razlogi kot svojo prošnjo, tudi njena mladoletna hčerka pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjuje.

2. Zato je tožena stranka v nadaljevanju ugotavljala, ali tožnici izpolnjujeta pogoje za priznanje subsidiarne zaščite v smislu 28. člena ZMZ. V ta namen je pridobila in proučila različna poročila in članke, ki jih v odločbi tudi navaja ter glede na te proučene informacije ocenjuje, da v delu Ukrajine, predvsem v regijah Doneck in Lugansk (od koder prihajata tožnici), še vedno poteka oborožen spopad. Vendar pa sta obe strani dne 5. 9. 2014 sklenili sporazum o prekinitvi ognja in po tem datumu so se sovražnosti drastično zmanjšale. Okoli 9. 11. 2014 pa so potekali najhujši spopadi v zadnjih mesecih, saj je v regiji Doneck prišlo do težkega topniškega obstreljevanja. Prav tako je bilo zaznati prihode konvojev ruske vojaške opreme na območje upornikov. Ocenjuje, da varnostna situacija v predelu Lugansk ni takšna, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo za njegovo življenje ali osebnost civilista. Zato ugotavlja, da tožnici ne izpolnjujeta pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, saj nista uveljavljali razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi, prav tako pri njiju ne obstaja utemeljen razlog, da bi bili soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ. Varnostna situacija se je izboljšala, izboljšala pa se je tudi humanitarna situacija.

3. Ugotavljala je tudi, ali bi tožnici lahko bivali v kakšnem drugem kraju v Ukrajini, pri čemer je ugotavljala splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, kot tudi osebne okoliščine obeh prosilk. Ugotovila je, da je velik del Ukrajine varen pred oboroženim spopadom in zato primeren za razselitev. Zaznati je bilo mogoče velik napredek države v odnosu do razseljenih oseb. Sprejet je bil zakon o notranje razseljenih osebah. Tožnici bi si lahko poiskali najemniško stanovanje ali pa se preselili v zbirni center. Država si zelo prizadeva za izboljšanje razmer; zagotovila je denarne prejemke, dostop do zdravstva in šolstva ter se pospešeno pripravlja za zagotavljanje stvari, ki so potrebne za zimsko vreme.

4. Tožnici se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinjata. V tožbi navajata, da bosta v primeru, če bosta vrnjeni v matično državo, podvrženi resni škodi, kar med drugim pomeni kršitev 3. člena EKČP. Upoštevati je treba tudi informacije, ki obstajajo v času odločanja sodišča. Iz aktualnih informacij o izvorni državi pa izhaja, da se je nasilje v Ukrajini, kljub sklenjenemu premirju, nadaljevalo, da se ljudje soočajo z nadaljevano stisko zaradi spopadov in da se njihovo stanje še slabša s pričetkom zime, ko se pojavlja tudi vprašanje osnovne zdravstvene oskrbe. Na tisoče ljudi so postali begunci v svoji lastni državi. V obeh regijah, Doneck in Lugansk, poteka stalno obstreljevanje, ljudje so primorani ostati v kleteh bombnih zaklonišč, banke so zaprte. Še posebej ranljivi so starejši in invalidni ljudje. Starobilsk je še vedno v rokah separatistov in so si vojaki Aidar bataljona v njem uredili svoj glavni sedež. Tožnici se tudi ne moreta preseliti v kakšen drug kraj v Ukrajini. Vrhovno sodišče je v nekaterih svojih odločitvah s tem v zvezi natančno pojasnilo kakšni pogoji morajo biti podani za notranjo zaščito. Na podlagi predloženih poročil pa je mogoče ugotoviti, da jima ne bi bila zagotovljena učinkovita notranja zaščita, saj oborožene skupine še naprej ustrahujejo prebivalstvo, na izpostavljenih območjih zahtevajo odkupnine, ljudem dajejo prisilno delo in kršijo človekove pravice, še vedno primanjkuje zaposlitvenih možnosti, predvsem v ruralnih območjih, obstajajo težave pri iskanju zaposlitve in stanovanj in še vedno je veliko notranje razseljenih oseb neregistriranih. Primanjkuje vode, hrane in zdravil. UNCHR pa tudi svetuje, da se Ukrajino izloči iz seznama varnih držav. Glede na navedeno sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo ne strinja z mnenjem tožnic, da bi moralo sodišče ob preizkusu njunega primera po uradni dolžnosti upoštevati tudi okoliščine v izvorni državi v času preizkusa izpodbijane odločbe. Lahko se namreč upoštevajo samo tiste informacije, ki so obstajale že v času pred izdajo upravnega akta, medtem ko se informacije, nastale v času po izdaji izpodbijane odločbe, ne morejo upoštevati. Vse informacije, ki jih tožnici navajata, pa so obstajale že v času izdaje izpodbijane odločbe. Tožnici nista navedli zakaj jih nista predložili že v postopku na prvi stopnji. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba je utemeljena.

7. Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ) v 34. členu določa, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje mednarodne zaščite za priznanje statusa begunca in šele po tem, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje oblike subsidiarne zaščite.

8. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, s katero je le-ta zavrnila prošnji tožnic za priznanje mednarodne zaščite, torej obeh uvodoma navedenih oblik.

9. Po določbi drugega odstavka 2. člena ZMZ se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju nahaja izven države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se v skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

10. V obravnavani zadevi sodišče v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogojev za status begunca, lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, da tožnici pogojev za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca, ne izpolnjujeta. Zato se, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), v tem delu sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in jih ne ponavlja. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da sta tožnici prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca utemeljevali s splošno varnostno situacijo v Ukrajini in ne s kakšnimi konkretnimi dejanji oziroma dogodki, ki bi ustrezala preganjanju. Prvotožnica v zvezi s tem ni navedla nobenih dogodkov, da bi bila v Ukrajini preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Zato je tožena stranka po presoji sodišča naredila pravilen zaključek, da tožnici pogojev za izpolnjevanje statusa begunca ne izpolnjujeta.

11. Pač pa je po presoji sodišča preuranjena ocena tožene stranke, da tožnici ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bili soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

12. V 28. členu ZMZ je določeno, da resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

13. Iz poročil in člankov, ki jih je pridobila tožena stranka, npr. iz UN News Service, je razvidno, da je prekinitev ognja krhka, čeprav je to sicer dobrodošel korak h koncu spopadov. Oborožene skupine še vedno terorizirajo prebivalstvo na območjih, ki jih nadzorujejo s pomočjo umorov, ugrabitev, mučenja, maltretiranja in drugih zlorab. Nadaljnje podaljšanje krize po izjavi Visokega komisarja za človekove pravice pomeni, da bo situacija nevzdržna za milijone ljudi, katerih življenje je resno ogroženo. Skoraj pol leta so prebivalci območij, prizadetih zaradi oboroženih spopadov, prikrajšani za temeljne pravice do šolanja, ustreznega zdravstva, nastanitve in možnosti za preživljanje. Ponekod še vedno vsak dan potekajo borbe s topništvom, tanki in lahkim orožjem, čeprav ni velikih ofenziv od prekinitve ognja 5. septembra. Od srede aprila do 6. oktobra je bilo v vzhodni Ukrajini ubitih vsaj 3,660 ljudi in 8,756. Obstajajo alarmantna poročila o mučenju in maltretiranju zapornikov, vključno z lažnim usmrtitvami in spolnim nasiljem. Informacije s približno enako vsebino izhajajo tudi iz poročila Urada Visokega komisarja ZN za človekove pravice.

14. Prav tako je iz informacij o izvorni državi, ki sta jih predložili tožnici, razvidno, da je od podpisa dogovora o ustavitvi ognja umrlo skoraj 1000 ljudi. Seznam žrtev še kar naprej raste, vključno z občutljivimi posamezniki in skupinami. Kljub prekinitvi ognja sta regiji Donetsk in Lugansk še vedno napadani. Narašča število žrtev med vojaki in civilisti in je bilo verjetno ubitih dosti več, kot o tem poročajo številke. Oborožene skupine še naprej preprečujejo krajanom oditi iz teh krajev, tudi s pomočjo nadlegovanja na kontrolnih točkah. Samovoljno obstreljevanje se vsakodnevno nadaljuje in zato je za zaščito civilistov treba narediti še veliko več.

15. Na podlagi upoštevanih poročil in ostalih informacij sodišče ugotavlja, da logično ni mogoč zaključek, kot ga je naredila tožena stranka, da tožnici ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bili soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo v smislu 28. člena ZMZ in da je vrnitev iz razloga iz 3. alineje 28. člena ZMZ dopustna. Sodišče na podlagi navedenih poročil namreč ne more soglašati z oceno tožene stranke, da v času odločanja tožene stranke razmere v Ukrajini kot izvorni državi tožnic, ne predstavljajo resne in individualne grožnje za življenje in osebnost tožnic, kot civilistk, zaradi samovoljnega nasilja zaradi oboroženega spopada v regiji Lugansk.

16. Nadalje sodišče meni tudi, da je tožena stranka napačno ocenila možnost notranje razselitve tožnic v Ukrajino in tako preuranjeno naredila zaključek, da je razumno pričakovati, da bi se tožnici lahko naselili v kakšnem drugem varnem delu Ukrajine.

17. ZMZ v 68. členu določa, da notranja zaščita pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da prosilec utrpi resno škodo, ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v ta del države varno in zakonito potuje in ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil. Pri ugotavljanju notranje zaščite se upoštevajo tako splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, kot tudi osebne okoliščine prosilca. Glede na navedeno določbo je odločitev, da prosilec zaradi notranje zaščite ne potrebuje mednarodne zaščite, pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem, ali utemeljeno nevarnostjo, da utrpi resno škodo (merilo varnosti) in je mogoče pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen (test razumnosti). Tudi Vrhovno sodišče je v nekaterih svojih odločitvah (npr. sklep I Up 258/14 z dne 9. 10. 2014) navedlo, da je odločitev, da prosilec zaradi notranje zaščite ne potrebuje mednarodne zaščite, pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljeno nevarnostjo, da utrpi resno škodo in je mogoče pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen. V istem sklepu je Vrhovno sodišče navedlo, da iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da je v primeru notranje razdelitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji, ali lahko posameznik varno potuje na alternativno – relevantno območje, ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet in ali se lahko tam nastani. Test razumnosti se nanaša na nastanitev, zajema pa oceno, ali je od prosilca glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil (ustalil) oz. bo kraj nastanitve zaradi nečloveških ali ponižujočih razmer prisiljen zapustiti. V okviru tega testa je tako treba ugotoviti, ali so glede prosilca v kraju razselitve izpolnjeni naslednji pogoji: varnost in zaščita, spoštovanje osnovnih človekovih pravic in možnost ekonomskega preživetja ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Ugotoviti je torej treba, ali ima prosilec realno možnost ekonomskega preživetja oz. ali mu je v mestu razselite omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP. 18. Glede na vsebino proučenih poročil, ki so v spisu, sodišče meni, da ni mogoč zaključek, kot ga je naredila tožena stranka, da bi bila tožnicama v primeru naselitve v kakšen drug, varen del države, kjer ni oboroženega spopada, zagotovljena učinkovita notranja zaščita v smislu 68. člena ZMZ, ker ni razumno pričakovati, da bi se tožnici, glede na s strani Vrhovega sodišča določene kriterije, lahko tam nastanili.

19. Ker je prvotožnica v prošnji in na razgovoru navajala, da v Ukrajini, razen očeta, ki živi v regiji Lugansk (in brata, za katerega se ne ve, kje je) nima drugih sorodnikov, niti ne prijateljev, to pomeni, da bi bili tožnici lahko naseljeni le v enem od begunskih centrov.

20. Iz poročil, ki sta jih predložili tožnici, predvsem iz UNCHR in Rdečega križa, izhaja, da obstaja okoli 500 zbirnih centrov v državi, v katerih je okoli 24.000 neregistriranih notranje razseljenih oseb (NRO). Približno 60 % teh centrov je neustreznih za zimsko nastanitev. Nekatere notranje razseljene osebe so najele stanovanja ali sobe v hotelih, vendar so sedaj v hudi finančni stiski zaradi pomanjkanja denarja. Notranje razseljene osebe poročajo tudi o pomanjkanju zaposlitvenih možnosti, zlasti na podeželju. Ženske so v zbirnih centrih soočene z nasiljem. Oblasti trdijo, da ne morejo več nastaniti notranje razseljenih oseb zaradi pomanjkanja denarja. Mnogi centri so poletni kampi in niso primerni za bivanje pozimi. Poleg vladnih naporov se tudi krajani in aktivisti trudijo za brezplačno začasno nastanitev notranje razseljenih oseb, vendar to ne more biti trajna rešitev. Notranje razseljene osebe imajo sicer dostop do sistema javnega zdravstva, ki pa ne pokriva stroškov zdravil in si tako mnogi ne morejo privoščiti potrebnih zdravil. Poleg tega NRO tudi zelo pogosto trpijo zaradi svoje ranljivosti in diskriminacije. Obstaja tudi nestrpnost med lokalnimi prebivalci.

21. Iz poročil, pridobljenih s strani tožene stranke, predvsem iz Urada Visokega komisarja ZN za človekove pravice in UNCHR, izhaja, da so otroci NRO travmatizirani in se težko prilagajajo novim šolam. Mnoge NRO so doživele velike zamude v prejemanju socialne podpore in so tako ostale brez denarja več mesecev. Problem socialnih podpor je še posebej pereč ob upoštevanju števila žensk, otrok in starejših invalidov ter pomanjkanja prilik za zaposlitev. Financiranje državnih centrov je problematično. Zdravstveni delavci so zaskrbljeni zaradi izbruha morebitnih epidemij. NRO poročajo o diskriminaciji na trgu najemniških stanovanj. Lokalne oblasti vedno večkrat prosijo za pomoč, ker so dobrodelne organizacije že izčrpale svoje kapacitete. Nekatere NRO se vračajo na območja, ki so jih zasedli uporniki, zaradi izčrpanih mehanizmov za preživetje in nezadostne podpore na območjih pod nadzorom vlade, kamor so se razselile. Zdravstveni objekti ne zagotavljajo vseh zdravstvenih storitev, dobava zdravil in obvladovanje bolezni nista zadostni zaradi finančnih, varnostnih in zakonodajnih omejitev.

22. Iz navedenih poročil in ostalih informacij tako izhaja, da so razmere v begunskih centrih take, da ni razumno pričakovati, da bi se tožnici lahko tam naselili, saj ne bi imeli možnosti ekonomskega in socialnega preživetja. Begunski centri namreč, kot to izhaja iz proučenih poročil, niso pripravljeni za zimsko nastanitev, primanjkuje jim denarja, možnosti za zaposlitev so slabe, begunci si ne morejo kupiti zdravil. 23. Poleg tega sodišče ugotavlja, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila do vseh navedb prvotožnice glede težav, s katerimi bi bila soočena v primeru notranje razselitve v varen del države. Prvotožnica je že v svoji prošnji, med drugim, navajala, da je slišala, da je v njeni državi veliko ugrabitev in da je to zanjo z majhnim otrokom zelo nevarno. Tudi na osebnem razgovoru je povedala, da se v situaciji, ko se ne ve, kako bi ljudje preživeli, začne trgovina z ljudmi. Do teh navedb oziroma ugovorov se tožena stranka ni opredelila. Prav tako tožena stranka ni upoštevala okoliščine, da prvotožnica kot mati samohranilka spada v skupino ranljivih oseb. Po mnenju sodišča tožena stranka tudi ni v zadostni meri upoštevala drugih osebnih okoliščin prvotožnice, da namreč prvotožnica v Ukrajini ni živela od svojega 13. leta dalje, ko je Ukrajino zapustila in da tožnici ne govorita ukrajinskega jezika ( v zvezi s tem je navedla le, da se jezika lahko naučita). Pri svoji odločitvi pa je upoštevala tudi (samo) hipotetično domnevo, da bo prvotožnici lahko (finančno) pomagal tudi njen bivši mož, ki ji je že pomagal, ko je še bila v Ukrajini.

24. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je (tudi) odločitev tožene stranke, tudi kar se tiče notranje razselitve obeh tožnic, preuranjena.

25. Sodišče je zato na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.