Jedro

Pri kaznivem dejanju po 209. členu KZ-1 se mora storilec zavedati protipravnosti prilastitve in to prilastitev tudi voljno uresničiti. V zvezi s tem sta nižji sodišči ugotovili, da je pri tožniku manjkala zavest o protipravni prilastitvi svedra. To pa pomeni, da v obravnavanem primeru ne moremo govoriti niti o kršitvi pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, torej razlog za izredno odpoved ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2013, da delovno razmerje tožnika ni prenehalo 30. 3. 2013, temveč je trajalo do 11. 10. 2013. Toženi stranki je naložilo priznanje delovnega razmerja od 30. 3. 2013 do 11. 10. 2013, obračun in plačilo nadomestila plače ter denarno povračilo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Zavrnilo pa je zahtevek tožnika za reintegracijo in priznanje pravic iz delovnega razmerja od 12. 10. 2013 dalje.

2. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela skladiščnika na podlagi prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, zaradi očitane kršitve delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno, da so v skladišču tožene stranke na neobičajnem mestu v omari, v odprti škatli že vsaj leto dni ležali svedri znamke M., ki jih ni nihče pogrešal. Ker so skladiščniki nadrejenega A. A. spraševali, ali lahko katerega vzamejo, je tudi tožnik odgovor nadrejenega razumel v smislu, da ga lahko vzame in odnese domov. Zato je s tem dejstvom kasneje tudi sam seznanil preiskovalce pooblaščene družbe. Tožena stranka na drugi strani ni predložila listin, iz katerih bi bil razviden manjko ravno teh artiklov, čeprav naj bi sproti ugotavljala dejansko stanje blaga z listinami. Ker je pri tožniku manjkala zavest o protipravni prilastitvi svedra, je sodišče prve stopnje presodilo, da ta znak kaznivega dejanja ni podan. Kljub temu po presoji sodišča delavci tožene stranke v nobenem primeru nimajo pravice brez pravnega naslova iz njenih prostorov odnašati njenih stvari ali celo stvari njenih naročnikov in morebitna odobritev nadrejenega nikakor ni veljavni pravni naslov. Zato delovnega razmerja kljub nezakoniti odpovedi ni mogoče nadaljevati in je sodišče na podlagi 118. člena ZDR sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Tožniku je prisodilo denarno povračilo v višini treh njegovih povprečnih bruto plač. Posledično je zavrnilo zahtevek za reintegracijo in zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja po 11. 10. 2013. 3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v točkah III., IV. in V. izreka (glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR, denarnega povračila namesto reintegracije in povrnitve stroškov postopka tožniku), ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede zavrnitve zahtevka za reintegracijo tožnika in višine denarnega povračila pa izpodbijana sodba po presoji sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb tožene stranke in zato razlogi za zavrnitev pritožbe niso obrazloženi. S tem je po mnenju tožene stranke podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Sodišče se do pričanja ključne priče v zadevi A. A. ni vsebinsko opredelilo oziroma ni obrazložilo, zakaj njegovemu pričanju ni sledilo. S tem se ni opredelilo do bistvene izjave v zadevi in do ključne pritožbene navedbe, da je priča A. A. zanikal dovoljenje tožniku za odvzem svedra. Tožena stranka je zatrjevala, da tožnik dovoljenja ni imel, sodišči pa sta se brez obrazložitve postavili na nasprotno stališče. Tožena stranka očita tudi zmotno uporabo 35. člena ZDR, prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in 209. člena KZ-1. Če bi nižji sodišči pravilno upoštevali in obravnavali izjavo priče, bi prisodili, da je tožnik ravnal protipravno. Na drugi strani sta se nižji sodišči postavili na stališče, da bi bilo morebitno dovoljenje neveljavno, ker delavci tožene stranke v nobenem primeru brez pravnega naslova nimajo pravice iz njenih prostorov odnašati stvari. Morebitna odobritev nadrejenega ni veljaven pravni posel, to pa pomeni, da je bila prisvojitev svedra protipravna in so s tem izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja iz 209. člena KZ-1. To bi moralo voditi do drugačnega materialnopravnega zaključka.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP, oziroma kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na odločilne pritožbene navedbe in se posledično ni vsebinsko opredelilo do pričanja ključne priče A. A. oziroma ni obrazložilo, zakaj njegovemu pričanju ni sledilo. Sodišče druge stopnje je soglašalo in povzelo dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ki je ocenilo izpoved nadrejenega A. A. kot neprepričljivo, ker je dajal vtis, da v skladišču ni zaposlen in ne vtisa tožniku nadrejenega delavca. Dokazni zaključek, da je imel tožnik dovoljenje nadrejenega, je sprejelo na podlagi izpovedi tožnika in sodelavca B. B., kar je tudi zadosti in ustrezno obrazložilo. Sodišče druge stopnje se je torej do odločilnih pritožbenih ugovorov tožene stranke opredelilo; revizijska trditev, da sodišče ni obrazložilo, zakaj izpovedi A. A. ni sledilo, ni utemeljena.

9. Tožena stranka sodišču očita, da je protispisno presodilo, da je tožnik dovoljenje imel, čeprav iz izpovedi A. A. izhaja ravno nasprotno, da tožniku tega ni dovolil. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodba vsebuje o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v njenih razlogih o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker so priče o dejstvu, ali je tožnik dovoljenje imel, izpovedale nasprotno, je moralo sodišče prve stopnje oceniti dokazanost tega dejstva v skladu z napotki iz 8. člena ZPP. To, da sodišče ni sledilo izpovedi A. A. in je naredilo drugačen dokazni zaključek na podlagi delno nasprotujočih si dokazov, ne predstavlja kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Tožena stranka z revizijskimi navedbami v smeri, da bi moralo sodišče v celoti slediti izpovedi A. A. in sprejeti drugačno dokazno oceno, uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje. Za revizijsko sodišče so dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe obvezna podlaga za odločitev.

11. Pri kaznivem dejanju po 209. členu KZ-1 se mora storilec zavedati protipravnosti prilastitve in to prilastitev tudi voljno uresničiti (1). V zvezi s tem sta nižji sodišči ugotovili, da je pri tožniku manjkala zavest o protipravni prilastitvi svedra. To pa pomeni, da v obravnavanem primeru ne moremo govoriti niti o kršitvi pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, torej razlog za izredno odpoved po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni utemeljen. Nadaljnje revizijske navedbe tožene stranke pomenijo samo navidezno uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, saj z njimi dejansko izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

12. Po prvem odstavku 82. člena ZDR je dokazno breme za zakonitost postopka prenehanja delovnega razmerja na strani delodajalca in ne delavca, kot to zmotno meni tožena stranka. Sodišče je dokazni zaključek, da je tožnik imel dovoljenje, sprejelo na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) in ne pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

13. Sklicevanje na razloge sodbe sodišča druge stopnje glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v reviziji ni dopustno, upoštevajoč prvi odstavek 367. člena ZPP. V tem delu ne gre za pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji; sodišče druge stopnje je namreč pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Ob izostanku revizijskih navedb revizijsko sodišče ni preizkušalo, ali je očitek kršitve pogodbenih obveznosti z znaki tega kaznivega dejanja (in ne katerega drugega) sploh utemeljen.