Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela skladiščnika na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, zaradi očitane kršitve delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1, ki ga stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika, ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Tožniku je tožena stranka v izredni odpovedi očitala protipravno odsvojitev svedra, last njenega naročnika in istočasno ugotovila, da je zaradi storjene kršitve v tožnika izgubila zaupanje do te mere, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja, niti do izteka odpovednega roka. Pri tožniku je manjkala zavest o protipravni prilastitvi svedra, zato ta znak kaznivega dejanja ni podan, kar pomeni, da ni bil izpolnjen razlog iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

V skladu s sodno prakso se kot kriteriji za odmero odškodnine po 118. členu ZDR upoštevajo predvsem zaposlitvene možnosti delavca, njegova starost, delovna doba, poklic, druge osebne okoliščine, eventualno prejemanje nadomestila in podobno. V okviru odprtega sojenja je sodišče dolžno ugotoviti vse te okoliščine tudi v primeru, če delavec ne predlaga sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa se zanjo odloči na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje v predmetnem sporu glede sodne razveze ni zaslišalo tožnika, tožena stranka ni navedla razlogov, zaradi katerih predlaga razvezo pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je samo zaključilo, da je toženka izgubila zaupanje v delo tožnika, da ravnanja tožnika kvarijo poslovni ugled in ogrožajo njene posle. Izpodbijana sodba glede zavrnitve odločitve o reintegraciji tožnika in o višini odškodnine nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnik.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v točkah III, IV in V izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nerazveljavnem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 28. 3. 2013 in da delovno razmerje med strankama ni prenehalo 30. 3. 2013, temveč je trajalo do 11. 10. 2013 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku od 30. 3. 2013 do 11. 10. 2013 priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, mu obračunati nadomestilo plače v bruto višini 846,51 EUR mesečno, od teh plač obračunati in za tožnika plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, tožniku pa plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za neto plačo preteklega meseca (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku od bruto povračila v višini 2.539,50 EUR obračunati in zanj plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika po vrnitvi nazaj na delo k toženi stranki in njegov zahtevek po priznanju pravic iz delovnega razmerja od vključno 12. 10. 2013 dalje (IV. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 401,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki in sicer iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožnik vlaga pritožbo v delu, ki se nanaša na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter na odmero povračila namesto reintegracije in posledično na zavrnitev njegovega reintegracijskega zahtevka ter v stroškovnem delu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče sicer ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, vendar je na podlagi prepozno podanega in tudi neobrazloženega predloga tožene stranke, naj sodišče v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi samo razveže pogodbo, zavrnilo tožnikov reintegracijski del zahtevka ter ne da bi za to obstajal ustrezen tožbeni zahtevek, odločilo na podlagi 118. člena ZDR in tožniku odmerilo povračilo namesto reintegracije v višini treh njegovih povprečnih plač. Ker pa tožnik naj ne bi v celoti uspel s svojim tožbenim zahtevkom, je tožniku priznalo zgolj polovico priglašenih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je imel tožnik dovoljenje svojega nadrejenega, da je iz skladišča, v katerem je opravljal svoje delo, vzel sveder znamke A. v približni vrednosti 14,00 EUR. Pravilno je tudi ugotovilo, da za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obstajal odpovedni razlog po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Kljub temu, da se je sodišče prepričalo, da tožnik svedra v primeru, če zato ne bi imel dovoljenja svojega nadrejenega, ne bi vzel, je zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka nepravilno zavrnilo njegov reintegracijski del zahtevka, ter sodno razvezo njegove pogodbe o zaposlitvi ter mu odmerilo povračilo namesto reintegracije. Pravico, da lahko tudi delodajalec predlaga prenehanje delovnega razmerja vse do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, je delodajalcem podelil šele ZDR-1, ki ga pa v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj gre za odpoved, ki je bila dana še v času veljavnosti ZDR in bi moral delodajalec predlog podati na prvem naroku za glavno obravnavo. Sicer pa bi morala tožena stranka svoj predlog za prenehanje delovnega razmerja na podlagi 118. člena ZDR utemeljiti oziroma navesti razloge, zaradi katerih predlaga sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Takšnih razlogov tožena stranka ni navajala, ugotavljalo pa jih ni niti sodišče. Pooblaščenka tožene stranke je na zadnji obravnavi navedla zgolj to, da predlaga, da sodišče v primeru, da bi odpoved ugotovilo kot nezakonito, odloči po 118. členu ZDR. Okoliščin, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja pa ni ugotavljalo niti sodišče prve stopnje, čeprav se v obrazložitvi sodbe sklicuje na izjavo direktorice. Ta izjava pomanjkljivo podanega predloga tožene stranke ne more sanirati, saj se ne nanaša na predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, temveč na razloge, ki so botrovali odločitvi za podajo izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje v skladu z obveznostjo, ki mu nalaga 285. člen ZPP, tudi ni poskrbelo, da bi se med obravnavo navedla vsa odločilna dejstva in ponudilo dokaze v zvezi z možnostjo odločitve sodišča prve stopnje po 118. členu ZDR, kar bi tožniku omogočilo, da bi postavil zahtevek oziroma podal dokaze, na podlagi katerih bi mu lahko sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino namesto reintegracije. Glede odmere višine odškodnine tožniku ni jasno, kako lahko sodišče glede na trenutne splošno znane razmere na trgu dela, predvsem ob upoštevanju dejstva, da je tožnik še vedno brez zaposlitve (čeprav aktivno išče zaposlitev), ugotovi, da so njegove zaposlitvene možnosti dokaj dobre. Ker sodba v tem delu ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče se je za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi odločilo zato, ker naj ne bi moglo mimo dejstva, da delavci pri toženi stranki nimajo pravice brez pravnega naslova iz njenih prostorov odnašati njenih stvari ali celo stvari njenega naročnika, ter da morebitna odobritev nadrejenega nikakor ni veljaven pravni naslov. Takšno stališče je v nasprotju s pravilnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožnik v primeru, če dovoljenje nadrejenega ne bi imel, svedra ne bi vzel, kot tudi, da tožena stranka ni izkazala, da bi sporni sveder predstavljal blago z neujemajočo se dokumentacijo ter da bi zaradi manka teh svedrov tožena stranka svojemu naročniku morala karkoli plačati. Dejstvo namreč je, da je bil B.B. tožnikov nadrejeni, da mu je odrejal delo, mu odobril dopuste, ipd., torej oseba, ki je bila s strani tožene stranke pooblaščena zato, da je tožniku dajala navodila za delo in preko katere je kot delavec uveljavljala svoje pravice iz delovnega razmerja, zato je zaključek sodišča, da naj B.B. dovoljenje ne bi predstavljalo veljavnega pravnega naslova zato, da je tožnik vzel sporni sveder, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Če B.B. tožnika, kot svojega podrejenega ni opozoril na to, da ni pristojen za dajanje dovoljenj, da se lahko obravnavano blago vzame, tožnik ni mogel vedeti, da B.B. za to ni pristojen. V kolikor pa je tožnikov nadrejeni prekoračil oziroma zlorabil svoja pooblastila, ki mu jih je dala tožena stranka, to v odnosu do tožnika neposredno nima in tudi ne more imeti nikakršnega učinka. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje tožnika ne more kaznovati zaradi ravnanja njegovega nadrejenega. Sodišče pa je tudi zmotno in nepravilno odločilo o stroških postopka. Ker je tožnik uspel s svojim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi mu moralo sodišče priznati vse priglašene stroške, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem je tožnik v celoti uspel. Zahtevkov, ki izvirajo iz tega naslova, namreč ni mogoče enostavno ločevati od spora zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tako, kot je nepravilno storilo sodišče prve stopnje, saj so z njim neločljivo povezani. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, podredno pa, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnik vzel sveder iz skladiščnega prostora tožene stranke v C. in je bil ta v lasti komitenta tožene stranke (družbe D. d.o.o.), sporno je bilo samo to, ali je tožnik imel dovoljenje za prisvojitev tega svedra, s katerim niti tožena stranka kot delodajalec tožnika ni imela pravice razpolagati. Očitek sodišča prve stopnje, da toženka ni predložila listin, s katerih bi bilo razvidno, da bi prav ti artikli manjkali, je irelevantno za ugotovitev ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožniku je bilo znano oziroma je vedel, da tudi v kolikor bi mu neposredno nadrejeni B.B. dovolil vzeti karkoli iz skladišča, da slednji ni imel pooblastila za to. V zvezi s pisno izjavo B.B. in njegovim pričanjem, je po prepričanju toženke slednji povsem verodostojno potrdil tisto, kar je toženka zatrjevala v svojih vlogah. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo njegovo pričanje. Tudi priča E.E. je na zaslišanju poudaril, da pri toženi stranki ni bila praksa, da se je jemalo viške, kar pomeni, da so bili skladiščniki seznanjeni, da ni mogoče razpolagati z blagom. Vendar je E.E. izpostavil, da je šlo v tem primeru za poseben primer, čeprav kaj bi bila posebnost tega primera E.E. ni pojasnil, zato njegovo pričanje ni mogoče šteti v celoti za verodostojno in iskreno. Zgolj dejstvo, da je tožnik prosto povedal preiskovalcem, da si je prilastil sveder ne opravičuje utemeljenosti ocene sodišča prve stopnje, da je pri tožniku manjkala zavest protipravnosti. Tožena stranka sklepa, da je bilo dejanje tožnika, da je preiskovalcem priznal da je vzel sveder, le manever, da s sklicevanjem na domnevno izrecno soglasje nadrejenega, prikaže svoje ravnanje za dopustno. Kršitev je tako omajala zaupanje delodajalca, ki je zaradi narave dela tožnika kot skladiščnika pogoj za nadaljevanje in obstoj delovnega razmerja, kar je potrdilo tudi sodišče prve stopnje. Ravnanje tožnika izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 1. in 3. odstavku 209. člena KZ-1. Podrejeno predlaga, da sodišče spremeni višino denarnega povračila po 118. členu ZDR. Sodišče je tožniku priznalo povračilo v višini njegovih treh bruto plač v višini 2.539,50 EUR. Glede na starost tožnika in njegove zaposlitvene možnosti bi bila sprejemljiva višina denarnega povračila maksimalno v višini 1.480,50 EUR bruto, ki predstavlja višino odpravnine, ki bi jo tožnik prejel, če bi mu bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, saj bi bil v nasprotnem primeru tožnik privilegiran.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika predlagala, da se pritožba tožnika kot neutemeljena zavrne s stroškovno posledico.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) iz razloga, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR). Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela skladiščnika in sicer na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, zaradi očitane kršitve delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008), ki ga stori kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupana v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika, ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Tožniku je tožena stranka v izredni odpovedi očitala protipravno odsvojitev svedra znamke A., last njenega naročnika in istočasno ugotovila, da je zaradi storjene kršitve v tožnika izgubila zaupanje do te mere, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja, niti do izteka odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka v katerem je zaslišalo direktorico tožene stranke, tožnika ter priče F.F., B.B. in E.E. ugotovilo, da je direktorica filiale ob sumu nepravilnosti v skladišču specializirani družbi naročila preiskavo, ob kateri so preiskovalci te družbe ugotovili, da sta storilca tožnik in njegov sodelavec E.E.; da je več svedrov znamke A. v skladišču v odprti škatli v omari ležalo več kot leto dni brez vsake dokumentacije; da so delavci začeli nadrejenega B.B. spraševati, kaj je s svedri in ali lahko katerega vzamejo, saj so ležali v omari v odprti škatli že več kot leto dni in tudi niso imeli ujemajoče se dokumentacije; da sta tožnik in E.E. slišala nadrejenega B.B., ki je dejal F.F., kakor tudi tožniku, da jih lahko vzamejo; da je B.B. izpovedal, da ne ve, kaj je tisto kar je zmanjkalo, da tudi ne ve, da bi bili v skladišču sploh svedri znamke A., da mu sploh nihče ni povedal, da bi svedri te znamke v skladišču sploh manjkali, prav tako, da tudi ni vedel, da bi se v skladišču že dalj časa nahajali svedri, ki jih nihče ni pogrešal in da ne ve, da bi bili ti svedri kjerkoli evidentirani.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovo očitano kršitvijo v izredni odpovedi, na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ugotovilo vse pravno odločilne okoliščine in sprejelo pravilen materialnopraven zaključek, da tožniku ni mogoče očitati kršitve delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v dokazni oceni sledilo prepričljivi izpovedbi tožnika in sodelavca E.E., ki sta natančno pojasnila, da so v toženkinem skladišču na neobičajnem mestu v omari v odprti škatli že vsaj leto dni ležali artikli - svedri znamke A., od katere je bil posamezen vreden 14,00 EUR in jih pri toženi stranki že dolgo ni nihče pogrešal. Tožena stranka ni predložila listin, iz katerih bi bilo razvidno, da bi artikli mankali, čeprav je direktorica navajala, kako sproti ugotavlja dejansko stanje blaga z listinami in da je zaradi inventurnih primanjkljajev morala naročniku plačati 25.000,00 EUR. Tožnik je izpovedal, da je predpostavljenega B.B. vprašal, ali lahko sveder vzame, pa mu je ta odgovoril, da če se dela z njim norca, saj je jasno, da sveder lahko vzame, saj ga že leto pa pol nihče ne pogreša. Tako je sveder vzel in ga odnesel iz firme v roki. Slab mesec kasneje, ko so prišli predstavniki specializirane družbe, ki je opravljala preiskavo in so ga vprašali, ali je kdo kaj vzel, jim je tožnik sam povedal, da je sveder vzel in tudi povedal, da mu je to dovolil B.B.. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je izpovedba B.B. popolnoma neprepričljiva, saj ni vedel povedati, kaj je tisto kar je zmanjkalo, ni vedel, da bi bili v skladišču svedri znamke A., da mu nihče ni povedal, da bi ti svedri v skladišču sploh manjkali, prav tako ni vedel, da bi se v skladišču že dalj časa nahajali svedri, ki jih nihče ni pogrešal in da tudi ne ve, da bi bili svedri kjerkoli evidentirani. Sodišče je ugotovilo, da je priča dajala vtis, kakor da v skladišču še nikoli ni bila, ne pa vtisa delavca, na katerega so se skladiščniki obračali kot na nadrejenega delavca. Sodišče prve stopnje je zato dokazno ocenilo, da je prepričljivejša izpovedba tožnika in E.E., da so skladiščniki nadrejenega spraševali kaj je s svedri in ali lahko katerega vzamejo, in da je tako storil tudi tožnik, ko je predpostavljenega vprašal, ali lahko tudi on enega vzame. V pravilnost take ocene je sodišče prepričalo dejstvo, da je to kasneje tožnik prosto povedal preiskovalcu. Če bi namreč mislil, da si je sveder protipravno prilastil, tega gotovo ne bi storil. Zaključilo je, da je tožniku manjkala zavest o protipravni prilastitvi svedra, zato je ocenilo, da ta znak kaznivega dejanja ni podan, kar pomeni, da ni izpolnjen razlog iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ne soglaša s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da je bilo dejanje tožnika, da je preiskovalcem priznal, da je vzel sveder v vrednosti 14,00 EUR le manever, da svoje dejanje prikaže kot dopustno, saj je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo, da je imel tožnik dovoljenje svojega nadrejenega, da je vzel sveder v vrednosti 14,00 EUR in da ga je imel še vedno v avtu in ga je bil pripravljen takoj vrniti, vendar toženka to ni želela. Torej ni vzel nikakršne stvari tožene stranke oz. tudi ne stvari njenega naročnika, brez da bi za to imel dovoljenje svojega nadrejenega. B.B. je namreč bil tožnikov nadrejeni, odrejal mu je delo, odrejal mu je dopuste, bil je oseba, ki je bila s strani tožene stranke pooblaščena zato, da je tožniku dajala navodilo za delo.

Utemeljena je pritožba tožnika, da bi morala tožena stranka, ko je na zadnjem naroku tik pred zaključkom glavne obravnave podala svoj predlog za prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki na podlagi 118. člena ZDR utemeljiti in navesti razloge, zaradi katerih predlaga sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč na zadnjem naroku za glavno obravnavo zgolj navedla, da sodišče v primeru, da bi odpoved ugotovilo kot nezakonito, odloči po 118. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je takšnemu predlogu sledilo, kljub temu, da tožena stranka razlogov ni navajala, prav tako pa jih tudi ni v dokaznem postopku ugotavljalo sodišče prve stopnje. Pravilno opozarja pritožba tožnika, da bi morala tožena stranka navesti razloge zaradi katerih predlaga sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in predlagati tudi izvedbo ustreznih dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko odločilo o njenemu predlogu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščin, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja, čeprav se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na izjavo direktorice, podano na drugem naroku za glavno obravnavo (list. št. 40 in 41), ki pa je obrazlagala le razloge, ki so bili odločilni za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba tožnika utemeljeno opozarja na sodno prakso, kjer je bilo že večkrat zavzeto stališče, da sodišče prve stopnje v skladu z obveznostjo, ki mu jo nalaga 285. člen ZPP poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva in ponudijo dokazi v zvezi z možnostjo odločitve sodišča prve stopnje po 118. členu ZDR, kar tožniku tudi omogoča, da postavi zahtevek oz. poda dokaze, na podlagi katerih bi mu lahko sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino namesto reintegracije. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva poskrbeti, da tožnik zahtevek za odškodnino namesto reintegracije postavi, če se je odločilo za sodno razvezo. Te svoje obveznosti pa sodišče prve stopnje ni izpolnilo.

V skladu s sodno prakso se kot kriteriji za odmero odškodnine po 118. členu ZDR upoštevajo predvsem zaposlitvene možnosti delavca, njegova starost, delovna doba, poklic, druge osebne okoliščine, eventualno prejemanje nadomestila in podobno. V okviru odprtega sojenja je sodišče dolžno ugotoviti vse te okoliščine celo v primeru, če delavec ne predlaga sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa se zanjo odloči na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje v predmetnem sporu glede sodne razveze ni zaslišalo tožnika, tožena stranka ni navedla razlogov, zaradi katerih predlaga razvezo pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je samo zaključilo, da je toženka izgubila zaupanje v delo tožnika, da ravnanja tožnika kvarijo poslovni ugled in ogrožajo njene posle, kar je tožena stranka navajala v odgovoru na tožbo kot razlog, da s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je tako na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR ugotovilo, da delovno razmerje med strankama traja do dneva odločitve sodišča prve stopnje (11. 10. 2013) in za to obdobje tožniku prisodilo vtoževane pravice iz delovnega razmerja in odškodnino v višini treh plač. Pri tem je samo iz listin v spisu ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen sedem let, da je star 42 let in da so na njegovo starost in poklic njegove zaposlitvene možnosti še dokaj dobre, ter da posebnih okoliščin v zvezi z odpovedjo, ki bi vplivale na povračilo, ni ugotovilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba glede zavrnitve odločitve o reintegraciji tožnika in o višini odškodnine nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnik.

Iz listin v spisu izhaja, da je tožena stranka šele na zadnji glavni obravnavi 11. 10. 2013 predlagala odločanje po 118. členu ZDR, brez da bi zato navedla utemeljene razloge. Tožnika sodišče prve stopnje, kljub temu, da se je odločilo za sodno razvezo po 118. členu ZDR, ni zaslišalo. Zgoraj navedene okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, so razvidne iz podatkov v spisu in jih tožnik sam niti ni zatrjeval in še manj na njihovi podlagi utemeljeval višino odškodnine. Sodišče prve stopnje bi o okoliščinah, ki vplivajo na odmero odškodnine, lahko odločalo le na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Tožnik v tej zvezi ni bil zaslišan, tožena stranka, ki pa je podala predlog za sodno razvezo po 118. členu ZDR pa ni svojega predloga utemeljila in tudi ni podala nikakršnih dokaznih predlogov. Odločitev sodišča o sodni razvezi in višini odškodnine tako nima nobene dokazne dejanske podlage, zlasti pa tudi ne o tem, zakaj se je sodišče odločilo za sodno razvezo, kljub temu, da je ugotovilo, da tožniku manjka zavest o protipravni prilastitvi svedra, torej, da je sveder vzel le, ker mu je predpostavljeni to dovolil. Prav tako pa odločitev sodišča o višini odškodnine nima nobene dokazne dejanske podlage, zlasti tudi ne o tem, zakaj je odškodnina dosojena v zahtevani višini.

Pritožba tožnika utemeljeno graja odločitev o stroških postopka. Kadar gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, ni mogoče posebej upoštevati uspeha z zahtevkom za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR, ki jo uveljavlja tožena stranka. Zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožnik v sporu uspel le do polovice, saj je z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi uspel v celoti, ne glede na to, da je sodišče delno zavrnilo njegov zahtevek po vrnitvi nazaj k toženi stranki in sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju navedeno upoštevati pri ponovni odločitvi o stroških postopka.

Zmotno pa je pritožba tožnika uveljavljala, da bi tožena stranka skladno z določbo 3. odstavka 118. člena ZDR predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi lahko podala le do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, zato je s podajo predloga na zadnjem naroku prekludirana. Pritožba tožnika se sklicuje pri tem na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 473/2006 v katerem je bilo zavzeto stališče, da je tožena stranka, ki je predlog za sodno razvezo podala šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, prekludirana, saj po določbi 3. odstavka 118. člena ZDR lahko samo delavec predlaga sodno razvezo do zaključka glavne obravnave po 1. odstavku 118. člena ZDR, ne pa tudi delodajalec. Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS je zavzela stališče, da po določbi 2. odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče razveže delovno razmerje, če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče tudi ne glede na predlog delavca, kar pomeni, tudi na podlagi utemeljenih navedb delodajalca, da na njegovi strani take okoliščine in interesi obstajajo. Sodna praksa je zavzela stališče, da enako kot delavec lahko tudi delodajalec tako možnost uveljavlja do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje glede na zgoraj obrazloženo storilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 354. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v točkah III, IV in V (stroškovni del) ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedeno kršitev pravil postopka in ponovno odločati o reintegraciji tožnika oziroma o morebitni višini odškodnine po 118. členu ZDR, pri čemer bo moralo glede na zgoraj obrazloženo ustrezno dopolniti dokazni postopek.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da glede tega dela niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 4. odstavka v zvezi z 3. odstavkom 165. člena ZPP.