Jedro

V danem primeru pa tožena stranka ni odločila o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Odločala je o tem, da preklicuje svoje soglasje oziroma dovoljenje, zato izpodbijanega dopisa tožene stranke z dne 20. 2. 2002 ni mogoče šteti kot odločanje o upravni stvari in ne gre za upravno odločbo. Tožena stranka je sporočila tožniku, da daje soglasje oziroma da to soglasje odkloni v zvezi z gradnjo cevovoda, zato tožena stranka ni odločala o upravni stvari. Izpodbijano "odločbo" je potrebno šteti kot dopis oziroma akt poslovanja tožene stranke.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka tožniku preklicala soglasje oziroma dovoljenje, da po zemljišču parc. št. 1671 k.o. ... položi odtočni cevovod izpod mlinske vodne naprave iz mlina A. Tožena stranka navaja, da je dala tožniku dne 23. 11. 2000 na njegovo prošnjo soglasje in hkrati dovoljenje, da po zemljišču parc. št. 1671 k.o. ... položi odtočni cevovod izpod mlinske vodne naprave iz mlina A. Pri Okrajnem sodišču v Radovljici je bila sprožena tožba opr. št. P 232/2000 in je bilo tožniku naloženo, da mora odstraniti v roku 8 dni vse ovire, med drugimi navedenimi parcelami, tudi na parc. št. 1671 k.o. ..., za katero je Občina Radovljica dala soglasje.

Tožnik v tožbi navaja, da je vložil zahtevo za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo, s katerim bi legaliziral že zgrajen cevovod izpod centrale mlinsko vodne naprave na zemljiščih s parc. št. 395, 396 in 1671 vse k.o. ... Zadnja parcelna številka v naravi predstavlja občinsko cesto, ki je kategorizirana z občinskim odlokom kot javna pot. Tožena stranka je dala tožniku soglasje z dne 23. 10. 2000 za napeljavo podzemnega cevovoda v območju občinske ceste. Naknadno pa je tožena stranka z izpodbijano odločbo samovoljno preklicala soglasje in zaradi tega je Upravna enota v Radovljici zavrnila zahtevo tožnika za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo. Tožnik meni, da je izpodbijana odločba samostojen upravni akt in s tožbo zahteva odpravo odločbe, s katero je tožena stranka preklicala že dano soglasje. Tožnik nadalje navaja, da izpodbija odločbo tožene stranke, ker temelji na pravdnem postopku, ki pa še ni končan. Poleg tega pa Odlok o občinskih cestah v 3. odstavku 33. člena izrecno določa v katerem primeru bi lahko tožena stranka odklonila izdajo soglasja. V tem primeru pa je tožena stranka navedla povsem drug razlog kot to predvideva citirani odlok in gre za kršitev načela zakonitosti in povsem arbitrarno odločitev tožene stranke. Tožnik tudi izpodbija odločbo tožene stranke zaradi bistvene kršitve upravnega postopka, ker je odločbo na prvi stopnji izdal župan, čeprav bi morala o tem odločiti pristojna občinska uprava, izpodbijana odločba je izdana v obliki dopisa, čeprav gre za odločanje o upravni stvari in jo je mogoče izdati le na zahtevo stranke, ne pa po uradni dolžnosti, kot je bilo v primeru izpodbijane odločbe. Tožnik tudi ni imel možnosti, da bi se lahko izrekel o razlogih, zaradi katerih je bilo soglasje preklicano in odločba ni sestavljena v obliki, kot to določa Zakon o splošnem upravnem postopku. Tožnik tudi navaja, da odločba ni naslovljena nanj in da je postopek vodila oseba, ki ne izpolnjuje pogojev, ki jih za vodenje postopka predpisuje Zakon o splošnem upravnem postopku. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožena stranka soglasje preklicala, ker mora tožnik po sodnem sklepu odstraniti vse ovire. Nadalje še navaja, da kljub temu, da sklep sodišča še ni pravnomočen, pa je očitno šlo za zlorabo danega soglasja, saj je šlo dejansko za odvzem vode in njene preusmeritve drugam, zaradi tega je sosed ostal brez vode. Tožena stranka pa pri tem še pripominja, da je sklep preklical tisti, ki ga je tudi dal. Tožnik pa je zoper preklic soglasja tudi vložil pritožbo, o njej pa še ni bilo odločeno. Tožena stranka meni, da je tožba preuranjena, prav tako pa da zoper preklic soglasja ni možno sprožiti upravnega spora. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa, da jo zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožbo je bilo potrebno zavreči iz naslednjih razlogov: Med strankama ni sporno, da je tožena stranka najprej tožniku izdala soglasje in dovoljenje, da po zemljišču parc. št. 1671 k.o. ... položi odtočni cevovod izpod mlinske vodne naprave iz mlina A., naknadno pa je tožena stranka dne 20. 2. 2002 to soglasje oziroma dovoljenje preklicala.

Po presoji sodišča je potrebno dopis tožene stranke z dne 20. 2. 2002 šteti kot akt poslovanja in ne za odločbo o upravni stvari. Na podlagi 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) gre za upravno stvar takrat, kadar se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (1. odstavek 2. člena ZUP). V danem primeru pa tožena stranka ni odločila o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Odločala je o tem, da preklicuje svoje soglasje oziroma dovoljenje, zato izpodbijanega dopisa tožene stranke z dne 20. 2. 2002 ni mogoče šteti kot odločanje o upravni stvari in ne gre za upravno odločbo. Tožena stranka je sporočila tožniku, da daje soglasje oziroma da to soglasje odkloni v zvezi z gradnjo cevovoda, zato tožena stranka ni odločala o upravni stvari. Izpodbijano "odločbo" je potrebno šteti kot dopis oziroma akt poslovanja tožene stranke.

Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.