Jedro

Glede na dejanske ugotovitve tožene stranke in sodišča prve stopnje, ki ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa v okviru presoje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da so v obravnavanem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je tožnica lahko sklepala, da je postopek v teku oziroma da je izdana odločba (drugi odstavek 229. člena ZUP), zaradi česar ni mogoče dovoliti obnove postopka po 9. točki 260. člena ZUP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9. 7. 2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote Maribor z dne 24. 9. 2001, s katerim je ta zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo istega organa z dne 28. 1. 2000 (pravnomočna dne 17. 3. 2000), s katero je bilo investitorjem G., J., V. in S.L., stanujočim ..., izdano enotno gradbeno dovoljenje za gradnjo prizidka k stanovanjski hiši ter rekonstrukcijo strehe na obstoječi zgradbi na zemljišču parc. št... k.o...

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je iz upravnega spisa razvidno, da je tožnica dne 7. 4. 1999 investitorjem dala soglasje, da zgradijo prizidek. Sodišče prve stopnje na podlagi podatkov upravnega spisa zaključuje, da je tožnica vedela, da je postopek v teku, zaradi česar bi se morala pravočasno odzvati, čeprav odločba ni bila vročena izrecno njej. Tako bi se lahko pritožila zoper odločbo z dne 28. 1. 2000 v skladu s prvim odstavkom 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99), ne bi pa mogla izkazati upravičenja za vključitev v postopek po drugem odstavku 229. člena ZUP, saj so bile podane okoliščine, zaradi katerih bi lahko sklepala, da je postopek v teku. Zato tožnica tudi ne more uspešno uveljavljati obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Razloge iz 5. in 6. točke istega člena pa bi lahko uveljavljala v postopku, zato so pravno neupoštevni na podlagi določbe drugega odstavka 261. člena ZUP.

3. Zoper izpodbijano sodbo tožnica vlaga revizijo, prej pritožbo, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker ni opravilo glavne obravnave. Tožnici gradbeno dovoljenje ni bilo vročeno, zanj je posredno zvedela šele 17. 6. 2000. Pisanja so bila naslovljena le na mater, tožnica in negovalka pa nista imeli pooblastila. Poseg investitorjev je bil izveden brez danega soglasja in je poslabšal njen življenjski prostor.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Prizadete stranke G., J. in V.L. v odgovoru na revizijo, prej pritožbo, predlagajo, da se ta zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba zoper izpodbijano sodbo obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh določb se opravlja tudi preizkus revizije.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v zvezi z neobstojem obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP pravilno odločilo. Po tej določbi se postopek, končan z dokončno upravno odločbo, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Po določbi drugega odstavka 229. člena ZUP pa v primeru, če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov iz upravnega spisa ugotovilo, da je prvostopenjski upravni organ tožnici in njeni materi A.A. priznal pravico udeleževati se postopka, kot izhaja iz poziva za vključitev v postopek kot stranski udeleženec z dne 10. 1. 2000, ki je bil naslovljen na obe, sicer stanujoči na istem naslovu, čeprav je bila ob tem kot naslovnik poštne pošiljke navedena le mati tožnice, poštno pošiljko pa je prevzela negovalka tožničine matere, kot izhaja iz povratnice. Vendar je tožnica v vlogi z dne 30. 6. 2000 navedla, da je zaradi preobremenjenosti spregledala poziv za vključitev v postopek kot stranski udeleženec. Tožnica je tako po presoji sodišča prve stopnje priznala, da ji je bilo znano, da je imela možnost udeležiti se upravnega postopka, pa tega zaradi osebnih okoliščin ni izkoristila. Odločba o enotnem gradbenem dovoljenju je bila prav tako poslana le njeni materi, vendar je pisanje sprejela tožnica. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tako ni mogoče slediti kasnejšim spremenjenim tožničinim navedbam, da je za poziv in odločbo izvedela šele dne 17. 7. 2000. Sodišče prve stopnje je pri navajanju datumov (10. 1. 2000, 30. 6. 2000 in 17. 7. 2000) sicer pomotoma navedlo leto 2001 namesto pravilno leto 2000, kot dejansko izhaja iz upravnega spisa, vendar to po presoji revizijskega sodišča ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

11. Glede na takšne dejanske ugotovitve tožene stranke in sodišča prve stopnje, ki ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa v okviru presoje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da so v obravnavanem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je tožnica lahko sklepala, da je postopek v teku oziroma da je izdana odločba (drugi odstavek 229. člena ZUP), zaradi česar ni mogoče dovoliti obnove postopka po 9. točki 260. člena ZUP.

12. Revizijski ugovori, ki se smiselno nanašajo na določbo 5. točke 260. člena ZUP, po kateri se postopek obnovi, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb, so neutemeljeni, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, saj bi jih lahko tožnica že uveljavljala v končanem prejšnjem postopku (drugi odstavek 261. člena ZUP), kar pa zaradi svoje pasivnosti ni storila, zato tudi ni bilo razloga za obnovo postopka po 5. točki 260. člena ZUP.

13. Po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev določb postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Takšna kršitev določb ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni podana, do enakega sklepa pa pripelje tudi uporaba 4. odstavka 72. člena v zvezi z 2. odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Tožnica je v tožbi predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnice in investitorjev v zvezi z obstojem obnovitvenega razloga po 5. točki 260. člena ZUP, vendar Vrhovno sodišče presoja, da tožnica s tem ni navedla takšnih novih dejstev in predlagala dokazov, ki bi bili pravno relevantni za odločitev v tem sporu. Ker sodišče prve stopnje ni izdalo sodbe brez glavne obravnave v nasprotju z zakonom, ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.