Jedro

Za pravilno odločitev o nadaljevanju pravdnega postopka, ki je bil prekinjen zaradi izbrisa tožene stranke - delniške družbe iz sodnega registra po prvem odstavku 37. člena ZFPPod, proti delničarju, je odločilno vprašanje, ali je bil tisti, zoper katerega naj se postopek nadaljuje, v trenutku izbrisa družbe njen delničar ali ne. V primeru nadaljevanja postopka je mogoče tožbeni zahtevek proti delničarju obravnavati samo kot proti univerzalnemu pravnemu nasledniku izbrisane družbe (ne pa morda kot proti delničarju, ki ima po šestem odstavku 580. člena ZGD položaj družbenika v družbi z neomejeno odgovornostjo).

Izrek

1. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno in vmesno sodbo opr. št. I Pg 303/2000 dne 13.6.2004 med drugim ugotovilo, da dvanajsti toženec B. Š. (v nadaljevanju: revident) odgovarja za obveznosti družbe G. V. d.d.,.., ki je bila izbrisana iz sodnega registra zaradi izbrisnega razloga po prvem odstavku 37. člena Zakona finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št.54-2543/1999, ZFPPod) in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 9.387.978,40 SIT s pripadki zoper vse ostale tožence.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo revidenta zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija revident z revizijo iz razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26-1210/1999, ZPP). Navaja, da pravni temelj za ugotovitev odgovornosti ni določba 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30-1298/1993, ZGD) in posledično sam ne nastopa kot pravni naslednik prvotno tožene stranke, temveč izvira njegova legitimacija neposredno iz šestega odstavka 580. člena ZGD. Sodišče ni bilo upravičeno pozivati revidenta, da vstopi v pravdo kot pravni naslednik G. V. d.d. niti ni bilo upravičeno nadaljevati postopka zoper njega. Revident nadalje navaja, da ni mogoče spregledati dejstva, da tožeča stranka zahtevka zoper toženca sploh ni vložila. Navaja, da ni soglašal z vstopom v pravdo v smislu 191. člena ZPP. Ker sta sodišči nadaljevali postopek zoper novo toženo stranko, ki s tem ni soglašala, sta bistveno kršili določbe ZPP. V času izbrisa G. V. d.d. revident ni bil družabnik oz. delničar družbe. Ne drži očitek, da je bil premalo skrben v zvezi z uskladitvijo družbe G. V. d.d. z ZGD. Sam je bil v času usklajevanja imetnik delnic, ki so nominalno predstavljale 15% osnovnega kapitala družbe. Sodišče bi moralo v argumentaciji svojih odločitvah navesti, katero je tisto toženčevo ravnanje, ki ga sodišče smatra za zlorabo položaja oz. opustitev dolžnega ravnanja. Predlaga, naj se reviziji ugodi in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da se zahtevek zavrne kot neutemeljen in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS, ki odgovora nista podala.

5. Revizija je utemeljena.

6. Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bila prvotno tožena stranka G. V. d.d. izbrisana iz sodnega registra zaradi izbrisnega razloga po prvem odstavku 37. člena ZFPPOD. Po prekinitvi postopka se je postopek nadaljeval tudi proti revidentu.

7. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da ni odločilno, ali je bil revident v času izbrisa družbe njen delničar ali ne, ampak naj bi bilo pomembno samo to, da je bil delničar tako v trenutku nastanka spornih obveznosti izbrisane družbe kot tudi v trenutku, ko je po 580. členu ZGD iztekel rok za njeno uskladitev z ZGD. Tako stališče sodišča druge stopnje bi bilo povsem pravilno, če bi bil revident tožen kot družbenik v družbi z neomejeno odgovornostjo (tak položaj je namreč imel po šestem odstavku 580. člena ZGD zaradi neuskladitve delniške družbe z ZGD). V taki situaciji je revident odgovarjal za obveznosti družbe solidarno z družbo, seveda že v času njenega obstoja. Vendar v tej zadevi tožeča stranka ni vložila tožbe zoper revidenta, temveč le zoper družbo, na kar opozarja tudi revizija. Tožeča stranka je namreč revidenta pritegnila v postopek šele po izbrisu gospodarske družbe, kot njenega pravnega naslednika. Da pa revident lahko nastopa kot pravni naslednik izbrisane gospodarske družbe, mora biti njen delničar v trenutku njenega izbrisa iz sodnega registra.

8. Revident je ves čas postopka zatrjeval, da ni pravni naslednik izbrisane delniške družbe, ker je svoje delnice že leta 1997 prodal. To je dokazoval s pogodbo in kopijo delniške knjige. Sodišče prve stopnje je te dokaze ocenilo in ugotovilo, da revident ni dokazal, da je res prodal delnice. Sodišče druge stopnje na obširne pritožbene trditve, s katerimi je revident izpodbijal dokazno oceno sodišča prve stopnje, ni odgovorilo, ker je ocenilo, da to dejstvo za odločitev o revidentovi odgovornosti za sporne obveznosti ni pomembno. Pri tem pa je spregledalo, da je to dejstvo odločilno za pravilno odločitev o nadaljevanju prekinjenega postopka zoper revidenta. Za odgovor na to vprašanje je treba materialnopravno pravilno ugotoviti, ali je revident univerzalni pravni naslednik izbrisane delniške družbe ali ne.

9. Zaradi materialnopravno zmotne ocene sodišča druge stopnje, da v konkretnem primeru ni relevantno, ali je bil revident delničar v času izbrisa gospodarske družbe ali ne, je ostala njegova pritožba glede dejanskega stanja o tem, ali je bil v času izbrisa prvotne tožene stranke njen delničar ali ne, neizčrpana. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in mu vrnilo zadevo v novo sojenje.

10. Vrhovno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.