Jedro

Za obveznosti družbe, ki ni uskladila kapitala in je zato prišlo do izbrisa družbe iz registra na podlagi 6. odst. 580. čl. ZGD v zvezi z ZFPPod, odgovarja tisti družbenik, ki je bil v času dolžnosti uskladitve kapitala njen družbenik in so v tem času nastale vtoževane obveznosti, čeprav v času izbrisa družbe iz registra ni bil več družbenik.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 11.10.2004 in vmesna sodba z dne 17.6.2004 v izpodbijanem delu (to je v točki 3. in 5. izreka) potrdita.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo opr.št. I Pg 303/2000-37 z dne 17.6.2004 je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča opr.št. Ig 97/7621 z dne 24.2.1998 tudi v 1. in 3. točki izreka (točka 1. izreka) ter predlog za izvršbo štelo za tožbo, pri čemer je v nadaljevanju z delno sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek zoper prvo do enajstotoženca ter trinajsto in štirinajstotoženca zavrne (2. točka izreka), medtem ko je z vmesno sodbo ugotovilo, da dvanajstotoženec B. Š. odgovarja za obveznosti družbe G. d.d. (3. točka izreka) ter da bo o zahtevku tožeče stranke zoper njega odločalo s končno sodbo (5. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj povrne prvo do enajstotoženi stranki na 442.200,00 SIT, štirinajstotoženi stranki pa na 541.200,00 SIT odmerjenih stroškov prvostopnega postopka (4. točka izreka).

Z izpodbijanim sklepom opr.št. I Pg 303/2000-42 z dne 11.10.2004 pa je sodišče prve stopnje zavrglo predlog dvanajstotoženca za oprostitev plačila sodnih taks za vloženo pritožbo.

Zoper obe navedeni odločbi se pritožuje dvanajstotoženec B. Š. (v nadaljevanju toženec). Prvostopno odločbo z dne 17.6.2004 izpodbija v odločitvi po vmesni sodbi (3. in 5. točka izreka). Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj njegovi pritožbi ugodi ter prvostopno odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugotovi, da ni pravni naslednik izbrisane družbe.

Po pritožbenih izvajanjih je prvostopno stališče, češ da je toženca šteti za aktivnega delničarja izbrisane delniške družbe in da je zato odgovoren za vtoževane obveznosti, zmotno iz dveh razlogov. Toženec tako v prvi vrsti ugovarja, da je s pogodbo z dne 30.4.1997 odsvojil vse delnice družbe G. d.d. in je presoja prvega sodišča, češ da odsvojitve delnic s predloženimi dokazi, to je kupoprodajno pogodbo in izpisom iz delniške knjige, ni dokazal, napačna. Tudi sicer pa se ne strinja z zaključkom prvega sodišča, češ da naj bi imel položaj aktivnega delničarja že v obdobju pred odsvojitvijo delnic. Sodišče prve stopnje je njegov aktivni položaj utemeljilo z dejstvom, da je bil ne samo delničar, temveč tudi direktor družbe G. d.d., vendar pa zaradi same funkcije direktorja ne more biti odgovoren za obveznosti delniške družbe. V tem delu pa prvostopni sodbi očita tudi protispisnost, in sicer v delu, ko ta ugotavlja, da je sam podpisal predlog za uskladitev družbe z ZGD, saj ga je podpisal odvetnik.

Poleg tega se prvostopno sodišče sploh ni opredelilo do z njegove strani predloženih dokazil o tem, da se je družba G. d.d. pravočasno in pravilno uskladila z določbami Zakona o gospodarski družbah (Ur.l. RS št. 30/93 s spr.; ZGD) in je zato kot direktor družbe svoje obveznosti izpolnil, medtem ko v svojstvu delničarja iz tega naslova sploh ni imel nobenih obveznosti. Izpodbijana sodba pa je materialnopravo napačna tudi zato, ker je v nasprotju z določbo 2. odstavka 282. člena ZGD, po kateri skupščina ne more odločati o vprašanjih vodenja poslov, zato delničarji sploh ne morejo biti aktivni družbeniki, ker jim takšnega položaja ZGD ne dovoljuje; kot je tudi v nasprotju z določbo 169. člena ZGD, po kateri delničarji za obveznosti družbe upnikom ne odgovarjajo. Izpodbijana sodba pa je tudi v nasprotju z Ustavo RS (14. členom URS), saj je toženec v neenakopravnem položaju z ostalimi državljani RS, ki so lastniki vrednostnih papirjev, saj je sodišče določilo njegovo odgovornost, ki pa ob nakupu delnic ni obstajala. Sodba ima torej za toženca učinek za nazaj, zato je tudi v nasprotju z 155. členom URS.

V pritožbi zoper sklep z dne 11.10.2004 pa pritožnik poudarja, da je odločitev sodišča v nasprotju z namenom instituta oprostitve plačila sodnih taks, ki naj socialno ogroženi stranki v pravdnem postopku omogoči, da v njem sodeluje brez ogrožanja lastnega preživetja.

Prvemu sodišču očita, da ga v pravnem pouku ni poučilo, da je za pritožbo dolžan plačati sodno takso, saj bi v nasprotnem primeru prošnjo za taksno oprostitev vložil skupaj s pritožbo. Ponovno poudarja, da plačila sodnih taks ne zmore ter da mu bo v primeru naložitve obveznosti plačila le-teh odvzeta ustavna pravica do sodnega varstva. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep tako spremeni, da ga plačila sodnih taks oprosti.

Pritožbi nista utemeljeni.

I. K pritožbi zoper odločbo z dne 17.6.2004: Iz prvostopnih ugotovitev izhaja, da je bila družba G. d.d. dne

23.2.2001 izbrisana iz sodnega registra zaradi izbrisnega razloga po

1. odstavku 37. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur.l. RS št. 54/99 s spr.; ZFPPod), torej ker se v zakonsko določenem roku (to je do 31.12.1994) ni uskladila z določbama 1. in 2. odstavka 580. člena ZGD. V tem postopku tako ne morejo biti upoštevna pritožbeno ponovno uveljavljana izvajanja toženca, češ da naj bi se družba G. d.d. vendarle uskladila z določbami ZGD. Ugovor, da je bil obstoj izbrisnega razloga zmotno ugotovljen, bi pritožnik lahko uspešno uveljavljal le v izbrisnem postopku (bodisi kot direktor družbe, njen delničar ali upnik - prim. 30. člen ZFPPod); za to pravdo pa je odločilno le, da je bila družba G. d.d. na podlagi pravnomočnega sklepa registrskega sodišča iz sodnega registra izbrisana, in pravdno sodišče je (po nasprotnem razlogovanju določbe 13. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) na tak pravnomočen sklep registrskega sodišča vezano.

ZGD je v primeru opustitve uskladitve družb z določbama 1. in 2. odstavka 580. člena (neuskladitve ustanovitvenih in drugih aktov ter osnovnega kapitala) določil dve vrsti sankcij, in sicer likvidacijo družbe po uradni dolžnosti (sedaj že razveljavljeni 5. odst. 580. člena ZGD; ZFPPod je namreč uvedel izbris takšnih družb iz sodnega registra brez likvidacije - prim. 1. odst. 37. člena ZFPPod) ter (neodvisno od prenehanja družbe) še spregled pravne osebnosti, torej osebno odgovornost družbenikov takšnih neusklajenih družb (prim. 6. odst. 580. člena ZGD). Pri tem je bistveno, da razlog za osebno odgovornost družbenikov neusklajenih družb ni prenehanje le-te, temveč dejstvo, da se družba v zakonskem roku ni uskladila z določbami ZGD. Osebna odgovornost družbenikov nastopi po obrazloženem že s potekom roka, določenega v ZGD (s 1.1.1995), torej neodvisno od postopka izbrisa družbe iz sodnega registra, ki je bil uveden naknadano. Ker ZFPPod določbe 6. odst. 580. člena ZGD ni razveljavil, ta določba torej še vedno predstavlja podlago za osebno odgovornost družbenikov neusklajenih družb. Da je temu tako, pa izhaja tudi iz določbe 1. odst. 37. člena ZFPPod, ki sicer napotuje na uporabo določb 3. poglavja ZFPPod, vendar pa zakon izrecno določa, da se te določbe uporabljajo le smiselno, kar pomeni, da se za neusklajene družbe ne uporabljajo glede tistih pravnih položajev, ki jih za te pravne osebe izrecno ureja kakšen drug predpis. Po povedanem podlaga za odgovornost toženca ni v izjavi po 1. odst. 394. člena ZGD, za katero se po 4. odst. 27. člena ZFPPod domneva, da naj bi jo podal ob izbrisu družbe, temveč v izrecni določbi 6. odst. 580. člena ZGD, po kateri odgovarjajo družbeniki obstoječih neusklajenih kapitalskih družb v zasebni lastnini za obveznosti upnikov kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma kot podjetnik.

Citirana določba je bila z Ustavno odločbo opr.št. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 (Ur.l. RS št. 93/2002) sicer delno razveljavljena, vendar le v obsegu, kolikor se nanaša na družbenike, ki v smislu obrazložitve te ustavne odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe (t.i. pasivne družbenike). Ne glede na to, da je ustavno sodišče citirano določbo 6. odst. 580. člena ZGD razveljavilo v istem obsegu kot določbo 4. in 5. odst. 27. člena ZFPPod, pa iz obrazložitve ustavne odločbe jasno izhaja, da je potrebno razločevati primere, ko gre za izbris neusklajenih družb po 1. odst. 37. členu ZFPPod od primerov izbrisa nedelujočih družb po 27. členu ZFPPod. Merilo za presojo pasivnosti družbenikov je namreč različno. Tako se pri presoji odgovornosti družbenikov po 6. odst. 580. člena ZGD presoja, kakšen je bil (formali in dejanski) vpliv posameznega družbenika (oz.

delničarja) na zahtevano uskladitev družbe z določbami ZGD, medtem ko je temelj odgovornosti družbenikov nedelujočih družb po ZFPPod vpliv, ki so ga imeli na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti te družbe (prim. 76. točko obrazložitve ust. odločbe).

Glede na zgoraj obrazloženo pri presoji toženčeve odgovornosti v tej zadevi ni relevantno (kot to zmotno meni pritožba), kakšen vpliv je imel kot delničar na poslovanje družbe, zato tudi ne more biti upoštevno pritožbeno izvajanje, češ da se delničarji kot taki sploh ne morejo šteti za aktivne, ker skupščina ne more odločati o vodenju poslov. Relevantno je torej le, ali je toženec kot eden izmed delničarjev lahko vplival na uskladitev družbe z določbami ZGD. Da je formalno gledano takšen vpliv imel, pa je prvostopno sodišče pravilno obrazložilo, saj sodi tako po določbah Zakona o podjetjih (Ur.l. SFRJ 77/1988; ZPod) kot tudi po določbah ZGD v pristojnost skupščine tako odločanje o povečanju osnovnega kapitala, kot tudi odločanje o sprejemu ustanovnih in drugih aktov družbe (prim. 123. člen ZPod ter

1. odst. 282. člena ZGD). Sodišče prve stopnje pa je pravilno presojalo ne samo formalni, temveč tudi dejanski vpliv toženca na možnost izvedbe postopka uskladitve (sedaj že izbrisane) družbe z določbami ZGD in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je toženec tudi dejansko imel možnost, vplivati na to, da bi se družba pravočasno uskladila z določbami ZGD. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pri presoji toženčeve odgovornosti ni mogoče mimo dejstva, da je postal (za razliko od ostalih delničarjev) delničar na podlagi lastnega angažiranja pri lastninskem preoblikovanju podjetja, kot tudi ne dejstva, da je imel kot direktor (in v tem pogledu je relevaten tudi ta njegov položaj v družbi) formalen in tudi neformalen vpliv na voljo ostalih delničarjev (kar izhaja tudi iz njegove izpovedbe). Glede na izveden dokazni postopek osebnega prispevka toženca torej ni mogoče spregledati in mu je tudi po oceni pritožbenega sodišča mogoče pripisati premalo skrbno ravnanje v zvezi z uskladitvijo družbe z ZGD. Tožencu (na njem je namreč dokazno breme) pasivnosti torej ni uspelo dokazati. V tem delu je torej sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

Prvostopno sodišče pa tudi ni zagrešilo očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Res je sicer, da je v razlogih sodbe zmotno povzelo, da je toženec podpisal predlog za uskladitev družbe z določbami ZGD, vendar pa vsakršno neskladje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami še ne pomeni kršitve po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Takšna kršitev je podana le, če obstajajo nasprotja o pravnoodločilnih dejstvih. In ker je v zvezi s temi prvostopnimi ugotovitvami odločilno le, da je po določbah ZGD (prim. 311, 314 in 321. člen) dejansko uprava (torej toženec) tisti, ki je upravičena oseba za vložitev predloga za vpis povečanja osnovnega kapitala v sodni register, dejstvo, ali je ta predlog po njegovem pooblastilu vložil odvetnik ali on osebno, ni pravno odločilno.

Ne more biti torej dvoma, da je imel toženec položaj aktivnega delničarja družbe G. d.d. v obdobju do poteka roka za njeno uskladitev z določbami ZGD (do 31.12.1994). Vendar pa samo to dejstvo za presojo njegove odgovornosti za v tej zadevi vtoževane obveznosti izbrisane družbe, glede na njegov ugovor, češ da je delnice s kuproprodajno pogodbo z dne 30.4.1997 odsvojil, ne zadošča. Potrebno je odgovoriti še na vprašanje, ali se toženec svoje odgovornosti s takšnim ugovorom lahko razbremeni.

Po izrecni določbi 3. odst. 101. člena ZGD (ki jo je glede na določbo

6. odst. 580. člena ZGD v tej zadevi potrebno uporabiti), odgovarjajo družbeniki za vse obveznosti, ki so nastale do objave njihovega izstopa. Spremembe delničarjev se v sodni register sicer ne vpisujejo, je pa lastniška struktura pri imenskih delnicah razvidna iz delniške knjige (prim. 232. in 233. člen ZGD), zato je treba po oceni pritožbenega sodišča cit. določbo razlagati tako, da se kot relevanten datum upošteva datum vpisa prenosa delnic v delniško knjigo. In ker iz listin v spisu izhaja, da so vtoževane terjatve nastale dne 17.10.1995, 11.2.1996 in 7.5.1996 (oziroma iz naslova menične obveznosti dne 31.10.1996), torej v obdobju pred zatrjevano odsvojitvijo delnic z dne 30.4.1997 (in zato vsekakor tudi pred vpisom tega prenosa v delniško knjigo), pritožbeno sodišče zaključuje, da se ne glede na vprašanje dokazanosti toženčevih ugovornih naveb o prenosu delnic toženec s tem ugovorom odgovornosti za vtoževane obveznosti ne more razrešiti. Odgovornost toženca za obveznosti neusklajene družbe je torej podana, četudi v času njenega izbrisa ni bil več njen delničar, saj je pravno odločilno le, da je bil njen aktiven delničar tako v času zahtevane uskladitve družbe z določbami ZGD, kot tudi v času nastanka vtoževanih obveznosti.

Prvostopna odločitev o odgovornosti toženca je torej materialnopravno pravilna.

Kar se tiče pritožbenih očitkov o protiustavnosti in protizakonitosti izpodbijane sodbe, pa pritožbeno sodišče le še dodaja, da se je ustavno sodišče v citirani ustavni odločbi že izreklo, da ureditev spregleda pravne osebnosti po 6. odst. 580. člena ZGD (v smislu obrazložitve citirane ustavne odločbe) ni v nasprotju z določbami ZGD o ločenosti premoženja kapitalskih družb in premoženja družbenikov ter da takšna ureditev tudi ni v nasprotju s 155. členom URS, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov (prim. tč. 28.- 37. obrazložitve ust. odločbe), zato pritožbeno sodišče tudi te očitke kot neutemeljene zavrača. Po obrazloženem je bilo potrebno pritožbo toženca zoper vmesno sodbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

II. K pritožbi zoper sklep z dne 11.10.2004: Po preizkusu sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi ta pritožba toženca ni utemeljena. Skladno s 1. točko 2. odst. 4. člena Zakona o sodnih taksah (Ur.l. SRS št. 1/90 s spr.; ZST) nastane taksna obveznost za vlogo, ko se vloga izroči sodišču; po določbi 1. odst. 14. člena ZST pa učinkuje sklep o oprostitvi sodnih taks od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu tega zakona nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje. Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je prvostopno sodišče toženčevo pritožbo prejelo dne

31.8.2004, predlog za oprostitev plačila sodnih taks za to pritožbo pa dne 6.10.2004. Toženec je torej predlagal oprostitev plačila sodnih taks, ki so zapadle v plačilo že pred vloženim predlogom, zato je prvostopno sodišče postopalo pravilno, ko je takšen predlog kot prepozen zavrglo (1. odst. 274. člena ZPP). Kar se tiče pritožbenih očitkov, češ da v pravnem pouku toženec na dolžnost plačila sodne takse za pritožbo ni bil opozorjen, pa pritožbeno sodišče pritožniku pojasnjuje, da sodišče strank o tem v pravnem pouku ni dolžno obveščati (prim. 6. odst. 324. člena ZPP), zato smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Pritožnik sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita poseg v njegovo ustavno pravico do sodnega varstva, saj v to njegovo pravico ni bilo poseženo, kajti njegova pritožba je bila kljub temu, da taksne obveznosti še ni poravnal, meritorno obravnavana. Po povedanem je bilo potrebno tudi to pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).