Jedro

V obeh pogodbah je kot razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden povečan obseg dela pri drugo toženi stranki. Hkrati je tožnica navedla, da povečan obseg dela pri drugo toženi stranki ni bil podan, zato so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas nezakonite. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravila zaključilo, da, ker zakonski razlog v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil podan, se v skladu s 56. členom ZDR-1 šteje, da je tožnica s prvo toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba prvo tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba drugo tožene stranke se zavrže. III. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri prvo toženi stranki ni prenehalo (1. 4. 2019) in je tožeča stranka pri prvo toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, za polni delovni čas od 15. 10. 2018 dalje na delovnem mestu referent in jo je prvo tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za obdobje od 1. 4. 2019 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter obračunati mesečno neto plačo v višini 698,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na to plačo obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, tožeči stranki pa povrniti stroške postopka v višini 223,99 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje prvo tožena stranka in navaja, da je sodišče zamudno sodbo izdalo ne glede na dejstva, da je v konkretnem primeru dejansko šlo za specifično razmerje med agencijo, delavcem in uporabnikom, torej da ni šlo za tipično pogodbo o zaposlitvi, kjer je delavec pri delodajalcu, pri katerem tudi opravlja delo, v delovnem razmerju, in da je zato tožbeni zahtevek glasil zoper dve toženi stranki ter da je drugo tožena stranka pravočasno odgovorila na tožbene navedbe tožnice. Pogoj za izdajo zamudne sodbe je sklepčnost tožbe, kar pomeni, da sodišče lahko izda zamudno sodbo le, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi. Po prepričanju prvo tožene stranke iz dejstev oziroma predložene trditvene podlage ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in bi zato moralo sodišče zahtevek tožnice zavrniti. Iz trditvene podlage tožnice v tožbi izhaja, da je bil v obeh primerih sklenjenih pogodb za določen čas kot razlog nezakonito naveden povečan obseg dela, ki pa pri drugo toženi stranki ni bil podan, saj je tožnica vsakodnevno opravljala enako delo. Glede na navedeno je tožnica za domnevne kršitve pravic izvedela že prvi dan nastopa dela pri drugo toženi stranki, in sicer 15. 10. 2018, tožbo pa je vložila šele 28. 4. 2019, kar pomeni več kot 6 mesecev od nastopa dela, torej prepozno. Zato sodišče napačno zaključi, da je bila tožba tožnice pravočasna, v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1. Prav tako tožnica o domnevni kršitvi pravic prvo tožene stranke nikoli ni obvestila. Kar pa pomeni, da je tožnica zavestno zamolčala kršitev in to z očitnim ciljem pridobiti protipravno premoženjsko korist in izsiliti sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Takšno ravnanje tožnice pa je po prepričanju prvo tožene stranke v nasprotju s temeljnimi načeli OZ in sicer je nemoralno in v nasprotju s prisilnimi predpisi. Dejavnost prvo tožene stranke je izključno v zagotavljanju dela pri njej zaposlenih delavcev za potrebe drugih uporabnikov oziroma naročnikov. Tožnica je v konkretnem primeru pri sklenitvi pogodbe vedela, da pogodbo sklepa izključno iz razloga izkazane potrebe po delu s strani uporabnika in da pri prvo toženi stranki nikoli ne bo delala. Prvo tožena stranka ni imela potrebe po delu na delovnem mestu referent. Zato je po prepričanju prvo tožene stranke tako postavljen primarni zahtevek nesklepčen. Iz trditvene podlage tudi nikjer ne izhaja, da bi prvo tožena stranka kakorkoli nezakonito sklepala verižne pogodbe. Sodišče pa tudi ne bi smelo izdati zamudne sodbe saj je drugo tožena stranka pravočasno odgovorila na tožbo. Glede na navedeno prvo tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne.

3. Drugo tožena stranka se pritožuje zgolj iz previdnosti in zamudno sodbo izpodbija v vseh točkah, razen v VIII. točki obrazložitve. Navaja, da je pravočasno odgovorila na tožbo zato ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe. Tožnica dela pri drugo toženi stranki ni poznala, zato tudi ni mogla presojati o tem ali so bili razlogi za povečan obseg dela.

4. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo drugo tožene stranke navedla, da drugo tožena stranka nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper zamudno sodbo, zato je potrebno pritožbo zavreči. Hkrati pa navaja, da pritožbeno sodišče ne more upoštevati navedb drugo tožene stranke v pritožbi, ki predstavljajo razjasnitev dejanskega stanja, saj bi ta dejstva in dokaze morala drugo tožena stranka navajati pred sodiščem prve stopnje in predstavljajo pritožbeno novoto. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaradi zamude roka za podajo odgovorne na tožbo prvo tožene stranke izdalo zamudno sodbo. Nobena od pritožb pa ne izkazuje, da bi bila zamudna sodba izdana v nasprotju z 318. členom ZPP. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Prvo tožena stranka je odgovorila na navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo. Navedla je, da ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe, saj tožba ni bila sklepčna, glede na to da utemeljenost tožbenega zahtevka ni izhajala iz navedb v tožbi. Prvo tožena stranka je v pritožbi govorila zgolj o nesklepčnosti tožbe ter o sami neizvršljivosti, zato ne gre za nikakršne novote ali kaj podobnega.

6. Pritožba prvo tožene stranke ni utemeljena, pritožba drugo tožene stranke ni dovoljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki so navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni storilo in je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Vse pritožbene navedbe prvo tožene stranke se dejansko nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa drugi odstavek 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb prvo tožene stranke, da tožnica prvo tožene stranke niti drugo tožene stranke ni pisno seznanila s kršitvami, in sicer, da je opravljala dela, ki niso pomenila povečanega obsega del pri drugo toženi stranki, da ni pisno zahtevala od formalnega delodajalca, da kršitev odpravi, ter da je bila prvo tožena stranka o domnevnih kršitvah pravic seznanjena šele na podlagi prejete tožbe s strani tožnice.

9. Prvo tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena. Dejstvo, da je drugo tožena stranka odgovorila na tožbo, ne pomeni, da niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP za zakonito izdajo zamudne sodbe zoper prvo toženo stranko. Kadar tožena stranka v predpisanem roku ne odgovori na tožbo, sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost); - da dejstva, na katera se opira tožben zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP).

Glede na to, da se pri zamudni sodbi zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da priznava vse tožbene navedbe tožeče stranke, sodišče dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnost trditev tožeče stranke sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožeče stranke, na katere ta opira svoj zahtevek. Neizpodbojnost te domneve je razvidna iz določbe drugega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev prvo tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni preverilo sklepčnosti tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno z vidika sklepčnosti tožbe, ugotovilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Sklepčnost tožbe pomeni, da iz v tožbi navedene dejanske podlage izhaja takšno dejansko stanje, ki ob pravilni uporabi materialnega prava pripelje prav do pričakovane pravne posledice. Iz tožbenih navedb izhaja, da je bila tožnica pri prvo toženi stranki, katere dejavnost je zagotavljanje delo delavcev uporabniku, zaposlena na podlagi dveh zaporedno sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, na podlagi katerih je bila napotena na delo k drugo toženi stranki kot uporabniku, na delovno mesto referent. V obeh pogodbah je kot razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden povečan obseg dela pri drugo toženi stranki. Hkrati je tožnica navedla, da povečan obseg dela pri drugo toženi stranki ni bil podan, zato so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas nezakonite. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravila zaključilo, da, ker zakonski razlog v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil podan, se v skladu s 56. členom ZDR-1 šteje, da je tožnica s prvo toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

11. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljena tudi povsem pavšalna in neobrazložena pritožba prvo tožene stranke, ki se nanaša na pritožben razlog zmotne uporabe materialnega prava. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 60. člena v zvezi z 59. členom ZDR-1 ter 54. in 55. člen ZDR-1. 12. Sodišče prve stopnje je v VIII. točki obrazložitve navedlo, da ker je tožnica zoper drugo toženo stranko uveljavljala podredni zahtevek le za primer, če bi sodišče tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrnilo (eventualno sosporništvo), sodišče o tem zahtevku ni odločilo, saj je v celoti ugodilo tožničinemu zahtevku zoper prvo toženo stranko. Glede na to, da o podrednem tožbenem zahtevku zoper drugo toženo stranko sodišče prve stopnje ni odločalo, drugo tožena stranka dejansko ni imela pravnega interesa za vložitev pritožbe in je pritožbeno sodišče iz tega razloga pritožbo drugo tožene stranke zavrglo (343 čl. ZPP).

13. Ker niso bili podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo prvo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stroške odgovora na pritožbo drugo tožene stranke krije tožeča stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).