Jedro

Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini in v 3. členu določa, da nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov. Ker je bila ob uveljavitvi tega zakona na spornih parcelah vpisana pravica uporabe na toženko, je ta postala lastnica spornih parcel na podlagi zakona.

Družbena lastnina ni bila lastninska kategorija, temveč je temeljila na pravici do dela z družbenimi sredstvi (10. člen ZZD). Po 243. členu ZZD so imele družbene pravne osebe pravico sklepati samoupravne sporazume in pogodbe, s katerimi so razpolagale z družbenimi sredstvi, ki pa so morali biti v pisni obliki, sicer so bili nični (246. člen ZZD). Zato bi morala tožnica dokazati pravico uporabe na spornih nepremičninah z listinami. Družbena sredstva so lahko prehajala iz ene TOZD v drugo tudi na podlagi statusnih sprememb, vendar morajo obstajati listinski dokazi o prehodu premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške za odgovor na revizijo v znesku 614,07 eurov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala, da ji mora tožena stranka (v nadaljevanju toženka) priznati, da je lastnica parcele številka 1253, vpisani pri vložku številka 3617 k.o. ... in parcele številka 1252/1, vpisani pri vložku 2920 k.o. ..., ter mora toženka priznati in dovoliti, da se v zemljiški knjigi vpiše lastninska pravica na tožnico in ji izstaviti glede tega ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, sicer ga bo nadomestila ta sodba.

2. Proti tej sodbi se je tožnica pritožila, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče tožnici z zavrnitvijo predlaganega dokaza onemogočilo pošteno sojenje, ker sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o dejstvih, ki so zajeta od 3. do 7. strani pritožbe, in ker obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med listinami in razlago sodbe. Kršitev zakona vidi v tem, da sta sodišči uporabili določila Zakona o združenem delu, ki so veljala v letih 1988 in 1989, ne pa tista iz let 1977, 1978 in 1979, ko so bile statusne spremembe družb TOZD Maloprodaja ... in TOZD Zunanja trgovina ... ter TOZD Maloprodaja ..., ki se je pozneje združil v DO P. Tedaj je zakon določal, da je treba zahtevati vrnitev nepremičnine, ki je brez pravne podlage postala družbeno sredstvo, v petih oziroma najpozneje v desetih letih in tožnica tega ni zahtevala. Zakon je tudi določal, da pripadajo sredstva v družbeni lastnini tistim delavcem, ki jih uporabljajo pri delu. Za to, da je tožničina pravna prednica uporabljala sporni nepremičnini med leti 1977 in 1997, je predložila številne dokaze, toženka pa je predložila le odločbo inšpekcijskega organa o odstranitvi objekta. Tako je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona. Glede navedbe sodišč prve in druge stopnje, da tožnica ni predložila samoupravnega sporazuma, s katerim je urejala premoženjska razmerja, očita sodiščema, da nista upoštevali registrskega izpiska TOZD Maloprodaja za D. 41, sta pa upoštevali tistega za TOZD Trgovina ... Pri tem sta spregledali, da so se v register vpisovali le tisti deli TOZD, ki so imeli v prometu blaga in storitev določena pooblastila. Podatki registra so se objavljali v uradnem listu in če se kdo ni strinjal, bi moral vložiti tožbo, kar toženkin pravni prednik ni storil. Primerjava izpiskov iz registra z dne 6. 9. 1993 za Trgovina ... Srg 641/78 in za TOZD Maloprodaja ... v sestavi DO P. (z datumom izdaje sklepa 1978), da je enota D. 41 prešla iz TOZD Trgovina ..., v TOZD Maloprodaja ... v sestavi DO P. Za ta prehod je gotovo obstajal nek sporazum. Kršitev pravice do poštenega sojenja vidi v tem, da je sodišče zavrnilo dokaz z zaslišanjem V. I., ki je poznala razmere od leta 1970 dalje, ko se je zaposlila pri tožničinih pravnih prednikih in je bila udeležena pri številnih statusnih spremembah. Če bi jo sodišče zaslišalo, ne bi na 5. strani prve sodbe zaključilo, da je toženka sporno parcelo uporabljala od leta 1990 dalje. Pri tem ni štelo za pomembne najemnih pogodb. Nasprotje med odločilnimi razlogi sodb in med dokazi vidi tožnica v tem, da sodišči navajata, da tožnica ni predložila samoupravnega sporazuma, s katerim so se urejala premoženjska razmerja med TOZD Trgovina ... (katerega pravni naslednik je sedaj J.) in TOZD Maloprodaja ... , ki je pravni prednik tožnice in ne toženke. Zato ta samoupravni sporazum sploh ni pomemben. V grobem je bilo tako, da so bili toženka in njeni pravni predniki kmetijska zadruga, tožeča stranka in njeni pravni predniki pa trgovina. In spor se nanaša na prodajalno z živili na spornih parcelah. Sodišče tudi ni upoštevalo, kako so delavci prehajali iz ene v drugo organizacijo, konkretno T. P., ki je delala v D., v poslovni enoti 41 in se upokojila kot delavka J. d.d. K.. Poudarja, da ni mogoče govoriti o nasledstvu poslovnih enot, ker te niso bile samostojni pravni subjekti, temveč so delovale v okviru TOZD. V primeru spojitve TOZD se ni sklepal samoupravni sporazum, temveč se je ta vključil z vsem svojim premoženjem in je bilo potrebno referendumsko odločanje. Zato ni potrebno nadaljnje verižno prikazovanje statusnih sprememb. Ne strinja se s sodiščema, ki menita, da je lastnica spornih parcel tožnica, ker ima sedaj ime „agraria“, toda leta 1977, ko je bilo to vpisano v zemljiško knjigo, sta bili v njej pravni prednici tožnice in toženke. Poleg tega sodišče ni pravilno razumelo, da je D. pravni prednik tožnice. V sklepu TOZD Maloprodaja ... z dne 20. 12. 1988 v 3. členu res ni navedena poslovalnica 41, toda iz sklepa TOZD Maloprodaja … z dne 17. 10. 1988 izhaja, da poslovalnica 41 začasno preneha s poslovanjem in je zato ni. Sodiščema še očita, da nista upoštevali najemnih pogodb, sta pa upoštevali izjavo B. S. 4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele ZPP(2) , je bila revizija vročena toženki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in meni, da tožnica prikazuje svoj pogled na ugotovljeno dejansko stanje. Odločitev sodišč temelji na ugotovitvi, da je v sporu pravnih prednikov že Sodišče združenega dela z odločbo z dne 30. 12. 1977 presodilo, da sta sporni nepremičnini prešli na toženkinega pravnega prednika. Tožnica ni pridobila lastninske pravice na zemljiščih zaradi izvajanja trgovinske oziroma gostinske dejavnosti. Družbeno sredstvo bi bil lahko le montažni kiosk, ki je bil zaradi dotrajanosti in nevarnosti za ljudi in okolico odstranjen. Kiosk je bil postavljen začasno, kar se odraža v sklepu z dne 17. 10. 1988 o prenehanju poslovanja. Zato ni mogoče uporabiti določila 226. člena ZZD-1988, temveč eventuelno predhodni člen. Poleg tega se 226. člen nanaša le za primer prehoda zasebne lastnine v družbeno. Na koncu dodaja, da očitek nepoštenega sojenja ni utemeljen, ker tožnica v ničemer ni bila prikrajšana pri uveljavljanju pravic, izbira relevantnih dokazov in njihova ocena pa je v domeni sodišča. 5. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določila Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL)(3), ki ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini in v 3. členu določa, da nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov. Ker je bila ob uveljavitvi tega zakona na spornih parcelah št. 1253, vpisani pri vložku 3617 k. o. ... (v naravi travnik) in št. 1252/1, vpisani pri vložku št. 2920 k.o. ... (dvorišče in stanovanjska stavba), ki sta bili po stari izmeri v zemljiški knjigi označeni kot parceli št. 1770/1, 2 in 3 vpisani v k.o. .., vpisana pravica uporabe na toženko, je ta postala lastnica spornih parcel na podlagi zakona.

8. Ker tožnica trdi, da je bila v zemljiški knjigi dejansko vpisana pravna prednica obeh pravdnih strank in da ima toženka v svojem imenu slučajno ime „agraria“, kot njuna skupna prednica, je sodišče preverilo zgodovino pravic na spornih parcelah od leta 1969, ko ju je občina ... izročila KZ ... v trajno uporabo za gradnjo samopostrežne trgovine in delikatese. V KZ ... je bilo združeno gostinsko trgovsko podjetje D., ki je na spornih parcelah ... v provizoričnem kiosku – vagonu opravljalo dejavnost gostinstva in trgovine. Ker pa KZ ... ni zagotovila sredstev za gradnjo trgovine, se je D. izločila in se združila z A., ki je večkrat reorganizirala. V zvezi z izločitvijo enote D. (in enote M.) iz sestava KZ ... (pozneje D.) je prišlo tudi do spora in Sodišče združenega dela v Kopru je 30. 12. 1977 potrdilo sporazum, po katerem je poslovni sklad, ki ga je zahtevala A., vključno z zemljiščem … 1763 m2 pripadel A., razen terjatev, ki so v sporazumu posebej napisane. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da je bila po tem A. vpisana v zemljiški knjigi kot imetnica pravice uporabe.

9. Ko je sodišče prve stopnje presojalo reorganizacije, je res napačno uporabilo Zakon o združenem delu (v nadaljevanju ZZD), ker ga ni uporabilo v obliki, v kateri je bil izdan(4), temveč poznejšo novelo. To je popravilo že sodišče druge stopnje, ki je pojasnilo, da je vsebina v prvi sodbi citiranih členov enaka in je navedlo ustrezne člene ZZD. Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava je izhajalo iz pravne narave družbene lastnine, ki ni bila lastninska kategorija, temveč je temeljila na pravici do dela z družbenimi sredstvi (10. člen ZZD). Po 243. členu ZZD so imele družbene pravne osebe pravico sklepati samoupravne sporazume in pogodbe, s katerimi so razpolagale z družbenimi sredstvi, ki pa so morali biti v pisni obliki, sicer so bili nični (246. člen ZZD). Zato bi morala tožnica dokazati pravico uporabe na spornih nepremičninah z listinami in ne s pričami, tako da z zavrnitvijo predloga za zaslišanje vseh predlaganih prič (med njimi V. I.), sodišče ni kršilo določb ZPP, zlasti pa ni kršilo tožničine pravice do poštenega sojenja.

10. ZZD je v tretjem delu določal organiziranje združenega dela, v katerem je opredeljeval nastanek in prenehanje različnih oblik združevanja (TOZD, DO, SOZD in druge oblike združevanja). TOZD sami niso mogli obstajati, zato so konstituirali DO s tem, da so sklenili samoupravni sporazum o združitvi v delovno organizacijo, v katerem so določili tudi razporeditev sredstev, pravic in obveznosti delovne organizacije na posamezne TOZD (drugi odstavek 372. člena). Iz tega sledi, da so družbena sredstva lahko prehajala iz ene TOZD v drugo tudi na podlagi statusnih sprememb, vendar morajo obstajati listinski dokazi tudi o prehodu premoženja. Tako sta sodišči pravilno ugotovili, da so bile leta 1974 v sestavi DO A., sol. o. združene različne TOZD, med njimi tudi TOZD Maloprodaja … n. sol. o. (ki je bila leta 1978 izbrisana) in TOZD Trgovina ... n. sol. o, ki se je leta 1977 preimenovala v TOZD Zunanja trgovina … n. sol. o. V slednjem so bile organizirane različne poslovne enote, med njimi tudi D. 41 ... Ta TOZD je prenehal delovati 25. 9. 1978 zaradi združitve v TOZD Zunanja trgovina … pri DO J., medtem ko je TOZD Maloprodaja (ki je pravni prednik tožnice), 25. 9. 1978 prenehal zaradi vpisa pri DO P. Revizija ima prav, da je bila v okviru nove DO P. v TOZD Maloprodaja ... vpisana tudi poslovna enota D. 41,..., ki je očitno delovala v začasnem kiosku, a ni dokazala, da je bilo zemljišče njeno. Tudi najemne pogodbe, na katere se sklicuje tožnica, kažejo na to, da je dajala kiosk v najem, toda iz pogodb izhaja, da je oddajala le poslovne prostore s pripadajočim (in ne vsem) zemljiščem, in sicer zadnjemu najemniku B. S. leta 1990 za tri leta. Po tem datumu tudi za kiosk ni izkazala uporabe, pač pa je toženka dokazala, da je morala že pred uveljavitvijo ZLNDL na podlagi dopisa z dne 14. 4. 1997, zapisnika z dne 18. 6. 1997 (iz katerega izhaja, da je bil objekt v zelo zanemarjenem stanju) in odločbe z dne 24. 6. 1997 poskrbeti za rušenje in odstranitev provizoričnih objektov in nadstreška na sporni parceli.

11. Tako se izkaže, da sta sodišči prve in zlasti druge stopnje pravilno uporabili materialnopravna določila. Tudi očitanih bistvenih kršitev nista storili. Glede zaslišanja priče V. I. je bilo že pojasnjeno, da je razpolagalna pravica na družbeni lastnini lahko prehajala le pisno in bi morala toženka uspešno pravdo predložiti pisne dokaze. Izpiski iz sodnega registra sicer izkazujejo statusne spremembe, a niso dovolj za ugotovitev prehoda osnovnih sredstev TOZD. Tudi sledenje delovnemu razmerju T. P. ne zadošča, saj ni izkazano, da je sledila osnovnim sredstvom in da ni po svoji volji prešla iz ene organizacijske oblike združenega dela v drugo. Sicer pa prikazovanje dejanskega stanja, kot ga vidi tožnica, v reviziji ni več dovoljeno, saj po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tožnica pa z izgovorom, da gre za bistvene kršitve, opisuje prav to.

12. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Ker revizija ni bila utemeljena, tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Mora pa toženki povrniti stroške za odgovor na revizijo, ki jih je sodišče odmerilo po zahtevku za takso za odgovor na revizijo 110,29 eurov, za sestavo odgovora na revizijo 413,10 eurov, za ddv 82,62 eurov in 2 % za materialne stroške, to je 8,26 eurov, kar znese skupaj 614,07 eurov.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008-137/2009. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 44/97-27/2002. Op. št. (4): Uradni list SFRJ, št. 53/1976.