Jedro

Zgolj oddajanje v najem ob neizkazanem pravnem nasledstvu ne more nadomestiti ustreznega pisnega sporazuma (oziroma pogodbe), na podlagi katerega bi sporni nepremičnini prešli v razpolaganje (uporabo) tožeči stranki oziroma njeni pravni prednici.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je »tožeča stranka lastnik parc.št., v naravi travnik 1080 m?, vpisane v vl.št. k.o. P. in parc.št., v naravi dvorišče 442 m?, stanovanjska stavba 67 m?, vpisane v vl.št. iste k.o., do celote, kar je tožena stranka dolžna priznati ter dovoliti, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v P. pri navedenih parcelah namesto njenega lastništva do celote vknjiži lastninska pravica na tožečo stranko ter glede tega tožeči stranki izstavi v roku 15 dni zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na navedenih parcelah na ime tožeče stranke do celote, ker bo sicer to dovolilo nadomestila sodba«. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 386.784,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2006 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodbo spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Prva napaka sodišča je ta, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe uporablja določila Zakona o združenem delu (ZZD), ki so veljala leta 1988 ali 1989, ne pa določila istega zakona, ki je veljal v letih 1977 do 1979, to je v času statusnih sprememb TOZD T. (1977) in leta 1978 TOZD Z. ter TOZD M., ki se je kasneje združil v d.o.o. P. Zato je obrazložitev sodišča nejasna in se je ne da preizkusiti. To je vidno tudi iz komentarja ZZD, ki ga je sodišče uporabilo, ki je izšel leta 1988. Zato v sodbi navedeni členi 200 do 208, člen 226, 224, 227 in drugi, npr. v letu 1978 sploh niso določali to, kar navaja sodišče. Sodišče pa je ZZD tudi zmotno uporabilo, ko navaja, da je bil po določilih 224. in 227.čl. ZZD prenos lastnine možen na podlagi pravnega posla, odločitve državnega organa in po samem zakonu, oziroma v primeru statusnih sprememb po 2.odst. 342.čl. ZZD. To ni točno, saj tudi sodišče navaja, da je veljal v družbeni lastnini institut po 226.čl. ZZD, ki je določal, da se lahko zahteva vrnitev nepremičnine, ki je postala družbeno sredstvo brez pravne podlage, v petih letih od dneva, ko se je to izvedelo, najpozneje pa v 10-ih letih. Zato je navedba sodišča, da tako imenovano priposestvovanje v družbeni lastnini ni bilo mogoče, v celoti zmotno, saj je bilo uzakonjeno. Tožeča stranka je predložila sodišču številne dokaze, da je nepremičnine v F., ki so predmet te tožbe, neprestano uporabljala prav tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki. To potrjujejo številni listinski dokazi in priče. Sodišče dejstvu, da je imel pravni prednik tožeče stranke navedeni parceli ves čas v uporabi, ni dalo pomena, čeprav je v 5.čl. 2.alinee ZZD (veljaven npr. leta 1978), nadalje v 10.čl., v 227. in predvsem 333.čl. jasno določeno, da pripadajo sredstva v družbeni lastnini le tistim delavcem, ki jih uporabljajo pri delu. Tudi delitev sredstev v primeru statusnih sprememb se določa po kriterijih iz 333.čl. ZZD, to je, sredstva se razporedijo v tiste TOZD, v katerih delavcih delajo s temi sredstvi. Da je imela tožeča stranka in njeni pravni predniki navedeni nepremičnini v uporabi, je tožeča stranka predložila številne dokaze, ne pa tožena stranka, razen odločbe inšpekcijskega organa o odstranitvi objekta iz leta 1977. Jasno je, da tudi v kolikor tožeča stranka ni predložila sodišču samoupravnega sporazuma o prenosu nepremičnine, je že z dejstvom, da je imela od leta 1977 do 1997 v uporabi navedeni nepremičnini, pridobila pravico uporabe, saj pravni prednik tožene stranke te nepremičnine ni zahteval nazaj. Torej pravni naslov pridobitve družbene lastnine je obstajal že na podlagi 268.čl. ZZD, ki je veljal npr. leta 1978 oziroma na podlagi 226.čl. ZZD, ki je veljal leta 1988. Tožeča stranka pridobitve pravice uporabe ni zatrjevala le na podlagi pravnega nasledstva, kot to zmotno trdi sodišče, temveč skupaj s pravnim nasledstvom in z dejstvom, da so pravni predniki tožeče stranke imeli navedeno nepremičnino ves čas v uporabi. Pravno nasledstvo in uporaba sta torej povezana. Sodišče nadalje navaja, da tožeča stranka lastninskih upravičenj ni dokazala, ker sodišču ni predložila samoupravnega sporazuma, s katerim bi se urejala premoženjska razmerja, med ostalim razporeditev sredstev, pravic in obveznosti med družbo TOZD T. in družbo TOZD M. To drži, vendar pa je predložila druge posredne dokaze. Sodišče ob tem upošteva pravno pravilo, ker ni samoupravnega sporazuma, ni dokazano, prezre pa, da se sporazum lahko dokaže tudi posredno. Tako je prepričano, da so leta 1974 nepremičnine – Delikatesa F., spadale v osnovna sredstva TOZD T. To je sodišče ugotovilo na podlagi izpiska iz sodnega registra. Ko obrazlaga, ali je navedeno poslovno enoto pridobila TOZD M. d.o.o. P., pa navaja, da izpisek iz sodnega registra za TOZD M. v P. za Delikateso tega ne izkazuje, ker da gre le za evidentiranje poslovnih enot, sestave TOZD M. (priloga A21). Sodišče javni listini, ki jo predstavlja izpisek iz sodnega registra, ne da nikakršne veljave v primeru TOZD M., medtem ko je na podlagi praktično enakega dokaza ugotovilo, da je Delikatesa F., spadala v osnova sredstva TOZD T. Sodišče v zvezi s tem navaja, da bi morala tožeča stranka predložiti tudi samoupravni sporazum in da je to odločilni dokaz, kar pa je neveljavno dokazno pravilo. Gornje dejstvo dokazujejo tudi posredni dokazi in razlogi, celo zakonska določila, in sicer 448.čl. ZZD (veljal leta 1978), 456.čl. ZZD, v kolikor se primerja izpisek iz sodnega registra z dne 6.9.1993 za TOZD T. ter izpisek za TOZD M. v sestavi P. se vidi, da je bila med poslovnimi enotami tudi Delikatesa F., poslovne enote so očitno prešle iz TOZD T. v TOZD M. v sestavi P. To pomeni, da poslovna enota Delikatesa F., ni bila edina, ki je prešla iz ene družbe v drugo, temveč je prešlo veliko poslovnih enot in s tem premoženja, prehod je bil očitno dogovorjen na podlagi sporazuma in ta gotovo obstaja. Na to kaže tudi dejstvo, da glede drugih poslovnih enot med strankama te pravde ni bilo nikakršnega spora o lastnini, ampak le glede poslovne enote F. Sodišče naredi tudi napako, ko trdi, da je bila za poslovno enoto F. že od samega začetka, to je od leta 1977 dalje, lastnica navedenih nepremičnin tožena stranka, ker je vpisana v zemljiško knjigo. To ni tako. Leta 1977 ni bila vpisana v zemljiški knjigi, ker sploh ni obstajala pod firmo kot jo ima sedaj. Leta 77 je obstajal, kot je izpovedala priča M., K., pravilno A.(glej odločbe, npr. za delavko T.P., izpiske iz sodnega registra), v kateri so bili pravni predniki tožeče stranke kot pravni predniki tožene stranke. Vpis A. – glej izpisek iz zemljiške knjige z dne 24.5.1991 – v zemljiški knjigi leta 1977 pomeni, da na tem vpisu lahko enako participira tako tožeča kot tožena stranka – obe sta bili v kombinatu. Sodišče pravilno ugotavlja, da je prišlo do vpisa v zemljiško knjigo z imenom tožene stranke šele leta 1993, po poizvedovalnih zapisnikih. To je prišlo zato, ker je od celotnega K. le tožena stranka ohranila v svoji firmi naziv „A.“, zato je prišlo do pomote pri vpisu na toženo stranko. Tožena stranka do leta 1993 nepremičnin ni imela nikoli za svoje, nikoli jih ni imela v uporabi, kar navaja v nadaljevanju. Sodišče je tudi v celoti zmotno razlagalo pravno nasledstvo kot izhaja iz izpiskov iz sodnih registrov. Podjetje D. je pravni prednik tožeče stranke, to je razvidno iz vseh izpiskov iz registra in drugih listinskih dokazov, priče K. itd. Sodišče trdi, da v sporazumu o združitvi TOZD M. v sestavo T.E. ni omenjena poslovalnica 41. Zmoten je zaključek, da gre za sporazum, ker gre za sklep T.E. o združitvi z dne 20.12.1988. V tem sklepu so v 3.členu navedene poslovalnice, med njimi ni poslovalnice 41, kar ugotavlja sodišče. Vendar spregleda, da je bil sklep sprejet 20.12.1988 ter da je v 4.čl. navedeno, da se poslovne enote izbrišejo iz sodnega registra v sestavi P. TOZD M. in se evidentirajo kot poslovne enote T.E. Ta sklep je pomenil podlago za spremembo v sodnem registru. Sodišče spregleda dokaz, in sicer sklep z dne 17.10.1988 TOZD M., iz katerega izhaja, da začasno preneha s poslovanjem poslovna enota Delikatesa. Sklep T.E. ni zajel poslovne enote Delikatesa, ker je že sklep TOZD M. z dne 17.10.1988 določil, da začasno preneha s poslovanjem. Zato v sklepu T.E. ni bilo potrebno navajati tistih poslovalnic, v katerih se poslovanje ni več vršilo v zvezi z registracijo evidence poslovnih enot v sodnem registru. Sodišče je nadalje spregledalo, da je TOZD M. v sklepu z dne 17.10.1988 razpolagal s poslovalnico 41. Pomembno je, da se je to dogajalo leta 1988 in da je že na podlagi tega sklepa jasno, da je premoženje Delikatese F. bilo v uporabi TOZD M. Sodišče s tem v zvezi naredi nemogoč zaključek, da je sicer res tožeča stranka, njen prednik, uporabljal to poslovalnico, vendar pa da ni pridobil te pravice, ker to ni dokazano s samoupravnim sporazumom. Gre za trditve, ki se bijejo, še zlasti v zvezi z 226.čl. ZZK. Sodišče tudi ni izvedlo pomembnega dokaza, s katerim je tožeča stranka dokazovala vsa zgoraj navedena dejstva, to je zaslišanje priče V.I., pravnice, ki je vodila vse navedene statusne spremembe od leta 1970 dalje. Ta je bila natančno seznanjena z vsemi postopki, listinami, kronologijo sprememb, s prenosom premoženja in uporabo le-tega, ki je predmet te pravde. Sodišče tega dokaza ni izvedlo, s tem pa tudi povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je v celoti spregledalo listinsko dokumentacijo, in sicer poročilo o cenitvi vrednosti nepremičnin in funkcionalnih zemljišč podjetja J. d.d. z dne 5.7.1994, v katerem je kot njeno lastno premoženje navedeno tudi zemljišče v F. Sodišče trdi, da pravni prednik tožeče stranke spornega zemljišča ne uporablja najmanj od leta 88 dalje (sklep v prilogi A22 spisa). Ta zaključek je zmoten, saj je takrat le prenehalo poslovanje v navedeni poslovni enoti. Iz najemne pogodbe z M.F. (dokaz in dopis z dne 7.2.1989) in priloženih aneksov je razvidno, da je pravni prednik tožeče stranke J. dal v najem navedeno poslovalnico M.F. Aneks je bil sestavljen prav zato, ker je prišlo do statusnih sprememb, ker se je TOZD M. z dnem 1.1.1989 združil v T.E. Sodišču je bila predložena najemna pogodba, sklenjena med P. TOZD M. z M.F. z dne 5.1.1988, iz katere izhaja, da ji je bil dan v najem kiosk in sanitarije s pripadajočim zemljiščem v P. Sodišče je spregledalo najemno pogodbo, sklenjeno med J. ter S.B. z dne 17.10.1990, da je J. oddala v najem najemojemalcu kiosk in sanitarije s pripadajočim zemljiščem v P. Sodišče ni ocenilo dokaza, ki ga je predložila tožena stranka, in sicer izjavo, ki jo je podpisal B.S. dne 17.11.1997, da je bil obveščen o odstranitvi objekta, da je imel objekt v najemu in da je po odpovedi najemne pogodbe le-tega odstranil oseb in stvari. Prav to potrjuje prej cit. najemno pogodbo ter da je imel ta najemnik objekt v najemu do leta 1997, ko je bil na podlagi odločbe inšpektorja odstranjen. Inšpektor je pri odločanju vpogledal v zemljiško knjigo in tako prišel do imena tožene stranke. Šele takrat je tožena stranka prvič izvedela za domnevno lastništvo, kar potrjuje priča M., to bi potrdila priča I. To potrjuje, da je zaključek sodišča, da tožeča stranka ni uporabljala navedenih parcel od leta 1988 dalje, povsem zgrešen in v nasprotju z listinskimi dokazi, oziroma gre za zmotno prepričanje sodišča, da je parcele uporabljala tožena stranka, ker tako pravi priča T. Sodišče je ignoriralo pomembne dokaze, kako se je s premoženjem prerazporejalo tudi delavce. To potrjuje priča K., posebej tudi z navedbami glede poslovodkinje, ki je delala v delikatesi P. in v poslovni enoti F. in nato prek statusnih sprememb prišla do upokojitve kot delavka J. Tudi listine v zvezi s prehodom delavke P.T. govorijo o istem. Sodišče je v zmoti, da je tožeča stranka oziroma pravni predniki, oddajala v najem poslovalnico od leta 1984 do 1990, saj je najem trajal do leta 1997. Zmotna je trditev, da najem na lastniška razmerja nima vpliva. Spregledalo je določbo 268. oziroma 226.čl. ZZD, po katerem je na nepremičnini pridobila pravico uporabe tista organizacija, ki je nepremičnino uporabljala. Vsi navedeni dokazi potrjujejo, da je bil prenos lastnine na pravne prednike tožeče stranke pravno veljavno speljan, do leta 1997 med strankami glede tega ni bilo nobenega spora. Nepomembna so razlogovanja sodišča, da je šlo na navedenih parcelah za objekt, da je navedeni objekt obsegal le 3% površine zemljišča, saj je priča K. povedala, da je poleg objekta bilo tudi parkirišče ter prostor za manipulacijo v zvezi z blagom, terase za postrežbo gostov in vse drugo, to pomeni, da je obe nepremičnini ves čas imela v uporabi tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki. Zmotna so tudi razlogovanja v zvezi s funkcionalnim zemljiščem, v zvezi z gradnjo na tujem zemljišču in podobno. V celoti je zmotna trditev sodišča, da za prenos pravice uporabe je bila v vseh predpisih zahtevana pisna oblika, ničnost, ker se s tem negira določbo 268.čl. ZZD. Zmotno tudi navaja, da tožeča stranka od leta 1993 do vložitve tožbe ni storila ničesar. Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza, ni zaslišalo priče I., ni upoštevalo navedb in dokazov, da sta stranki od primera do primera razčiščevali lastninska razmerja in se pri številnih tudi izvensodno dogovorili (glej predložene pogodbe). Ker do sporazumne rešitve ni prišlo, je bila tožeča stranka prisiljena vložiti tožbo. Tožena stranka do leta 1997 sploh ni vedela za navedeno parcelo in problem v zvezi z navedeno parcelo glede vknjižbe v zemljiški knjigi. Ta parcela je bila vedno v uporabi Delikatese in nato v najemu za gostinske namene, predmet takega poslovanja kot dejavnost pa so opravljali pravni predniki tožeče stranke in sedaj tožeča stranka. Tožena stranka in njeni pravni predniki so se ukvarjali s kmetijsko proizvodnjo v okviru zadruge. Sodišče navaja, da je odločilna v tej zadevi izpoved priče T.M., da so navedeno zemljišče pri toženi stranki ves čas šteli za svoje, pri tem pa pozabi na izpovedbo te priče, da se je zaposlila pri toženi stranki šele leta 1996, leta 1997 pa je prišlo do odstranitve objekta. Zato je izpoved te priče v primerjavi z izpovedjo priče I., ki je sodišče ni izvedlo, v celoti nepomembna, saj ta priča ne more izpovedati, kaj se je dogajalo pred letom 1976. Zmotno je navajanje, da glede na 268.čl. priposestvovanje nepremičnin v družbeni lastnini ni bilo mogoče. Sodišče zmotno razume 226.čl. ZZD, ko navaja, da je tožeča stranka izgubila možnost zahtevati pravico uporabe na spornih zemljiščih. Gre za popolno nerazumevanje zakona in dejanskega stanja, saj je potrditvi sodišča imela v uporabi nepremičnine tožeča stranka do leta 1988 – dejansko do leta 1977, in v kolikor je ona imela v uporabi zemljišča, ji ni bilo potrebno vlagati nobenih zahtevkov za uveljavljanje pravice uporabe, ker bi to lahko storila le tožena stranka, ki nepremičnin ni uporabljala. Tega pa ni storila in tožeča stranka je pravico uporabe zato pridobila tudi na podlagi samega zakona, to je 226.čl. ZZD. Tožeča stranka je bila zato imetnica pravice uporabe v času lastninjenja, saj je imela navedeni objekt v uporabi prek najemnika vse do leta 1997, torej bi morala biti ona vpisana v zemljiško knjigo namesto tožene stranke. Trditev, da tožeča stranka ni dokazala, da je bil sklenjen pravni posel za prenos pravice uporabe – lastninske pravice, je skregan z logiko stvari, saj v kolikor je tožeča stranka zatrjevala pravno nasledstvo pravnih oseb, ki so ves čas bile dejanske lastnice navedenih nepremičnin, je zato že pojmovno nemogoče, da bi istočasno poleg pravnega nasledstva, sodišču dokazovala tudi individualen pravni posel glede pridobitve pravice uporabe od tretje osebe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je najprej preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Tako ne drži, da obrazložitve v izpodbijani sodbi ni mogoče preizkusiti, saj so v njej citirani členi ZZD vsebinsko enaki kot zakonskem besedilu, na katerega se sklicuje tudi pritožba. Tudi ni določb ZZD sodišče prve stopnje napačno uporabilo, ko se pritožba sklicuje na določbo 226.čl. ZZD. Ta določba je le omogočala vrnitveni zahtevek glede nepremičnine, ki je postala družbeno sredstvo brez pravne podlage. Da bi bil tak zahtevek uveljavljan, se ne trdi. Družbena lastnina ni bila lastninskopravna kategorija, ki bi temeljila na prilaščanju na pravno-lastninski podlagi (tudi priposestvovanje na družbeni lastnini ni bilo možno), temveč na pravici do dela z družbenimi sredstvi. V okviru te pa so imeli delavci pravico razpolaganja s sredstvi v družbeni lastnini, ki je bila ena od pojavnih oblik pravice upravljanja, ki je bila dana družbenopravni osebi. Tako je ZZD (Ur.l. SFRJ, št. 53/76 s spremembami) v 10.čl. določal, da upravljajo sredstva, ki so v družbeni lastnini, delavci v temeljni organizaciji oziroma delavci in drugi delovni ljudje... Pravica razpolaganja se je izražala v upravičenju sodelovati z družbenimi sredstvi v pravnem prometu, tako je družbenopravna oseba družbeno sredstvo lahko prenesla na drugo družbenopravno osebo (243. in 244.čl. ZZD). Do prehoda kakršnegakoli upravičenja, ki se je nanašalo na nepremičnino v družbeni lastnini, je lahko prišlo le na podlagi pisnega samoupravnega sporazuma oziroma pogodbe, tako tudi v primeru statusnih sprememb (372.čl. ZZD), sporazumi, ki niso bili pisni, so bili nični (246.čl. ZZD). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil z odločbo Sodišča združenega dela z dne 30.12.1977 potrjen tak sporazum, ko je prišlo do spora med A. in D. glede razdelitve sredstev po izločitvi enot Meso in Delikatesa iz sestave KZ L. (takrat že D.) k A. 1.4.1972. Sporni nepremičnini sta s sporazumom prešli na A., to je A. KPZ, v zemljiški knjigi je bil opravljen vpis družbene lastnine v uporabi „A.“ in kot navaja pritožba, leta 1993 na toženo stranko (priloga B9 spisa), ob lastninjenju je tako po določbi 3.čl. Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL, Ur.l. RS, št. 44/97) lastnica spornih nepremičnin postala tožena stranka. Res vpis pravice uporabe v zemljiški knjigi v tedanjem času ni imel take pravne (oziroma konstitutivne) veljave, kot ga ima danes vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, zato ne drži, da je bil imetnik pravice vselej tisti, ki je bil kot tak vpisan v zemljiško knjigo, saj je bil vpis upravičenj na nepremičnini v družbeni lastnini le deklaratornega značaja. Zato je pomembno vprašanje, kdo je bil dejanski imetnik pravice uporabe in prav to je nosilni razlog pritožbe, ko vztraja na trditvi (in ki naj bi bila po njenem tudi dokazana), da je bila dejanska imetnica pravice uporabe vseskozi tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki, zato bi morala biti ob lastninjenju vknjižena lastninska pravica v zemljiški knjigi v njeno korist. Prav ima, da je lastninjenje temeljilo na dejanski pravici do družbene lastnine, ki je temeljila na pravici do dela z družbenimi sredstvi. Pomembno je zato vprašanje, ali je bila uporabnica in upravljalka spornih nepremičnin res (v zemljiški knjigi vpisana) tožena stranka, ali pa dejansko tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki. S tem vprašanjem se je ukvarjalo tudi prvostopenjsko sodišče in ugotovilo, da tožeča stranka takega statusa ob lastninjenju ni imela (dokazala), ni bila imetnica pravice uporabe, zato vtoževane lastninske pravice ni mogla pridobiti. Pritožba navaja, priznava, da ni predložila samoupravnega sporazuma o ureditvi premoženjskih razmerij med TOZD T. in TOZD M., vendar opozarja, da prehod Delikatese v TOZD M. izkazuje že izpisek iz sodnega registra (priloga A21 spisa), iz katerega izhaja Delikatesa kot poslovna enota v okviru TOZD M. V tem ima prav, ni mogoče slediti izpodbijani sodbi, da (že) ta prehod (pravno nasledstvo) ni z ničemer izkazan. Ta ni izkazan šele ob združitvi TOZD M. v sestavo T.E. po sklepu (res ni šlo za samoupravni sporazum kot pravilno navaja pritožba, šlo je pa za referendumsko odločitev, sprejeto na referendumu 20.12.1988) o združitvi z dne 20.12.1988, v katerem ni omenjena Delikatesa, to potrjuje tudi pritožba sama in ko navaja, da je TOZD M. že pred združitvijo 17.10.1988 sklenil, da Delikatesa začasno preneha s poslovanjem. Prvostopenjska ugotovitev, da ni izkazano pravno nasledstvo te poslovalnice v okviru T.E. in nadalje (do P.S.M. d.d.), je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Kaj drugega, kot izhaja in je bilo ugotovljeno na podlagi predloženih listinskih dokazov, tudi priča I., na katero se sklicuje pritožba, ne bi mogla povedati. Ob ugotovljenem in tudi s pritožbo neizpodbijanem dejstvu prenehanja te poslovalnice v letu 1988, zato tudi sklicevanje na prerazporeditve delavcev iz TOZD M. v T.E., ne more biti uspešno. Res je P., TOZD M., oddajala v najem kiosk s pripadajočim zemljiščem, to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, zadnja najemna pogodba je bila sklenjena leta 1990, za dobo treh let (s S.B.). Protispisna je zato pritožbena trditev, da je najem trajal do leta 1997. Tega leta je bilo toženi stranki naloženo rušenje in odstranitev provizoričnega objekta na parc.št. k.o. P. zaradi dotrajanosti in nevarnosti za življenje in zdravje ljudi in zanemarjenosti zemljišča, kot izhaja iz odločbe inšpektorja o naloženem rušenju, na katero se sklicujeta izpodbijana sodba in pritožba. Že to negira pritožbeno trditev, da je bil omenjeni S. najemnik vse do leta 1997, to tudi iz njegove izjave z dne 27.11.1997, na katero se sklicuje pritožba, ne izhaja, ampak, da je objekt že (prej) po odpovedi najemne pogodbe izpraznil, nadalje pa tožeča stranka razpolaganja z oddajanjem v najem ni izkazala. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pa zgolj oddajanje v najem ob neizkazanem pravnem nasledstvu ne more nadomestiti ustreznega pisnega sporazuma (oziroma pogodbe), na podlagi katerega bi sporni nepremičnini prešli v razpolaganje (uporabo) tožeči stranki oziroma njeni pravni prednici; slednja je imela sporni nepremičnini le v posesti, zato vse doslej navedeno ne zadostuje za postavljeni zahtevek na lastninski podlagi, ki zato ni mogel biti utemeljen. Tudi priča M. (list. št. 55 spisa), na katero se sklicuje pritožba, je izpovedala, »da je sporna nepremičnina spadala med osnovna sredstva TOZD, kiosk in oprema, kaj je bilo z zemljiščem (ne bi) ni vedel povedati«, in tudi poročilo o cenitvi nepremičnin J. z dne 5.7.1994 ne more vplivati na drugačno odločitev, niti zatrjevana dogovarjanja med pravdnima strankama pred vložitvijo tožbe, o čemer pričajo predložene pogodbe iz leta 2003 (torej že po izvedenem lastninjenju nepremičnin), na katere se sklicuje pritožba. Ob vsem povedanem pritožbeno sodišče zavrača trditve oziroma pritožbene utemeljitve, da je ob lastninjenju leta 1997 bila dejanska imetnica pravice razpolaganja (uporabe) spornih nepremičnin tožeča stranka (oziroma takratna pravna prednica), ko bi lahko postala lastnica po 3.čl. ZLNDL. Izpodbijana sodba je torej materialnopravno pravilna. Zato je pritožbeno sodišče, ko tudi ob uradnem preizkusu (2.odst. 350.čl. ZPP) kršitev ni zasledilo, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353.čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. in 165.čl. ZPP.