Jedro

Glede na trditve tožeče stranke, da je po zadnjem pozivu tožene stranke napake odpravila in da je tožena stranka o zatrjevanih novih ali neodpravljenih napakah ni obvestila, se je dokazno breme o teh prevalilo na toženo stranko, ki pa mu ni zadostila. Navesti in dokazati bi namreč morala, kdaj je tožečo stranko ponovno obvestila o napakah, katere so to bile in da bo glede na že dano možnost njihove odprave angažirala tretje osebe.

Glede na ugotovitev, da je tožeča stranka dela na tleh opravljala skladno z dokumentacijo tožene stranke, v kateri je bila predvidena manjša obremenitev tal v primerjavi z obremenitvijo, do katere je dejansko prišlo, pa tožeča stranka za nastalo refleksno škodo ne more biti odgovorna, ker ni izpolnjena predpostavka obstoja vzročne zveze med ravnanjem tožeče stranke in nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče v skupnem znesku 477.288,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka plačati tožeči znesek 253.415,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz II. točke sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 63/2006 z dne 29. 9. 2009, v roku 15 dni od vročitve sodbe (II. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožena stranka v roku 15 dni od vročitve prepisa sodbe plačati tožeči stranki izvršilne stroške v znesku 1.709,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 409.700,00 SIT od 24. 9. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 1.709,65 EUR od 1. 1. 2007 do plačila in pravdne stroške v znesku 8.778,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini tožbenega zahtevka, izreče procesno pobotanje, zavrne tožbeni zahtevek ter odloči o priglašenih stroških oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku že izdalo sodbo, s katero je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke, ki jo je uveljavljala v pobot. Po pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče navedeno odločitev razveljavilo glede odločitve o pobotnem ugovoru tožene stranke iz naslova znižanja kupnine in povračila škode in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje z navodilom, da v ponovljenem postopku (ponovno) odloči o obstoju v pobot uveljavljanih terjatev tožene stranke iz naslova jamčevanja in škode. Ugotoviti je moralo, ali je tožeča stranka delo opravila z napakami, ali je tožena stranka te napake pravočasno grajala in tožeči stranki omogočila njihovo popravilo, nato pa odločiti o utemeljenosti izbranega jamčevalnega zahtevka iz tretjega odstavka 639. člena Obligacijska zakonika - OZ in odškodninskega zahtevka.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da so ob primopredaji del 15. 2. 2003 na spornem objektu obstajale napake, ki se jih je tožeča stranka zavezala odpraviti. Iz navedb tožene stranke izhaja, da je 29. 7. 2004 tožečo stranko zadnjič obvestila o napakah v zvezi s prestavitvami profilov dilatacijskih fug in jo prosila, da dela izvede v roku, skladno z dogovorom z dne 24. 6. 2004. Kasnejšega grajanja napak tožena stranka ni zatrjevala. Tožeči stranki je res že pred tem sporočila, da bo v primeru neodprave napak angažirala tretje osebe, vendar pa glede na to, da po zadnjem grajanju, po katerem je tožeča stranka začela odpravljati napake, te po poteku dogovorjenega roka o morebitnih novih oziroma še neodpravljenih napakah ni več obvestila, je slednja upravičeno sklepala, da je grajane napake ustrezno odpravila. Za neutemeljeno se tako izkaže pritožbena navedba, da tožena stranka za uveljavljanje pravic do odprave napak na stroške tožeče stranke in uveljavljanje pobotnega ugovora po dopisu z dne 22. 12. 2003 ni bila več dolžna ponovno obveščati tožeče stranke o napakah na tleh skladišča, ker naj bi zakonski roki za grajanje napak vejali za nove napake popravljene stvari, zamenjane dele stvari ali nove stvari, ne pa za prvotne napake, ki s popravilom niso bile odpravljene. Glede na trditve tožeče stranke, da je po zadnjem pozivu tožene stranke napake odpravila in da je tožena stranka o zatrjevanih novih ali neodpravljenih napakah ni obvestila, se je dokazno breme o teh prevalilo na toženo stranko, ki pa mu ni zadostila. Navesti in dokazati bi namreč morala, kdaj je tožečo stranko ponovno obvestila o napakah, katere so to bile in da bo glede na že dano možnost njihove odprave angažirala tretje osebe.

7. Tožena stranka v VII. točki zgolj pavšalno navaja, da tožeči stranki kljub večkratnim poskusom ni uspelo ustrezno opraviti sanacije številnih napak na tleh, zaradi česar je bila prisiljena izvedbo sanacije dilatacijskega profila naročiti pri družbi K. d.o.o., preiskave epoksidnih malt za skladišče pri I. d.o.o., izdelavo epoksidnega samorazlivnega tlaka in s tem povezana dela ter izvedbo črt za označevanje poti v regalnem skladišču, sanacijo tlaka v prostoru za čistilni stroj ter premaz sten v navedenem prostoru družbi E. d.o.o.. Družba M. d.o.o. je opravila čiščenje, družba T. d.o.o. je dobavila in montirala talne rešetke, družba D. d.o.o. pa opravila keramičarska dela. Celotni stroški sanacije naj bi tako znašali 113.331.805,18 SIT. Odgovora na navedbe tožeče stranke, da je iz v pobot uveljavljanih računov razvidno, da so v plačilo zapadli v času, ko je dela izvajala tožeča stranka, zaradi česar bi bilo logično, da bi bile zatrjevane neustreznosti zabeležene v zapisnikih, ki sta jih podpisali pravdni stranki, tožena stranka ni podala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni obrazloženo ugovarjala trditvam tožeče stranke glede stroškov navedenih družb v skupnem znesku 113.331.805,18 SIT, in sicer da se računi nanašajo na dela, ki niso bila izvedena v zvezi s sanacijo mase tal oziroma da je tožena stranka za dela, opravljena s strani tretjih, nikoli ni pozvala na odpravo napak, ji postavila roka in je opozorila, da bo napake odpravila s tretjimi na njen račun.

8. Sodišče druge stopnje sledi obrazloženim in s strani tožene stranke zgolj pavšalno prerekanim navedbam tožeče stranka glede preostalih računov družbe K. d.o.o., E. d.o.o., M. v. d.o.o., T. d.o.o. in D. d.o.o., iz katerih izhaja, da je bil del zaračunanih del opravljen še preden je tožena stranka tožeči poslala pozive na ustrezno popravilo tal, da tožena stranka večkratno pobotava iste zneske za dela, ki se niso nanašala na napake, katerih odpravo je tožena stranka zahtevala od tožeče in za dela, ki niso mogla biti izvedena zaradi odstranjevanja posledic sanacije tal (list. št. 107).

9. V zvezi z navedbami tožene stranke, da so se napake pokazale pri uporabi objekta, je tožeča stranka v tretji pripravljalni vlogi navedla, da je tožena stranka tekom gradnje podatke o obremenitvah spreminjala in sama ni vedela, za kakšno namembnost mora biti objekt narejen. Trdila je, da je zgolj sledila ustnim navodilom tožene stranke, ki so se kasneje izkazala za nepravilna, zato je napake odpravljala v letih 2003 in 2004. Navedla je še, da je vsa dela izvedla skladno z gradbeno dokumentacijo, ki jo je pridobila tožena stranka. Glede na navedeno niso neutemeljene navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ni podala navedb o odgovornosti tožene stranke za dajanje napačnih podatkov glede obremenitev. Ker tožena stranka ni zanikala, da je tožeča stranka dela izvedla na podlagi njenih ustnih navodil in gradbene dokumentacije, ki ji jo je predložila, niti ni zanikala navedb, da je bila dejanska obremenitev tal večja od obremenitve, ki je bila predvidena v gradbeni dokumentaciji, je sodišče druge stopnje skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP navedene trditve tožeče stranke štelo za priznane.

10. Navedeno nadalje pomeni, da tožeča stranka ne more biti odgovorna za škodo, ki je nastala na viličarjih zaradi uporabe tal, na katerih so bila dela izvedena skladno z navodili oziroma dokumentacijo, ki jo je tožeči stranki posredovala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da gre v primeru škode na viličarjih za škodo, ki zaradi napake nastane na drugih dobrinah oziroma stvareh naročnika (t. i. refleksna škoda, prim. 468. člen OZ). Za uspešno uveljavljanje te morata biti poleg splošnih predpostavk podjemnikove odgovornosti za stvarne napake, izpolnjeni tudi posebni predpostavki odškodninske odgovornosti: in sicer da je nastala škoda v vzročni zvezi z napako (glej Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 467). Glede na ugotovitev, da je tožeča stranka dela na tleh opravljala skladno z dokumentacijo tožene stranke, v kateri je bila predvidena manjša obremenitev tal v primerjavi z obremenitvijo, do katere je dejansko prišlo, pa tožeča stranka za nastalo refleksno škodo ne more biti odgovorna, ker ni izpolnjena predpostavka obstoja vzročne zveze med ravnanjem tožeče stranke in nastalo škodo.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka morala ugovarjati računom, ki so jih tretje osebe izstavile toženi stranki, saj tožeča stranka s temi ni bila v nobenem pravnem razmerju. Na podlagi navedenih računov bi tožena stranka lahko le utemeljevala višino zneska, ki bi ga od tožeče stranke zahtevala skladno s tretjim odstavkom 393. člena OZ, ker slednja tudi v dodatnem roku ni odpravila napake, tožena stranka kot naročnik pa je po lastni izbiri te odpravila na njen račun.

12. Do preostalih pritožbenih navedb glede zastaranja navedene škode se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo, ker ta že po temelju ni utemeljen.

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).