Jedro

Tožnik v upravnem sporu ne more biti tisti, ki prvič šele v upravnem sporu zatrjuje določeno upravičenje, ne da bi pred tem kot stranka že sodeloval v upravnem postopku.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je dne 9. 7. 2010 vložil tožbo zaradi varstva ustavnih pravic (plačila storitve institucionalnega varstva) in navedel, da jo vlaga na podlagi 1. odstavka 4. člena zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06). V tožbi je zahteval določitev pooblaščenca A.A., ki je umrl dne 21. 12. 2009, pri tem se je skliceval na določbo 1. odstavka 22. člena ZUS-1. Zahteval je izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, ki še traja, v skladu z 32. členom ZUS-1, na podlagi 3. odstavka 66. člena ZUS-1. Zahteval je plačilo odškodnine na podlagi 2. odstavka 30. člena ZUS-1 in predlagal, da se njegovi zahtevi ugodi in se odločba Centra za socialno delo Kranj z dne 10. 3. 2005 odpravi in razveljavi ter izreče za nično. Sodišču je tudi predlagal, naj odloči, da nepremičnina pod vložno št. ... ni predmet prepovedi obremenitve in odtujitve ter da se zabeležka o tem izbriše iz zemljiške knjige in da se tožeči stranki dodeli odškodnina v višini 29.311,20 EUR. V obrazložitvi pa je (str. 4) navedel, da je tožba utemeljena na podlagi 2. odstavka 28. člena ZUS-1. Na podlagi navedenega je sodišče v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da ima tožba take formalne pomanjkljivosti, da je ni mogoče obravnavati. Zato je tožnika na podlagi 31. člena ZUS-1 (s sklepom opr. št. I U 914/2010 z dne 7. 10. 2010) pozvalo, naj tožbo dopolni oziroma popravi. Tožnik je dne 21. 10. 2010 tožbo dopolnil tako, da je predlagal, naj sodišče odločbo Centra za socialno delo Kranj opr. št. 1/020-82-020-82-3/2005 z dne 10. 3. 2005 o oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva odpravi in razveljavi ter izreče za nično, hkrati naj odloči, da nepremičnina pod vložno št. ... ni predmet prepovedi obremenitve in odtujitve ter da se zabeležka o tem izbriše iz zemljiške knjige in se mu dodeli odškodnina v višini 29.311,20 EUR. Zahteval je tudi izdajo začasne odredbe. Na podlagi tako popravljene tožbe je sodišče ocenilo, da je le ta sposobna za obravnavo.

V tožbi navaja, da se ne strinja z odločbo Centra za socialno delo, saj je upravni organ posegel v njegov pravni položaj. S sporno odločbo je namreč odločil, da je A.A. oproščen plačila storitve institucionalnega varstva v Domu upokojencev B., ki ga doplača Mestna občina Kranj na račun prepovedi obremenitve in odtujitve nepremičnine na naslovu ..., ki je njegova last. Zaradi tega tudi izkazuje pravni interes za vložitev predmetne tožbe. Sporne odločbe ni prejel, zaradi česar ni imel možnosti vložiti pritožbe ali drugega rednega pravnega sredstva zoper izpodbijani upravni akt. Prav tako Center za socialno delo ni odločil o vloženem izrednem pravnem sredstvu. Zahteval je tudi izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne.

K 1. točki izreka: Sodišče je tožbo v predhodnem preizkusu tožbe zavrglo iz naslednjih razlogov: Postopek in sojenje v upravnem sporu sta mogoča le, če so ali niso podane procesne predpostavke. To so okoliščine ali lastnosti, ki jih določa zakon. Zato je potrebno v prehodnem preizkusu tožbe presoditi, ali so podane vse procesne predpostavke, ki so pogoj za vodenje upravnega spora. Ena izmed procesnih predpostavk, ki v postopku mora biti podana, je določena v 3. točki 36. člena ZUS-1, to je procesna legitimacija tožnika.

Priznanje položaja tožeče stranke ureja ZUS-1 v 17. členu. Po določbi 1. odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Povedano drugače, tožnik v upravnem sporu namreč ne more biti tisti, ki prvič šele v upravnem sporu zatrjuje določeno upravičenje, ne da bi pred tem kot stranka že sodeloval v upravnem postopku. V obravnavani zadevi je bila sporna odločba izdana A.A., kateremu je bila tudi vročena. Iz upravnih spisov je razvidno, kar niti ni sporno, da tožnik v upravnem postopku v zadevi plačila storitve institucionalnega varstva ni sodeloval niti kot stranka niti kot stranski udeleženec. Glede na to, da je tožnik lahko po zakonu le oseba, ki je v postopku izdaje upravnega akta sodelovala, tožnik v tem upravnem sporu nima procesne legitimacije za sproženje upravnega spora. V kolikor tožnik meni, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njegovo (lastninsko) pravico, bi moral položaj stranke doseči v postopku izdaje upravnega akta oziroma na podlagi izrednih pravnih sredstev v tistem postopku, potem šele (bi) lahko vloži(l) tožbo v upravnem sporu.

Tožnik v upravnem sporu tudi ne more zahtevati, naj sodišče v tem postopku odloči, da nepremičnina pod vložno št. ... ni predmet prepovedi obremenitve in odtujitve, da se zabeležka o tem izbriše iz zemljiške knjige in se mu dodeli odškodnina. Takšen zahtevek je lahko predmet presoje pred sodiščem redne pristojnosti, saj se nanaša na civilno pravno razmerje.

Sodišče je tožbo tožnika na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, ker je presodilo, da po tem zakonu ne more biti stranka.

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov: Ker je sodišče odločilo, da upravni spor v obravnavanem primeru ni dopusten, tudi ni podlage za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1. Vsebinsko odločanje o takšnem predlogu je namreč mogoče le ob dopustnosti upravnega spora. In ker upravni spor po že povedanem ni dopusten, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe s sklepom zavrglo.