Jedro

Pritožnik ni bil stranka niti stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijane odločbe, tega pa tudi ni izkazal s tem, da je vložil zahtevo za ničnost izpodbijane odločbe, saj je bila ta zahteva zaradi nepristojnosti zavržena, zoper ta sklep o zavrženju pa pritožbe ni vložil, niti ni tega zatrjeval. Ker iz spisa tudi ne izhaja, da je ta položaj pridobil na podlagi drugega izrednega pravnega sredstva, glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v 1. točki izreka zavrglo tožnikovo (v nadaljevanju: pritožnik) tožbo, s katero je ta zahteval odpravo, razveljavitev in izrek ničnosti odločbe Centra za socialno delo Kranj z dne 10. 3. 2005, odločitev, da nepremičnina pod vl. št. 4 (parc. št. 10, 11, 12 in 13) k. o. ... ni predmet prepovedi obremenitve in odtujitve nepremičnine in izbris te prepovedi iz zemljiške knjige ter plačilo odškodnine v znesku 29.311,20 EUR. V 2. točki izreka je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Z navedeno prvostopenjsko upravno odločbo je Center za socialno delo Kranj v 1. točki izreka oprostil A.A. plačila storitve institucionalnega varstva v višini 57.542,30 SIT od 26. 1. 2005 dalje, v 7. točki izreka pa mu je prepovedal obremeniti in odtujiti nepremičnine na parc. št. 10, 11, 12 in 13 k. o. ...

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da pritožnik ni bil stranka niti stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijane odločbe, zato ne more biti stranka v upravnem sporu (prvi odstavek 17. člena ZUS-1), zaradi česar je bilo treba tožbo zavreči. Pritožnikov zahtevek za odločitev, da nepremičnina pod vl. št. 46 k. o. ... ni predmet prepovedi obremenitve in odtujitve, izbris te prepovedi iz zemljiške knjige ter plačilo odškodnine pa se nanaša na civilnopravno razmerje in ne more biti predmet presoje v upravnem sporu.

3. Pritožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da Vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi in razveljavi ter zadevo vrne v odločanje pristojnemu sodišču. Navaja, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje nezakonit, ker ga je izdala predsednica senata, kar pomeni, da ga je izdal nepristojni organ. Pritožnik je zoper izpodbijano prvostopenjsko upravno odločbo, s katero je bilo poseženo v njegovo lastninsko pravico, vložil izredno pravno sredstvo, zato si je pridobil položaj stranke. Ker sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi ni odločilo, da upravni spor ni dopusten, je nepravilno zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje obravnavano tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

7. Iz podatkov spisa je razvidno, da je pritožnik ni bil stranka niti stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijane odločbe Centra za socialno delo Kranj o oprostitvi plačila institucionalnega varstva A.A. z dne 10. 3. 2005. Položaja stranke oziroma stranskega udeleženca pa tudi ni izkazal s tem, da je vložil zahtevo za ničnost izpodbijane odločbe, saj je bila ta zahteva zaradi nepristojnosti zavržena s sklepom Centra za socialno delo Kranj z dne 12. 2. 2010, zoper ta sklep o zavrženju pa pritožbe ni vložil, niti ni tega zatrjeval. 8. Ker pritožnik ni bil niti stranka niti stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijane odločbe, iz spisa pa tudi ne izhaja, da je ta položaj pridobil na podlagi drugega izrednega pravnega sredstva, glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe v upravnem sporu. To stališče je v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča že ustaljeno (npr. zadeve I Up 315/2007, I Up 612/2008, I Up 217/2008).

9. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilo odločilo, da za vloženo tožbo niso izpolnjene procesne predpostavke po 36. členu ZUS-1, je tudi pravilno ugotovilo, da ni podlage za vsebinsko odločanje o začasni odredbi po 32. členu ZUS-1. 10. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor o nezakonitosti izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, ker ga je izdala predsednica senata. Pravna podlaga, da je sklep izdala predsednica senata je namreč podana v tretjem odstavku 36. člena ZUS-1. 11. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.