Jedro

Tožena stranka je z odločbama, ki sta predmet tega socialnega spora utemeljeno zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj tožnica ni izpolnjevala pogoja iz 1. odstavka 116. člena ZPIZ-1, ki določa, da ima otrok pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Tožnica namreč na dan vložitve zahteve ni izpolnjevala pogoja starosti, saj je že dopolnila starost 26 let.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v I. tč. izreka spremeni tako da glasi: „Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 12. 2013 in št. ... z dne 18. 1. 2013, se zavrne.“ Sodba sodišča prve stopnje se v I. tč izreka v delu, da se ugotovi, da je tožnici pridobljena pravica do družinske pokojnine na podlagi odločbe št. ... z dne 18. 6. 1999 prenehala z dnem 24. 7. 2010, razveljavi, in tožba v tem delu zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 12. 2013 in št. ... z dne 18. 1. 2013, da se ugotovi, da je tožnici pridobljena pravica do družinske pokojnine na podlagi odločbe št. ... z dne 18. 6. 1999 prenehala z dnem 24. 7. 2010 (I. tč. izreka). Tožbo je v delu, kjer je tožnica zahtevala ugotovitev, da je odločba št. ... z dne 18. 6. 1999, ki jo je izdala območna enota tožene stranke A. postala pravnomočna in izvršljiva, zavrglo (II. tč. izreka).

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Meni, da se odločba št. ..., s katero je bila zavrnjena zahteva tožničine matere za priznanje pravice do družinske pokojnine, nanaša zgolj na pravico tožničine matere in ne posega v pravnomočno odločbo z dne 18. 6. 1999, ki je bila izdana tožnici. Iz odločbe z dne 13. 9. 1999 nedvoumno izhaja, da se nanaša zgolj na zahtevek tožničine matere, kar pomeni, da je območna enota tožene stranke očitno vedela, da je pred tem datumom po istem zahtevku izdala odločbo za tožnico. Sodišče prve stopnje v nasprotju s predloženimi dokazi ni upoštevalo dejstva, da je v ponovljenem postopku, ko je bila odločba z dne 16. 6. 1998 razveljavljena, izdana odločba z dne 18. 6. 1999, s katero je bila po istem zahtevku priznana pravica do družinske pokojnine tožnici. Vse kasneje izdane odločbe, s katerimi so bile zahteve tožničine matere za priznanje pravice do pokojnine zavrnjene, se ne nanašajo na tožnico. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da ima kopija odločbe z dne 18. 6. 1999 take pomanjkljivosti, ki vzbujajo dvom o njeni izdaji. Sodišče prve stopnje ne pojasni v čem se kažejo pomanjkljivosti v predloženi kopiji odločbe. Poudarja, da tožena stranka ni nikdar izrazila kakršnegakoli dvoma v verodostojnost navedene odločbe, niti ni opozorila na kakršnekoli pomanjkljivosti. Navedena odločba je popolnoma enaka kot vse odločbe, ki jih je v takratnem času izdajala tožena stranka. Tudi odločbe z dne 16. 6. 1998, 9. 11. 1998, 13. 9. 1999 in 26. 5. 2000 niso bile podpisane s strani pooblaščene osebe, temveč zgolj overjene s štampiljko tožene stranke. Vse te odločbe so sicer v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku formalno pravno pomanjkljive, a ustvarjajo pravne posledice za stranke. Tudi sicer je splošno znano dejstvo, da so območne enote tožene stranke praviloma izdajale odločbe na obrazcih, ne da bi jih podpisovale uradne osebe. Prav tako je splošno znano tudi, da je tožena stranka v primerih uveljavljanja družinske pokojnine, ko nastopa eden od staršev in eden ali več otrok izdajala (in še vedno izdaja) odločbe za vsakega otroka oziroma starše posebej. Posledično je bila tožnica povsem utemeljeno prepričana, da je njena pravica do družinske pokojnine na podlagi odločbe z dne 18. 6. 1999 nesporna in da jo bo tožena stranka začela izvrševati, takoj ko bo tudi tožničina mati pridobila pravico do pokojnine. Okoliščina, da se tožnica v postopkih po letu 1999, ki jih je za sebe začela njena mati, ni pojavljala, ne more biti razlog za dvom o izdaji navedene odločbe, s katero ji je na podlagi zakona pravilno priznana pravica do družinske pokojnine. Tožnica se je namreč ves čas do dopolnitve 26 let redno šolala, študirala je na B. fakulteti, kasneje pa na C. fakulteti v kraju D. Poudarja, da se tožena stranka ni nikdar sklicevala, da odločba z dne 18. 6. 1999 v originalu ne obstaja med upravnimi spisi, pa tudi sicer tožnica ne more biti odgovorna za morebitno slabo varovanje dokumentov v spisih tožene stranke. Odločbo z dne 18. 6. 1999 je prejela 1. 7. 1999 in jo ima v originalu med svojimi spisi, tudi sicer pa je kopija, ki jo je predložila sodišču overjena pri pristojnemu organu. Tudi tako overjena kopija je javna listina, katere vsebina šteje za resnično, dokler se ne dokaže drugače. Na dejstvo, da je bila odločba z dne 18. 6. 1999 izdana, pa kaže tudi to, da se je tožena stranka sama v odločbi z dne 22. 5. 2012 sklicevala na odločbo z dne 18. 6. 1999. Iz tretjega odstavka izreka odločbe z dne 22. 5. 2012 izhaja, da se s to odločbo nadomesti odločba z dne 18. 6. 1999. Če tožnica ne bi imela pravnomočne odločbe z dne 18. 6. 1999 bi vse do svoje polnoletnosti ob svoji materi vlagala zahtevek za priznanje družinske pokojnine, kasneje pa samostojno, če bi bila neuspešna. Pravilno bi bilo, da bi tožena stranka z odločbo z dne 13. 9. 1999 priznala pravico do družinske pokojnine v enakem znesku tudi materi tožnice, pa tega zaradi napačne uporabe določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni storila. Ta odločba je namreč postala pravnomočna zgolj zaradi pravne neukosti stranke, ki ni vložila pravnega sredstva. V kolikor bi tožena stranka menila, da pravica do družinske pokojnine tožnici ne pripada, bi morala z odločbo razveljaviti ali odpraviti odločbo z dne 18. 6. 1999, vendar tega tožena stranka ni storila, vse dokler ni izdala odločbe z dne 22. 5. 2012. To točko izreka je tožena stranka v zvezi s pritožbo tožnice odpravila, ker je v tem delu vrnila zadevo območni enoti v ponoven postopek. Sodišče prve stopnje ne pojasni niti pravnih niti dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi morala tožnica ob pravno veljavni odločbi z dne 18. 6. 1999 ponovno ob materi vlagat zahtevek za priznanje družinske pokojnine tudi nazadnje v letu 2008. Navaja še, da z materjo nista nikdar bili v Sloveniji, ne poznata nikogar na Območni enoti A,, kjer je bila izdana odločba z dne 18. 6. 1999. Iz navedene odločbe je razvidno, da je postopek vodila E.E., oseba pristojna za izdajo odločbe pa je F.F., direktor območne enote.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Prišlo pa je do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in sicer je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno (12. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP).

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 11. 12. 2013, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 18. 1. 2013. S slednjo je območna enota zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do družinske pokojnine z dne 14. 6. 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožena stranka je dne 16. 6. 1998 izdala odločbo št. ..., s katero je tožnici in njeni materi G.G. priznala pravico do družinske pokojnine, ki je znašala 27.525,86 SIT na mesec in se je izplačevala od 1. 2. 1997 dalje. Z odločbo št. ... z dne 9. 11. 1998 je drugostopenjski organ tožene stranke pritožbo tožnice zavrnil, v reviziji pa prvostopenjsko odločbo z dne 16. 6. 1998 razveljavil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Odločil je še, da se izplačevanje družinske pokojnine ustavi s 1. 12. 1998. 13. 9. 1999 je bila izdana odločba št. ..., s katero je bila zahteva tožničine matere za priznanje pravice do družinske pokojnine zavrnjena. Drugostopenjski organ je 26. 5. 2000 pritožbo tožničine matere zoper odločbo z dne 13. 9. 1999 zavrnil. Navedeni odločbi sta bili v sodnem postopku opr. št. Ps 1126/2000 potrjeni, tožbeni zahtevek na razveljavitev obeh odločb in na priznanje pravice do družinske pokojnine pa je bil zavrnjen. Tožničina mati je dne 10. 4. 2006 ponovno zahtevala, da se njej in tožnici prizna vdovska oz. družinska pokojnina, z odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 9. 2006 je bila zahteva zavrnjena, pritožba zoper to odločbo je bila z odločbo št. ... z dne 31. 8. 2007 zavrnjena. Tudi z odločbo z dne 27. 11. 2009 je bila zahteva tožničine matere za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnjena. Iz obrazca z dne 22. 7. 2008 je razvidno, da tožničina mati ni vložila zahteve za družinsko pokojnino za otroka, tj. za tožnico. Pritožba tožničine matere na prvostopenjsko odločbe je bila zavrnjena z odločbo št. ... z dne 10. 8. 2010, vendar sta bili obe odločbi odpravljeni s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. XII Ps 2144/2010, zadeva je bila vrnjena toženi stranki v nov postopek in odločanje. Nadalje iz listin v upravnem spisu izhaja, da je bila z odločbo z dne 22. 5. 2012 le tožničini materi priznana pravica do vdovske pokojnine. Pritožba tožničine matere zoper prvostopenjsko odločbo z dne 14. 6. 2012 je bila zavrnjena z odločbo z dne 31. 8. 2012, s sodbo in sklepom prvostopenjskega sodišča opr. št. XII Ps 1956/2012 pa je bilo tožbenemu zahtevku tožničine matere delno ugodeno. Tožena stranka je nato na podlagi zahteve z dne 14. 6. 2012 izdala odločbo dne 18. 1. 2013, s katero je zavrnila zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine. Pritožba tožnice zoper prvostopenjsko odločbo pa je bila zavrnjena z odločbo z dne 11. 12. 2013. Predmet obravnavanega socialnega spora sta odločbi z dne 18. 1. 2013 in 11. 12. 2013, s katerima je bila dokončno zavrnjena zahteva tožnice za priznanje pravice do družinske pokojnine. Tožnica je v predmetnem sodnem postopku zahtevala zgolj odločitev o tem, kdaj ji je pravica do družinske pokojnine prenehala. Po njenem stališču ji je bila namreč ta pravica priznana že s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 18. 6. 1999. Odločbi izdani v obravnavanem socialnem sporu pa naj bi bili nični, saj naj bi bili izdani brez zahteve stranke.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sta bili izpodbijani odločbi z dne 18. 1. 2013 in 11. 12. 2013 izdani na zahtevo stranke. Iz odločbe z dne 22. 5. 2012 izhaja, da je bila tožničini materi priznana pravica do vdovske pokojnine. Podlaga za izdajo navedene odločbe je bila zahteva tožničine matere z dne 22. 7. 2008, ki je vložila zgolj zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine pri nosilcu zavarovanja v BIH na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med BIH in Republiko Slovenijo. V pritožbi z dne 14. 6. 2012 zoper odločbo z dne 22. 5. 2012 pooblaščenec tožnice izrecno navaja, da ima tožnica pravico do pokojnine, in sicer do 24. 7. 2010, tj. do dopolnitve 26 let starosti. Tožnica je od 1999 dalje hodila v šolo, kar izhaja iz potrdil o šolanju. Navaja, da bi moral prvostopenjski organ izdati dve odločbi, in sicer eno za otroka, tj. za tožnico in drugo za vdovo. Glede na navedeno je drugostopenjski organ tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičeno štel, da pooblaščenec tožnice v pritožbi uveljavlja priznanje pravice do družinske pokojnine tudi za tožnico. Drugostopenjski organ je te pooblaščenčeve navedbe upravičeno štel kot zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine za tožnico in dne 31. 8. 2012 izdal odločbo s katero je zavrnil pritožbo ter odločil, da bo o zahtevku za priznanje pravice do družinske pokojnine za tožnico odločeno pri pristojni območni enoti. Tožena stranka je nato z odločbama, ki sta predmet tega socialnega spora utemeljeno zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do družinske pokojnine z dne 14. 6. 2012, saj tožnica ni izpolnjevala pogoja iz 1. odstavka 116. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki določa, da ima otrok pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Tožnica namreč na dan vložitve zahteve ni izpolnjevala pogoja starosti, saj je starost 26 let dopolnila že dne 24. 7. 2010. Glede pravnomočne odločbe z dne 18. 6. 1999, na katero se sklicuje tožnica je sodišče prve stopnje razlogovalo, da je ne sprejema, saj ima take pomanjkljivosti, ki vzbujajo dvom, da je bila kot taka sploh izdana. V izreku je namreč naveden samo en družinski član, čeprav je v obrazložitvi pojasnjeno, da se družinska pokojnina odmerja za dva družinska člana v višini 80 %. Poleg tega navedene odločbe v upravnem spisu tožene stranke ni v originalu. Sodišče prve stopnje je posledično zaključilo, da tožnica ni dokazala, da ji je bila pravica do družinske pokojnine naknadno priznana s pravilno izdano odločbo. Pritožbeno sodišče meni, da je za pravilno odločitev v obravnavani zadevi bistveno predvsem, da je bila podana nova zahteva tožničinega pooblaščenca za priznanje pravice do družinske pokojnine dne 14. 6. 2012, ta pa je bila z odločbama, ki sta predmet tega socialnega spora zakonito zavrnjena. Navedbe tožnice o pravnomočni odločbi z dne 18. 6. 1999 po kateri naj bi ji bila pravica do družinske pokojnine že priznana, tako niso relevantne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb z dne 18. 1. 2013 in 11. 12. 2013. Tudi sicer pa je odločba z dne 13. 9. 1999, (ki je bila izdana kasneje kot sporna odločba z dne 18. 6. 1999 na katero se sklicuje tožnica) s katero je bila zavrnjena zahteva tožničine matere za priznanje pravice do družinske pokojnine in se je nanašala tudi na tožnico, postala formalno pravnomočna.

Očitek, da se odločba z dne 13. 9. 1999 nanaša zgolj na pravico tožničine matere je neutemeljen. Iz odločbe z dne 13. 9. 1999 namreč izhaja, da se zahteva tožničine matere z dne 23. 6. 1997 za priznanje pravice do družinske pokojnine zavrne. Iz zahteve z dne 23. 6. 1997 jasno izhaja, da je tožničina mati zahtevala družinsko pokojnino zase in tudi za svojo hči, tj. tožnico. Navedeno izhaja tudi iz pritožbe tožničine matere zoper navedeno odločbo, iz katere smiselno izhaja, da bi morala biti njeni hčeri priznana pravica do družinske pokojnine.

V skladu s 3. odstavkom 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/1999, s spremembami) postane odločba, ki se je izpodbijala v upravnem sporu ali v sodnem postopku, pa se s sodno odločbo ne odpravi oziroma razveljavi pravnomočna tedaj, ko postane pravnomočna sodna odločba, s katero je bilo odločeno o njeni zakonitosti. V konkretnem primeru sta bili odločbi z dne 13. 9. 1999 in 26. 5. 2000 v sodnem postopku s sodbo opr. št. Ps 1126/2000 z dne 7. 5. 2003 potrjeni, tožbeni zahtevek na razveljavitev obeh odločb in na priznanje pravice do družinske pokojnine pa je bil zavrnjen zaradi neizpolnjevanja pogojev na strani pokojnega. Sodba opr. št. Ps 1126/2000 je postala pravnomočna s pretekom roka za pritožbo, tj. s pretekom 8 dni od dneva prejema pisnega odpravka sodbe. Zoper navedeno sodbo namreč ni bila vložena pritožba. Tedaj sta glede na navedeno določilo ZUP postali pravnomočni tudi odločbi, ki sta se izpodbijali v sodnem postopku. Prav tako sta pravnomočni odločbi z dne 26. 9. 2006 in z dne 31. 8. 2007, s katerima je bila ponovno zavrnjena zahteva tožničine matere, ki je 10. 4. 2006 ponovno zahtevala, da se njej in tožnici prizna pravica do vdovske oz. družinske pokojnine. Navedeni odločbi pa nista bili izpodbijani v sodnem postopku, kar pomeni, da sta postali pravnomočni s potekom 30-dnevnega roka za uveljavljenje sodnega varstva.

Tožnica se v pritožbi sklicuje na materialno pravnomočnost, sicer po mnenju prvostopenjskega sodišča sporne odločbe z dne 18. 6. 1999, ki naj bi bila kronološko gledano izdana po odločbi z dne 9. 11. 1998 s katero je revizijski organ odločbo z dne 16. 6. 1998 razveljavil in vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje, a pred odločbo z dne 13. 9. 1999, s katero je bila zavrnjena zahteva tožničine matere za priznanje pravice do družinske pokojnine za njo in za tožnico. Kot že omenjeno je bila ta odločitev potrjena s strani sodišča s pravnomočno sodbo. Razlogi iz katerih je bila zahteva zavrnjena so se nanašali na neizpolnjevanje pogojev na strani pokojnega. Četudi je bila odločba z dne 18. 6. 1999 izdana, pa je bil s pravnomočno odločbo z dne 13. 9. 1999, ki je bila kronološko gledano izdana kasneje, zahtevek po priznanju družinske pokojnine pravnomočno zavrnjen. Gre za formalno pravnomočnost, saj stranka z odločbo ni pridobila pravice, niti ji ni bila naložena kakšna obveznost, njen zahtevek je bil zavrnjen. Poseg v formalno pravnomočno odločbo pa je možen ob spremembi dejanskega ali pravnega stanja. Navedeno pomeni, da bi tožnica lahko ob spremembi dejanskega ali pravnega stanja vložila novo zahtevo. Ponovna zahteva je bila s strani tožničine matere (v imenu tožnice in matere), kot že omenjeno vložena 10. 4. 2006 in bila zavrnjena. Dne 22. 7. 2008 pa je tožničina mati vložila zahtevo za priznanje vdovske pokojnine na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med BIH in RS, vendar je zahtevo vložila le v svojem imenu, ni pa bila zahtevana pravica do družinske pokojnine v tožničinem imenu. Z odločbo z dne 22. 5. 2012 je bila tako zgolj tožničini materi priznana pravica do vdovske pokojnine. Tožnica bi torej lahko ponovno vložila novo zahtevo, tega ni storila, ker je kot navaja menila, da ji je pravica priznana že z odločbo z dne 18. 6. 1999, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnica oz. njena mati nista niti v pritožbi zoper odločitev prvostopenjskega organa z dne 13. 9. 1999, niti v sodnem postopku, ki je sledil, sklicevali na odločbo z dne 18. 6. 1999, na podlagi katere naj bi tožnica že pridobila pravico do družinske pokojnine. Prav tako se na sporno odločbo ni sklicevala v letu 2006, ko je prvostopenjski organ 26. 9. 2006 ponovno zavrnil zahtevo tožničine matere, ki je zahtevala, da se njej in njeni hčerki, tj. tožnici prizna pravica do vdovske oz. družinske pokojnine. Poleg tega se je družinska pokojnina tožnici izplačevala zgolj od 1. 2. 1997 do 1. 12. 1998, kar izhaja tudi iz sodbe opr. št. XII Ps 2144/2010. Z dnem 1. 12. 1998 pa se ji je na podlagi odločbe z dne 9. 11. 1998 izplačevanje ustavilo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločba z dne 13. 9. 1999, s katero je bila zavrnjena zahteva tožničine matere za priznanje pravice do družinske pokojnine, (ki se je nanašala tudi na tožnico) postala formalno pravnomočna, nova zahteva tožnice za priznanje pravice do družinske pokojnine z dne 14. 6. 2012 pa je bila z odločbama, ki sta predmet tega socialnega spora zakonito zavrnjena, saj tožnica ni izpolnjevala pogoja iz 1. odstavka 116. člena ZPIZ-1. Tožnica namreč na dan vložitve zahteve ni izpolnjevala pogoja starosti, saj je starost 26 let dopolnila že dne 24. 7. 2010. Sodišče prve stopnje je v skladu z 2. odstavkom 18. člena ZPP utemeljeno zavrglo tožbo v delu, da se ugotovi pravnomočnost in izvršljivost odločbe z dne 18. 6. 1999 na dan 1. 7. 1999. Sodišče prve stopnje namreč ni pristojno za ugotavljanje pravnomočnosti in izvršljivosti odločb izdanih v upravnem postopku.

Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero sicer pritožba ne opozarja, je pa pritožbeno sodišče nanjo dolžno paziti po uradni dolžnosti. S tem, ko je zavrnilo ugotovitveni del zahtevka, in sicer, da se ugotovi, da je tožnici pridobljena pravica do družinske pokojnine na podlagi odločbe z št. ... z dne 18. 6. 1999 prenehala z dnem 24. 7. 2010, je namreč odločilo o zahtevku o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno. S pravnomočnima odločbama z dne 13. 9. 1999 in 26. 5. 2000 (potrjeni v sodnem postopku s sodbo opr. št. Ps 1126/2000 z dne 7. 5. 2003) je bila namreč pravnomočno zavrnjena zahteva za priznanje pravice do družinske pokojnine. Prav tako je bila zahteva zavrnjena s pravnomočnima odločbama z dne 26. 9. 2006 in z dne 31. 8. 2007. Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožnica tedaj ni pridobila pravice do družinske pokojnine, posledično tudi ni mogoče ugotavljati kdaj ji je ta pravica prenehala.

Pritožbeno sodišče je zato v skladu z. 2. odstavkom 354. člena ZPP v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrglo tožbo v tem delu. V preostalem delu pa je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.