Jedro

Odločba z dne 13. 9. 1999 je bila kronološko gledano izdana kasneje in tudi potrjena v sodnem postopku, v katerem je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožnica ni pridobila pravice do družinske pokojnine. Zato se tožnica v tem socialnem sporu ne more uspešno sklicevati na morebitno odločbo z dne 18. 6. 1999 in navedbe v smeri, da odločba obstaja, je pravnomočna in izvršljiva, za odločitev niso pomembne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 9487514 z dne 11. 12. 2013 in št. 30 9003016 z dne 18. 1. 2013 in zahtevek za ugotovitev, da je tožnici pridobljena pravica do družinske pokojnine na podlagi odločbe št. 3 0 9003016 z dne 18. 6. 1999, prenehala z dnem 24. 7. 2010. Zavrglo je tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je odločba št. 3 0 9003016 z dne 18. 6. 1999 postala pravnomočna in izvršljiva. Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do družinske pokojnine, ker je presegla zakonsko določeno starost za pridobitev pravice. Tožnica je sicer zatrjevala, da je v pritožbi z dne 14. 6. 2012, zoper odločbo z dne 22. 5. 2012, zahtevala, da tožena stranka odloči, do kdaj ima pravico do družinske pokojnine, priznane na podlagi odločbe št. 3 0 9003016 z dne 18. 6. 1999. Vendar je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka pravilno postopala, ko je odločila o zahtevi tožnice kot zahtevi za priznanje pravice do družinske pokojnine. Tožnica je eni izmed številnih zahtev priložila kopijo te odločbe z dne 18. 6. 1999, ki pa je v upravnem spisu ni v originalu. Po presoji sodišča ima ta kopija take pomanjkljivosti, da vzbuja dvom, da je bila kot taka sploh izdana. Poleg tega je bilo v pravnomočno končanem sodnem postopku ugotovljeno, da sta tožnica in njena mati prejemali družinsko pokojnino od 1. 2. 1997 do 1. 12. 1998. Tožnica pa ni dokazala, da ji je bila ta pravica naknadno priznana, upoštevaje, da sodišče odločbe z dne 18. 6. 1999 ne sprejema. Zato je tudi zahtevek za določitev konca oziroma ustavitve izplačevanja pravice, za katero ni dokazano, da je bila priznana, neutemeljen. Zahtevek za priznanje same pravice do družinske pokojnine pa nima podlage, saj je tožnica presegla zakonsko določeno starost za pridobitev pravice in ni utemeljen. Ugotovitev, da je odločba z dne 18. 6. 1999 postala pravnomočna in izvršljiva, ni v pristojnosti sodišča, ampak je za to pristojen upravni organ, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnice in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 9487514 z dne 11. 12. 2013 in št. 30 9003016 z dne 18. 1. 2013 zavrnilo ter razveljavilo v delu I. točke izreka, da je tožnici pridobljena pravica do družinske pokojnine na podlagi odločbe št. 3 0 9003016 z dne 18. 6. 1999, prenehala z dnem 24. 7. 2010 in tožbo v tem delu zavrglo. V preostalem je zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da sta bili odločbi, ki sta predmet tega socialnega spora, izdani na zahtevo tožnice in je tožena stranka pravilno štela, da je pooblaščenec v pritožbi z dne 14. 6. 2012, zoper odločbo z dne 22. 5. 2012, uveljavljal tudi zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine za tožnico. Tožena stranka je zato z izpodbijanima odločbama utemeljeno zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do družinske pokojnine z dne 14. 6. 2012, saj tožnica ni izpolnjevala pogoja iz 1. odstavka 116. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Navedbe tožnice o pravnomočni odločbi z dne 18. 6. 1999, po kateri naj bi ji bila pravica do družinske pokojnine že priznana, niso relevantne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb. S pravnomočno odločbo z dne 13. 9. 1999, ki je bila kronološko gledano izdana kasneje kot odločba z dne 18. 6. 1999, je bil zahtevek po priznanju družinske pokojnine pravnomočno zavrnjen. Po presoji sodišča druge stopnje je v obravnavani zadevi bistveno predvsem, da je bila podana nova zahteva tožničinega pooblaščenca za priznanje pravice do družinske pokojnine dne 14. 6. 2012. 3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka odločala brez zahtevka tožnice. V pritožbi z dne 14. 6. 2012 so pojasnjeni razlogi za pritožbo, iz njih pa nikakor ne izhaja, da tožnica vlaga zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine. Še posebej zato, ker je bila tožnici ta pravica priznana z odločbo z dne 18. 6. 1999 in zato ni imela razloga za vlaganje novega zahtevka. Sodišče v svoji obrazložitvi povsem prezre to odločbo, ki nikoli ni bila nadomeščena, odpravljena ali razveljavljena in posledično velja. Tožničina mati je res dne 23. 6. 1997 vložila zahtevo za sebe in tožnico, vendar sta bili v ponovljenem postopku izdani dve odločbi. Za tožnico odločba z dne 18. 6. 1999 in odločba z dne 13. 9. 1999. Slednja, na katero se sklicuje tudi sodišče druge stopnje, se nanaša samo na tožničino mater in tožnica v tej odločbi ni omenjena. Sodišče zmotno zaključuje, da je tožničina mati dne 10. 4. 2006 ponovno zahtevala, da se njej in tožnici prizna vdovska oziroma družinska pokojnina in ta zahteva naj bi bila zavrnjena z odločbo z dne 26. 9. 2006. Ker je bila tožnica takrat že polnoletna, bi lahko sama vložila zahtevo in zato matere ni pooblastila za vložitev.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Očitek, da je tožena stranka izdala izpodbijani odločbi brez ustrezne zahteve tožnice, ni utemeljen (prvi in peti odstavek 259. člena ZPIZ-1). Iz navedb pooblaščenca v pritožbi z dne 14. 6. 2012 (zoper odločbo z dne 22. 5. 2012 (1)) je tudi po presoji revizijskega sodišča smiselno razvidna zahteva za priznanje pravice do družinske pokojnine za tožnico. Pooblaščenec navaja, da bi moral prvostopenjski organ tožene stranke izdati dve odločbi, in sicer eno za tožnico in drugo za vdovo. Pojasnjuje, da ima tožnica pravico do pokojnine do 24. 7. 2010, torej do dopolnitve 26 let starosti, ker se je od leta 1999 dalje redno šolala. S takšnimi navedbami je pooblaščenec utemeljeval izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine iz prvega odstavka 116. člena ZPIZ-1. Zato je drugostopenjski organ tožene stranke utemeljeno predpostavljal, da pooblaščenec vlaga zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine za tožnico in ga kot takega obravnaval. Dne 31. 8. 2012 je izdal odločbo, s katero je med drugim tudi odločil, da bo o zahtevku za priznanje pravice do družinske pokojnine za tožnico odločeno pri pristojni območni enoti. Tožena stranka je nato z izpodbijanima odločbama odločila o zahtevku in ga utemeljeno zavrnila, ker je tožnica ob vložitvi zahtevka presegla starost 26. let, določeno v prvem odstavku 116. člena ZPIZ-1. 8. Tožnica v reviziji sama navaja, da je njena mati dne 23. 6. 1997 vložila zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine zase in zanjo. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem zahtevkom ugotovilo, da je tožena stranka izdala odločbo št. 3 0 9003016 z dne 16. 6. 1998, s katero je tožnici in njeni materi priznala pravico do družinske pokojnine in se je ta izplačevala od 1. 2. 1997 dalje. V postopku revizije pri toženi stranki je bila ta odločba z odločbo št. P-9003016 z dne 9. 11. 1998 razveljavljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Ta je z odločbo z dne 13. 9. 1999 zahtevo tožničine matere za priznanje pravice do družinske pokojnine zavrnil. Drugostopenjski organ je 26. 5. 2000 pritožbo tožničine matere zavrnil. Navedeni odločbi sta bili v sodnem postopku Ps 1126/2000 potrjeni, tožbeni zahtevek na razveljavitev obeh odločb in na priznanje pravice do družinske pokojnine pa je bil zavrnjen.

9. Tožnica v reviziji zatrjuje, da naj bi bili v ponovljenem postopku izdani dve odločbi in sicer tožnici odločba z dne 18. 6. 1999 in tožničini materi odločba z dne 13. 9. 1999, vendar to dejstvo iz ugotovitev sodišča druge stopnje ne izhaja. Tožena stranka je v ponovljenem postopku po razveljavitvi odločbe z dne 16. 6. 1998 odločila samo z odločbo z dne 13. 9. 1999. Ta odločba se je nanašala tudi na tožnico (in ne samo na tožničino mater), enako kot v prvotnem postopku, ko je tožena stranka z odločbo z dne 16. 6. 1998 tožnici in njeni materi priznala pravico do družinske pokojnine. Poleg tega se odločba z dne 13. 9. 1999 navezuje na zahtevo tožničine matere z dne 23. 6. 1997, za katero tožnica v reviziji sama priznava, da jo je mati vložila za obe skupaj. To pomeni, da se odločba z dne 13. 9. 1999 nanaša tudi na tožnico in tožničine revizijske navedbe niso utemeljene. Tak zaključek potrjuje tudi ugotovitev o ustavitvi izplačevanja pokojnine, saj je tožnica skupaj z materjo prejemala družinsko pokojnino samo od 1. 2. 1997 do 1. 12. 1998. 10. Odločba z dne 13. 9. 1999 je bila kronološko gledano izdana kasneje in tudi potrjena v sodnem postopku, v katerem je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožnica ni pridobila pravice do družinske pokojnine. Zato se tožnica v tem socialnem sporu ne more uspešno sklicevati na morebitno odločbo z dne 18. 6. 1999 (ki je niti ni v upravnem spisu, izvod ki ga je priložila tožnica, pa ni ne žigosan, niti podpisan) in navedbe v smeri, da odločba obstaja, je pravnomočna in izvršljiva, za odločitev niso pomembne.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): S katero je bila tožničini materi priznana pravica do vdovske pokojnine.