Jedro

Tožena stranka bi bila dolžna prodati tožnici stanovanje, na katerem je ta imela stanovanjsko pravico. Ker to ni mogoče, saj je bilo to stanovanje prodano drugemu imetniku stanovanjske pravice, je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti in prodati prvemu stanovanju enakovredno stanovanje. Pri tem tožeči stranki ni mogoče naložiti večjega bremena, kot ji ga je v zvezi s privatizacijo stanovanj naložil zakonodajalec.

Izrek

1.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka Mestna Občina Ljubljana je dolžna tožeči stranki B. K. izročiti enakovredno stanovanje, kot je dvosobno stanovanje št. 21, ......., v Ljubljani v IV. nadstropju v izmeri 55,82 m2 s kuhinjo, kopalnico, straniščem, centralno kurjavo, v bližini avtobusnega mestnega prometa, točkovano s 314 točkami in po vrednosti stanovanjske točke 119,32, staro do 25 let s tem, da je tožena stranka Mestna Občina Ljubljana dolžna skleniti kupoprodajno pogodbo s tožečo stranko B. K. za stanovanje v izmeri najmanj 55,82 m2, sestoječe se iz dveh sob, kuhinje, kopalnice in stranišča, s centralno kurjavo, v bližini postajališča avtobusnega mestnega prometa, točkovano s 314 točkami po vrednosti stanovanjske točke 119,32 SIT za kupoprodajno ceno 2.091.378,90 SIT in sicer s popustom 30% vrednosti, tako da znaša cena tega stanovanja 1.463.965,23 SIT, oziroma v primeru sklenitve kupoprodajne pogodbe za večje stanovanje ali za višje točkovano stanovanje za presežek z ustrezno zvišano kupnino po tržni ceni, ki jo tožnica plača posebej v 15 dneh po sklenitvi pogodbe, s tem, da tožnica 10% vrednosti stanovanja, t.j. znesek 146.396,52 SIT plača v 60 dneh po sklenitvi pogodbe, preostanek pa v 20 letih, s tem, da morajo biti mesečni obroki plačevanja v vrednosti enakega deleža stanovanja in s tem, da tožena stranka plača davek na promet nepremičnine in ob tem izrecno dovoljuje, da se tožnica vpiše v zemljiški knjigi oziroma v etažni knjigi kot lastnica nepremičnine, takoj ko bo to mogoče, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 215.878,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.3.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo."

2.V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3.Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V ponovljenem postopku je prvostopno sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora izročiti tožeči stranki stanovanje, ki je enakovredno dvosobnemu stanovanju na ...... ..... (pravilno: .....) v Ljubljani, ki meri 55,82 m2 s kuhinjo, kopalnico, straniščem, centralno kurjavo, je točkovano s 314 točkami, s tem, da mora tožena stranka za tako enakovredno stanovanje skleniti kupoprodajno pogodbo s tožečo stranko za kupoprodajno ceno 2.091.378,90 SIT oziroma s popustom 30% za pogodbeno ceno 1.463.965,23 SIT. V primeru sklenitve kupoprodajne pogodbe za večje stanovanje ali za višje točkovano stanovanje naj bo kupnina ustrezno zvišana. Tožnica je 10% vrednosti stanovanja (146.396,52 SIT) dolžna plačati v 60 dneh po sklenitvi pogodbe, preostanek pa v 20 letih, s tem, da ostanejo mesečni obroki plačevanja v vrednosti enakega deleža stanovanja. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo povrnitev stroškov tožeči stranki v višini 215.878,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da se sodba razveljavi. V pritožbi navaja, da je sodišče v 1. točki izreka prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče je navedlo, da je toženka dolžna tožnici izročiti enakovredno stanovanje s tem, da je dolžna skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanje, ki je v nadaljevanju izreka specificirano. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se v 1. točki glasi na sklenitev kupoprodajne pogodbe in v 2. točki za izročitev enakovrednega stanovanja. Prav tako je sodišče modificiralo zneske, ki jih je tožnik navajal v tožbenem zahtevku, saj je navedel, da 30% popust predstavlja 1.419.925,23 SIT, sodišče pa je samoiniciativno prišlo do zneska 1.463.965,23 SIT. Zahtevek tožeče stranke je tudi nezadostno določen oziroma določljiv. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper izrek o stroških, saj meni, da so stroški, ki jih je naslovno sodišče priznalo tožniku, pretirani in niso v skladu z odvetniško tarifo.

Pritožba je delno utemeljena v obsegu, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Kljub pritožbenemu predlogu v smeri spremembe izpodbijane sodbe in zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma razveljavitve prve sodbe, tožena stranka ne med postopkom in ne v pritožbi ne nasprotuje temu, da mora tožeči stranki izročiti in po pravilih privatizacije stanovanj iz 117. člena Stanovanjskega zakona (SZ) prodati stanovanje, ki bo enakovredno tistemu stanovanju v IV. nadstropju ...... , v Ljubljani, kjer je bila nekoč tožnica imetnica stanovanjske pravice. Gre za posebne okoliščine, kot ugotavlja prvostopno sodišče, saj je bilo leta 1985 za stanovanje na ....... v Ljubljani, kjer je bila tožnica imetnica stanovanjske pravice, s sodbo odpovedano stanovanjsko razmerje in naložena izpraznitev tega stanovanja, nakar je bila tudi opravljena deložacija in je bila tožnica preseljena v drugo stanovanje. Nato je bila dovoljena obnova pravdnega postopka, razveljavljena prva sodba in v novem postopku je bil tožbeni zahtvek zoper sedanjo tožnico zaradi odpovedi stanovanjskega razmerja in izpraznitve stanovanja zavrnjen. Na prejšnjem tožničinem stanovanju je medtem pridobila stanovanjsko pravico druga oseba, ki je nato na podlagi 117. člena SZ odkupila navedeno stanovanje in na njem pridobila lastninsko pravico. Tožnica bi kot imetnica stanovanjske pravice imela pravico do privatizacijskega odkupa stanovanja v smislu 117. člena SZ na ....... v Ljubljani, kar pa ni mogoče, ker je bilo medtem isto stanovanje po 117. členu SZ prodano osebi, ki je po deložaciji tožnice na navedenem stanovanju pridobila stanovanjsko pravico. Ker je bil izvršilni naslov proti tožnici pravnomočno odpravljen, vendar nasprotna izvršba ni mogoča, gre tožnici vzpostavitev prejšnjega stanja na drug način z izročitvijo in prodajo drugega enakovrednega stanovanja po pravilih iz 117. člena SZ in nadaljnjih, kot se ves čas postopka strinjata obe pravdni stranki. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov proti odločitvi prvostopnega sodišča, da mora tožena stranka tožeči stranki izročiti prejšnjemu enakovredno stanovanje in za tako stanovanje s tožnico skleniti kupoprodajno pogodbo po pravilih privatizacijskega odkupa stanovanj v smislu 117. člena SZ in nadaljnjih.

Tožena stranka nasprotuje izpodbijani sodbi in uveljavlja vse pritožbene razloge. Glede priožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbi ne navaja ničesar, torej ta pritožbeni razlog ni obrazložen, pritožbeno sodišče pa tudi ne dvomi o resničnosti dejstev, na katera se opira sodba sodišča prve stopnje. Tudi pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožba ne konkretizira. Utemeljuje le pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in sicer zatrjuje prekoračitev tožbenega zahtevka in nezadostno določljivost tožbenega zahtevka oziroma izreka sodbe.

Očitek, da je prvostopno sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ni utemeljen. Tožeča stranka je med postopkom nekoliko modificirala tožbeni zahtevek (list. št. 49 in 50) in sicer tako, da je v 1. točki zahtevala sklenitev kupoprodajne pogodbe za prejšnjemu (.........) enakovredno stanovanje, v točki 2 pa izročitev prejšnjemu enakovrednega stanovanja. Prvostopno sodišče je ugodilo obema zahtevkoma le s to spremembo, da je spremenilo njun vrstni red in ju povezalo. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče odločilo v mejah postavljenih zahtevkov, saj je zahtevana in prisojena izročitev enakovrednega stanovanja in prodaja takega enakovrednega stanovanja tožnici. Materialnopravno pa sta zahtevka povezana, saj je izročitev stanovanja skladno z določbami SZ mogoča zaradi nakupa ali najema in v obravnavanem primeru gre za prvo situacijo.

Tožena stranka nadalje meni, da je zahtevek (in s tem izrek sodbe) nezadostno določen oziroma določljiv. Ta pritožbena trditev v nadaljevanju nii obrazložena, tako da na tako pavšalno trditev ni mogoče odgovarjati. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je v izpodbijani sodbi, ko je toženi stranki naročena izročitev enakovrednega stanovanja, podan opis prejšnjega stanovanja z vsemi relevantnimi podatki, kot tudi v nadaljevanju, ko je nadomestno enakovredno stanovanje določeno opisno in s tem opredeljeno kot genus, vendar s tako natančnimi podatki, ki bodo omogočali najkasneje v izvršilnem postopku ugotavljanje enakovrednosti nekega določenega stanovanja. Odločilni elementi so velikost stanovanja, število prostorov, lokacija, število točk in vrednost stanovanjske točke, kar vse izpodbijana sodba vsebuje.

Tožena stranka tudi izpostavlja, da je sodišče samoiniciativno prišlo do zneska 1.463.965,23 SIT, čeprav je tožeča stranka navedla, da 30% popust predstavlja 1.419.925,30 SIT. Tudi v tem delu pritožba nima prav, saj znesek 1.419.925,23 SIT v tožbenem zahtevku oziroma znesek 1.463.965,23 SIT v sodbi, ne predstavlja popusta, temveč znižano pogodbeno ceno v smislu 2. in 3. odst. 117. člena SZ, za katero mora tožena stranka prodati stanovanje, ki je hipotetično enako in enakovredno stanovanju na ..... v Ljubljani, ki ga tožena stranka ne more več izročiti in prodati tožeči stranki. Ko tožena stranka zatrjuje sodišču prekoračitev tožbenega zahtevka, prezre, da gre v izreku sodbe za računsko pravilno določitev pogodbene cene in da gre ta sprememba toženi stranki v korist in ne v škodo. Določen je namreč višji znesek, ki ga bo tožeča stranka kot kupnino morala plačati toženi stranki pri odkupu ustreznega stanovanja. V tem delu tožena stranka za pritožbo niti nima pravnega interesa.

Pritožbeno sodišče pa je ob obravnavanju pritožbe tožene stranke preizkusilo izpodbijano sodbo tudi glede pravilne uporabe materialnega prava in pri tem prišlo do zaključka, da je bilo to delno zmotno uporabljeno. V obravnavanem primeru gre v bistvu delno za nasprotno izvršbo, ki zaradi spremenjenih okoliščin, ni mogoča in se vzpostavlja prejšnje stanje, potem ko je zaradi (kasneje razveljavljenega) izvršilnega naslova in na njegovi podlagi opravljene izvršbe prišlo do sedanjega stanja, ko je tožeča stranka prikrajšana, tožena stranka pa je neupravičeno obogatena. Po materialnem pravu je mogoče toženi stranki naložiti breme v obsegu neupravičene pridobitve oziroma drugače rečeno, ni ji mogoče naložiti večjega bremena, kot ga je predpisal zakonodajalec v zvezi s privatizacijsko prodajo stanovanj v smislu 117. člena SZ. Obveznost tožene stranke torej obstoji v mejah vrednosti prejšnjega (primerjalnega) stanovanja, upoštevaje pri tem njegove splošne lastnosti, predvsem pa velikost, število točk in vrednost stanovanjske točke. Upoštevaje te omejitve, ki v dejanskem pogledu v tej zadevi niso sporne, je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo, da je v korist tožene stranke v delu sodbe, ki nalaga izročitev enakovrednega stanovanja, v opis vključilo tudi bistveni element za opredelitev enakovrednega stanovanja, t.j. vrednost stanovanjske točke 119,32, ki je sicer v nadaljevanju, ko so podani bistveni elementi kupoprodajne pogodbe, že navedena. Dodatno je bilo potrebno omejiti obveznost tožene stranke za primer sklenitve kupoprodajne pogodbe za večje stanovanje ali za višje točkovano stanovanje, ki je v izpodbijani sodbi opredeljena z "ustrezno zvišano kupnino". Materialnopravno pravilno nosi tožena stranka obveznost prodaje enakovrednega stanovanja v točno določenih vrednostnih mejah prejšnjega stanovanja in samo v teh mejah veljajo pravila ugodnega odkupa v smislu 117. člena SZ in nadaljnjih. Tožena stranka po teh pravilih ni dolžna prodati tožeči stranki več vrednega stanovanja (bodisi večjega bodisi višje točkovanega). V kolikor bi prišlo do prodaje več vrednega stanovanja, bi morala tožeča stranka plačati ustrezno zvišano kupnino, vendar ne zvišano po pravilih, kot veljajo za privatizacije, temveč bi bila za presežek upravičena do ustrezno zvišane kupnine po tržni ceni in po običajnih pravilih o takojšnjem plačilu, ne pa z odlogom, kot je določeno za privatizacijski odkup. V navedenem smislu je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo ter določilo tržno ceno za presežek v primeru odkupa večvrednega stanovanja. Končno je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tudi v delu, kjer je navedeno, da pri obročnem odplačevanju ostanejo mesečni obroki plačevanja v vrednosti enakega deleža stanovanja. Druga alinea 3. odst. 117. člena SZ določa obročno odplačevanje 90% pogodbene cene, ki se odplača v 20 letih, pri čemer je izrecno določeno, da morajo biti mesečni obroki ves čas odplačevanja v vrednosti enakega deleža stanovanja. V izogib nejasnostim, da saj se predpisana valorizacija obrokov in ne morda, da ostanejo ti ves čas enaki, je pritožbeno sodišče uskladilo ta del izreka sodbe z zakonsko določbo 117. člena SZ.

Pritožbeno sodišče je torej v opisanih delih spremenilo izpodbijano sodbo in v tem obsegu ugodilo pritožbi, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v delih, ki jih ni spremenilo, potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožena stranka izpodbija tudi izrek o stroških, češ da niso v skladu z Odvetniško tarifo in da so tožeči stranki priznani v pretiranem obsegu. Tožena stranka te pritožbene trditve ne utemeljuje in ne pojasnjuje, kateri stroški naj ne bi bili prisojeni skladno z Odvetniško tarifo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče odmerilo stroške po stroškovniku in na podlagi Odvetniške tarife, ki jo je pravilno uporabilo. Na pavšalne trditve o zmotni odmeri pa ni potrebno konkretno odgovarjati. Pač pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka, ki si je prizadevala za spremembo sodbe v smeri zavrnitve zahtevka ali za razveljavitev sodbe, uspela v sorazmerno majhnem delu, glede katerega niso nastali posebni stroški. Tožeča stranka je v postopku vendarle v pretežnem delu uspela, zato kljub delni ugoditvi pritožbi ni bilo razlogov za spremembo odločitve o pravdnih stroških. Ker je bil uspeh pritožbe glede na pritožbeni predlog zanemarljiv, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka pritožbene stroške trpi sama.