Jedro

Tožnica zaradi neutemeljene tožbe za odpoved stanovanjskega razmerja in zaradi tudi kasneje nepravilnega ravnanja tožene stranke ne more biti na slabšem, kot bi bila, če do teh ravnanj tožene stranke ne bi prišlo. Zato je treba izhajati iz situacije, kakršna bi morala biti. Tožnica bi na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona morala biti imetnica stanovanjske pravice vsaj na stanovanju, ki je enakovredno prejšnjemu stanovanju, iz katerega je bila prisilno izseljena na podlagi izvršilnega naslova, ki je kasneje odpadel. Zato utemeljeno zahteva ne samo izročitev enakovrednega stanovanja, ampak tudi njegov odkup po 117. členu SZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožnici izročiti drugo stanovanje, enakovredno dvosobnemu stanovanju v Ljubljani, in nato za izročeno stanovanje s tožnico skleniti po določbah Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91-I do 1/2000; v nadaljevanju SZ) kupno pogodbo, ki jo je podrobneje opredelilo v izreku sodbe, in izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino.

Sodišče druge stopnje je le delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava v izreku delno spremenilo s še bolj podrobnimi opredelitvami drugega enakovrednega stanovanja in vsebine kupne pogodbe, v ostalem pretežnem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne. Res gre v tej pravdni zadevi pravzaprav za nasprotno izvršbo in bi morala tožena stranka tožnici zagotoviti vselitev v nadomestno stanovanje, vendar glede odkupa stanovanja tožena stranka meni, da niso podani pogoji za odkup po določbah SZ. Tožena stranka je stanovanje, iz katerega je bila tožnica deložirana, že prodala drugi osebi, ki je po tožničini izselitvi pridobila stanovanjsko pravico na istem stanovanju. Ker tožnica te pravice ni imela več, ni mogoče uporabiti 117. člena SZ. Tožena stranka se sprašuje, na kakšni pravni podlagi je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku za prodajo nadomestnega stanovanja, če tožnica ni bila več imetnica stanovanjske pravice in torej podlage v SZ ni. Če bi sodišče že štelo, da gre za pravno podlago iz SZ, pa bi moralo paziti po uradni dolžnosti na pravočasnost zahteve za odkup. Takšne zahteve tožnica ni nikoli postavila za nobeno stanovanje. Že iz tega razloga bi bilo treba njen zahtevek za odkup zavrniti. Tožena stranka še graja ugotovitev sodišča druge stopnje, da sta se pravdni stranki ves čas postopka strinjali, da gre tožnici vzpostavitev prejšnjega stanja z izročitvijo in prodajo drugega enakovrednega stanovanja po določbah SZ, in pri tem zatrjuje, da se ona s tem ni nikoli strinjala, saj sicer ta pravda sploh ne bi bila potrebna.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je v tej pravdni zadevi na podlagi prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP iz leta 1977. Iz pretežno skladnih navedb pravdnih strank, dejanskih ugotovitev obeh sodišč in podatkov predspisa Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, pod II P 738/91 izhaja, da je bila proti sedanji tožnici v prejšnji pravdi izdana sodba zaradi izostanka z dne 03.06.1985 pod opr. št. II P 117/85. Z njo je bilo tožnici odpovedano stanovanjsko razmerje zaradi neplačevanja stanarine in naložena izselitev ob istočasni zagotovitvi najpotrebnejših prostorov.

Prisilna izselitev je bila izvedena 29.08.1987 v izvršilnem postopku. Tožnica je že 15.01.1988 vložila predlog za obnovo postopka, ki mu je sodišče ugodilo s sklepom z dne 16.09.1991 pod opr. št. II P 117/85, s katerim je istočasno razveljavilo sodbo zaradi izostanka. Na podlagi dokaznega postopka je nato sodišče s sodbo z dne 11.12.1991 pod opr. št. II P 738/91 zavrnilo tožbeni zahtevek za odpoved stanovanjskega razmerja tožnici in za njeno izselitev iz dvosobnega stanovanja v Ljubljani, ker je ugotovilo, da zaradi tožničine bolezni ni mogoče govoriti o krivdnem razlogu neplačevanja stanarine.

Ob takem končnem izidu prejšnje pravde je prišlo do situacije, ki je podobna situaciji nasprotne izvršbe iz 59. člena takrat veljavnega ZIP (enako določa 67. člen sedaj veljavnega ZIZ), saj je bila v obnovitvenem postopku z že omenjenim sklepom z dne 16.09.1991 pravnomočno razveljavljena sodba zaradi izostanka, ki je bila izvršilni naslov za prisilno izselitev tožnice. Sklep je postal pravnomočen pred uveljavitvijo SZ, ker se tožena stranka, ki je sklep prejela 24.09.1991, proti njemu ni pritožila. Vzpostavitev prejšnjega stanja pa ni bila več možna, ker je sporno stanovanje že zasedala druga oseba. Zato v skladu z 62. členom ZIP (enako določa 70. člen sedaj veljavnega ZIZ) ni bilo pogojev za nasprotno izvršbo, pač pa je po isti določbi tožnici ostala možnost, da svojo pravico uveljavlja v pravdnem postopku, kar je tudi storila v sedanji pravdi.

Že iz doslej obrazloženega izhaja, da je tožnica upravičena do vzpostavitve prejšnjega ali vsaj prejšnjemu enakovrednega stanja. Res je sicer, da tožnica na dan uveljavitve SZ 19.10.1991 ni bila imetnica stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju, vendar ta okoliščina v ugotovljeni konkretni situaciji ni pravno odločilna. Zakonodajalec namreč ne more vselej urediti vseh življenjsko zelo pestrih dejanskih situacij in jih tudi ni dolžan urediti, zlasti pa ni dolžan z zakonom predvideti in urediti vseh neregularnih situacij. Prav za tako situacijo pa je šlo v obravnavani zadevi. Izkazalo se je, da bi tožnica na dan uveljavitve SZ morala biti imetnica stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju. To bi tudi bila, če tožena stranka proti njej ne bi vložila tožbe, ki se je izkazala, čeprav res šele v obnovitvenem postopku, za neutemeljeno. Vendar bi tožnica bila imetnica stanovanjske pravice tudi v primeru, če bi tožena stranka ravnala pravilno vsaj po razveljavitvi sodbe zaradi izostanka in tožnici takoj izročila drugo enakovredno stanovanje. Po uveljavitvi SZ bi tožnici to stanovanje brez zapletov lahko in tudi morala prodati.

Tožnica zaradi neutemeljene tožbe za odpoved stanovanjskega razmerja in zaradi tudi kasneje nepravilnega ravnanja tožene stranke ne more biti na slabšem, kot bi bila, če do teh ravnanj tožene stranke ne bi prišlo. Zato je treba izhajati iz situacije, kakršna bi morala biti. Tožnica bi na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona morala biti imetnica stanovanjske pravice vsaj na stanovanju, ki je enakovredno prejšnjemu stanovanju, iz katerega je bila prisilno izseljena na podlagi izvršilnega naslova, ki je kasneje odpadel. Zato utemeljeno zahteva ne samo izročitev enakovrednega stanovanja, ampak tudi njegov odkup po 117. členu SZ.

Zmotne so revizijske trditve, da tožnica ni vložila zahteve za odkup stanovanja po določbah SZ. Sodišče prve stopnje je v razlogih na četrti strani sodbe ugotovilo, da je tožnica to zahtevala z dopisom z dne 28.06.1993, tožena stranka pa je njeno zahtevo zavrnila z dopisom z dne 03.12.1993. V nasprotju s podatki spisa je revizijska trditev, da se tožena stranka nikoli ni strinjala, da gre tožnici pravica do vzpostavitve prejšnjega stanja z izročitvijo in prodajo drugega enakovrednega stanovanja po določbah SZ. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da tožnici prejšnjega stanovanja ne more izročiti, ker je že zasedeno, potrdila pa je, da tožnici gre drugo enakovredno stanovanje in še navedla, da trenutno ne razpolaga s primernim stanovanjem, ki bi ga lahko tožnici ponudila v odkup (redna številka 5 spisa). Ker tudi kasneje v postopku na prvi in drugi stopnji temelja svoje obveznosti ni prerekala in je to dejansko storila prvič šele v reviziji, je njen očitek sodišču druge stopnje neutemeljen.

Revizijsko sodišče je po ugotovitvah, da uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen in da v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP 1977 zavrnilo, z njo pa tudi priglašene revizijske stroške.