Kljub temu, da imajo države članice EU glede ureditve pravnega sredstva zoper prvostopenjsko sodbo procesno avtonomijo, to namreč ne pomeni, da pri obravnavi procesne avtonomije v zvezi s pravnimi sredstvi zoper prvostopenjsko sodbo niso vezane na razlago načela enakovrednosti iz 47. člena Listine, kot jo je podalo Sodišče EU. Pri upoštevanju te razlage pa je prvostopenjsko sodišče varovano tudi z načelom sodniške neodvisnosti, saj mora po potrebi odstopiti od presoje hierarhično višjega nacionalnega sodišča, če glede na razlago, ki jo je podalo Sodišče EU, meni, da ta presoja ni skladna s pravom EU.

. Enako velja tudi za stališče Vrhovnega sodišča oziroma predpostavko, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj <em>"ugodno ureditev"</em>

Zaradi (avtonomne) razlage, ki jo je podalo Upravno sodišče v tej zadevi, upoštevajoč določbo drugega pod-odstavka člena 267 PDEU, za izrek sodbe v tej zadevi ne potrebuje odgovora na predhodno vprašanje s strani Sodišča EU.

Temu tožena stranka dodaja argument, da tožnica groženj ni prijavila policiji, zato njene navedbe ne morejo pomeniti preganjanja, saj ni dokazano, da ji izvorna državi ni sposobna ali da ji noče nuditi zaščite. Pravni koncept notranje zaščite namreč pride v poštev samo, če pristojni organ pred tem ugotovi, da je preganjanje na podlagi enega izmed razlogov iz 27. člena ZUS-1 izkazano. To je naslednja notranja nekonsistentnost v obrazložitvi izpodbijanega akta.

Jedro

-------------------------------

Po določbi člena 5(b) te direktive države članice pri izvajanju te direktive ustrezno upoštevajo družinsko življenje. Ustrezno upoštevanje pa pomeni tudi, da mora biti odločitev o vrnitvi in odstranitvi v skladu z načelom sorazmernosti iz člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah. Med strankama namreč ni sporno, da sta tožnik in tožnica poročena več kot tri leta in da sta skupaj odšla iz Mongolije, da sta bila na poti in v Srbiji skupaj in da sta skupaj vložila prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji, da tožnik šteje tožničinega sina, ki živi v Mongoliji pri babici, za svojega sina, čeprav mu ni biološki oče. Teh okoliščin tožena stranka v izpodbijani določbi ne problematizira, a jih tudi v ničemer ne obravnava v odločitvi v zvezi z 2., 3. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe za tožnika. Zaradi načina oziroma nezakonitosti odločitve tožene stranke glede tožničine prošnje za mednarodno zaščito in posledično napačne odločitve o njeni vrnitvi in odstranitvi, ima izpodbijana odločba napako oziroma bistveno pomanjkljivost v uporabi materialnega prava v 2., 3. in 4. točki izreka tudi v zvezi s tožnikom zaradi določil člena 5(b) in uvodnih izjav 22 in 24 Direktive o vračanju 2008/115. Izpodbijani akt, ki ga sodišče presoja v tem delu sodbe, instituta družinskega življenja ne obravnava in je zato tožba s tega vidika utemeljena.

42

10.Po preučitvi vseh izjav, ki sta jih prosilca podala v postopku, kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera, pristojni organ ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Prosilca namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljujeta z ekonomskimi oziroma finančnimi razlogi (premajhen zaslužek) in željo po boljšem življenju ter družinskimi težavami (grožnje nekdanjega partnerja). Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz navedb prosilcev namreč ne gre razumeti, da bi njuno ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Prosilca nikoli nista zatrjevala, in tega tudi ne gre razbrati iz njunih izjav, da jima je bil v Mongoliji kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa nista navajala, da bi bili proti njima osebno usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanju imeli škodljive posledice. Še več, prosilca sta v Mongoliji de facto delala (prosilec v gradbeništvu, prosilka v gozdarstvu in računovodstvu), vendar po svoji lastni subjektivni presoji nista zaslužila dovolj za preživetje. Poleg tega pa je prosilec v postopku zatrjeval, da se mu v Mongoliji nič konkretnega sploh ni zgodilo, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju. Navedb obeh prosilcev o ekonomski stiski ne gre povezati s preganjanjem. Prosilka je sicer omenila spor oziroma grožnje nekdanjega partnerja, vendar pa konkretnih dejanj z dokazili ni izkazala. Glede na to, da prosilka groženj ni prijavila policiji, po mnenju pristojnega organa njene navedbe ne morejo pomeniti preganjanja, saj ni dokazano, da ji izvorna država noče oziroma ni sposobna nuditi zaščite. Na podlagi navedenega pristojni organ ugotavlja, da so konkretni dogodki - grožnje sicer lahko eden od razlogov, da je prosilka odšla iz izvorne države, vendar pa jih tudi ne gre povezovati s preganjanjem. Predstavljene težave pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic.

1Peti odstavek na strani 5 odločbe.

8

2Tožena stranka to ponavlja v prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku obrazložitve na strani 6 izpodbijanega akta.

N. S. in M. E. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9.

Zaradi preteklega "družinskega" nasilja, kamor spadajo tudi dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, bivšega partnerja v državi izvora nad prosilko za mednarodno zaščito, je lahko ta prosilka pripadnica določene družbene skupine v smislu Kvalifikacijske direktive 2011/95 oziroma določila četrte alineje prvega odstavka in petega odstavka 27. člena ZMZ-1. Tovrstne "osebne težave" kot to zmotno opredeljuje tožena stranka v izpodbijanem aktu, so torej lahko razlog za preganjanje iz 27. člena ZMZ-1.

in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna bolj ugodna ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilko. Podlage za to v načelih uporabe in metodah razlage prava EU, kot jih je razvilo Sodišče EU v svoji praksi, Upravno sodišče ne pozna in tudi Vrhovno sodišče je ni navedlo.

3WS, C-621/21, 16. 1. 2024, odst. 35-59 v zvezi z odst. 19-23.

Tretja notranja nekonsistentnost v obrazložitvi pa je v prvem stavku četrtega odstavka na strani 6 izpodbijanega akta, kjer tožena stranka pravi, da prosilca nista izkazala vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZUS-1. Vzročna zveza je namreč pravno relevanten institut pod pogojem, da pristojni organ pred tem ugotovi obstoj dejanj preganjanja ter obstoj vsaj enega razloga za preganjanje. Kajti šele pod temi pogoji se ugotavlja vzročna zveza med dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje.

4Ibid. odst. 60.

32.Poleg tega je Upravno sodišče že večkrat opozorilo toženo stranko, da mora biti sestavni del odločbe o vrnitvi po Direktivi o vračanju 2008/115 oziroma po Zakonu o tujcih (ZTuj-2) tudi imenovanje konkretne države, kamor mora zavrnjeni prosilec oditi oziroma bo odstranjen. Sodišče EU namreč pravi, da je iz besedila točke 4 člena 3 Direktive 2008/115 razvidno, da je naložitev ali navedba obveznosti vrnitve eden od dveh sestavnih elementov odločbe o vrnitvi, pri čemer taka obveznost vrnitve glede na točko 3 tega člena ne more biti podana brez opredelitve države vrnitve, ki mora biti ena od držav iz te točke 3. Tožena stranka tudi te obveznosti ni upoštevala.

11.Takšnih težav prosilca v postopku tudi nista navajala. Glede na naravo navedb pristojni organ ugotavlja, da prosilca v postopku navajata zgolj finančne težave in osebne, ki pa po mnenju pristojnega organa niso pomembne za obravnavanje opravičenosti do mednarodne zaščite. Glede na to, da sta prosilca kot glavni razlog za odhod iz države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito izpostavila težko finančno stanje in posledično težko preživetje ter grožnje nekdanjega partnerja prosilke, ki jih ni izkazala z dokazili, je nemogoče skleniti, da bi bila prosilca v primeru vrnitve v izvorno državo soočena z resno škodo ali da bi bilo njuno življenje kakorkoli ogroženo.

45. Upravno sodišče zato v takih primerih uporablja načelo primarnosti prava EU in enotne razlage prava EU, kot to izhaja iz dolgoletne prakse Sodišča EU.

V primerih, ko obstaja nevarnost preganjanja s strani nedržavnega subjekta (npr. moža, partnerja ali drugega nedržavnega subjekta) iz razlogov, povezanih z enim od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, je vzročna zveza vzpostavljena ne glede na to, ali je odsotnost državne zaščite povezana z Ženevsko konvencijo ali ne. Po drugi strani pa je vzročna zveza vzpostavljena tudi, če nevarnost preganjanja s strani nedržavnega subjekta ni povezana z razlogom iz Ženevske konvencije, vendar nesposobnost ali nepripravljenost države, da nudi zaščito, temelji na enem od razlogov iz Ženevske konvencije.

5Ibid. odst. 61.

22.Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka sodišče pripominja, da v primerih, ko obstaja nevarnost preganjanja s strani nedržavnega subjekta (npr. moža, partnerja ali drugega nedržavnega subjekta) iz razlogov, povezanih z enim od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, je vzročna zveza vzpostavljena ne glede na to, ali je odsotnost državne zaščite povezana z Ženevsko konvencijo ali ne. Po drugi strani pa je vzročna zveza vzpostavljena tudi, če nevarnost preganjanja s strani nedržavnega subjekta ni povezana z razlogom iz Ženevske konvencije, vendar nesposobnost ali nepripravljenost države, da nudi zaščito, temelji na enem od razlogov iz Ženevske konvencije.

6Zadnji stavek v prvem odstavku na strani 6 izpodbijane odločbe.

43

7Prvi in drugi odstavek na strani 6 izpodbijanega akta.

Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.

Kadar gre za prosilca, ki je v postopku odstranitve, a je družinski član prosilke, katere tožbi je sodišče ugodilo in zadevo v zvezi z njeno prošnjo za mednarodno zaščito vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje zaradi nezakonite odločitve tožene stranke, je potrebno upoštevati pravni institut družinskega življenja med zakoncema.

33.Na tej podlagi je sodišče v tretji točki izreka ugodilo tožbi tožnika tudi v delu tožbe, ki se nanaša na 2., 3. in 4. točko izreka za tožnika, in je tudi v tem delu izpodbijani akt odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Sodišče ni zaslišalo tožnika, ker je bilo treba že na podlagi izpodbijanega akta, tožbe in upravnih spisov, tožbi v navedenem delu ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1; glej mutatis mutandis tudi obrazložitev opustitve glavne obravnave v zvezi z odločitvijo iz druge točke izreka sodbe).

8Prvi odstavek na strani 6 izpodbijanega akta.

9

Zaradi tega Upravno sodišče ni smelo oziroma ni moglo upoštevati navedenega stališča Vrhovnega sodišča v omenjenih dveh zadevah.

12.Pristojni organ pri tem še pripominja, da institut mednarodne zaščite vsekakor ni namenjen reševanju ekonomskih oziroma osebnih stisk posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji. Pri tem pristojni organ še dodaja, da mednarodna zaščita ni namenjena osebam, ki imajo ekonomske oziroma osebne težave.

9Glej: WS, C-621/21, odst. 69.

10Sodne odločbe Vrhovega sodišča v zadevah: I Up 44/2024 z dne 5. 3. 2024, I Up 167/2024 z dne 19. 8. 2024, odst. 7, 12.

Sestavni del odločbe o vrnitvi po Direktivi o vračanju 2008/115 oziroma po Zakonu o tujcih (ZTuj-2) mora biti tudi imenovanje konkretne države, kamor mora zavrnjeni prosilec oditi oziroma bo odstranjen.

23.Ker je tožena stranka napačno uporabila določbo četrte alineje prvega odstavka in peti odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s členom 4(3) in (4) Kvalifikacijske direktive 2011/95, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt v delu, ki se nanaša na tožnico, odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (4. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo na seji senata in brez zaslišanja tožnice, ker ni razsojalo v zadevi v zvezi z drugim odstavkom 71. člena ZMZ-1 in ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1; glej mutatis mutandis tudi obrazložitev opustitve glavne obravnave v zvezi z odločitvijo iz druge točke izreka sodbe).

46. Drugače od navedenega stališča Vrhovnega sodišča iz sodne prakse Sodišča EU namreč izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za pristojni organ in upravičenca skupaj. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih z vidika upravičenca do človekove pravice in sicer brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava.

11Torubarov, C-556/17, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78.

Razlaga vsebine pravnega pouka v zvezi s sodno odločitvijo v prvi in tretji točki izreka te sodbe:

12Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49.

13.Upoštevaje navedeno, prosilca po mnenju pristojnega organa nista izkazala vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja. Težav, ki jih prosilca uveljavljata, dejansko nikakor ne gre povezati z zgoraj omenjenimi elementi preganjanja, ravno tako pa tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Zaradi tega pristojni organ navedbe prosilcev ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Glede na navedeno pristojni organ zaključuje, da je potrebno prošnjo prosilcev za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

44

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Prosilci za mednarodno zaščito so v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU.

V teh dveh odstavkih Vrhovno sodišče med drugim pravi, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela in da je Upravno sodišče zaradi načela pravne države in enakega varstva pravic (22. člen in 2. člen ustave) vezano na stališče Vrhovnega sodišča glede dovoljenosti pritožbe države zoper sodno odločbo Upravnega sodišča, s katero je bilo tožbi tožnika ugodeno in zadeva vrnjena v ponovni postopek.

13Ibid. odst. 32-35, 37-39.

14Ibid. odst. 41.

Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.

24.Tožba v delu, ki se nanaša na izpodbijanje prve točke izreka izpodbijane odločbe v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito tožnika, ni utemeljena.

15Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130.

34.V tem razdelku obrazložitve Upravno sodišče podaja razlago glede vsebine pravnega pouka v zvezi s prvo in tretjo točko izreka te sodbe, po katerem tožena stranka nima možnosti vložiti pritožbe zoper izrek v prvi in tretji točki sodbe zaradi upoštevanja načela enakovrednosti v zvezi z direktnim učinkom določbe 47. člena Listine. Ob tem sodišče pripominja, da je razlaga tega pravnega instituta s strani Vrhovnega sodišča RS drugačna od razlage Upravnega sodišča, kar je razvidno tudi iz pravnega pouka.

Izrek

16Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14; I Up 117/2024, 3. 6. 2024, odst. 16-19; I Up 167/2024, 19. 8. 2024, odst. 7, 12).

14.Na straneh 7-8 tožena stranka podaja pravno podlago za odločitev v 2., 3. in 4. točki izreka izpodbijane določbe.

45

17Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47.

25.Iz tožbe ne izhaja, da bi jo tožeči stranki vložili samo zoper določen del izpodbijanega akta. Vendar po drugi strani iz tožbe ne izhaja, da bi tožeči stranki navajali kakršne koli razloge za utemeljenost tožbe v zvezi s tožnikovimi okoliščinami in njegovim strahom pred preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo. Čeprav tožena stranka po tem, ko je v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzela ključne navedbe tožnika v upravnem postopku (do četrtega odstavka na strani 3 odločbe), zanj ni naredila posebne dokazne ocene glede neizpolnjevanja pogojev za status begunca in subsidiarne zaščite, je vseeno iz tistega dela obrazložitve izpodbijane odločbe, kjer je tožena stranka za oba tožnika skupaj naredila dokazno oceno o neizpolnjevanju pogojev za status begunca in subsidiarne zaščite (od tretjega odstavka na strani 5 do zadnjega odstavka na strani 6 odločbe), razvidno, da tožnik očitno ni navajal nobene okoliščine oziroma elementa, ki bi kazal na možnost preganjanja iz katerega koli razloga iz 27. člena ZMZ-1 ali resne škode iz 28. člena ZUS-1. Zato v tem zamejenem delu sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1 v zvezi z petim odstavkom 71. člena ZMZ-1). V drugi točki izreka sodbe je zato sodišče tožbo, v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločitve o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

18Ibid. odst. 49.

RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 75.

I.Tožbi se v delu, ki se nanaša na tožnico A. A., ugodi in se izpodbijana odločba v tem delu odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

47. Upravno sodišče ni moglo slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča tudi zato, ker Vrhovno sodišče odstavka 32., kjer Sodišče EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. pojasni, kaj je treba pravzaprav primerjati, ni uporabilo, kakor tudi ne kakšnega drugega primerljivega vira iz sodne prakse Sodišča EU, ki bi morda drugače razjasnjeval, kaj je treba primerjati z vidika načela enakovrednosti.

35.Upravno sodišče je namreč v nekaterih sodbah, izdanih od aprila 2023 naprej, izpeljalo interpretacijo, da je z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. z dne 30. 3. 2023 v Sloveniji nastala posebna pravna situacija glede (ne)možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki. V nadaljevanju bo Upravno sodišče ponovilo dosedanjo interpretacijo (ne)možnosti za pritožbo tožene stranke, kadar Upravno sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, upoštevajoč pri tem interpretacijo tega istega pravnega vprašanja s strani Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 in I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 (tudi I Up 169/2024, 4. 9. 2024), kjer je Vrhovno sodišče zavzelo drugačno interpretacijo prava EU kot Upravno sodišče.

19Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64.

26.Sodišče je v zadevi razsodilo brez glavne obravnave oziroma ni zaslišalo tožnika, ker sta tožeči stranki zgolj pavšalno predlagali "zaslišanje" in v zvezi z zaslišanjem tožnika nista navedla ničesar o tem, da bi tožnikovo zaslišanje lahko kakor koli pripomoglo k potrebnemu razjasnjevanju dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se v določenih zadevah v sodni praksi na področju azila sklicuje na interpretacijo, da dokazni postopek pred sodiščem ni namenjen pridobivanju strankinih stališč oziroma konkretizaciji tožbenih navedb, ampak dokazovanju zatrjevanih dejstev.

20Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

15.V tožbi tožnika pravita, da iz izpodbijanega akta izhaja, da je tožena stranka razumela ekonomsko stisko tožeče stranke, ki naj bi jo povzročili drugi, ni pa tožena stranka upoštevala ravnanj tožeče stranke, ki se tičejo le nje. V tožbi navajata, da tožena stranka ni upoštevala navedb A. A. v zvezi z grožnjami njenega bivšega moža, te navedbe je povezala za primer, če bi bila A. A. vrnjena v matično državo. Tožena stranka A. A. ni postavila vprašanj, kaj bi se zgodilo z njo in njenim otrokom, v primeru vrnitve v matično državo. Tožena stranka se ni pozanimala, ali bi jo v primeru napada s strani njenega bivšega moža, njena država zaščitila, kako taka ravnanja obravnava vera. Tožena stranka v zvezi s tem ni pridobila informacij iz izvorne države. Tožena stranka bi morala raziskati, če ne bi v primeru vrnitve v izvorno državo tožeči stranki grozila kakšna večja škoda, ki bi predstavljala kršitev 3. člena EKČP in kršitev 4. člena Listine EU. Predlagata zaslišanje tožeče stranke.

48. Izmed do sedaj navedenih pravnih virov v zvezi z načelom enakovrednosti je morda najbolj jasno, natančno in razdelano stališče Sodišča EU v zadevi JP. Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev.

II.Tožba se v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito za B. B., zavrne.

21Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 8.

Sojenje na podlagi javne glavne obravnave za obravnavani del tudi ni bilo potrebno na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1, saj sodišče ni ugotovilo, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, ali da bi tožena stranka iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju. Z vidika ZUS-1 je pomembno to, da odločitev, sprejeta brez glavne obravnave, temelji na določbi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj ni videti, da bi bilo v zvezi z odločitvijo za tožnika med strankama kaj sporno oziroma odločitev sodišča temelji tudi na določbah druge in tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Zaslišanje v konkretnem primeru namreč ni pomembno za odločitev oziroma stranka predlaga dokaz z zaslišanjem, ki ni potreben za ugotovitev spornih dejstev. Vse navedeno pa se ujema s hierarhično višji pravnim virom, to je interpretacijo Sodišča EU glede na to, da gre v tej zadevi za izvajanje prava EU v smislu določila člena 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče EU pri tem izhaja iz neposrednega učinka določbe člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine in je na tej podlagi, ob upoštevanju sekundarnega prava EU razvilo interpretacijo o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito.

22Ibid. odst. 58-59.

46

36.V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU izpeljalo, da namen določbe člena 27(3) Dublinske uredbe "ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi." Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da "lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi," in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe, pomeni "dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji." Sodišče EU nato nadaljuje, če je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni upravni organi, odločitev o predaji, "ne obstaja več. Ker Dublinska uredba ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc.

23Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57.

III.Tožbi se v delu, ki se nanaša na 2., 3. in 4. točko izreka izpodbijanega odločbe za tožnika B. B., ugodi in se v tem delu izpodbijana odločba odpravi.

Zveza:

Ko je Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

24Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.

47 V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev Sodišče EU opozarja, da <em>"mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."</em>

16.V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja koncept obrazložitve izpodbijanega akta in med drugim pravi, da tožeča stranka kot razlog zapustitve izvorne države ni navajala nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje na podlagi določb ZMZ-1 in drugih relevantnih mednarodnih aktov s področja mednarodne zaščite. Tožeča stranka namreč ni navedla nobenih resnih in ponavljajočih razlogov, ki bi predstavljali hudo kršitev temeljnih človekovih pravic. Tožeči stranki sta izvorno državo zapustili zaradi ekonomskih in osebnih težav. Tožeča stranka - A. A. je omenila spor oziroma grožnje nekdanjega partnerja, vendar pa konkretnih dejanj z dokazili ni izkazala. Glede na to, da groženj ni prijavila policiji, po mnenju tožene stranke njene navedbe ne morejo pomeniti preganjanja, saj ni dokazano, da ji izvorna država noče oziroma ni sposobna nuditi zaščite. Tožena stranka tako ugotavlja, da so konkretni dogodki - grožnje sicer lahko eden od razlogov, da je tožeča stranka odšla iz izvorne države, vendar pa jih tudi ne gre povezovati s preganjanjem. Predstavljene težave pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Tožena stranka poudarja, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja, zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi resne škode. Glede na to, da sta tožeči stranki kot glavni razlog za odhod iz države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito izpostavili težko finančno stanje in posledično težko preživetje ter grožnje nekdanjega partnerja tožeče stranke A. A., ki jih ni izkazala z dokazili, je nemogoče skleniti, da bi bila v primeru vrnitve v izvorno državo soočena z resno škodo ali da bi bilo njuno življenje kakorkoli ogroženo.

25Po uvodni izjavi 22 Direktive o vračanju 2008/115 bi v skladu z Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin moralo biti spoštovanje družinskega življenja najpomembnejše vodilo držav članic pri izvajanju te direktive. Po določbi člena 5(b) te direktive države članice pri izvajanju te direktive ustrezno upoštevajo družinsko življenje.

5049. Vrhovno sodišče v navedeni zadevi ni naredilo primerjave pravnega sredstva upravičenca po členu 27(1) Dublinske uredbe in 47(1) Listine v azilni zadevi in pravnega sredstva tožnika v drugem primerljivem upravnem sporu, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak je štelo za ključno, da tudi tožnik po ZTuj-1 nima možnosti pritožbe, in da imata tako tožena stranka kot tožnik možnost pritožbe v procesnem položaju po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 in da pravica do pritožbe po ZMZ-1 pripada obema.

37.Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve Diouf, bi bilo sicer možno izpeljati ugotovitev, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Razumljivo je, da določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva prosilcu oziroma drugemu tujcu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekove pravice iz 47. člena Listine, ki pripada posamezniku (in zasebnim pravnim osebam) in ne državnemu organu. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:

26FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, 14. 5. 2020, odst. 115; glej tudi: C-663/21, odst. 46, C-69/21, odst. 53, C-673/19, odst. 32, 39.

- Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;

Obrazložitev

27Glej sodbe v zadevah: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 83-95; I U 688/2023, odst. 53-64; I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023, odst. 84-95; I U 828/2023 z dne 10. 8. 2023, odst. 13-34.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

To pa ni vsebina načela enakovrednosti, kot jo razlaga Sodišče EU, kajti načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.

28C-556/21.

- omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;

1.Tožena stranka je s sklepom združila upravni zadevi v en postopek in z izpodbijano odločbo odločila, da se prošnji za priznanje mednarodne zaščite prosilcev, ki trdita, da sta B. B., roj ... 1990 v kraju Tuv Aimag in njegove žene A. A., roj. ... 1993 v kraju Ulaanbaatar, oba državljana Mongolije, zavrneta kot očitno neutemeljeni. V 2., 3. in 4. točki izreka je za oba tožnika odločila, da imata 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti prve točke izreka, v katerem morata zapustiti določeno območje Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, določila jima je pogoje za odstranitev ter pogoje prepovedi vstopa na omenjeno območje v trajanju 1 leta.

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 27, 27/1, 27/1-4, 27/5, 70, 70/4

29V tej sodbi se v delu interpretacije, ki je pomembna za obravnavani upravni spor, Sodišče EU sicer sklicuje na 41. in 42. odstavek iz starejše sodbe v zadevi MA, PB, LE (C-245/21) z dne 22. 9. 2022. V teh dveh odstavkih je Sodišče EU v septembru leta 2022 navedlo (zgolj) naslednje: "S členom 27(3) Uredbe Dublin III se tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih. V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava."

38.Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 42).

5150. Nadalje ne gre zgolj za to, da bi Upravno sodišče v nekaterih tovrstnih zadevah (sicer v zvezi s pritožbo po Dublinski uredbi 604/2013) ugotovilo, da prvi odstavek 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu, čemur Vrhovno sodišče dodaja, da je Upravno sodišče spregledalo, da svoje lastne odločitve državni organ logično ne more izpodbijati.

30C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27.

- obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;

31Ibid. odst. 28.

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da sta prosilca dne 22. 5. 2024 vložila prošnji in nista predložila nobenega osebna dokumenta. Tožnik je v prošnji navedel, da je izvorno državo zapustil dne 2. 3. 2023 in potoval legalno z letalom v Srbijo (v Turčiji je le prestopil), kjer je ostal več kot en mesec, čez Bosno in Hercegovino (3-4 dni) in Hrvaško (3 dni) do Slovenije, v katero je vstopil ilegalno, po kopnem, dne 1. 5. 2024. Njegova ciljna država je bila Avstrija. Iz Mongolije je odšel, ker ni dovolj zaslužil, čeprav je delal od zore do mraka. V gradbeništvu je delal štiri ali pet mesecev v letu, saj pozimi ni dela v gradbeništvu, zaradi ostrega vremena.

Tožba je v delu, ki se nanaša na tožnico, utemeljena.

Bistveno je, da tudi člen 47(1) in (2) Listine, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in člena 47(1) in (2) Listine bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.

32Ibid. odst. 29.

- kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;

33Ibid. odst. 30.

39.Načelo učinkovitosti se torej nanaša na vprašanje, ali sporna pravila onemogočajo ali čezmerno otežujejo "uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravo Unije", kar v predmetni zadevi pomeni uveljavljanje pravic za tožnika in ne za toženo stranko. Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta postavljena kumulativno. mutatis mutandis to isto velja tudi za možnost pritožbe tožene stranke zoper sodbo, s katero je odpravljena odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.

52. Problem z vidika načela enakovrednosti je torej v tem, da je zakonodajalec Republike Slovenije v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1 samo za zadeve mednarodne zaščite (in za nobeno drugo primerljivo zadevo) predpisal naslednje: <em>"Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče."</em>

3.Tožnica je dne 22. 5. 2024 v prošnji navedla, da je njena ciljna država bila Avstrija. Iz Mongolije je odšla, ker je bila slabo plačana, obenem pa je imela družinske probleme. Na Facebooku je videla oglas agencije iz Srbije, ki naj bi zagotavljala službo, vendar pa potem tam ni delala. Prav tako je imela težave z bivšim partnerjem, s katerim ima tudi otroka, ki ji je grozil.

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

34Po sodbi Sodišča EU v zadevi Diouf načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja "posamezniku" pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69).

- v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;

35E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 31.

17.Tožena stranka je v izpodbijano odločbo povzela naslednje pomembne elemente iz trditev tožnice v upravnem postopku in sicer, da "je največji problem in razlog", da je zapustila Mongolijo, biološki oče njenega otroka, ki je star 10 let, in je ostal pri babici v Mongoliji; da so kot družina z njenim bivšim možem živeli skupaj eno leto; da je bivši partner zaposlen v vojski; da sta bila s sinom po prepiru z bivšim partnerjem, ko je izvedela, da ima ta drugo partnerko in z njo otroka, pregnana; da jo bivši partner ustrahuje (kadar je pijan); da ji je bivši partner grozil, da jo bo zastrupil in ubil; da jo je poniževal; na telefon ji je naložil aplikacijo za sledenje; prišel je v njeno službo in jo udaril; groženj in nasilja ni prijavila policiji, ker je imel bivši partner planiran študij na Japonskem in mu tega ni želela uničiti; ustvarjal je Facebook profil in jo kontaktiral in če se ni oglasila, ji je grozil, da jo bo ubil; dne 10. 7. 2024 je obiskal njunega sina in ustrahoval je tudi tožničino mamo (sinovo babico); v Mongoliji je približno leto dni živela pri sestri in takrat se je dvakrat ali trikrat prikazal pijan in jo je hotel napasti, a sta ga njegova prijatelja ustavila; z bivšim možem se je ločila pred šestimi leti, s tožnikom pa se je poročila pred tremi leti.

Sodna praksa v Republiki Sloveniji je to določbo razlagala, da ima organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče RS zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je izpodbijani akt odpravljen in zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek.

36Sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 9, 11 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, odst. 9, 11.

4.Tožena stranka nadalje pravi, da je prosilec na osebnem razgovoru povedal, da ima na telefonu zamegljeno fotografijo delovne dovolilnice, s katero naj bi dobil delovno dovoljenje v Srbiji in bi lahko delal za 800 evrov na mesec. V Srbiji je delal 21 dni in dobil 200 ali 300 evrov, medtem ko so mu povedali, da ima šestmesečno pogodbo in bo dobil 800 evrov na mesec. Po šestih mesecih naj bi dobil novo dovolilnico za Nemčijo ali Avstrijo, ker bi delal za 2.500 ali 3.000 evrov. Ko je videl, da nič od tega ni res, je zapustil Srbijo in prišel v Slovenijo. Na vprašanje, zakaj si ni uredil delovnega dovoljenja po uradni poti, je dejal, da je na Facebooku krožil oglas, da neko podjetje ureja delovna dovoljenja za Avstrijo in Nemčijo, ko pa je ugotovil, da to ni res, je bilo že prepozno, ker ni imel denarja, da bi se vrnil domov. Poleg tega je bila policija na Hrvaškem kruta. V Sloveniji je odnos popolnoma drugačen, zato se je odločil, da ostane tukaj. Tudi, če bi mu bilo omogočeno, da bi se vrnil v izvorno državo, se ne bi vrnil, saj se je odločil, da bo odšel in zaslužil dovolj za mirno življenje Danes je težko preživeti z eno plačo, zato si je izposojal denar. To je v Mongoliji pogosto. Politiki in šefi dobijo večino denarja, zato se tudi ne bi vrnil. Želi zaslužiti dovolj zase in svoje otroke. Na vprašanje, ali ima otroke, je razložil, da bioloških nima, za svojega pa ima ženinega otroka, ki je star devet let in trenutno živi v Mongoliji z babico. Zaradi časovne razlike se včasih slišijo po telefonu, vendar pa ne pogosto. Želel si je, da bi bilo mlajšemu bratu lažje, saj je bilo doma življenje res težko. Od leta 2003 je delal v gradbeništvu. Od leta 2004 do leta 2007 je zaslužil od 900 do 1.200 tugrikov, od leta 2007 pa je prejemal 5.000 na dan. Od leta 2012 naprej 15.000 na dan, do leta 2015 pa nekje med 25.000 in 30.000 na dan. Od takrat naprej pa je veliko delal z zasebniki, pri katerih je bil plačan na projekt. Prejemal je od 900.000 do 1.000.000.000 na mesec. Milijon tugrikov je 270 evrov. Delal je tudi v drugih krajih v Mongoliji, kamor so ga poklicali, saj se gradbeništvo najde povsod. Drugega poklica ni opravljal, ker rad dela v gradbeništvu že od otroštva. V Srbijo je potoval z letalom. Za karto je odštel približno 550 evrov, ki si jih je izposodil. Za celotno pot si je izposodil 20.000.000, kar naj bi pokrilo letalske karte, stroške življenja in delovno dovolilnico. Obljubljeno je bilo, da bo lahko začel takoj delati, a je bil prvih 20 dni v Srbiji brez dela in živel je od izposojenega denarja. Potem je začel delati v gradbeništvu, polagal je ploščice.

40.Upravno sodišče se zato vsekakor strinja z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v sodbah z dne 5. 7. 2023 in 6. 9. 2023, da je "morebitna določitev drugostopne sodne instance v procesni avtonomiji notranjega pravnega reda vsake države članice." Vrhovno sodišče je v omenjeni sodni odločbi tudi pritrdilo Upravnemu sodišču, da mora biti procesna avtonomija države članica v skladu z dvema načeloma iz prava EU in sicer z načelom enakovrednosti in načelom učinkovitosti.

37I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 11; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 11.

- iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.

53. Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga (primerljiva) pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnico (prva točka izreka sodbe) in tožnika (tretja točka izreka sodbe) v tem konkretnem primeru. In zato procesna avtonomija, ki jo izvršuje Slovenija na podlagi četrtega odstavka 70. člena ZUS-1, zahteva natančnejšo presojo, ali je predmetna zakonska ureditev v skladu z načelom enakovrednosti iz 47. člena Listine.

38C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32.

39Na to se sklicuje Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 13.

5.Na vprašanje, pri kom ima dolgove, zaradi katerih se ne more vrniti v izvorno državo, je pojasnil, da je zastavil nepremičnino mlajšega brata in še ene osebe, avto ter še druge stvari. Če bi se z njima srečal, bi mu ju bilo težko pogledati v oči, ker jima je obljubil, da jima bo iz Evrope vračal denar pa do sedaj tega še ni uspel. Če bi šel nazaj v Mongolijo, bi pristali na cesti, ker nimajo kje živeti. Otrok trenutno živi pri tašči, ki ga tudi preživlja, v kraju Uvurhangai Bat Ulzii Sum. Vsi ne bi mogli živeti tam, saj bi tašča imela le otroka, njiju z ženo pa bi sprejela le za kakšen teden. Če bi se moral vrniti v Mongolijo, bi verjetno trpel več kot 10 let, da bi pokril vse dolgove. Tam se dela brez prestanka, brez prostih dni, cele dneve. Če bi imel dobro službo, bi ostal v izvorni državi, a to imajo le politiki. Od Slovenije pričakuje mirno življenje, možnost dela in možnost, da kasneje pripelje še svojega sina. Delal bo, karkoli mu bo ponujeno.

Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav - člen 5, 5-b

Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah, ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse ESČP.

5254. V zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je <em>"treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."</em>

18.Tožena stranka, ki je dokazno oceno o neizpolnjevanju pogojev za status begunke ali subsidiarne zaščite za tožnico naredila kar skupaj z dokazno oceno za tožnika, je zavzela stališče, da navedb tožnice (in tožnika) ne gre povezati z nobeno podlago za preganjanje iz 27. člena ZUS-1. V tem odstavku obrazložitve se tožena stranka sklicuje oziroma ugotavlja, da sta tožnika navajala samo ekonomske in finančne razloge, ekonomsko stisko, željo po boljšem življenju, premajhen zaslužek; tožena stranka omenja sicer "družinske težave (grožnje nekdanjega partnerja)", vendar tožena stranka ne upošteva, da je tožnica slednji razlog navedla kot glavni razlog, da je pobegnila iz Mongolije.

40LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36.

41.V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja "za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu" in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.

41Sodni odločbi Vrhovega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 12 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

5355. Tudi upoštevajoč kasnejšo sodbo Sodišča EU v zadevi X, Upravno sodišče ne more priti do razlage, da bi se pridružilo stališču Vrhovnega sodišča. Iz sodbe v zadevi X v zvezi s procesno avtonomijo glede urejanja pritožbenega sodnega postopka namreč izhaja, da bi se morala postopkovna pravila za pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo "vedno" uporabljati za nadzor na drugi stopnji, ki ga sodišče opravlja, kadar položaj spada na področje uporabe prava EU in kadar spada na področje uporabe nacionalnega prava.

Zaradi navedenega Upravno sodišče ni moglo slediti razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišča, po kateri "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino in na sodno prakso Sodišča EU zgrešeno" oziroma da "tudi neposredni učinek določb /.../ ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu". S tako razlago bi namreč bilo ogroženo načelo primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni z Listino, zato ker v njih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo te države. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države.

6.Tožena stranka v nadaljevanju povzema navedbe tožnice iz osebnega razgovora in navaja, da je celo življenje živela v Mongoliji v kraju Ulaanbaatar. Ima visokošolsko izobrazbo, diplomirala je iz smeri gozdarstva. Po šolanju je nekaj časa delala v svojem poklicu. Po materinskem dopustu je študirala še računovodstvo in potem delala kot računovodja v proizvodnji. S tem delom je zaslužila od 800.000 do 900.000 turgikov. Z otrokom, ki je star deset let in živi pri babici, ima stike. Kot razlog, da zaproša za mednarodno zaščito, je navedla, da sta imela namen, da bi vsi skupaj, z otrokom, odšli v Evropo, vendar pa to ni bilo možno. Kasneje sta videla priložnost za delo v Avstriji in Nemčiji. Začela sta v Srbiji, vendar se je izkazalo, da je ta ponudba goljufija, zato sta odšla naprej.

42I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

43Glej na primer sodbe Sodišča EU o teh načelih iz različnih pravnih področij: Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, 17.12.1979, odst. 3; Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54-56, 60; Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 69-70; Melloni, C-399/11, odst. 35-64; Minister for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49; AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145, 148; več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1754/2022, 27.3.2023, odst. 55-58.

56. V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU. Vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je prevladujoča sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, da določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

19.Da izpostavljenih navedb tožnice ni mogoče povezati z nobenim razlogom za preganjanje, je napačna uporaba materialnega prava. Veliki senat Sodišča EU je namreč že odločil, da je zaradi preteklega "družinskega" nasilja, kamor spadajo tudi dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, bivšega partnerja v državi izvora nad prosilko za mednarodno zaščito, lahko ta prosilka pripadnica določene družbene skupine v smislu Kvalifikacijske direktive 2011/95 oziroma določila četrte alineje prvega odstavka in petega odstavka 27. člena ZMZ-1. Tovrstne "osebne težave" kot to zmotno opredeljuje tožena stranka v izpodbijanem aktu, so torej lahko razlog za preganjanje iz 27. člena ZMZ-1. Zato je v takih primerih, kot je tudi obravnavani primer, po interpretaciji Sodišča EU potrebno na podlagi člena 4(3) in (4) Kvalifikacijske direktive 2011/95, opraviti "individualno, posebej pazljivo in podrobno" oceno groženj, ali se oseba glede na njene osebne okoliščine upravičeno boji, da bo dejansko žrtev preganjanja, če bi se vrnila v izvorno državo. Sodišče EU nato nadaljuje: "V ta namen je treba, kot je navedeno v točki 36(x) Smernic UNHCR o mednarodni zaščiti št. 1, zbrati informacije o izvorni državi, ki so upoštevne za obravnavo prošenj žensk za priznanje statusa begunca, kot so položaj žensk pred zakonom, njihove politične, ekonomske in socialne pravice, kulturni in socialni običaji države ter posledice nespoštovanja teh običajev, pogostost škodljivih tradicionalnih praks, pojavnost in oblike prijavljenega nasilja nad ženskami, zaščita, ki je ženskam na voljo, kazni, ki se naložijo storilcem takšnega nasilja, ter tveganja, ki jih nosi ženska, če se po vložitvi take prošnje vrne v izvorno državo.

Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP in ustno zaslišanje tožnika v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.

44O tem glej stališča Sodišča EU iz različnih pravnih področij, kot na primer: El Hassani, C-403/16, 13. 12. 2017, odst. 28-29; Alassini, C-317/08 do C-320/08, 18. 3. 2010, odst. odst. 49-51; Aquino, C-3/16, odst. 50; UI, C-300/21, 5. 5. 2023, odst. 53-57; Uniqa Versicherungen AG, C-18/21, odst. 36-38; Manfredi in drugi, C-295/04 do C-298/04, odst. 92-98; LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36-37.

42.V Sloveniji pa je po mnenju Upravnega sodišča pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna, kot je to presodilo Sodišče EU za primer ureditve pravnega sredstva na Nizozemskem, in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilki. Glede ureditve na Nizozemskem namreč Sodišče EU ni presojalo, ali je dostop do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo v azilni zadevi urejen na enak način za toženo s stranko in za prosilca, na kar se je oprlo Vrhovno sodišče v omenjenih dveh zadevah. Sodišče EU je namreč ugotavljalo, ali je dostop do drugostopenjskega sodišča v azilnih zadevah urejen na enak način kot dostop do drugostopenjskega sodišča v azilu primerljivih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU. Slednje je bistveno in to je treba primerjati. To pomeni, da za uporabo načela enakovrednosti v tem primeru ni bistveno, da po Zakonu o tujcih tožena stranka nima pritožbe zoper ugodilno sodbo in da enako tudi tožnik po Zakonu o tujcih nima pritožbe zoper zavrnilno sodbo.

Pridruženi dokumenti:*

7.Največji problem in razlog, da je zapustila Mongolijo, je biološki oče njenega otroka. Z otrokom imata občasne stike po telefonu. Kot družina so skupaj živeli samo eno leto, potem pa je otrok začel živeti z babico. Bivši partner je zaposlen v vojski in živi z novo partnerko, sodelavko in njunim otrokom, ki je bil spočet že med njuno zvezo, za katerega pa takrat ni vedela. Družina nekdanjega partnerja ji je to prikrivala. Pred dvema letoma je za to izvedela, partnerja je s tem tudi soočila in prišlo je do prepira in s sinom sta bila pregnana.

45Glej člen 47(1) Listine.

57. Do te razlage in pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU, ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije, ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na primer v azilni zadevi <em>Torubarov</em>.

46JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 38.

Obrazložitev k tretji točki izreka:

47Ibid. odst. 39.

8.Nekdanjega partnerja nikoli ne kliče, on pa jo ustrahuje, ko je pijan. Grožnje so se začele, ko je izvedela, da ima še enega otroka. Nekdanji partner ji je grozil, da jo bo zastrupil in ubil. Poniževal jo je in takrat ji je tudi tašča dejala, naj odide stran iz hiše. Na telefon ji je naložil aplikacijo za sledenje. Videl, je da se druži s sodelavci. Bil je zelo ljubosumen, čeprav nista bila več skupaj. Prišel je v službo in jo udaril kljub temu, da nista bila več skupaj. Groženj in nasilja ni prijavila policiji, ker je imel planiran študij na Japonskem in mu tega ni želela uničiti. Na Japonsko je sicer odšel, vendar študija ni dokončal oziroma se je vrnil v Mongolijo, kar je izvedela od sina, vendar se nista nikoli srečala. Vsakič znova si je ustvaril Facebook profil in jo kontaktiral. V primeru, da se ni oglasila, ji je začel groziti, da jo bo ubil. Mama ji sporočila, da je 10. 7. 2024 obiskal njunega sina. Ne ustrahuje pa samo nje, ampak tudi njeno mamo. Govori ji, da naj umre, da bo lahko vzel sina, ker je sama v tujini in nihče drug ne bo skrbel zanj. Sin je pri babici že od malega, tam je odraščal in hodil v šolo. Če bi prišel k njej v mesto, ga nihče ne bi mogel čuvati, saj je cele dneve in tudi vikende delala.

54

20.Tožena stranka te materialnopravne opredelitve razloga za preganjanje iz četrte alineje prvega in iz petega odstavka 27. člena ZUS-1 ni upoštevala, kakor tudi ne določila člena 4(3) in (4) Kvalifikacijske direktive 2011/95, ki mu deloma ustreza določilo 23. člena ZMZ-1, in je zato izpodbijani akt nezakonit. Zaradi premalo individualne in podrobne obravnave in preveč površnega zaslišanja tožnice ter zaradi neupoštevanja informacij o stanju v izvorni državi glede zaščite žensk, ki so v podobnem položaju, kot tožnica, tožena stranka ni imela podlage za oceno, kot pravi tožena stranka, da "predstavljene težave v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic."

43.Kot že rečeno, na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja "varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti)." Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ "ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU."

48I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13, I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14.

29.Tožba je v delu, ki se nanaša na 2., 3. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe za tožnika, utemeljena.

49Glej: JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 40-47.

56 Po stališču Sodišča EU v zadevi <em>Torubarov</em> je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

9.Z bivšim partnerjem sta se zadnjič videla pred dvemi leti. Ne ve, da je trenutno v Sloveniji. V Mongoliji je približno leto dni živela pri sestri, takrat se je dvakrat ali trikrat prikazal pijan in jo hotel napasti, a sta ga njegova prijatelja ustavila. To se je zgodilo še preden je odšel na Japonsko. V Srbiji je delala v gradbeništvu z glino, ampak le štiri dni. Kasneje je delal samo mož. S trenutnim možem sta se poročila pred več kot tremi leti, z bivšim možem pa sta se ločila pred šestimi leti. V Srbijo je potovala z letalom. Za letalsko karto je odštela približno 500 evrov. Denar za pot si je izposodila od banke. Vzela je posojilo v znesku 15.000.000. Tašča si je prav tako izposodila 10.000.000 od banke in jima dala ta denar. Prav tako je morala plačati agenciji za urejanje delovne dovolilnice, ostalo pa je porabila za stroške življenja. Če bi se morala vrniti v Mongolijo, ne ve, kaj bi se zgodilo, glede na to, da ima veliko dolgov. Ne ve niti, kako bi se obnašal nekdanji partner. Od Slovenije pričakuje da bi lahko živeli v miru in da bi lahko prišel tudi sin.

50I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13-14; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 (odst. 9), kjer Vrhovno sodišče doda argument, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela.

30.Kot je sodišče ugotovilo že v obrazložitvi prejšnje točke izreka sodbe, iz tožbe ne izhaja, da bi tožeči stranki tožbo vložili samo zoper določen del izpodbijanega akta. Argumente za utemeljitev tožbe tožeči stranki združeno navajata za obe tožeči stranki, vendar se po vsebini nanašajo na tožnico. V tretji točki izreka sodbe je sodišče odločilo, da se odpravijo 2., 3. in 4. točka izreka izpodbijane odločbe tudi v delu, ki se nanašajo na tožnika, tako da so točke 2., 3. in 4 izreka izpodbijane odločbe odpravljene v celoti - tako za tožnico kot tudi za tožnika.

51Sodba Vrhovnega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 15; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. S pravno interpretacijo, da mora biti pritožba na podlagi člena 27(1) Dublinske uredbe dana na voljo naslovniku odločbe o predaji, pri čemer pristojni organi nimajo nobenega interesa za izpodbijanje svojih odločitev, se je ukvarjalo tudi Sodišče EU (in ne samo Upravno sodišče). Kajti Dublinska uredba zakonodajalcu daje možnost, da uredi možnost, da pristojni organ po uradni dolžnosti odloči, da se odloži izvršitev odločitve tega istega organa o predaji, če bi moralo biti zadevni osebi dovoljeno, da ostane na ozemlju države članice do sprejetja dokončne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločitev (E.N., S.S., J.Y, C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 22, 26).

21.Po drugi strani pa je obravnavana obrazložitev izpodbijanega akta tudi notranje nekonsistentna do te mere, da je podana bistvena kršitev določb postopka. Notranja nekonsistentnost je v tem, da tožena stranka po eni strani ugotavlja, da navedb tožnice o grožnjah nekdanjega partnerja ni mogoče povezati s preganjanjem oziroma nobenim razlogom za preganjanje, po drugi strani pa dodaja, da konkretnih dejanj z dokazili ni dokazala. Slednje namreč pomeni, da so njene trditve o grožnjah in strahu zaradi nasilja bivšega partnerja pravno relevantne z vidika statusa begunca, kar je notranja nekonsistentnost, ki bistveno otežuje presojo zakonitosti.

V konkretni zadevi je sodišče za potrebe potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se po stališču Upravnega sodišča določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.

44.Na tej točki, torej ob razlagi in uporabi načela enakovrednosti po pravu EU v konkretnem primeru možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo, je prišlo do razlik med interpretacijo prava EU s strani Upravnega sodišča (v nekaterih zadevah) in Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče namreč izhaja iz predpostavke, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna "bolj ugodna" ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca; poleg tega Vrhovno sodišče stoji na stališču, da "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU sistemsko zgrešeno."

52JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39.

Pristojni organ ugotavlja, da prosilca svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljujeta z ekonomskimi razlogi (majhen zaslužek) in željo po boljšem življenju, prosilka pa tudi z družinskimi težavami (slabi odnosi z nekdanjim partnerjem in grožnje). Pristojni organ ugotavlja, da je prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeni, saj prosilca očitno ne izpolnjujeta zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

31.Razlog, zakaj je sodišče odpravilo navedene tri točke izreka v zvezi s tožnikom, pa je v tem, da je tožena stranka nezakonito izdala odločbo o vrnitvi tožnici, kar pomeni, da tožnica ni dolžna zapustiti Slovenije. Kadar gre za prosilca, ki je v postopku odstranitve, a je družinski član prosilke, katere tožbi je sodišče ugodilo in zadevo v zvezi z njeno prošnjo za mednarodno zaščito vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje zaradi nezakonite odločitve tožene stranke, je potrebno upoštevati pravni institut družinskega življenja med zakoncema (člen 5(b) in uvodni izjavi 22 in 24 Direktive o vračanju 2008/115).

53X, C-756/21, 29. 6. 2023, odst. 67-68.

58. Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 v odstavkih 9 in 10, saj Upravno sodišče ne uspe podlage za vsebino argumentov v teh dveh odstavkih obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča najti v razlagi načela enakovrednosti, ki jo je podalo Sodišče EU v zgoraj citiranih sodbah.

54Simmenthal, 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53.