Jedro

Vrhovno sodišče je že večkrat razložilo, da je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se I. točka izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1555/2024-6 z dne 18. 9. 2024 spremeni tako, da se tožba tožnice A. A. v celoti zavrne.

II.Pritožbi tožene stranke se v preostalem delu ugodi tako, da se III. točka izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1555/2024-6 z dne 18. 9. 2024 spremeni tako, da se tožba tožnika B. B. tudi v tem delu zavrne.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi v delu, ki se nanaša na tožnico, ugodilo, in izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (I. točka izreka). Tožbo je v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, zavrnilo (II. točka izreka). V delu, ki se nanaša na določitev 10 dnevnega roka za prostovoljni odhod, v katerem morata zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, določitev pogojev za odstranitev ter izrek prepovedi vstopa na omenjeno območje v trajanju 1 leta, pa je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo (2., 3. in 4. točka izreka izpodbijane odločbe) v delu, ki se nanaša na tožnika, odpravilo (III. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče navedlo, da toženka ni upoštevala, da je tožnica kot glavni razlog za pobeg iz Mongolije navedla "družinske težave", veliki senat Sodišča EU pa je v zadevi WS, C-621/21, že odločil, da so tovrstne "osebne težave" lahko razlog za preganjanje. Ker te materialnopravne opredelitve razloga za preganjanje iz četrte alineje prvega in petega odstavka 27. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) toženka ni upoštevala, kakor tudi ne določil člena 4(3) in (4) Kvalifikacijske direktive 2011/95, ki mu deloma ustreza določilo 23. člena ZMZ-1, je presodilo, da je izpodbijani akt v delu, ki se nanaša na tožnico, nezakonit. Posledično je napačna tudi odločitev o tožničini vrnitvi in odstranitvi. Zaradi upoštevanja pravnega instituta družinskega življenja med zakoncema po Direktivi o vračanju pa tega ni mogoče zahtevati niti od tožnika. V zvezi s tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito je Upravno sodišče pritrdilo odločitvi toženke za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene. Tudi po presoji Upravnega sodišča namreč tožnik z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja ni uspel izkazati nobene okoliščine oziroma elementa, ki bi kazal na možnost preganjanja iz kateregakoli razloga iz 27. člena ZMZ-1 ali resne škode iz 28. člena ZMZ-1.

3.Toženka (v nadaljevanju tudi pritožnica) je zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V njej navaja, da ni imela razlogov, da bi upoštevala informacije o stanju v izvorni državi glede zaščite žensk. Iz tožničinih izjav namreč izhaja, da z bivšim možem ni bila v kontaktu že dve leti. Tožnica tudi ni izkazala, da v izvorni državi ne bi mogla dobiti zaščite, saj dejanj bivšega moža niti ni skušala prijaviti policiji, za takšno ravnanje pa ni navedla nobenih utemeljenih razlogov, ampak zgolj to, da mu ni želela uničiti bližajočega se izobraževanja na Japonskem. S tem ni niti nakazala na to, da ji država ne bi mogla ali želela nuditi zaščite, pravzaprav je posredno navedla, da bi zoper njega ukrepali. Ne strinja se niti z očitkom, da je obrazložitev izpodbijanega akta nekonsistentna in dodaja, da se je sodišče pri pojasnjevanju te nekonsistentnosti samo zapletlo v notranje neskladnosti. Glede očitka v zvezi s konceptom notranje zaščite poudarja, da ta predpostavlja preselitev v drug del države in da ga ni v odločbi nikjer omenjala, saj ga ni uporabila. Prav tako meni, da Upravno sodišče napačno in v nasprotju z nadaljevanjem sodbe pojasnjuje, da je vzročna zveza pravno relevanten institut pod pogojem, da pristojni organ najprej ugotovi obstoj preganjanja in obstoj vsaj enega razloga preganjanja, saj za priznanje mednarodne zaščite zadostuje tudi, če gre za dejanja preganjanja, ki niso povezana z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, pa je z enim od teh razlogov povezana odsotnost zaščite pred temi dejanji. Upravnemu sodišču očita še, da ni imelo podlage, da bi odločalo tudi o vrnitvi tožnika, saj se s tožbo odločba v delu, v katerem se nanaša na tožnika, sploh ne izpodbija, zato bi moralo tožbo v tem delu obravnavati kot nepopolno. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Tožnik in tožnica na pritožbo nista odgovorila.

Glede dovoljenosti pritožbe

5.Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da Upravno sodišče za utemeljitev stališča, da pritožnica nima pravice do pritožbe zoper obravnavano sodbo, navaja v bistvenem enake razloge kot že v več prejšnjih zadevah. Do teh razlogov se je Vrhovno sodišče že opredelilo v svojih sodbah ter jih zavrnilo kot napačne. Zato jih na tem mestu ne bo ponavljalo.

6.Vrhovno sodišče je vprašanje pravice toženke do pritožbe po ZMZ-1 v vseh dosedanjih odločitvah razlagalo konsistentno, zato je sodna praksa glede tega vprašanja ustaljena, sodišča pa so nanjo vezana. Če Upravno sodišče meni, da ta stališča Vrhovnega sodišča pomenijo napačno interpretacijo prava EU, ima možnost, da postavi vprašanje za predhodno odločanje Sodišču EU skladno s členom 267(2) Pogodbe o delovanju Evropske Unije.

7.Glede na navedeno je torej pritožničina pritožba dovoljena in jo je Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo.

Presoja utemeljenosti pritožbe

8.Pritožba je utemeljena.

K I. točki izreka

9.Pritožnica je v prošnji kot razlog, zaradi katerega je zapustila izvorno državo, navedla, da je bila v Mongoliji slabo plačana, imela pa je tudi družinske probleme. Njena ciljna država je bila Avstrija. Na osebnem razgovoru je povedala, da ima visokošolsko izobrazbo, diplomirala je iz gozdarstva. Po materinskem dopustu je študirala še računovodstvo in potem delala kot računovodja v proizvodnji. Z bivšim partnerjem ima otroka, ki je star deset let in živi pri babici. Z otrokom imata občasne stike po telefonu. Bivši partner je zaposlen v vojski in živi z novo partnerko in njunim otrokom, ki je bil spočet že med njuno zvezo, za katerega pa takrat ni vedela, saj ji je družina bivšega partnerja to prikrivala. Ko je za to izvedela, je bivšega partnerja s tem soočila, prišlo je do prepira in z sinom sta bila pregnana. Takrat so se začele tudi grožnje. Bivšega moža nikoli ne kliče, on pa jo ustrahuje prek Facebook profila, ko je pijan. Prišel je tudi v njeno službo in jo udaril, kljub temu, da nista več skupaj. Groženj in nasilja ni prijavila policiji, ker je imel bivši mož planiran študij na Japonskem in mu tega ni želela uničiti.

10.V izpodbijani sodbi Upravno sodišče pritožnici očita neugotavljanje in neupoštevanje informacij o stanju v izvorni državi glede zaščite žensk, ki so v podobnem položaju kot tožnica in napačno materialnopravno opredelitev razloga za preganjanje iz četrte alineje prvega in iz petega odstavka 27. člena ZMZ-1 ter določil člena 4(3) in (4) Kvalifikacijske direktive 2011/95. V zvezi s tem Vrhovno sodišče opozarja, da je Sodišče EU v zadevi WS (C-621/21) sicer res odločilo, da je treba člen 10(1)(d) Kvalifikacijske direktive 2011/95 razlagati tako, da je glede na okoliščine v izvorni državi mogoče šteti, da tako ženske iz te države kot celota, kot tudi ožje skupine žensk, ki imajo dodatno skupno značilnost, pripadajo "določeni družbeni skupini", kar je "razlog za preganjanje", ki lahko privede do statusa begunca. Sodišče EU je torej poudarilo, da je mogoče, če so ženske v svoji izvorni državi zaradi svojega spola izpostavljene dejanjem fizičnega, ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja in nasilja v družini, tako skupino žensk opredeliti kot "določeno družbeno skupino", navedena dejanja pa kot "dejanja preganjanja", kar lahko privede do priznanja statusa begunca. Vendar pa je pri tem poudarilo, da je treba najprej oceniti, ali glede na ugotovljena dejstva in okoliščine ta dejanja pomenijo tako grožnjo, da se lahko prizadeta oseba glede na svoje osebne okoliščine upravičeno boji, da bo dejansko žrtev preganjanja, če bi se vrnila v izvorno državo ter dokazati, da subjekti zaščite, torej zlasti izvorna država, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred temi dejanji.

11.Tožnica takšnih osebnih okoliščin in okoliščin v državi izvora, zaradi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je zaradi svojega spola v izvorni državi izpostavljena dejanjem fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja in nasilja v družini, ni navedla. Prav tako ni navedla nobenih razlogov, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da v izvorni državi pred temi dejanji (zatrjevano nadlegovanje in grožnje bivšega moža) ne bi mogla dobiti zaščite. Kot poudarja toženka, je tožnica celo sama navedla, da dejanj nasilja in groženj nekdanjega moža ni niti poskušala prijaviti policiji, in sicer zato, ker mu ni želela uničiti njegovega bližajočega se izobraževanja na Japonskem, pa tudi, da ji pred temi dejanji nudijo pomoč tako njena mama kot tudi prijatelji. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča toženka pravilno sklepala, da vse te tožničine navedbe kažejo, da bi država v primeru podane prijave zoper njenega bivšega moža ustrezno ukrepala. Ob takem stanju stvari pa Vrhovno sodišče pritrjuje toženki, da ni imela razlogov, da bi morala pridobiti še informacije o stanju v tožničini izvorni državi glede zaščite žensk. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat razložilo, da je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

12.Glede na navedeno in ob upoštevanju, da je tožnica kot glavni razlog za odhod iz države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito izpostavila težko finančno stanje in težko preživetje, je torej pritožnica pravilno ocenila, da tožnica ni izkazala tehtnih razlogov, da Mongolija ob upoštevanju njenih posebnih okoliščin (zatrjevanega nasilja in groženj nekdanjega moža) v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanjo ni varna država in je njeno prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeno zavrnila.

13.Po navedenem je toženkina pritožba zoper odločitev glede mednarodne zaščite utemeljena, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo v delu, ki se nanaša na priznanje mednarodne zaščite za tožnico, zavrnilo (80. člen v povezavi s 63. členom ZUS-1).

K II. točki izreka

14.Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da je Upravno sodišče s tem, ko je odločilo, da se 2., 3. in 4. točka izreka izpodbijane odločbe odpravijo tudi glede tožnika, prekoračilo tožbeni zahtevek. Upravno sodišče je namreč zakonitost izpodbijanega akta v tem delu presojalo zaradi določil člena 5(b) in uvodnih izjav 22 in 24 Direktive o vračanju 2008/2015, ki se nanašajo na družinsko življenje. Gre torej za presojo pravilne uporabe materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti.

15.Upravno sodišče je svojo odločitev v III. točki izreka izpodbijane sodbe, s katero je tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na 2., 3. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe za tožnika B. B., in v tem delu izpodbijano odločbo odpravilo, oprlo na dejstvo, da je ugodilo tožbi tožnice. Pojasnilo je, da je toženka nezakonito izdala odločbo o zavrnitvi prošnje in vrnitvi tožnice, da je tožničini tožbi ugodilo, in je zato posledično, zaradi upoštevanja družinskega življenja med zakoncema, tožbi ugodilo tudi v tem delu.

16.Glede na odločitev Vrhovnega sodišča v zvezi s tožničino prošnjo je torej odpadla podlaga za ugoditev tožbi v delu, ki se nanaša na tožnika, zato je Vrhovno sodišče pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbo tožnika B. B. tudi v tem delu zavrnilo (80. člen v povezavi s 63. členom ZUS-1).

17.Glede na vsebino obrazložitve izpodbijane sodbe stališče Upravnega sodišča, da bi morala biti v izpodbijani odločbi imenovana konkretna država, kamor mora zavrnjeni prosilec oditi oziroma bo odstranjen, ni bilo samostojen razlog za nezakonitost izpodbijane odločbe, niti pritožba tega ni posebej izpodbijala, zato se Vrhovno sodišče do tega vprašanja ni še posebej opredeljevalo.

-------------------------------

Op. št. (1)Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite.

Op. št. (2)Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.

Op. št. (3)Na primer sodbe VSRS I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, I Up 241/2023 z dne 8. 11. 2023 in I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024.

Op. št. (4)Npr. sklep Ustavnega sodišča Up-337/00 z dne 26. 2. 2002, enako tudi sklep Ustavnega sodišča Up-19/01 z dne 26. 3. 2002.

Op. št. (5)WS, C-621/21, tč. 62.

Op. št. (6)Ibidem, tč. 57, 59, 60, 61 in 64.

Op. št. (7)Na primer položaj žensk pred zakonom, njihove politične, ekonomske in socialne pravice, kulturni in socialni običaji države ter posledice nespoštovanja teh običajev, pogostost škodljivih tradicionalnih praks kot so prisilne poroke, ali kršitev norme s končanjem zakonske zveze, če so zaradi takih ravnanj stigmatizirane in izpostavljene neodobravanju družbe, ki jih obkroža, kar vodi do njihove socialne izključenosti ali nasilnih dejanj.

Op. št. (8)Na primer pojavnost in oblike nasilja nad ženskami v njeni izvorni državi, zaščita, ki je ženskam tam na voljo, kazni, ki se naložijo storilcem takšnega nasilja in tveganja, ki jih nosi ženska, če se po vložitvi prošnje vrne v izvorno državo.

Op. št. (9)Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-229/17, U-I-37/17 z dne 21. 11. 2019. V 12. točki obrazložitve je navedlo, da je dolžnost prosilca, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma zmogli nuditi zaščite.

Op. št. (10)Prim. odločitve Vrhovnega sodišča I Up 119/2024 z dne 27. 5. 2024, I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, I Up 312/2014 z dne 16. 10. 2015, I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014 in I Up 221/2024 z dne 9. 10. 2024.