Jedro

Toženec se je s tem, ko je podpisal menični blanket na levi strani počez, in sicer brez žiga dolžnika zavezal kot menični porok, in sicer kot fizična oseba in ne kot direktor trasanta. Določila meničnega prava so stroga, in jih ni moč razlagati drugače kot so zapisana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi te.

Tožena stranka je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L. opr. št. ... z dne 12.09.2002 v točki 1 in 3 izreka v veljavi. Ker se točka 3 izreka sklepa nanaša na pravni pouk, je s sklepom o popravi z dne 02.07.2008 sodbo popravilo tako, da je v izreku točko 3 nadomestilo s točko 2, ki se nanaša na stroške izvršilnega postopka. Glede na uspeh v pravdi je še odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) pravdne stroške v znesku 4.490,01 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka do plačila.

Proti citirani sodbi je toženec po svojem pooblaščencu vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in se v pritožbenem predlogu zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa se naj naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožencu s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na določilo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08) je pritožbeno sodišče zadevo presojalo po določilih do 01.10.2008 veljavnega ZPP.

Kot bistveno kršitev določb procesnega prava iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP očita pritožba sodišču prve stopnje v tem, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o pomanjkanju pooblastila v smislu 1. točke 233. člena Obligacijskega zakonika - OZ, o neveljavnosti meničnega poroštva po 30. členu Zakona o menici - ZM, o pomanjkanju pasivne legitimacije, o prenehanju obveznosti po temeljnem pravnem razmerju v zavarovanje katerega je bila izdana menica, kot tudi, da sodba nima razlogov o verodostojnosti priče Š., da ni zavzelo stališča do izpovedbe toženca, kot tudi, da ni zavzelo stališča, da je terjatev zavarovana z menico prenehala, ker je bila v celoti poravnana 17.07.2001. Takšnim pritožbenim očitkom ni moč pritrditi. O vseh navedenih okoliščinah ima namreč izpodbijana sodba povsem sprejemljive in tudi pravilne razloge, ki jih tovrstna pritožbena izvajanja ne morejo omajati.

V čem naj bi bilo pomanjkanje pooblastila v smislu 1. točke 233. člena OZ (to določilo se nanaša na zahtevke imetnikov vrednostnega papirja na prenosnika ali po odredbi) pritožba ne pove, sodišče prve stopnje pa je glede ugovora pomanjkanja pooblastilnega razmerja povsem pravilno zaključilo, da je na podlagi menične izjave - pooblastila za izpolnitev menice (dokaz pod A2) tožnica imela veljavno pooblastilo, da bianco menico izpolni. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so glede na vsebino menične izjave oziroma pooblastila za izpolnitev menice povsem pravilni. Tudi o ugovoru neveljavnosti meničnega poroštva v skladu s 30. členom ZM ima izpodbijana sodba natančne razloge. Pravilno je namreč zaključilo, da je toženec kot fizična oseba podpisal menico kot porok in prav tako tudi menično izjavo, zato se je kot porok zavezal k izpolnitvi terjatve v primeru, če glavni dolžnik, ki je v obravnavanem primeru tudi bil primarno terjan na izpolnitev, izpolnitve ne opravi. Da je toženec kot fizična oseba prevzel menično jamstvo izhaja tudi iz pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 22.04.2002 (dokaz pod B3), kar je prav tako pravilno povzelo v razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje. Glede na že navedeno je sodišče prve stopnje tudi povsem pravilno zaključilo, da je v obravnavanem primeru podana pasivna legitimacija, obširne in natančne pa ima izpodbijana sodba tudi razloge o tem, da obveznost iz temeljnega razmerja, v zavarovanje katerega je bila izdana bianco menica, glede na pogodbeno dogovorjeno medsebojno poravnavanje obveznosti po principu kontokorenta, ni prenehala. Navedeni očitki pritožbe, da izpodbijana sodba nima razlogov o bistvenih okoliščinah, so tako neutemeljeni, pravilno pa je sodišče presodilo in v razlogih obrazložilo tudi izpovedbo priče Š., zato tudi v tej smeri ni podana smiselno očitana bistvena kršitev določb procesnega prava. Pritožbeno sodišče pri preizkusu zadeve v smeri uradno upoštevnih bistvenih kršitev ni našlo, zato ta pritožbeni razlog ni podan.

Tudi ni moč pritrditi nadaljnjima pritožbenima očitkoma, da je sodišče prve stopnje zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma, da je zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi pravilno in tudi v tolikšni meri ugotovilo, da je na podlagi teh lahko sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Sprejeto odločitev je skrbno in natančno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa le še dodaja: Dejstvo je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da se je toženec s tem, ko je podpisal menični blanket na levi strani počez, in sicer brez žiga dolžnika – družbe M. d.o.o., zavezal kot menični porok, in sicer kot fizična oseba in ne kot direktor trasanta. Določila meničnega prava so stroga, in jih ni moč razlagati drugače kot so zapisana, zato so razlogi izpodbijane sodbe o toženčevi zavezi iz menice pravilni in povsem v skladu z določili od 29. do 31. člena ZM.

Navedeno je že, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno povzelo izpovedbo priče Š. kot verodostojno. Ta je namreč pojasnila način poslovanja in zavarovanja terjatev tožnice z bianco menicami na splošno in tudi konkretno v obravnavanemu primeru. Pritožbeni očitek, da priča ni bila navzoča pri dogovarjanju z direktorjem glavnega dolžnika o meničnem zavarovanju, pa je glede na izpovedbo priče (list. št. 45 in 46 v spisu) brez dejanske podlage, saj je izpovedbo priče v delu, ali je sodelovala pri dogovarjanju razumeti, da se to sodelovanje pri dogovarjanju nanaša na ceno, vrsto blaga in količino dogovorjenega blaga, za kar se dogovarja komerciala. Glede na predlagane in izvedene dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, se mu tudi ni bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem skupne pogodbene volje pogodbenih strank, zato v tej smeri, kot zmotno trdi pritožba, dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno.

Prav tako ni moč pritrditi nadaljnjemu pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do izpovedbe toženca, kolikor pa ga je, pa da je nejasno, ker da je toženec pojasnil, da se je zavezal le kot direktor družbe in ne kot fizična oseba ter da mu je s strani tožnika bil podtaknjen v podpis menični blanket tudi kot poroku. Določila meničnega prava so stroga, vsaka menična izjava na menici pa je samostojna, neodvisna od drugih in vsak formalno pravilen podpis na menici ustvarja samostojno menično obveznost, zato pritožbena zatrjevanja, da se toženec s podpisom na levi strani počez čez menični blanket ni zavezal kot fizična oseba oziroma, da mu je bil takšen podpis "podtaknjen", ne vzdržijo resne presoje, še posebej ob dejstvu, da, kot je izpovedala priča Š., je toženec izrazil željo, da mu vrnejo menico in sicer takrat, ko je bila sklenjena pogodba o zastavi nepremičnin z dne 22.04.2002, iz katere tudi nedvomno izhaja, da je toženec podpisal bianco menico tudi kot porok osebno (kot fizična oseba) in hkrati kot direktor trasanta. Glede na takšno dejansko podlago sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi ugotavljalo voljo toženca kot poroka, ali se je ob podpisu na blanketu menice zavedal pomena svojega podpisa in da bi naj v tem pogledu zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično tudi uporabilo zmotno materialno pravo. Toženec je namreč vrsto let nastopal kot direktor družbe, zato je bil tudi odgovoren za sklepanje poslov te družbe, hkrati pa se njegovo ravnanje presoja strožje, in sicer kot ravnanje dobrega gospodarstvenika, ki je seznanjen s poslovanjem v poslovnem svetu in se je tudi zavedal, kaj pomeni kakšen podpis na meničnem blanketu.

Pravilno je zapisalo sodišče prve stopnje, da neznanje (pri tem je očitno napačno napisalo znanje) prava škoduje, saj v kolikor bi družba pri vseh poslih najela odvetnika, kot ga je za zastopanje v tej zadevi, bi prav gotovo bile posledice drugačne. Glede na vrednost medsebojnih poslov bi se moral toženec kot direktor družbe tega prav gotovo zavedati.

V nasprotju s podatki spisa in razlogi izpodbijane sodbe je nekoliko nejasna pritožbena trditev, da vtoževane terjatve oziroma terjatve, katerih plačilo zahteva tožnica od toženca kot poroka, izvirajo zgolj iz dobave vezanih na posel s firmo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da se ta pogodba nanaša zgolj na posel, ki ga je imela dogovorjenega z družbo in zaradi katerega je družba, torej tožnica sploh zahtevala dodatno zavarovanje s hipoteko.

V nasprotju s podatki spisa in zato tudi z zaključki sodišča prve stopnje pa je nadaljnja pritožbena trditev, da so zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje glede obstoja in pravne veljavnosti hipotekarnega zavarovanja, ker da ta pogodba ni bila realizirana izključno iz razlogov tožnice, ki se je temu zavarovanju odpovedala. Sodišče prve stopnje je namreč glede na pogoj v pogodbi o zastavi nepremičnin z dne 22.04.2002, da se vračilo menice ne izvrši, če je pred potekom enega leta, od dneva notarske overitve podpisa zastopnika zastavnega dolžnika na tej pogodbi, pričet stečajni postopek ali če ni mogoče realizirati zastavne pravice po tej pogodbi, kar je bilo izpolnjeno z dne 19.04.2002 vloženim predlogom za postopek prisilne poravnave, ki ga je vložil in podpisal toženec kot zakoniti zastopnik družbe M. d.o.o., pravilno zaključilo, da glede na določbo drugega odstavka 31. člena takrat veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL dolžnik ni smel obremeniti ali odtujiti svojega premoženja, niti dati poroštva ali avala v primeru, ko je bil vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Pogodba o zastavi nepremičnine je bila tako sklenjena v nasprotju z zakonsko prepovedjo in kot taka tudi pravno neveljavna.

Glede na razloge izpodbijane sodbe o sklenjeni prodajni pogodbi z dne 21.02.1994 med tožnico in družbo M. d.o.o. ter pogodbi o medsebojnem poravnavanju obveznosti po principu kontokorenta, sklenjeni 16.04.1997 in načinu poslovanja ter glede na dogovorjeno zavarovanje z menico za vse obstoječe in bodoče posle, ob upoštevanju dejstva, da je bila terjatev v vtoževanem znesku v celoti priznana in upoštevana v načrtu finančne organizacije v okviru prisilne poravnave uvedene nad dolžnikom dne 19.04.2002, je neutemeljena pritožbena graja, da je terjatev zavarovana z menico prenehala, ker je bila v celoti poravnana 17.07.2001. Ob tem pa se pokaže neutemeljen tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz po izvedencu finančne stroke. O tem so razlogi izpodbijane sodbe povsem pravilni in jasni.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritožbi ni moglo priznati uspeha, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje - 353. člen ZPP.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec s svojo pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.