Jedro

Presoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Lenartu In 2002/00029 z dne 12. 9. 2002 v točki 1 in 2 v veljavi. Odločilo je o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec je zoper odločitev pritožbenega sodišča vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv, pomanjkljiv in tudi neizvršljiv. Manjka mu kondemnatorni del izreka, s katerim je bilo odločeno o zahtevku upnika pod točko I upnikovega meničnega izvršilnega predloga, da mora dolžnik upniku v treh dneh po vročitvi sklepa plačati v predlogu navedeno terjatev. Sodišče prve stopnje o zahtevku na plačilo menične terjatve ni odločilo. Zato je po mnenju toženca šteti, da je bil zahtevek pod točko I meničnega izvršilnega predloga dejansko zavrnjen, z izrekom izpodbijane sodbe, pa je bila ta odločitev samo potrjena. Sodbi nižjih sodišč nimata razlogov o odločnih dejstvih. Sodišče druge stopnje se ne izreče do pritožbenih graj, da sodba sodišče prve stopnje nima obrazložitve glede verodostojnosti izpovedbe J. Š. Navaja razloge, zakaj naj bi sodišče prve stopnje nekritično sledilo njeni izpovedbi (ker naj ne bi sodelovala pri dogovarjanju glede meničnega zavarovanja tožene stranke). Sodišči nista zavzeli stališča glede izpovedbe toženca. Zmotna je presoja o obstoju dogovora o osebnem poroštvu in toženčevega podpisa na meničnem blanketu kot poroka. Toženec v poslovnih in pravnih razmerjih s tožnikom nikoli ni nastopal kot fizična oseba. Menični blanket je podpisal le kot direktor; ni bilo dogovora o osebnem poroštvu toženca. S strani tožnika mu je bil podtaknjen v podpis menični blanket, čeprav se o poroštvu sploh ni pogovarjal in to ni bila skupna volja.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitki, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv, pomanjkljiv in posledično neizvršljiv, niso utemeljeni. Res je, da sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vsebuje tudi kondemnatorni del, v katerem sodišče dolžniku naloži, da v paricijskem roku poravna terjatev, skupaj z odmerjenimi stroški, ter del, v katerem sodišče dovoli izvršbo za poplačilo teh terjatev, ter da odločitev o dajatvenem zahtevku iz sklepa o izvršbi ne izhaja (z njim je bilo odločeno le, da se dovoli predlagana izvršba), vendar pa bi moral to toženec uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi in ne šele v reviziji. Neutemeljene so revizijske navedbe glede kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbi nižjih sodišč namreč vsebujeta razloge o odločilnih dejstvih in je zato njun preizkus mogoč. Sodišče druge stopnje se je na straneh 3 in 4 svoje sodbe izreklo o pritožbenih očitkih glede priče J. Š. in izpovedbe toženca. O slednjem ima jasne razloge tudi sodišče prve stopnje. V kolikor pa revident graja dokazno oceno navedene priče, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da to na revizijski stopnji zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljeno.

7. Presoja sodišč, da je toženec menico podpisal kot avalist ima oporo v ugotovljenem dejanskem stanju. Vsak formalno pravilen podpis na menici ustvarja samostojno menično obveznost, zato zatrjevanja toženca, da mu je bil tak podpis „podtaknjen“ in da bi bilo treba ugotavljati pravo pogodbeno voljo, ne morejo biti utemeljena. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi zahtevo po povrnitvi priglašenih revizijskih stroških.