Jedro

Sklepa o preizkusu terjatev, s katerim je bila stečajna upraviteljica tožnice napotena na pravdo zaradi ugotovitve neobstoja prerekanih terjatev, ki temeljijo na izvršilnem naslovu, stečajna upraviteljica ni izpodbijala. Sklep je postal pravnomočen. To pomeni, da bi morala tožnica, zato da terjatev upnikov (tožencev) ne bi veljala za priznano, v roku enega meseca od objave sklepa o preizkusu terjatev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo kot prepozno.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka izpodbija drugostopenjski sklep zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženci na revizijo niso odgovorili.

Relevantno procesno dejansko stanje

5. Nad tožnico je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru St 1301/2012 (v nadaljevanju stečajno sodišče) z dne 14. 8. 2012 začet stečajni postopek.

6. Toženci, lastniki stanovanj v stanovanjskih blokih na naslovih ..., so v stečajnem postopku nad tožnico prijavili terjatve za povračilo škode, ki jim je nastala zaradi gradnje kompleksa A., katere izvajalka je bila tožnica. Stečajna upraviteljica je terjatve tožencev v celoti prerekala zaradi nezaključenega sodnega postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 2117/2010. 7. Stečajno sodišče je 31. 1. 2014 izdalo sklep o preizkusu terjatev, katerega sestavni del je tudi Končni seznam preizkušenih terjatev z dne 27. 1. 2014. Iz tega sklepa izhaja, da je bila v delu, v katerem prijavljene terjatve tožencev temeljijo na izvršilnem naslovu, to je na delni sodni poravnavi P 2117/2010-I z dne 18. 4. 2011(1) , sklenjeni pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, na pravdo zaradi ugotovitve neobstoja prerekanih terjatev napotena stečajna upraviteljica, v preostalem delu prijavljenih terjatev pa so bili na pravdo za ugotovitev obstoja prerekanih terjatev napoteni toženci.

8. Sklep o preizkusu terjatev je bil objavljen 31. 1. 2014. Tožnica je tožbo za ugotovitev neobstoja prerekanih terjatev vložila v letu 2015, to je po poteku zakonsko določenega enomesečnega roka za vložitev tožbe.

Revizijske navedbe

9. Revidentka primarno ugovarja nepristojnost koprskega višjega sodišča. Skladno s četrtim odstavkom 52. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) je za odločanje o pritožbah v vseh postopkih zaradi insolventnosti izključno krajevno pristojno Višje sodišče v Ljubljani.

10. Nadalje revidentka sodišču druge stopnje očita, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Graja tudi odločitev sodišča, da naj bi bilo o zahtevkih že pravnomočno odločeno. Bistven del revizijskih trditev se osredotoča na očitek, da sodišče ni upoštevalo, da je „zahtevek za konstrukcijsko sanacijo spornih objektov „živ“ in obstoji ter o njem teče pravda vse od vložitve tožbe v postopku I P 2117/2010 dalje do danes“. Revidentka trdi še, da je upraviteljica terjatve upnikov, izvirajoče iz delne sodne poravnave prerekala zato, ker vrednost sanacijskih del med strankama ni bila dogovorjena.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

11. Sodišče prve stopnje je odločilo, da terjatve upnikov temeljijo na izvršilnem naslovu (delni sodni poravnavi), zato je stečajno sodišče skladno s 302. členom ZFPPIPP pravilno na vložitev tožbe za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve napotilo stečajno dolžnico. Ker je tožnica tožbo vložila po preteku enomesečnega roka, je njeno tožbo kot prepozno zavrglo.

12. Sodišče druge stopnje je sledilo odločitvi prvostopenjskega sodišča. Dodalo je še, da odločitve o zavrženju tožbe ne spremeni niti tožničino sklicevanje na delno sodbo in delno sodbo na podlagi odpovedi z dne 16. 10. 2014, ki sta postali pravnomočni 8. 12. 2014, saj to za obravnavani primer pomeni prepoved nove pravde o že pravnomočno razsojeni stvari.

Razlogi za zavrnitev revizije

13. Revizijski očitek o krajevni nepristojnosti koprskega sodišča ni dovoljen revizijski razlog, zato se Vrhovno sodišče v njegovo presojo ni spustilo (370. člen ZPP).

14. Odločitev sodišč nižjih stopenj o zavrženju tožbe kot prepozne je pravilna. Sklepa o preizkusu terjatev Okrožnega sodišča v Kopru St 1301/2012, objavljenega 31. 1. 2014, s katerim je bila stečajna upraviteljica tožnice napotena na pravdo zaradi ugotovitve neobstoja prerekanih terjatev, ki temeljijo na izvršilnem naslovu, stečajna upraviteljica ni izpodbijala. Sklep je postal pravnomočen 18. 2. 2014. To pomeni, da bi morala tožnica, zato da terjatev upnikov (tožencev) ne bi veljala za priznano, v roku enega meseca od objave sklepa o preizkusu terjatev, torej do 28. 2. 2014, vložiti tožbo. Tega ni storila. Svoje napake, to je prepozne vložitve tožbe, s sklicevanjem na litispendenco, ker naj bi se med istimi strankami sicer v obratnih vlogah (tožnica kot toženka, toženci kot tožniki) o tem zahtevku nadaljevala pravda pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani I P 2117/2010, ne more sanirati.

15. Trditve revidentke, da v delni sodni poravnavi vrednost sanacijskih del med strankama ni bila dogovorjena, so pravilne. Če je menila, da so upniki sanacijska dela v prijavah terjatev ovrednotili v previsokih zneskih (nedenarne terjatve se z začetkom stečajnega postopka pretvorijo v denarne; 253. člen ZFPPIPP), bi to lahko izpodbijala s (pravočasno) tožbo za ugotovitev neobstoja prerekanih terjatev.

16. Po obrazloženem je bilo treba revizijo tožeče stranke zavrniti, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena (378. člen ZPP).

O stroških postopka

17. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Iz pritožbenih trditev, povzetih v drugostopenjskem sklepu, izhaja, da se je tožnica z delno sodno poravnavo z dne 18. 4. 2011 zavezala opraviti statično sanacijo poškodovanih objektov in odpraviti poškodbe v stanovanjih tožencev.