Jedro

Ker tožeča stranka ni ravnala v skladu z napotitvenim sklepom stečajnega sodišča in ni v zakonsko določenem roku vložila tožbe za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu, je sodišče prve stopnje postopalo procesno korektno, ko je predmetno tožbo kot prepozno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 302. člena ZFPPIPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Dopolnitev pritožbe z dne 17.7.2015 se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožba zavrže. Zoper ta sklep (tožba pred tem ni bila vročena nasprotni stranki) se je s pritožbo z dne 10.6.2015 zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. V pritožbi opozarja, da če bi tožnica že v februarju 2014 vložila tožbo po napotitvenem sklepu, bi moralo sodišče po pravilih litispendence po uradni dolžnosti tako tožbo zavreči. V tej zvezi so namreč v teku pravde, ki niso potekale zgolj med istimi strankami, temveč so potekale tudi o terjatvah, zaradi katerih je bila tožnica napotena na pravdo. Zaradi tega tožeča stranka vztraja, da je tridesetdnevni rok za vložitev predmetne tožbe pričel teči z dnem, ko so bile pravde, ki so tekle o predmetnih terjatvah, zaključene z delno sodbo in z delno sodbo na podlagi odpovedi, ki sta postali pravnomočni 8.12.2014. Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, in sicer, da gre za spor o terjatvah, ki temeljijo na izvršilnih naslovih - delni sodni poravnavi. Iz vsebine delne sodne poravnave izhaja, da je tožeča stranka za tožence dolžna opraviti statično sanacijo objektov in odpravo poškodb v stanovanjih. Vrednost teh del, ki jih zajema delna sodna poravnava, nikoli ni bila usklajena in dogovorjena med strankama. Toženci imajo do tožnika po sklenjeni sodni poravnavi zgolj terjatev na izvedbo del in ne na plačilo denarnega zneska. V poravnavi je tudi določeno, da če poravnava ne bo realizirana v dogovorjenih rokih, lahko toženci nadaljujejo s pravdo, kar so tudi storili. Po sodni poravnavi v zadevi II P 3288/2010 Okrajnega sodišča v Ljubljani pa so uveljavljali terjatve tudi toženci, ki niso sklepali predmetne poravnave, kar pomeni, da zanje izvršilni naslov ne obstaja. Predmetno poravnavo so sklepali toženci, ki so v tožbi navedeni zaporedoma od toženca B.M. do vključno toženke N.Z. Tožeča stranka je z vlogo z dne 17.7.2015 (ki jo je sodišče prejelo istega dne) pritožbo dopolnila, pri čemer je to vlogo vložila na sodišče po izteku petnajstih dni od vročitve (od 27.5.2015) izpodbijanega sklepa, kar bi morala storiti v skladu z določbo prvega odstavka 333. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 343. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP dopolnitev pritožbe kot prepozno zavrglo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Če je prerekana upnikova terjatev, ki temelji na izvršilnem naslovu, mora tisti, ki je terjatev prerekal, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve (drugi odstavek 302. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožeča stranka z napotitvenim sklepom (ki je bil objavljen 31.1.2014) napotena na pravdo za ugotovitev neobstoja prerekanih terjatev, ki temeljijo na izvršilnem naslovu - sodni poravnavi (nedenarne terjatve upnikov za izvedbo sanacije zgradbe, ki pa so z začetkom stečaja nad dolžnikom postale denarne terjatve - prvi odstavek 253. člena ZFPPIPP). V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da so bile z omenjenim napotitvenim sklepom na pravdo za ugotovitev obstoja terjatev (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP) napoteni tudi upniki (v predmetni pravdi toženci), ki so v stečajnem postopku prijavili druge terjatve (povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode), ki ne temeljijo na izvršilnem naslovu (sodni poravnavi) in jih je stečajni upravitelj tožeče stranke v stečajnem postopku prerekal. Ker tožeča stranka ni ravnala v skladu z napotitvenim sklepom stečajnega sodišča in ni v zakonsko določenem roku vložila tožbe za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu, je sodišče prve stopnje postopalo procesno korektno, ko je predmetno tožbo kot prepozno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 302. člena ZFPPIPP).

Tožeča stranka je v tožbi tudi navajala (kar ponavlja tudi v obravnavani pritožbi), da tečeta za ugotovitev obstoja terjatev za vse tožence še dva pravdna postopka (v katerih nastopajo toženci kot tožniki na ugotovitev obstoja istih prerekanih terjatev(1), spričo česar tožeča stranka zaradi obstoja litispendence ni vložila nove tožbe po napotitvenem sklepu. V tej zvezi je tožeča stranka tudi navedla, da je bila v zadevi I P 2117/2010, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, že izdana delna sodba, v zadevi I Pg 889/2013, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kopru, pa je bila izdana delna sodba na podlagi odpovedi(2). Po oceni tožeče stranke zaradi obstoja omenjene procesne predpostavke sojenje po tožbi za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve ni bilo dopustno in je lahko tožeča stranka takšno tožbo vložila šele v tridesetih dneh po pravnomočnosti odločb, izdanih v omenjenih pravdah.

Vendar pa tožeča stranka pri tem spregleda, da sodi med procesne predpostavke, ki se nanašajo na sporni predmet, tudi predpostavka o pravnomočno razsojeni stvari ali res judicata (drugi odstavek 319. člena ZPP), to je prepoved nove pravde v že pravnomočno razsojeni stvari. Že zaradi tega ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da je tožeča stranka spoštovala zakonski rok iz drugega odstavka 302. člena ZFPPIPP, ker je vložila tožbo za ugotovitev neobstoja prerekanih terjatev v tridesetih dneh po pravnomočnem zaključku pravd, ki so med istimi strankami že tekle o predmetnih terjatvah. V tej zvezi naj tožeča stranka tudi upošteva, da tožniki v omenjenih že začetih pravdah lahko umaknjeno tožbe le v primeru, če bo na to pristala tudi tožena stranka (drugi odstavek 188. člena ZPP). Če tožena stranka v teh pravdah v umik tožbe ne bo privolila, bo moralo sodišče o tožbenem zahtevku sprejeti meritorno odločitev. V konkretnem primeru tudi ne gre za isto pravno situacijo, kot je bila obravnavana v sodbi Vrhovnega sodišča RS, III Ips 85/2004, kot to zmotno prikazuje tožeča stranka.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

op. št. 1: Gre za pravdi, ki predstavljata v bistvu zrcalno sliko v razmerju do konkretne pravde.

op. št. 2: Obe zadevi sta 8.12.2014 postali tudi pravnomočni.