Jedro

V primeru, ko kupec ne počaka, da mu prodajalec izroči stvar, ampak si jo vzame sam, gre za samovoljno dejanje in za motenje posesti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka motila tožnico v neposredni mirni posesti in uporabi stanovanjske hiše na naslovu ... s tem, da se je 1. 8. 2013 nasilno vselila vanjo in tožnici odvzela posest hiše in ji tako onemogočila njeno uporabo; da je toženka dolžna tožnici izročiti hišo prosto stvari in oseb v neposredno posest, v roku 60 dni, in da se ji v bodoče prepoveduje s takšnimi ali podobnimi motilnimi dejanji posegati v posest tožnice na stanovanjski hiši (točka I/1, 2); identičen tožbeni zahtevek, tudi s predlogom za povrnitev pravdnih stroškov, uperjen zoper drugega toženca, je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka II/1,2, 3); odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper sklep sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožnica se pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), napačne uporabe materialnega prava (341. člena ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v točkah II in III spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, tudi zoper drugega toženca, s stroškovno posledico. Ugotavlja, da je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnjen, pri čemer pa se v povzetku vsebine zahtevka navaja tudi prva toženka, takšno oblikovanje izreka sklepa je protislovno in bi se morala zavrnitev zahtevka nanašati le nanj. Sicer pa ta del odločitve sodišča prve stopnje ni obrazložen in sklepa ni mogoče preizkusiti. V svojih navedbah v odgovoru na tožbo sta oba toženca navajala, da sta se vselila v hišo, zato je bilo pričakovati, da bo o zahtevku zoper oba toženca odločeno na enak način.

4. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Toženca se pritožujeta zoper ugodilni del sklepa in odločitev o stroških postopka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Izpostavljata, da je izrek sklepa nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi in tudi razlogom sodbe, v prvem delu je ugodilo tožbi zoper toženko, v drugem delu, pa je razvidno, da je sodišče zavrnilo celoten tožbeni zahtevek. Menita, da tožnica ni zatrjevala niti pojasnila, še manj dokazala, da je bila z vselitvijo toženke in njene družine motena njena posest na tej nepremičnini, na način kot jo je izvrševala do 1. 8. 2013. Ni zatrjevala, da bi ji toženka preprečila občasno prihajanje v nepremičnino, zaslišana je pojasnila, da ključe stanovanjske hiše še vedno poseduje. Vsaka sprememba dejanskega stanja še ne pomeni motenja Zaradi vselitve tožencev ji tako ni onemogočen dotedanji način izvrševanja posesti. Tožnica tudi ni izkazala ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti. Dejanje je motilno le v primeru pravno upoštevnega posega v posest, do česar v konkretnem primeru ni prišlo. Iz postopka je razvidno, da je tožba šikanozna, da tožnica zlorablja svoje pravice, v hišo ne želi prihajati, temveč želi nepremičnino prodati drugi osebi. Sodišče je ravnalo napačno tudi v delu, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku v ugotovitvenem delu, ki je nepotreben. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, stroške postopka pa naložiti v breme tožnice.

6. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnice

8. Izrek sklepa ni sam s seboj v nasprotju, niti ne z obrazložitvijo. Iz izreka je dovolj jasno razvidno, da je sodišče tožbenemu zahtevku zoper toženko ugodilo (iz zahtevka je izpustilo le besedico protipravno), tožbeni zahtevek zoper toženca pa v celoti zavrnilo, kar je skladno tudi z obrazložitvijo sklepa. Izreka sklepa ni mogoče razumeti tako, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku zoper toženko v točki I ugodilo, v točki II pa ga zavrnilo. Očitane absolutne kršitve določb pravdnega postopka zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

9. Zakaj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper toženca zavrnilo, je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno razvidno (14. točka obrazložitve) in tudi s tem v zvezi sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dokazni postopek je pokazal, da toženec ni motil posesti tožnice na sporni hiši(1), zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper njega pravilno in zakonito zavrnilo (32. in 33. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Tudi ne drži, da toženec ni prerekal trditev, da se je (tudi on) vselil v sporno stanovanjsko hišo. V vlogi z dne 3. 3. 2014 (list. št. 33) je jasno pojasnil, da se je vselil (marca 2013) v garažo, in ne v stanovanjsko hišo, kar je pokazal tudi dokazni postopek. Glede na njen uspeh v pravdi (upoštevajoč povedano v nadaljevanju), je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi tožencev

11. Toženec nima pravnega interesa, da izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper njega, niti da izpodbija odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku zoper toženko. Njegovo pritožbo je zato pritožbeno sodišče obravnavalo le v obsegu, kolikor se nanaša na odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov.

12. Iz razlogov pojasnjenih v zvezi s pritožbo tožnice glede nasprotij v izreku oziroma nasprotij med izrekom in obrazložitvijo, velja kot že povedano. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

13. Drži, da je posestna tožba dajatvena in je ugotovitveni zahtevek nepotreben. Glede vprašanja ali je tudi nedovoljen, sodna praksa ni enotna in del sodne prakse ugotovitveni del tožbenega zahtevka dopušča. Tudi v konkretnem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ugotovitveni del sicer nepotreben, ni pa tudi nedovoljen, zato v ta del odločitve ni poseglo.

14. Tožnica in njen mož ter toženca so dne 26. 11. 2012 sklenili kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere sta prodajalca (tožnica in njen mož) prodala, med drugim, hišo na naslovu ..., tožencema (kupcema), za kupnino 70.000,00 EUR, ki naj bi bila plačana do 30. 9. 2017. Del kupnine je bil prodajalcema izročen že pred spornim dogodkom 1. 8. 2013. (2) Tožnica in njen mož sta dne 5. 12. 2012 podala pisno izjavo o izročitvi nepremičnine kupcema najkasneje do 31. 7. 2013 (priloga B4), dne 27. 5. 2013 pa je tožnica navedeno izjavo preklicala s pojasnilom, da bo nepremičnino izročila takoj, ko bo kupnina v celoti poravnana (priloga A5). Dokazni postopek je pokazal tudi, da tožencema prodajalca nista izročila ključev stanovanjske hiše in je toženka dne 1. 8. 2013 vanjo vstopila nasilno, z zamenjavo ključavnice. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je iz navedenega in iz dejstva, da tožnica do tega dne hiše ni izpraznila svojih stvari, razvidno, da je bila v času motilnega dejanja posestnica oziroma soposestnica (skupaj z možem) stanovanjske hiše, kakor tudi zaključke, da je bila njena posest motena, da je bila toženka tista, ki je posest motila, da motilno dejanje res pomeni motenje in da je bilo dejanje tudi samovoljno in protipravno. Dejstvo, da tožnica pred motilnim dejanjem v hiši ni redno bivala, temveč je v hišo vstopala približno dvakrat mesečno, ni pravno odločilno. Tudi na ta način je izvrševala posest, razpolagala je s ključi (s katerimi res razpolaga še sedaj, vendar pritožnica pozabi, da je zamenjala ključavnico in si z njimi nima kaj pomagati), kar ji je omogočalo, da posest izvršuje po svoji volji, kadarkoli in kolikokrat hoče. Ne drži, da dotedanji način izvrševanja posesti tožnice z dejanjem toženke ni bil moten, ker naj bi, če bi želela, lahko še vedno dvakrat mesečno vstopila v hišo. Bistvena razlika je, ali je tožnica v posesti prazne hiše, s katero ima možnost v celoti razpolagati in jo uživati (skupaj z možem), ali pa v posesti hiše zasedene s strani toženke in njene družine, torej hiše, ki je ne more prosto uporabljati in ne uživati. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da je v postopkih motenja posesti izključeno odločanje o pravici do posesti (426. člen ZPP). Zato gre v primerih, tudi v konkretnem, ko kupec ne počaka, da mu prodajalec izroči stvar, ampak si jo vzame sam, za samovoljno dejanje in za motenje posesti (ni pa ovire, da toženka toži prodajalca na izročitev prodane stvari, če tega še ni storila).(3) Pritožbeno sodišče sprejema tudi stališče sodišča prve stopnje, da ima tožnica za tožbo nedvomno tudi ekonomski interes in da tožbe ni mogoče šteti kot šikanozno dejanje.(4) Toženka z družino zaseda hišo, ki je bila pred samovoljnim motilnim dejanjem v (so)posesti tožnice, zato ni mogoče trditi, da tožnica za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja nima ekonomskega interesa in da gre le za neznatno spremembo dejanskega stanja.

15. Glede na to, da je tožeča stranka v postopku le delno uspela, prav tako pa tudi tožena stranka, je pravilna in zakonita tudi odločitev sodišča prve stopnje, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

16. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče tudi pritožbi tožencev zavrnilo in sklep tudi v obsegu, kot ga izpodbijata, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Dokazne ocene pritožba ne izpodbija, tudi sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta skladna z določbo 8. člena ZPP in je tudi povsem prepričljiva.

Op. št. (2): Pri čemer je večji del kupnine prispevala Občina ... v okviru reševanja stanovanjskega problema R. v naselju ...

Op. št. (3): Primerjaj Tone Frantar, Stvarno pravo, GV, Ljubljana 1993, stran 310. Op. št. (4): Upoštevaje povedano, da je v postopkih motenja posesti izključeno odločanje o pravici do posesti.