Jedro

Ker je bilo pravnomočno razsojeno, da tožnik ni lastnik nepremičnine, v novem postopku ne more doseči drugačnega rezultata z zatrjevanjem, da je lastnik zemlje pod isto oznako nepremičnine. Dejstva, ki naj bi bila ugotovljena v nepravdnem postopku in ki naj bi nudila podlago za drugačno odločitev, kot je bila sprejeta v pravnomočno razsojeni zadevi, ne morejo predstavljati podlage za novo (drugačno) odločitev v novi pravdi. Zaradi pravnomočne odločitve o neobstoju lastninske pravice tožnika ta tudi ni mogel uspeti v postopku za določitev meje po kriteriju močnejše pravice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi

1. in se zavrže tožba v delu, v katerem se nanaša na primarni tožbeni zahtevek in na del podrednega zahtevka, ki se glasi: "Ugotovi se, da je parcela št. 1, k. o. X neobstoječa in poteka meja med parcelo tožeče stranke št. 2 in parcelo tožene stranke št. 3 obe k. o. X tako, kot jo označujejo v elaboratih geodetske izmere IDPOS 001 in IDPOS 002 ..., k. o. X, ugotovljeni in na terenu vrisani mejniki na severni strani parcele št. 3, k. o. X."

2. glede dela podrednega zahtevka, po katerem je tožena stranka dolžna podreti obstoječo ograjo na parceli tožeče stranke št. 2, k. o. X in vzpostaviti prejšnje stanje v 15 dneh po poteku paricijskega roka dalje, sicer je upravičena vse to na njene stroške storiti tožeča stranka, in glede stroškov postopka pa se vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice tožnika na parc. št. 1, k. o. X. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je parc. št. 1, k. o. X, neobstoječa in da poteka meja med njegovo parcelo št. 2 in toženkino parcelo št. 3, obe k. o. X, tako kot jo označujejo v elaboratih geodetske izmere IDPOS 001 in IDPOS 002 ..., k. o. X ugotovljeni in na terenu vrisani mejniki na severni strani parcele št. 3, k. o. X, ter rušenje obstoječe ograje toženke na njegovi parceli (I. točka izreka sodbe). Tožniku je naložilo v plačilo 2441,09 EUR toženkinih pravdnih stroškov (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev v nov postopek. Poudarja, da gre v postopku za klasičen lastninski spor (rei vindicatio) in ne za upravni spor, spor o meji ali za uveljavljanje lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Gre za spor, v katerem se dokazujeta pravni naslov in pridobitni način pridobitve lastninske pravice na točno določenem koščku zemlje. Dejansko stanje je bilo v celoti ugotovljeno že v postopku N 12/2008 Okrajnega sodišča v Škofji Loki. Sodišče bi moralo upoštevati, kje se v naravi nahajajo mejniki, ne pa, kje potekajo mejne črte, narisane v geodetski pisarni. Pritožba opozarja, da tožnik ni zatrjeval lastnine na bivši parceli 1, je pa lastnik zemljišča, na katerega so geodeti kasneje postavili novo parcelo s to številko. Če parcela 1 obstaja, je tožnik njen lastnik, saj leži na njegovi parceli 2, če pa ne obstaja, pa poteka meja med zemljišči tožnika in toženke tam, kjer je tekla že vrsto let. Sodišče bi se moralo opredeliti tudi do nezakonitega nastanka parcele 4 na severu tožnikovih parcel in do dejstva, da se je tožnikova hiša premaknila na parcelo, južno od tiste, na kateri je bila zgrajena. Trditvena podlaga za oba zahtevka je ista. Sodba naj bi v tč. 4 do 6 obrazložitve navajala razloge, zaradi katerih bi bilo treba zahtevek zavreči in ne zavrniti. Tožnik poudarja, da ne zahteva ureditve meje in ne zahteva odprave napačnega vnosa parcele v kataster.

3. V roku za pritožbo je tožnik podal še dopolnitev pritožbe, v kateri dodatno pojasnjuje, da je njegov podredni zahtevek sestavljen iz dveh delov, in sicer ugotovitve neobstoja parcele in ugotovitve poteka meje. Sodišče naj bi ta del zahtevka napačno obravnavalo kot spor o meji. Šlo naj bi za spor o delu zemljišča do opisane meje.

4. Toženka na pritožbo in njeno dopolnitev ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Glede na podatek v spisu, da je med istima pravdnima strankama že tekla pravda pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki pod opr. št. I P 179/2001, je pritožbeno sodišče najprej preizkusilo, ali je bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena tega zakona). Res iudicata je negativna procesna predpostavka za dopustnost tožbe in pomeni prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem); če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (drugi odstavek 319. člena ZPP). Za pravnomočno razsojeno stvar gre, če je podana identiteta tožbenega zahtevka; če gre torej v ločenih pravdah med istimi strankami za enak tožbeni predlog in tožbeni temelj.(1)

7. Pritožbeno sodišče je z vpogledom v spis I P 179/2001 ugotovilo, da je v prejšnjem postopku tožnik proti toženki zahteval ugotovitev, da je na podlagi priposestvovanja lastnik parc. št. 1, travnik v izmeri 841 m2, vl. št. …, k. o. X, in izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Okrajno sodišče v Škofji Loki je njegov zahtevek zavrnilo, odločitev pa je z zavrnitvijo pritožbe in potrditvijo izpodbijane sodbe s strani Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 5816/2006 postala pravnomočna. V obravnavanem primeru tožnik s primarnim zahtevkom proti toženki zahteva ugotovitev, da je lastnik parc. št. 1, k. o. X, in izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila, sicer bo slednjega nadomestila sodba. Sodišče prve stopnje je ta zahtevek zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenih okoliščin sklepa, da pravnomočna odločitev Okrajnega sodišča v Škofji Loki I P 179/2001 v zvezi s sodbo VSL II Cp 5816/2006 predstavlja pravnomočno razsojeno stvar za obravnavo v tej pravdi uveljavljenega zahtevka. Glede na to, da tožnik v obeh primerih od iste toženke zahteva ugotovitev lastninske pravice na istem zemljišču (parc. št. 1, k. o. X) in na isti tožbeni podlagi - dejanskih okoliščinah zatrjevane geodetske napake in posledičnega vnosa parc. št. 1 na del zemljišča v lasti tožnika, je podana identiteta tožbenih zahtevkov. Okoliščina, da je tožnik v prejšnji pravdi zahteval ugotovitev, da je lastnik sporne parcele na podlagi priposestvovanja, na presojo identitete zahtevkov ne vpliva. Gre za nebistven element tožbenega zahtevka, ki bi bil lahko tudi izpuščen. Vsebinsko sta tožbena zahtevka enaka (ugotovitev lastninske pravice na parc. št. 1, k. o. X) in se opirata na enako (dejansko) tožbeno podlago – zatrjevano geodetsko napako. Ne držijo pritožbene navedbe, da je tožnika na novo lastninsko pravdo napotilo upravno sodišče. Kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča z dne 16. 6. 2015 (priloga B12), je sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo GURS zaradi poprave podatka v zemljiškem katastru in ni izdalo napotitvenega sklepa. V obrazložitvi sodbe je le navedeno, da tožniku za ureditev stanja ostajajo druge (nepravdne in pravdne) poti. Upravno sodišče je verjetno spregledalo, da je bilo o zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na parc. št. 1, k. o. X že odločeno.

9. Ker je bil tožnikov zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na parc. št. 1, k. o. X že pravnomočno zavrnjen, ga tožnik ne more ponovno uveljavljati. S ponovno odločitvijo o istem zahtevku je bila storjena kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. V zvezi z odločitvijo o podrednem tožbenem zahtevku pritožba poudarja, da je ta sestavljen iz dveh delov, in sicer ugotovitve, a) da je parc. št. 1, k. o. X neobstoječa, ter b) da meja med tožnikovo parcelo št. 2 in toženkino parcelo št. 3, obe k. o. X poteka tako, kot jo označujejo v elaboratih geodetske izmere IDPOS 001 in IDPOS 002 ugotovljeni in na terenu vrisani mejniki na severni strani parcele št. 3, k. o. X. Pritožba izrecno poudarja, da tožnik s podrednim zahtevkom ne uveljavlja zahtevka za sodno določitev meje, temveč zahteva odločitev o lastninski pravici. Šlo naj bi za primarnemu enak zahtevek, ki naj bi temeljil na enaki tožbeni podlagi. Po obrazložitvi pritožbe naj bi tožnik postavil zahtevek za primer, če bi se sodišče postavilo na stališče, da parc. št. 1, k. o. X zaradi geodetske napake sploh ne obstaja. Bistvena podlaga podrednega zahtevka pa je (tako tudi pritožba) ugotovitev, da je tožnik lastnik točno določenega zemljišča – tistega, ki je v katastru in zemljiški knjigi zaveden kot parc. št. 1, k. o. X. Glede na to je podana identiteta med primarnim in podrednim tožbenim zahtevkom. Čeprav je tožnik podredni zahtevek oblikoval kot ugotovitev, da je parc. št. 1 neobstoječa in poteka meja med parcelo tožnika in parcelo toženke tam, kjer so postavljeni mejniki, v resnici s podrednim zahtevkom zasleduje isto posledico kot s primarnim – ponovno zahteva ugotovitev, da je lastnik spornega zemljišča. Tak zaključek je skladen tudi z ustaljenim stališčem sodne prakse v zvezi z razmejitvijo postopkov za sodno določitev meje od sporov o lastninski pravici. Če stranka zahteva sodno določitev meje, v postopku pa se izkaže, da sporno mejno površino predstavlja celotna parcela, gre za spor o lastninski pravici.(2)

11. Tako kot v delu, v katerem se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, je zaradi učinka pravnomočnosti tožbe nedopustna tudi v delu, v katerem se nanaša na v prejšnji točki obrazložitve obravnavani del podrednega zahtevka. Ker je bilo v zadevi Okrajnega sodišča v Škofji Loki I P 179/2001 pravnomočno ugotovljeno, da tožnik ni lastnik zemljišča, ki je v katastru in zemljiški knjigi označen s parc. št. 1, k. o. X, tožnik v predmetnem postopku ne more doseči drugačnega rezultata z zatrjevanjem, da je lastnik zemlje pod to parcelno oznako.

12. Dejstva, ki naj bi bila ugotovljena v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Škofji Loki N 12/2008 in ki naj bi nudila podlago za drugačno odločitev, kot je bila sprejeta v zadevi istega sodišča I P 179/2001, ne morejo predstavljati podlage za novo (drugačno) odločitev v novi pravdi. Zaradi pravnomočne odločitve o neobstoju tožnikove lastninske pravice pritožnik tudi ni mogel uspeti v postopku za določitev meje po kriteriju močnejše pravice.(3)

13. Podredni zahtevek, kot ga je postavil tožnik, pa ne vsebuje samo v 10. točki te obrazložitve opredeljenih delov (kot to zatrjuje dopolnitev pritožbe), ampak je tožnik z njim zahteval tudi, da toženka podre obstoječo ograjo na parceli tožnika št. 2, k. o. X in vzpostavi prejšnje stanje. O zavrnitvi tega dela zahtevka izpodbijana sodba nima razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zavrglo tožbo v delu, v katerem vsebuje primarni tožbeni zahtevek in del podrednega zahtevka za ugotovitev, da je parcela št. 1, k. o. X neobstoječa in da poteka meja med parcelo tožeče stranke št. 2 in parcelo tožene stranke št. 3 obe k. o. X tako, kot jo označujejo v Elaboratih geodetske izmere IDPOS 001 in IDPOS 002, ..., k. o. X, ugotovljeni in na terenu vrisani mejniki na severni strani parcele št. 3, k. o. X (drugi odstavek 354. člena ZPP), v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za rušenje obstoječe ograje in vzpostavitev prejšnjega stanja, pa zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi pravočasno zatrjevanih trditev opredeliti do utemeljenosti tega dela podrednega zahtevka in navesti razloge za svojo odločitev.

15. Posledica delne razveljavitve sodbe je tudi razveljavitev stroškovne odločitve. Pravica do povračila stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje je odvisna od končnega izida pravde. O vseh stroških postopka bo zato v skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP odločilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): V sodni praksi je v fazi po pravnomočnosti odločbe uveljavljena procesno ekvivalenčna teorija, ki pri oceni istovetnosti tožbenega zahtevka v objektivnem smislu enakovredno upošteva dva elementa: tožbeni predlog in (dejanski) tožbeni temelj. Prim. Wedam Lukić, D., v: Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2006, str. 162. Prim. tudi sklepe VS RS II Ips 229/2012, II Ips 85/2009, II Ips 44/2008 in II Ips 813/2008. Op. št. (2): Prim. sklepe VSL I Cp 2092/2015, VSK I Cp 279/2015, VSL I Cp 2747/2014, VSL II Cp 3211/2011, VSL I Cp 4303/2010. Op. št. (3): Glej obrazložitev sklepa N 12/2008 Okrajnega sodišča v Škofji Loki.